Jedro

Ker je plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča trajna zakonska obveznost, je odločitev upravnega organa pravilna, četudi je pri izračunu višine nadomestila uporabil vrednost točke, določene za preteklo leto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 24.11.1994, s katero ji je bilo za čas od 1.7.1994 do 31.12.1994 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v znesku 403.064,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je mestna skupščina dne 18.3.1993 sprejela sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Uradni list RS, št. 16/93), po katerem znaša vrednost točke 0.0444 SIT. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v skladu z določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Po mnenju tožene stranke 1. odstavka 13. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (prav: Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča) ni mogoče interpretirati tako, da v primeru nesprejetja sklepa mestne skupščine določena vrednost točke ob izteku leta, za katero je določena, avtomatično preneha veljati, saj je nadomestilo trajna obveznost, ki je kot javni prihodek tudi osebno koristna. Zato tožena stranka meni, da se vrednost točke, določena za leto 1993, uporablja tudi pri obračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994, oziroma, vse do določitve njene nove vrednosti.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da predstavlja sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 pravno normo, katere veljavnost je časovno omejena z določenim rokom 31.12.1993. S pretekom roka je sklep izgubil svojo pravno veljavo, torej ne velja več.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) določeno kot trajna obvezna dajatev (58. člen) in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člen). Občinska skupščina določi območja in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu s tem zakonom in dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine (61. člen).

Skupščina Mesta je z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 32/86 in 46/88) določila, da se vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju mestnih občin določa do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščine Mesta na predlog sklada stavbnih zemljišč (13. člen). Iz navedene določbe odloka je možno razbrati, da predstavlja vrednost točke variabilni element v izračunu vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki se spreminja na podlagi programa nalog, ki jih sprejme mestna skupščina za naslednje leto.

V navedeni zadevi je organ tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za drugo polletje 1994 z uporabo vrednosti točke, določene za leto 1993. Tožeča stranka izpodbija odločbo, ker naj bi sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 s pretekom leta, to je 31.12.1993, izgubil svojo pravno veljavo in zato njegove veljavnosti ni mogoče avtomatično podaljševati še v leto 1994. Čeprav ima tožeča stranka prav, ko trdi, da sklep, ki je bil podlaga za odmero nadomestila za drugo polletje leta 1994, določa vrednost točke za leto 1993, je sodišče mnenja, da je treba v tem primeru pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati, da je vrednost točke, ki jo na podlagi odloka določa mestna skupščina s sklepom, le eden izmed elementov za izračun nadomestila, ki je po zakonu trajna obveznost in vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Mestni odlok, ki je podlaga za odmero navedenega nadomestila, je bil sprejet v letu 1986, spremenjen pa v letu 1988, torej v času, za katerega je bila značilna velika inflacija. S predvidenim načinom, torej z letnim določanjem vrednosti točke, je želel zagotoviti približno enake letne prilive in s tem torej tudi enak vir prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča na območju mesta. Ker pa je plačilo nadomestila v zakonu trajno določena obveznost zavezancev, namenjena viru javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča, sama okoliščina, da mestna skupščina ni sprejela novega sklepa o vrednosti točke za leto 1994, ne vpliva na samo izvrševanje zakona v delu, ki se nanaša na plačilo spornega nadomestila, določenega kot trajne obvezne dajatve za financiranje urejanja stavbnih zemljišč.

Ob upoštevanju navedenega, je sodišče presodilo, da je upravni organ, kljub temu da je pri izračunu višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v mestnih občinah za drugo polletje 1994 uporabil vrednost točke, določeno s sklepom mestne skupščine za leto 1993, odločil pravilno. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).