Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je določilo pritožbeni rok 8 in ne 15 dni, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prvič, napačno določen pravni pouk, četudi bi se sodišču prve stopnje pripetil, ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu relativno kršitev. Drugič, noben predpis ne določa, da bi morala sodna odločba vsebovati obrazložitev, zakaj je sodišče določilo pritožbeni rok, kot je zapisan v pravnem pouku (in določen v zakonu). In tretjič, pritožbeni rok v postopkih zavarovanja znaša 8 dni (tretji odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), torej je pritožbeni rok določen pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 29. 1. 2021 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da v roku 8 dni izprazni stanovanjsko hišo na naslovu ..., ter jo prosto oseb in stvari izroči tožnici, poleg tega mu je naložilo še vrnitev drugih nepremičnin in izročitev ključev več objektov.

2. Zoper sklep o začasni odredbi je toženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22. 3. 2021 zavrnilo, ta sklep pa je bil v pritožbenem postopku potrjen s sklepom naslovnega sodišča II Cp 642/2021 z dne 6. 5. 2021. 3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za razveljavitev klavzule izvršljivosti in »takojšnjo ustavitev postopka« ter predlog za odlog in ustavitev izvršitve sklepa z dne 29. 1. 2021. 4. Zoper sklep se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je odločitev sodišča, da je zavrnilo razveljavitev klavzule izvršljivosti, napačna, saj je sodišče navedlo, da se takšen predlog lahko poda le zaradi napak pri vročanju in ne postopkovnih kršitev, vendar pa je upravičen tudi razlog, ki ga je navedel toženec (torej, da se predlaga razveljavitev iz razloga, ker se potrjuje nekaj, kar ni resnično, saj izvršljivost sklepa še ni nastopila). Sklep z dne 29.1.2021 v izreku ne vsebuje odločitve, da pravno sredstvo ne zadrži izvršitve. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, da ni ugodilo predlogu za odlog izvršbe; toženec ima pravni interes, da bi sodišče o predlogu vsebinsko odločalo. Sodišče tožencu očita, da je v navedbah pavšalen in navaja, da bi moral izkoristiti nadomestne nastanitve, ki jih ponuja CSD, kar se zdi naravnost neverjetno, sploh upoštevaje okoliščino, da tožnica v teh nepremičninah sploh ne živi. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb glede premoženjske škode, saj v nepremičninah živi in jih uporablja in je vanje ogromno vlagal. Sodišče je določilo rok 8 dni za pritožbo, česar pa ni obrazložilo.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz odgovora na pritožbo izhaja, da je tožnica umrla, dediči še niso znani, vendar to na tek postopka ne vpliva, saj je pokojno zastopala pooblaščenka – odvetnica (primerjaj prvo točko 205. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in popolno odločitev, ki jo je tudi obširno in podrobno obrazložilo. Pri odločitvi ni storilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev.

9. Pravilni in popolni so razlogi sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je predlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti neutemeljen (že) iz razloga, ker pritožba in ugovor zoper sklep o izvršbi (kar je po vsebini tudi sklep o zavarovanju) ne zadržita postopka (46. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), kar z drugimi besedami pomeni, da sklep o izvršbi (zavarovanju) postane izvršljiv takoj, ne glede na to, ali je zoper njega vloženo pravno sredstvo ali ne. Neposredna izvršljivost sklepa o izvršbi (zavarovanju) je določena že v zakonu (46. člen v zvezi s šestim odstavkom 9. člena, oboje v zvezi z 268. členom ZIZ; o tem pravilno 14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato ni potrebe, da bi sodišče to v izreku sklepa posebej ugotavljalo. Še dodatno (_ad abundantem cautelae_) je sodišče prve stopnje ugotovilo (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bil predlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti vložen prepozno. To bi sicer narekovalo zavrženje in ne zavrnitve predloga, v vsakem primeru pa dolžnik s prepoznim predlogom ne more uspeti.

10. Pritožba ima sicer prav, da razveljavitev klavzule izvršljivosti iz 42. člena ZIZ ni pridržana zgolj za primere napačne vročitve. To je sicer v praksi najpogostejši razlog za razveljavitev potrdila (klavzule) o izvršljivosti, vendar drugi odstavek 42. člena ZIZ določa, da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Torej je možna in potrebna razveljavitev klavzule v vsakem primeru, ko je bila ta iz katerega koli razloga izdana neutemeljeno. Vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje poleg sicer delno zmotne interpretacije drugega odstavka 42. člena ZIZ navedlo tudi več pravilnih in ustrezno obrazloženih razlogov, zakaj toženčev predlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti ni utemeljen, in ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v prejšnjem odstavku.

11. Res je, da je zakonska določila treba navesti v sodni odločitvi, vendar je zmoten pravni zaključek, da izostanek izrecne navedbe v izreku sklepa predstavlja razlog, zaradi katerega sklep ni postal izvršljiv. Prvič, navedba pravne podlage oziroma predpisov sodi v obrazložitev sodne odločbe in ne v izrek (tretji in četrti odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ). In drugič, pomanjkljivosti obrazložitve lahko pomenijo kršitev določb postopka, ne vplivajo pa na pravnomočnost in/ali izvršljivost. 12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlog za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o ugovoru z dne 22. 3. 2021 ob izdaji izpodbijanega sklepa neutemeljen (pravzaprav nedopusten) že zato, ker je navedeni sklep medtem postal pravnomočen, tako da toženec nima več pravnega interesa za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 31. 3. 2021. Toženec v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi kljub temu imel pravni interes za vsebinsko odločanje o svojem predlogu, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje o njegovem predlogu za odlog izvršbe (zavarovanja) odločilo vsebinsko, saj je predlog zavrnilo (in ne zavrglo), pri tem pa je navedlo poleg pomanjkanja pravnega interesa še druge (pravilne) razloge za neutemeljenost predloga (več v nadaljevanju).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno, obširno in natančno obrazložilo (19. do 21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zakaj šteje tožnikove trditve v predlogu za odlog izvršbe (zavarovanja) o nenadomestljivi ali težko nadomestljivi škodi za pavšalne, s temi natančnimi in preverljivimi razlogi pa pritožba ne vzpostavi vsebinskega dialoga, saj jim ne oporeka konkretizirano, temveč le posplošeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje. Standardu konkretizirano in zato preverljivo obrazložene pritožbe bi bilo zadoščeno, če bi toženec ugotovitvam sodišča prve stopnje o posplošenosti (pavšalnosti, nesklepčnosti) trditev o grozeči škodi oporekal tako, da bi jasno in določno navedel, katere trditve (ki so po njegovem zadosti določne, da bi bilo mogoče predlogu ugoditi) je pravočasno postavil. 14. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da »se zdi naravnost neverjetno,« da sodišče tožencu očita, da bi moral izkoristiti nadomestne nastanitve, ki jih ponuja CSD; ta zahteva tudi po oceni pritožbenega sodišča ni niti pretirana niti nerazumna, še posebej upoštevaje dejstva: da je toženec že oktobra 2020 vedel, da bo moral nepremičnino izprazniti; da v sporni nepremičnini sploh ne biva, temveč prihaja vanjo le občasno; da biva bodisi pri partnerki, bodisi pri hčerki. To je ugotovilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve; s temi konkretnimi razlogi pritožba vsebinskega dialoga ne vzpostavi. Toženec konkretizirano (z jasnimi in preverljivimi argumenti) ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne biva v sporni nepremičnini (in kje biva), zato s pavšalnim ponavljanjem, da v nepremičninah »živi in jih uporablja,« ne more uspeti. Ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo, da toženec ni izkazal, da bi zaradi izpraznitve nepremičnine utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Zato je nepomembno, ali tožnica v nepremičninah živi ali ne in ali to namerava.

15. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ZIZ v 71. členu določa, da sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo **in** da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Navedeno pomeni, da zgolj tehtanje škodnih posledic med dolžnikom in upnikom ne zadošča, temveč morata biti pogoja izpolnjena kumulativno: nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ki je hkrati večja od tiste, ki grozi upniku brez izvršbe.

16. Navedbe o premoženjski škodi so bile pavšalne in neizkazane že v predlogu za odlog in enako je v pritožbi. Kakšno zvezo naj bi imela izvršitev sklepa (izpraznitev nepremičnin in izročitev le-teh v posest) z domnevnimi vlaganji (tudi te trditve so bile in so še vedno zgolj navržene in nekonkretizirane), pritožba ne pojasni; če je toženec vlagal v tožničino nepremičnino, ima (ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev) na voljo obligacijski zahtevek, ki ni odvisen od vprašanja, kdo ima nepremičnino v posesti.

17. Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je določilo pritožbeni rok 8 in ne 15 dni, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prvič, napačno določen pravni pouk, četudi bi se sodišču prve stopnje pripetil, ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu relativno kršitev. Drugič, noben predpis ne določa, da bi morala sodna odločba vsebovati obrazložitev, zakaj je sodišče določilo pritožbeni rok, kot je zapisan v pravnem pouku (in določen v zakonu). In tretjič, pritožbeni rok v postopkih zavarovanja znaša 8 dni (tretji odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), torej je pritožbeni rok določen pravilno.

18. Ker pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

19. Ker gre za sklep v postopku zavarovanja znotraj pravdnega postopka, šele s končno odločitvijo v slednjem pa bo znano, katera stranka je v postopku uspela, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev.