Jedro

Gre za dopustno nepravo retroaktivnost, ko je sodišče uporabilo (tekom postopka) spremenjeno določbo 32. čl. SZ-1 in ugotovilo, da je pogodba med etažnimi lastniki (že) veljavno sklenjena, ker so jo podpisali lastniki z več kot ¾ solastnih deležev. Za zahtevo, da jo nadomesti sodna odločba, zato nimajo več interesa. Ob vložitvi predloga je pravni interes predlagateljev obstajal in je odpadel šele naknadno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sam nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu za nadomestitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki tako, da je določilo solastniške deleže solastnikov, kot se glasi 5. člen Pogodbe o medsebojnih razmerjih (1. točka izreka). V preostalem delu (1. do 4. in 6. do 53. čl. pogodbe) pa je predlog zavrnilo. Odločilo je, da so stroški nepravdnega postopka (ki znašajo 345,29 EUR) zaradi nadomestitve pogodbe o medsebojnih razmerjih stroški upravljanja večstanovanjske stavbe (2. točka izreka).

(2) Zoper zavrnilni del 1. točke navedenega sklepa in odločitev o stroških postopka se pritožujejo predlagatelji zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglašajo pritožbene stroške. Pritožniki menijo, da je bil njihov predlog utemeljen glede na veljavno zakonodajo, ki je za sklenitev pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij zahtevala soglasje vseh etažnih lastnikov. Ker nasprotni udeleženec ni želel podpisati pogodbe, soglasja ni bilo, zaradi česar je bil njihov predlog utemeljen. Med postopkom je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona SZ – 1A (Ur. l. RS, št. 57/08), ki v spremenjenem 32. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 69/03) določa, da je pogodba o medsebojnih razmerjih sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev. Zaradi naknadne spremembe zakona sodišče ne bi smelo zavrniti njihovega predloga, saj je z ustavo prepovedana retroaktivna veljavnost zakonov. Če je kasnejši zakon zanje sicer določal ugodnejšo rešitev, to še ne pomeni, da je bila pogodba s tem veljavno sklenjena. Novi zakon je mogoče uporabiti le za pogodbe, za katere je bilo pridobljeno ¾ soglasje v času veljavnosti zakona. Odločitev sodišča, da se predlog zavrne, pa ne bi bila pravilna niti v primeru, če bi pritožbeno sodišče sprejelo retroaktivno učinkovanje zakona. Sodišče namreč zavrne predlog, kadar je le-ta neutemeljen. Če pa je (zaradi naknadne spremembe zakona) vprašljiva dopustnost predloga, je potrebna drugačna procesna rešitev. Glede na navedeno je sklep sodišča nezakonit, izrek sklepa pa nasprotuje razlogom sodbe, prav tako so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Predlagatelji se pritožujejo tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče ni pojasnilo zakaj odklanjanje podpisa nasprotnega udeleženca pogodbe ne pomeni krivdnega razloga, zaradi česar sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu. Vztrajajo pri tem, da gre za krivdne stroške v skladu z 5. odst. 35. čl. ZNP (Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 30/1986), ki jih je dolžan povrniti nasprotni udeleženec, saj do postopka ne bi prišlo, če ne bi odklanjal podpisa pogodbe.

(3) Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec, ki predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje z uporabo spremenjenega Stanovanjskega zakona (SZ – 1A) ni kršilo prepovedi retroaktivne veljavnosti. Res je v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da je treba za presojo pravnih razmerij uporabiti materialnopravna pravila, ki so veljala ob nastanku takšnih pravnih razmerij, razen če novi materialni predpisi (v prehodnih določbah) izrecno ne določajo drugače. Ustavna prepoved retroaktivne veljave zakona (155. čl. Ustave Republike Slovenije; Ur. l. RS, št. 33/1991) temelji na načelih pravne države, pravne varnosti in zaupanja v pravo. Retroaktivnost pomeni poseganje zakona v preteklost – nova pravna norma se uporabi za nek dokončan dejanski stan iz preteklosti. V konkretnem primeru pa ne gre za tako situacijo, kljub temu da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe zakona, ki je začel veljati šele v času po vložitvi predloga, pač pa gre za primer dopustne neprave retroaktivnosti (1), o kateri govorimo v primeru nezaključenih dejanskih stanj (glej spodaj).

(6) Po SZ pred uveljavitvijo SZ-1A je bilo za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Sklenitvi pogodbe je nasprotoval nasprotni udeleženec, zato so predlagatelji zahtevali, da pogodbo nadomesti odločba sodišča v nepravdnem postopku. Pogodbeno razmerje med etažnimi lastniki sploh torej še ni nastalo, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji; takšno razmerje bi vzpostavila šele odločba nepravdnega sodišča (z učinkom za naprej). Tekom postopka pa se je spremenila zakonodaja, ki omogoča veljavno sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih pod ugodnejšimi pogoji – pogodba je sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev (2. odst. 32. čl. SZ – 1A).

(7) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogoji po novem zakonu izpolnjeni, zato je pravilno presodilo, da predlagatelji nimajo več pravnega interesa za izdajo odločbe. Ker se šteje pogodba za sklenjeno na podlagi samega zakona, (dodatno) odločba sodišča ni bila potrebna.

(8) Pravni interes kot procesna predpostavka se navezuje na vprašanje dopustnosti predloga, kar sicer preprečuje meritorno odločanje. Vendar je ob vložitvi predloga pravni interes predlagateljev obstajal in je odpadel šele naknadno. Pritožbeno sodišče zato odločitve ni spreminjalo, poleg tega pa zaradi zavrnitve predloga položaj predlagateljev ni v ničemer slabši kot bi bil, če bi sodišče predlog zavrglo. V primeru zavrženja bi predlagatelji sicer lahko ponovno vložili predlog, vendar glede na ugotovitev, da je pogodba že veljavno sklenjena, za to nimajo nobenega interesa. Nasprotje, ki naj bi bilo zato podano med izrekom izpodbijane odločitev in razlogi zanjo, je zato le navidezno.

(9) Prav tako je neutemeljena pritožba zoper izrek o stroških. Nasprotovanje sklenitvi pogodbe, zaradi česar so bili predlagatelji prisiljeni zahtevati odločitev sodišča v nepravdnem postopku, ne ustreza pojmu krivdnih stroškov iz 5. odst. 35. čl. ZNP, ki zajema ravnanje udeležencev postopka v postopku ne glede na njegov izid. Tekom nepravdnega postopka nasprotni udeleženec ni ravnal krivdno oziroma predlagatelji ne podajajo nobenih trditev v tej smeri. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo zakaj ne gre za krivdno povzročene stroške, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da v tem delu manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu.

(10) Ker v pritožbi očitane kršitve niso podane, sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999; ZPP, v zvezi s 37. čl. ZNP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

(11) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Ker predlagatelji s pritožbo niso uspeli, do povračila svojih stroškov niso upravičeni (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njihovi pritožbi.

(1) Glej več npr. Šinkovec J., Načelo varstva zaupanja v pravo, Podjetje in delo, št.1, 1993. Za dopustnost neprave retroaktivnosti pa se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS - glej npr. odločbo U-I-135/2000 in druge.