Jedro

Premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne spada v zapuščino.

Zahtevki dedičev, ki temeljijo na pogodbi o dosmrtnem preživljanju, niso zahtevki, o katerih bi moralo sodišče odločiti v zapuščinskem postopku.

Enako tudi zatrjevano vlaganje v premoženje, ki ni del zapuščine, ni predmet odločanja v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojnem A. S. prekinilo in dediča N. ter M. S. napotila na pravdo zoper sodediča J. S.. N.S. je na pravdo napotilo zaradi ugotovitve, da se njen nujni delež, določen v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ovrednoti brez tega, kar je do sedaj naredila oziroma, da se ji prizna 11 letno delo na kmetiji; M. S. pa zaradi ugotovitve, da njegov nujni delež, določen v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ne ustreza dejanskemu stanju in ga je treba povečati za gradbeni ter drug material, ki ga je vgradil v objekte na kmetiji oziroma porabil za vzdrževanje in izdelavo kmetijskih strojev. Dedičema je naložilo, da tožbo vložita v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep so se pritožili dedič J. S. ter dediča N. S. in M. S..

Dedič J. S. v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo in zmotno uporabilo določbe Zakona o dedovanju. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe opozarja na odplačno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato premoženje, ki je v njej zajeto, ne spada v zapuščino. Konkretna pogodba je tudi že izvedena v zemljiški knjigi. Morebitni zahtevki dedičev, ki so se pojavili v zapuščinskem postopku in se nanašajo na vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju, niso zahtevki, ki bi se nanašali na zapuščino. Tudi neopredeljeni zahtevek N. S., da se ji prizna 11 letno delo na kmetiji in M. S., da se mu prizna vlaganje v gradbeni material, vgrajen v objekte in material, porabljen za vzdrževanje in izdelavo strojev, ne predstavlja spora o obsegu zapuščine oziroma zahtevka za izločitev zapuščine v smislu 212. člena Zakona o dedovanju. Zahtevki dedičev bi morali biti postavljeni opredeljeno, tudi po višini, da bi se ostali dediči o njih lahko izjasnili. Dokler take opredelitve ni, ni dejanske podlage za napotitveni sklep, saj se niti ne ve, kaj konkretno posamezni dedič uveljavlja. V obravnavanem primeru obstaja veljavna pogodba o dosmrtnem preživljanju, s pravicami in obveznostmi obeh pogodbenih strank. Ta pogodba ne more biti predmet posameznih zahtevkov v obravnavanem zapuščinskem postopku, ker premoženje iz pogodbe ni predmet zapuščine. Zahtevke N. S. in M. S. je mogoče razumeti kot priglasitev terjatve do zapuščine. Obstoj terjatev do zapuščine pa ni razlog za prekinitev postopka. V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od primerov od 210. do 212. člena Zakona o dedovanju, zato ni pogojev za izdajo sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

Dediča N. S. in M. S. pa v obrazložitvi pritožbe navajata, da napotitveni sklep ni jasen. Ni jasno, ali sklep napotuje na izpodbijanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali na ugotovitev terjatve do zapuščine. Res je dedinja N. S. svoje navedbe podala laično, vendar pa to ne more predstavljati vsebine napotitvenega sklepa. Po drugi strani pa gre tudi za alternativno uveljavljanje (ovrednotenje brez tega, kar je do sedaj naredila oziroma da se ji prizna 11 letno delo na kmetiji), kar je nedopustno. Napotitev na pravdo mora biti jasna in je treba točno povedati, kaj je treba ugotavljati v pravdi. Podobno velja za M. S.. Tudi glede njega je treba v napotitvenem sklepu natančno navesti, v katerem delu je treba dediča napotiti na pravdo. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv, zato ga je treba razveljaviti in na novo odločiti o napotitvi.

Pritožbi sta utemeljeni.

V zapuščinskem postopku mora sodišče rešiti vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino. Med drugim mora ugotoviti, katero premoženje spada v zapuščino, kdo so dediči in na katerem temelju dedujejo, obravnavati pa mora tudi vprašanja, ki ne izvirajo iz dedne pravice - na primer zahtevek za izločitev dela zapuščine (glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1991, stran 196). Če pride v zapuščinskem postopku med sodediči do spora glede določenih vprašanj, ki so za zapuščinski postopek prejudicialnega pomena, zapuščinsko sodišče postopek prekine in dediča(e) napoti na pravdo.

Kdaj sodišče stranke napoti na pravdo Zakon o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) določa v 210., 211. in 212. členu. Pritrditi je mogoče pritožbenemu stališču dediča J. S., da dediča N. in M. S. v zapuščinskem postopku nista uveljavila konkretne zahteve do zapuščine, ki bi sodišču omogočila presojo, ali in kateri razlogi za napotitev na pravdo so podani ter ustrezno oblikovanje napotitvenega sklepa. Na pomanjkljivost in nejasnost napotitvenega sklepa opozarjata tudi pritožnika N. in M. S..

Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi in napotitvi na pravdo oprlo na določbo 212. člena ZD, ki zapuščinskemu sodišču narekuje obvezno prekinitev postopka in napotitev na pravdo, če je med dediči spor o dejstvih ali uporabi prava:

1. o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino;

2. če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Dediča N. in M. S. sta v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je treba del premoženja, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz nje izločiti, dedinja N. S. pa je uveljavljala še, da je živela z zapustnikom in prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Dedič M. S. pa je zahteval upoštevanje gradbenega oziroma drugega materiala, vloženega v kmetijo.

Dedič J. S. v pritožbi pravilno opozarja na odplačno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (glej 1. odstavek 117. člena ZD). Pravilno je stališče pritožnika J. S., da premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju (ki je bila v obravnavanem primeru že zemljiškoknjižno izvedena) ne spada v zapuščino, zato zahtevki dedičev N. in M. S., ki temeljijo na pogodbi o dosmrtnem preživljanju, niso zahtevki o katerih bi moralo sodišče odločiti v zapuščinskem postopku. Enako tudi zatrjevano vlaganje v premoženje, ki ni del zapuščine, ni predmet odločanja v zapuščinskem postopku (glej 32. in 2. točka 212. člena ZD).

Po podatkih v spisu v zapuščino po pokojnem A.S. spadajo le denarna sredstva in vrednostni papirji (glej ugotovitev na zapuščinski obravnavi z dne 12.6.2008, točka 4).

V ponovljenem postopku bosta morala N. in M. S. določno opredeliti zahtevo do zapuščine in če bo o tem med sodediči obstajal spor, bo sodišče prve stopnje, če bodo podane predpostavke iz 210. ali 212. člena ZD, postopek prekinilo ter ju napotilo na pravdo.