Jedro

Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji (s skupino prebežnikov pod vodstvom tihotapca so v 24 urah prečkali Slovenijo, v gozdu, kjer uradnih oseb ni srečal, italijanski policisti, ki so ga ujeli, pa so ga vrnili v Slovenijo), kakor tudi, zakaj na Hrvaškem ni podal prošnje za azil. Da so bile razmere v tistem obdobju na Hrvaškem v zvezi z migranti kaotične, hrvaški policisti pa so nad migranti tudi izvajali nasilje, je razvidno tudi iz člankov, ki jih je predložil tožnik o vračanju migrantov iz Hrvaške v BIH.

Sicer drži (kar med strankama niti ni sporno), da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem in ob prvem prečkanju Slovenije, kar bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevalo njegovo znatno begosumnost, vendar je tudi za tako ravnanje navedel prepričljive in smiselne razloge.

Na tožnikovo znatno begosumnost pa po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, iz istega razloga pa logično kot begunci v RS tudi nimajo možnosti bivanja, sodišče pripominja še, da je po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo, kakor tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS, zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni.

Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi nujna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2753/2018/5 (1312-19) z dne 9. 1. 2019 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, kot prosilca za mednarodno zaščito, pridržala za namen predaje odgovorni državi članici, in sicer v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni, od ustne naznanitve pridržanja do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v zvezi z dejanskim stanjem zadeve ugotovila, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil v nobeni od držav na svoji poti, iz Alžirije pa je odšel maja 2018 preko Tunizije, Turčije, Grčije, Albanije, Kosova, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške (kjer so mu odvzeli prstne odtise) in Slovenije (RS) v Italijo, od koder so ga vrnili v RS, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, njegov cilj pa je bila po njegovi lastni izjavi Španija oz. države EU. Toženka je zato na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), zaprosila Hrvaško za sprejem tožnika.

3. Kot pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa toženka navaja drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, po katerem lahko države članice v primeru, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, tako osebo na podlagi presoje vsakega posameznega primera pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Toženka meni, da okoliščina, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, pa tudi ne v RS, preden ni bil vrnjen iz Italije, skupaj z nadaljnjimi okoliščinami, da je njegova ciljna država Španija, kažejo na veliko verjetnost, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Ljubljani in odšel v Španijo ter tako onemogočil predajo Hrvaški.

4. Toženka navaja še, da je preverila, ali bi bil primeren milejši ukrep, namreč pridržanje na območju azilnega doma, in v zvezi s tem ugotavlja, da zaradi ureditve in načina varovanja azilnega doma tam ni mogoče zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja. Da je pridržanje na območju azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovito, izhaja tudi iz dolgoletne statistike. Glede izbire strožjega ukrepa pridržanja v Centru za tujce se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča in Vrhovnega sodišča RS.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ne sme odločati v teh primerih po prostem preudarku, zgolj namen predaje drugi državi članici pa ni eden od zakonskih razlogov za omejitev gibanja. Gre za ukrep, ki ustreza odvzemu prostosti. „Nevarnost pobega“, na katero se sklicuje toženka, po Uredbi Dublin III pomeni oceno primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenija takih kriterijev do danes še ni določila, zato iz razloga velike nevarnosti oziroma tveganja pobega ni mogoče pridržati nobenega prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje odgovorni državi članici. Ukrep pridržanja je mogoče uporabiti le v primeru, če drugi ukrepi ne bi bili učinkoviti, toženka pa je v izpodbijanem sklepu navedla le okoliščine, iz katerih meni, da azilni dom ne bo učinkovit, ne pa okoliščin, da v tožnikovem primeru milejšega ukrepa ne bo mogoče učinkovito izvesti. V tem pogledu je bilo kršeno načelo sorazmernosti, toženka pa se ne bi smela sklicevati na to, da sama ne uspe zagotoviti, da bi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma. Toženka je tudi odvzem prostosti tožniku utemeljila na milejših okoliščinah (nedovoljen vstop v RS, da tožnik nima možnosti bivanja v RS), kar je v neskladju z Dublinsko uredbo, da je mogoče omejiti gibanje zgolj „izjemno begosumnim prosilcem“. Kar pa se tiče nesodelovanja v postopku, je tožnik v postopku pojasnil, da na Hrvaškem za azil ni zaprosil, saj je v BIH slišal, da prosilce na Hrvaškem pretepajo in tudi ne sprejemajo prošenj, da pa so bile razmere tam kaotične, izhaja tudi iz priloženih člankov. Tožnik ni vedel, kje je, ko je prečkal RS, saj jih je preko ozemlja peljal tihotapec. V RS je hodil po gozdu in ni srečal ljudi. Španijo kot ciljno državo je navedel zato, ker mu je tako dal vedeti tolmač, da mora navesti eno državo. Tožnik ni begosumen, saj sodeluje v postopku in bo počakal do odločitve v njegovi zadevi. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

6. Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, kršitev pravice do osebne svobode pa pomeni škodo že samo po sebi, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Sodišču predlaga, da toženki odredi, naj do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa.

7. Toženka je sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

10. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

11. Po prvem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

12. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.1 Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve)2, po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni.

13. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

14. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).3 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

15. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.4 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

16. Kot že rečeno, je bilo o tožnikovem pridržanju odločeno v okviru postopka za predajo odgovorni državi članici EU, ki je v tem primeru Hrvaška. Ob tem toženka svoje sklepanje o tožnikovi begosumnosti opira na okoliščine, ki po njenem prepričanju kažejo na to, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, pobegnil v Španijo, saj za azil ni zaprosil ne na Hrvaškem, pač pa v Sloveniji, in to šele po tem, ko ga je sem vrnila italijanska policija.

17. V zvezi z dejanskim stanjem zadeve sodišče poudarja, da je tožnik na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji (s skupino prebežnikov pod vodstvom tihotapca so v 24 urah prečkali Slovenijo, v gozdu, kjer uradnih oseb ni srečal, italijanski policisti, ki so ga ujeli, pa so ga vrnili v Slovenijo), kakor tudi, zakaj na Hrvaškem ni podal prošnje za azil. Da so bile razmere v tistem obdobju na Hrvaškem v zvezi z migranti kaotične, hrvaški policisti pa so nad migranti tudi izvajali nasilje, je razvidno tudi iz člankov, ki jih je predložil tožnik o vračanju migrantov iz Hrvaške v BIH (priloge A3 do A5).

18. Taka tožnikova izpovedba se ujema z njegovo izjavo, kot jo je zapisala toženka ob njegovem zaslišanju in s katero je pojasnil svoje ravnanje. Že zato sodišče njegovim navedbam na glavni obravnavi lahko sledi, te navedbe pa so skladne tudi z navedbami v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je na ta način prepričljivo in logično pojasnil, zakaj zaradi kaotičnih razmer ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in zakaj zaradi prehoda po gozdu, kjer ni srečal uradnih oseb, prošnje ni podal ob prvem, 24 urnem prečkanju Slovenije, kar po presoji sodišča pomeni tudi smiseln razlog za to, da za mednarodno zaščito ni zaprosil že prej.

19. Tožnik je pojasnil tudi, da njegova ciljna država ni bila Španija, kot izhaja iz policijskega zapisnika, pač pa katerakoli država EU. Temu sodišče sledi, saj je tožnik na naroku tudi prepričljivo pojasnil, zakaj je sprva pred policijo navedel kot ciljno državo Španijo, in sicer, ker mu je tolmač rekel, da mora poimensko navesti eno državo, da to policija hoče. Takšna njegova izjava pa je skladna z njegovo izjavo, ki jo je podal, ko je bil zaslišan v upravnem postopku in v njegovi prošnji. Pri tem sicer drži (kar med strankama niti ni sporno), da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem in ob prvem prečkanju Slovenije, kar bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevalo njegovo znatno begosumnost, vendar je tudi za tako ravnanje navedel prepričljive in smiselne razloge, kot že razlogovano. Po presoji sodišča ni mogoče mimo tega, da take navedbe pomenijo človeško razumne in sprejemljive, čeprav subjektivne, razloge za nevložitev prošnje ne na Hrvaškem in ne ob prvem prečkanju Slovenije.

20. Take navedbe pa ob sicer nespornem dejanskem stanju pomenijo najmanj logično sprejemljivo in človeško razumljivo alternativo oceni toženke, da iz tožnikovega ravnanja izhaja njegovo nesodelovanje v postopku oziroma razlog za sklepanje na begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. Toženka bi morala za ustrezno obrazložitev izpolnjevanja kriterija drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 obrazložiti vsaj to, zakaj šteje navedene tožnikove navedbe za neprepričljive v taki meri, da utemeljujejo odreditev pridržanja, ki - kot že rečeno - pomeni poseg v osebno svobodo.

21. Na tožnikovo znatno begosumnost pa po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja (kot je naslovno sodišče že večkrat opozorilo) za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, iz istega razloga pa logično kot begunci v RS tudi nimajo možnosti bivanja, sodišče pripominja še, da je po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo, kakor tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS, zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, toženka ne navaja, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 22. V zvezi s tem sodišče opozarja še na prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, po katerem države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje, čemur v odsotnosti drugih razlogov za begosumnost po mnenju sodišča ustreza dejansko stanje v obravnavani zadevi. Sodišče je zato ob upoštevanju, da pridržanje v Centru za tujce pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo, razlogi za takšen ukrep pa morajo biti zaradi take narave ukrepa posebej utemeljeni, jasno obrazloženi in restriktivno uporabljani, presodilo, da toženka ni ustrezno ugotovila ter obrazložila katerega koli kriterija, ki bi utemeljeval znatno nevarnost pobega v smislu 68. člena ZTuj-2. 23. To pomeni, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep. Ker ugotovljene dejanske okoliščine po povedanem ne morejo biti podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek pridržanja po navedeni zakonski podlagi, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo toženki v ponovno odločanje, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži na območju Centra za tujce, kot že povedano, ni zakonite podlage.

K II. točki izreka:

24. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, torej če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi je sodišče dejansko stanje ugotovilo na glavni obravnavi, in sicer delno drugačno kot toženka ter spremenilo odločitev toženke tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

25. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

26. Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi nujna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

27. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa – kot rečeno – že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

1 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 3 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 4 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).