Jedro

Davka na dediščino ne plača dedič, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4222-2708/2010 08171-14 z dne 11. 1. 2011 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na dediščino, in sicer v 1. točki izreka kot dedinji po pok. A.A. na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II D 579/95, ki je postal pravnomočen dne 12. 12. 2007, od davčne osnove 127 803,54 EUR po stopnji 8% v znesku 8 624,28 EUR; in v 2. točki izreka kot pravni naslednici po pok. B.B. na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 290/2009 z dne 26. 11. 2009 kot dediču po pok. A.A., prav tako od davčne osnove 127 803,54 EUR po stopnji 8% v znesku 8 624,28 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni teti A.A. podedovala premoženje, ki obsega do 589/864-tin parc.št. 461/14, 461/20 in 461/21 k.o. C., parc.št. 357/1 vl.št. 626 k.o. C. in 379 delnic Č. d.d. V skladu z določbami Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) je na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju nastala davčna obveznost, ki se odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa z odmerno odločbo. V odmernem postopku je tožnica podala izjavo, da bo poravnala obveznosti iz naslova davka na dediščino po pok. A.A. tudi za pravnega prednika B.B., s katerim sta podedovala vsak 1/10 zapustničinega solastnega deleža do 589/864 parc.št. 461/14, 461/20 in 461/21 k.o. C., 1/5 parc.št. 357/1 k.o. C. in do 1/5 delnic Č. d.d. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 27. 9. 2010 je razvidno, da parc.št. 461/14, 461/20 in 461/21 predstavljajo stavbno zemljišče. Vrednost stavbnega zemljišča je bila v soglasju s tožnico ugotovljena v višini 250 EUR/m2. Prometna vrednost nepremičnin, ki predstavljajo stavbno zemljišče parc.št. 357/1 (sedaj 357/6, 357/7 in 357/8) je ugotovljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 9. 2010 in v soglasju s tožnico znaša 100 EUR/m2. Delnice Č. so bile po podatkih Ljubljanske Borze izključene z borznega trga. Vrednost podedovanega (nepremičnega) premoženja tako znaša skupaj 127 819,40 EUR. Davčna osnova se zmanjša za plačilo sodne takse v višini 15,86 EUR ter na podlagi navedenega ugotovi davčna osnova v višini 127 803,54 EUR. Davek na dediščino se odmeri v skladu z 8. členom ZDDD od davčne osnove po stopnjah za drugi dedni red in znaša skupaj 8 624,28 EUR. Na enak način in v enaki višini se odmeri davek na dediščino, ki ga je bil dolžan plačati pok. B.B., tako da skupaj odmerjeni davek na dediščino po pok. A.A. znaša 17 248,56 EUR in ga je davčni zavezanec – tožeča stranka dolžna plačati skladno z določbami Zakona o davčnem postopku v 30 dneh po vročitvi odmerne odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi kot sporno izpostavlja zgolj odmero davka po pok. B.B., o kateri je odločeno v 2. točki izreka. Pri tem ne ugovarja višini davčne obveznosti, temveč upravičenosti do odmere z ozirom na to, da B.B. do njegove smrti niso bile ugotovljene obveznosti iz naslova neplačanih davkov in mu tudi ni bila vročena nikakršna odločba o odmeri davka na dediščino. V tej zvezi drugostopni organ tožnici pojasni, da davčna obveznost na podlagi 6. člena ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju in da so torej s pravnomočnostjo sklepa izpolnjeni pogoji za začetek postopka odmere davka. V konkretnem primeru ni sporno, da je B.B. na podlagi sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen dne 12. 12. 2007, podedoval del premoženja po pok. A.A., ki zapade obdavčitvi na podlagi določb ZDDD. S tem so bili izpolnjeni pogoji za odmero davka. Iz sklepa o dedovanju opr. št. D 290/2009, ki je postal pravnomočen 22. 12. 2009 sledi, da je B.B. umrl dne 26. 7. 2009. Ker je umrl pred končanim postopkom odmere davka na dediščino po pok. A.A., obenem pa je bil v teku tudi postopek odmere davka tožnici za premoženje po pok. A.A., je bilo tožnici pojasnjeno, da se v primeru smrti davčnega zavezanca davek odmeri pravnim naslednikom. Kot izhaja iz izjave z dne 29. 9. 2009, je tožnica izjavila, da bo poravnala davek za pok. B.B. kot njegova pravna naslednica po sklepu o dedovanju opr. št. D 290/2009, ki je postal pravnomočen 22. 12. 2009. Vse navedeno pa, z ozirom na to, da je B.B. nesporno nastala davčna obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju in da je tožeča stranka pravna naslednica B.B., pomeni, da je tožnica zavezana, da plača davčne obveznosti, ki sledijo iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja iste razloge kot že v pritožbi, poleg tega pa še nove razloge, iz katerih pok. B.B. ni bil dolžan plačati davka na dediščino. Pok. B.B. je bil vse življenje kmet, vse življenje je delal na kmetiji in je bil na tej podlagi tudi pokojninsko in zdravstveno zavarovan, kar je mogoče ugotoviti iz uradnih evidenc. Formalno (z odločbo) mu lastnost kmeta ni bila priznana zato, ker tega v tistem času ni potreboval. Da je bil res kmet, je razvidno tudi iz sklepa o dedovanju št. 290/2009 z dne 26. 11. 2009, po katerem spada v zapuščino po njem zaščitena kmetija. Zemljišča, ki jih je podedoval po teti A.A., pa so bila kmetijska zemljišča, ki so bila šele kasneje spremenjena v stavbna zemljišča. Zato bi moral biti oproščen plačila davka na dediščino na podlagi 1. točke prvega odstavka 10. člena ZDDD.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v pritožbenem postopku razlogov za oprostitev plačila davka v smislu 1. točke prvega odstavka 10. člena ZDDD ni navedla, zato se drugostopni do tega ni mogel opredeliti. Gre pa za vsebinsko pomembno vprašanje, saj je bila tožnici davčna obveznost naložena kot pravni naslednici pokojnega brata, ki v samem postopku odmere davčne obveznosti ni sodelovala.

Tožba je utemeljena.

Odločitvi, ki jo vsebuje prva točka izreka in po kateri se tožnici odmeri in naloži v plačilo davek na dediščino kot dedinji po pok. A.A., tožnica v tožbi obrazloženo ne ugovarja in ji tudi ni ugovarjala v davčnem postopku.

Sporna tako ostaja 2. točka izreka, po kateri se tožnici odmeri in naloži v plačilo davek na dediščino kot pravni naslednici po pok. B.B. kot davčnem zavezancu za davek na dediščino po pok. A.A. V zvezi s tistimi tožbenimi ugovori, ki so enaki pritožbenim, se sodišče sklicuje na razloge organa druge stopnje, s katerimi le-ta pritožbene ugovore pravilno in v skladu z zakonskimi določbami, na katere se sklicuje, zavrne. Pravilno pa tožena stranka tudi opozori, da so tožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja za pok. B.B. oprostitev plačila davka na dediščino na podlagi prvega odstavka 10. člena ZDDD, nove in da se zato drugostopni organ do navedenih okoliščin ni mogel opredeliti. Hkrati pravilno poudari, da gre za vprašanje, ki je pomembno za odločitev ter da tožnica v postopku odmere davčne obveznosti (pok. B.B.) ni sodelovala. To pa pomeni, da okoliščin, ki jih navaja tožnica v tožbi in se nanašajo na davčno oprostitev in s tem na odmero davka pok. B.B., ni šteti za nedovoljeno tožbeno novoto, čim pa je tako, se pokaže, da v zadevi dejansko stanje ni bilo v celoti in popolnoma ugotovljeno. Po določbah prvega odstavka 10. člena ZDDD namreč davka na dediščino ne plača dedič, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. Za odločitev je torej bistveno, ali se je pok. B.B. ob uvedbi dedovanja štel za kmeta, kot to trdi tožnica v tožbi, in pa vprašanje namembnosti podedovanih zemljišč, ki naj bi bila po tožbenih navedbah „šele kasneje“ spremenjena iz kmetijskih v stavbna. Obstoja teh okoliščin pa se v odmernem postopku ni ugotavljalo, oziroma to vsaj iz podatkov upravnih spisov ni razvidno.

Zato je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Odpravilo jo je tudi v sicer nesporni 1. točki izreka, saj je v primeru, če se ugotovi, da so bila predmet dedovanja kmetijska zemljišča, nepravilno ugotovljena njihova vrednost in s tem višina davčne osnove. Pristojni organ je dolžan ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče v tej sodbi.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.