Jedro

Ker ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. čl. ZLPP tožnica nima položaja stranke v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1632/99-13.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.9.1999. Z njim je tožena stranka zavrgla njeno pritožbo zoper sklep Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD) z dne 26.5.1999, ki se nanaša na privatizacijo družbe G.... d.o.o.. Tožena stranka je tožničino pritožbo zavrgla z utemeljitvijo, da tožnica glede na določbo 11. člena ZLPP ni pravočasno predlagala izdaje začasne odredbe, zato v postopku privatizacije navedene gospodarske družbe ni upravičena oseba za izpodbijanje programa njenega lastninskega preoblikovanja.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da imajo v smislu 48. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 v nadaljevanju ZZLPPO) položaj stranke v postopku privatizacije pravnih oseb le tisti upravičenci po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa ta predlog oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije, še ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe pri Upravni enoti R. 13.10.1993, torej po preteku roka iz 11. člena ZLPP (ki je potekel 7.6.1993), je odločitev tožene stranke, ki tožnici glede na določbo 48. člena navedenega predpisa ni priznala položaja stranke v postopku privatizacije družbe G..., pravilna in zakonita. Podjetje, ki se lastninsko preoblikuje, namreč ni zavezanec v postopku denacionalizacije za premoženje, glede katerega ni bila pravočasno zahtevana izdaja začasne odredbe. Zato zgolj okoliščina, da je tožnica pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo, za priznanje položaja stranke v tem postopku ne zadošča. Ugovor, da je bila zaradi ravnanj upravnega organa ter zavezanca zavedena ter je zmotno menila, da je bila začasna odredba po 11. členu ZLPP izdana, na odločitev nima nikakršnega vpliva. Sama navaja, da je predlog za njeno izdajo vložila po izteku zakonitega roka, po presoji prvostopenjskega sodišča pa tudi ni storila vsega, da bi bilo o njenem zahtevku odločeno, še zlasti pa ni izkoristila možnosti, ki jih v primeru molka upravnega organa daje ZUP/86 v 2. odstavku 218. člena.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da ji prvostopenjsko sodišče neutemeljeno očita, da ni storila vsega, da bi bilo o njenem zahtevku za izdajo začasne odredbe odločeno, še zlasti, da ni izkoristila možnosti, ki jih v primeru molka upravnega organa daje zakon. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da sta tako upravni organ, kot podjetje postopala, kot da se začasna odredba dejansko že izvaja, saj sta od nje zahtevala plačilo stroškov izvedeniškega mnenja o cenitvi premoženja podjetja. Zato je zmotno menila, da je bila zahtevana začasna odredba, izdana. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da njenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Položaj stranke v postopku privatizacije imajo glede na določbo 48. člena ZZLPPO le tisti upravičenci po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da tožnica zahtevanega predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila v predpisanem roku, ji tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne gre položaj stranke v postopku. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njeno tožbo zoper sklep tožene stranke o zavrženju njene pritožbe zoper sklep o privatizaciji družbe G...d.o.o., pravilna in na zakonu utemeljena. Pritoženi ugovor, da je bila z dejanji upravnega organa oziroma družbe G... d.o.o. zavedena, da je bila zahtevana začasna odredba do začetka privatizacije že izdana, pa glede na pogoja določena v 48. členu ZZLPPO, na odločitev ne more imeti vpliva.

Ker glede na navedeno nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.