Jedro

Ugotovitev istovetnosti prosilca je v postopku omejitve gibanja zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdlje za en mesec, in sicer od dne 14. 6. 2018 od 11.45 ure do 14. 7. 2018 do 11.45 ure. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ne v času do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zakonom o tujcih (Ztuj) ugotoviti njegovo istovetnost. V istovetnost toženka tudi sicer dvomi, saj tožnik govori arabsko, torej jezik, ki ga govorijo v več državah na severu Afrike, za neprepričljive pa toženka ocenjuje tudi njegove navedbe, da ima osebno izkaznico v Franciji pri dekletu, saj meni, da je malo verjetno, da bi potoval brez dokumentov. Poleg tega toženka meni, da glede na tožnikove navedbe Slovenija ni njegova ciljna država, zaradi česar je mogoče sklepati, da namerava nadaljevati svojo pot, z navajanjem drugačnih osebnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo. Vse navedeno pomeni razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), toženka pa v nadaljevanju podrobno opisuje še fizične značilnosti oziroma režim varovanja v Azilnem domu v Ljubljani in meni, da namena pridržanja ne bi bilo mogoče doseči z uporabo milejšega ukrepa, namreč omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma, saj tam ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda. Tožniku je bilo gibanje omejeno s sklepom z dne 15. 3. 2018, pravilnost in zakonitost tega sklepa pa je potrdilo tudi naslovno sodišče s sodbo I U 621/2018. V času od izdaje tega sklepa in sodbe je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, zoper to odločitev pa je bil sprožen tudi upravni spor, o katerem naslovno sodišče še ni odločilo. Toženka meni, da so iz navedenih razlogov „podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu s petim odstavkom istega člena podani razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ..., vendar najdalj za en mesec“.

2. Tožnik zoper to odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka v izreku izpodbijanega sklepa ni navedla pravne podlage za odločitev, napačno pa je napačno navedla tudi njegov rojstni datum, zaradi česar meni, da se odločitve ne da preizkusiti. Poleg tega meni, da okoliščina, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu ter da slovenski zakonodajalec ni uredil drugih možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ne more biti razlog za pridržanje v Centru za tujce, ki pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tak ukrep je mogoče izreči le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, kar pa v obravnavani zadevi ni ne izkazano, ne obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Izrečeni ukrep je nesorazmeren, toženka pa v zvezi z ugotavljanjem tožnikove istovetnosti ali državljanstva ni storila ničesar, niti ni napovedala, da bo v zvezi s tem karkoli storila. Tožnik meni, da je tako ravnanje v nasprotju z ZMZ-1. Opozarja, da je v postopku toženki predložil fotografijo potnega lista, le do originalnega dokumenta doslej ni uspel priti. Vse to pomeni, da toženka ne le da ni sama pridobila informacij javnega značaja v skladu z 22. členom ZMZ-1, temveč jih celo ignorira. Poleg tega pa po tožnikovem mnenju toženka „ni opredelila pojma možnosti pobega v zakonu skladno z Uredbo Dublin III“. Opozarja še, da ima zaradi ravnanja toženke – odvzema prostosti „resne zdravstvene težave, zaradi česar je njegovo zdravstveno stanje v nevarnosti“ ter v zvezi s tem dostavlja zdravniško potrdilo in predlaga angažiranje izvedenca medicinske stroke, ki „bo lahko ugotovil zdravstveno stanje tožeče stranke“. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (pravilno: sklep; op. sodišča) odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Poleg tega predlaga še, naj sodišče toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

3. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za podaljšanje ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1) v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Po tej zakonski določbi se ukrep omejitve gibanja po preteku treh mesecev lahko podaljša še za en mesec, če po tem času še obstajajo razlogi za to.

6. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v bistvenem ponavlja razloge za ukrep omejitve gibanja iz razloga preverjanja oziroma ugotovitve tožnikove istovetnosti ali državljanstva v primeru očitnega dvoma, torej iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki jih je navedla že v sklepu z dne 15. 3. 2018, s katerim je bila tožniku že odrejena omejitev gibanja. S tem smiselno utemeljuje, da so tudi po izteku časa, za katerega je bil z navedenim sklepom odrejen ukrep omejitve gibanja, ti razlogi še vedno obstajajo, in s tem obstoj razloga za podaljšanje ukrepa iz petega odstavka 84. člena ZMZ-1. 7. Te razloge je naslovno sodišče že presodilo v sodbi I U 621/2018 z dne 29. 3. 2018, v kateri je med drugim navedlo, da je tožnik v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat, ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Menilo je, da toženka pravilno pojasnjuje, da se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, na podlagi katerih se istovetnost ugotavlja po ZTuj-2. Sodišče je zato že tedaj menilo, da je nedvomno izkazana potreba po ugotovitvi in preveritvi tožnikove identitete, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel v postopku.

8. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju, je sodišče navedlo, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcu v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33EU. Pri tem je treba poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. - 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

9. Novih, drugačnih ali spremenjenih okoliščin tožnik s tem v zvezi ne navaja, zato se sodišče strinja s toženko, da še vedno obstajajo (enaki) razlogi za odreditev ukrepa omejitve gibanja, kot v času izdaje prvotnega sklepa. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da je tožnik sliko svojega potnega lista predložil že v času prvotnega postopka, zato je bila tudi ta okoliščina presojena že v času tega postopka in se vsi navedeni razlogi nanašajo tudi nanjo.

10. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) je bilo po presoji sodišča tako v prvotnem kot v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, zakaj je mogoče le z namestitvijo v Centru za tujce tožniku omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja, hkrati pa tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Stanje v Azilnem domu, kot je podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika tja, kar bi bil v obravnavani zadevi edini možni milejši ukrep, ni mogoča. 11. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Morebitna prekomernost tega posega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih se tožnik sicer sklicuje na svoje zdravstveno stanje in prilaga tudi zdravniško potrdilo, vendar teh svojih navedb v ničemer ne konkretizira. Enako splošen in brez kakršnihkoli konkretnih navedb o zdravstvenem stanju je tudi tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Ker zato ostaja povsem nejasno, kaj naj bi ta izvedenec sploh ugotavljal (tožnik se sklicuje le na „zdravstveno stanje“), sodišče temu dokaznemu predlogu ni moglo slediti.

12. Glede na preostale tožbene navedbe sodišče dodaja še, da napačna navedba tožnikovega rojstnega datuma v izreku izpodbijanega sklepa pomeni kvečjemu očitno pisno pomoto, saj med strankama ni spora, da se sklep nanaša prav na tožnika. Zakaj naj bi bil ta sklep nezakonit, ker v njegovem izreku ni navedena pravna podlaga za omejitev gibanja, tožnik v ničemer ne obrazlaga, sodišče pa pripominja, da so tako pravna podlaga, kot tudi razlogi za izdajo sklepa podrobno navedeni v obrazložitvi sklepa, torej v skladu s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 33. člena ZMZ-1. Prav tako glede na tožbene navedbe sodišče opozarja še, da za odreditev omejitve gibanja na podlagi prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni pogoj, da bi bila ugotovljena tožnikova begosumnost, zato so tožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)ugotavljanje te okoliščine, brezpredmetne.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je poleg postavitve izvedenca medicinske stroke, do česar se je sodišče že opredelilo, predlagal še svoje zaslišanje, vendar tega predloga prav tako ni ne obrazložil, ne substanciral, kar je še posebej pomembno, ker tudi sicer ni navedel nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče ugotavljati v postopku in bi se kakorkoli razlikovale od tistih, glede katerih je že bil zaslišan so tudi bile že presojene v prej navedeni sodbi naslovnega sodišča. Poleg tega se tožnik sklicuje le še na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina sta med strankami nesporna. To pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje brez glavne obravnave iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, obveznost zaslišanja tožnika pa (za razliko od šestega odstavka istega člena) ne izhaja niti iz sedmega odstavka 84. člena ZUS-1. Sodišče je zato v skladu z navedenimi zakonskimi določbami odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Tožnikova pravna zastopnica je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče zato o zahtevi za povračilo stroškov ni odločalo.