1. 7. 2011

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Borislava Mikače, Ljubljana, ki ga zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 1. julija 2011

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3375/2010 z dne 24. 11. 2010 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 394/2009 z dne 7. 4. 2010 se ne sprejme.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega in sedmega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom spremenilo (delno ugodilno) sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrglo tožbo, s katero je pritožnik uveljavljal povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodnem postopku, ki je tekel od 19. 3. 2003 do 6. 3. 2008. Odločitev Višjega sodišča je utemeljena na stališču, da v tej zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za priznanje pravičnega zadoščanja po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), saj pritožnik ni predhodno izčrpal pospešitvenih pravnih sredstev po tem zakonu.

2.Pritožnik oziroma pobudnik vlaga zoper navedeno sodno odločbo ustavno pritožbo. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena ter šestega in sedmega odstavka 20. člena ZVPSBNO. Protiustavnost prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, ki priznanje pravičnega zadoščenja po tem zakonu pogojuje s predhodnim izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev, pobudnik utemeljuje z očitki, da gre zgolj za formalistično predpostavko, katere edini namen je omejiti pravico do (odškodninskega) sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pobudnik trdi, da sta se tako nadzorstvena pritožba kot rokovni predlog v praksi izkazali kot neučinkoviti pravni sredstvi. Da z njima ni mogoče doseči pospešitve sodnega postopka, naj bi izhajalo iz statističnih podatkov o (ne)uspehu strank s tema pravnima sredstvema. Izpodbijana zakonska določba naj bi tudi nedopustno posegala v načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), saj takšne posebne procesne predpostavke ne predpisuje noben drug zakon. V neskladju z načelom enakosti naj bi bil tudi šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO, ki za vse spore po tem zakonu ne glede na vrsto ali višino zahtevka, torej drugače kot Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP), predpisuje uporabo pravil o sporu majhne vrednosti. Enak očitek pobudnik naslavlja tudi na sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO, ki drugače od splošnih pravil pravdnega postopka ureja izključitev revizije v odškodninskih sporih po tem zakonu.

B.

3.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pobudnik izkazati, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

4.Nobena od izpodbijanih zakonskih določb ne učinkuje neposredno. V takih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnik je hkrati s pobudo sicer vložil ustavno pritožbo, vendar z njo izkazuje neposreden pravni interes le za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO. Pobudnik pa s to ustavno pritožbo ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 20. člena ZVPSBNO, ki izključuje revizijo v odškodninskih sporih po tem zakonu, saj z njo izpodbijana sodna odločba ni utemeljena na tej zakonski določbi. Pobudnik prav tako ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 20. člena ZVPSBNO, ki predpisuje uporabo pravil o sporu majhne vrednosti za vse spore po tem zakonu, saj iz izpodbijane sodne odločbe (niti iz sodbe sodišča prve stopnje) ne izhaja, da bi bila izdana v takem sporu. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo v delu, ki se nanaša na šesti in sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO, zavrglo (3. točka izreka).

5.Pobudnik utemeljuje domnevno protiustavnost prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, ki pogojuje uveljavljanje pravičnega zadoščenja po tem zakonu s predhodnim izčrpanjem nadzorstvene pritožbe, če tej ni bilo ugodeno pa tudi z izčrpanjem rokovnega predloga, z očitki, da predpisuje formalistično predpostavko, katere edini namen je omejiti pravico do (odškodninskega) sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vendar s temi očitki zatrjevane neskladnosti izpodbijane zakonske določbe s prvim odstavkom 23. člena v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena Ustave ne izkaže.

6.Pobudnik izhaja iz zmotne predpostavke, da pomeni pogojevanje uveljavljanja pravičnega zadoščenja po ZVPSBNO s predhodnim izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev po tem zakonu poseg v ustavnopravno varovano jedro pravice do sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vsaka določitev procesne predpostavke, ki sicer lahko ogrozi pravico do sodnega varstva, še ne pomeni omejitve navedene človekove pravice. Lahko gre le za določitev načina njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena Ustave).[1] Da gre pri sporni zakonski določbi za tak primer, izhaja že iz same narave sporne zakonske ureditve. ZVPSBNO namreč stranki sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja le v obliki odškodninskega sodnega varstva, ampak ji sodno varstvo te pravice primarno zagotavlja prav s pospešitvenimi pravnimi sredstvi, ki jih lahko stranka uveljavlja že med samim (domnevno nerazumno dolgo trajajočim) sodnim postopkom (5. do 14. člen ZVPSBNO). Glede na navedeno ni logično sprejemljivo stališče, da zakonska zahteva po njihovem izčrpanju pred uveljavljanjem pravičnega zadoščenja omejuje pravico do sodnega varstva te pravice. Očitno je torej, da je zakonodajalec s sporno zakonsko določbo le določil način njenega uresničevanja. Zato bi bili lahko pobudnikovi očitki o protiustavnosti te zakonske določbe utemeljeni le, če bi izkazal nerazumnost takšne ureditve. [2] Tega pa pobudnik ne izkaže.

7.Zakonodajalec je pri vzpostavitvi sistema sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZVPSBNO sledil cilju, tj. doseči varstvo te pravice predvsem s pospešitvenimi pravnimi sredstvi. Možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja je predvidel le za tiste primere, ko stranki kljub njenemu prizadevanju za pospešitev sodnega postopka ne bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Takšni ureditvi nerazumnosti ni mogoče očitati. Od dovolj skrbne stranke je namreč mogoče pričakovati, da bo skušala s svojim aktivnim sodelovanjem že med samim sodnim postopkom doseči pospešeno odločanje sodišča o njeni zadevi. Dolžnost predhodnega izčrpanja pospešitvenih pravnih sredstev ne more pomeniti pretirane zahteve, ki bi nerazumno oteževala uveljavljanje pravičnega zadoščenja, tudi zato, ker se od stranke niti ne zahteva, da bi morala s temi pravnimi sredstvi uspeti. Vse, kar mora storiti, je le, da jih uveljavlja.

8.Razumljivo je sicer, da zakonodajalec kljub sprejetju takšnega celovitega sistema sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni uspel čez noč rešiti problema sodnih zaostankov. Takó pospešitvena pravna sredstva ne bodo zadostovala za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih (iz "prehodnega obdobja"), ko je sodni postopek že pred uveljavitvijo ZVPSBNO trajal nerazumno dolgo. Vendar je treba upoštevati, da je zakonodajalec (kar je skladno z naravo zakonodajnega urejanja) varstvo te pravice uredil predvsem za primere bodočih kršitev. Na dolgi rok pa je utemeljeno pričakovanje zakonodajalca, da bodo prav pospešitvena pravna sredstva tista, ki bodo stranki primarno zagotavljala sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Z namenom varstva te pravice namreč ni bil sprejet le ZVPSBNO, ampak tudi drugi ukrepi (v okviru Projekta Lukenda so bila zagotovljena dodatna sodniška mesta, nedavno je bila sprejeta zakonodaja, ki razširja pristojnosti predsednikov sodišč pri opravljanju zadev sodne uprave v primeru domnevne kršitve pravil, ki zagotavljajo pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ipd.). Glede na navedeno zahtevi po predhodnem izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev nerazumnosti ni mogoče očitati ne glede na to, da bi se ta v kakšnem od primerov iz "prehodnega obdobja" morda lahko zdela le formalistična predpostavka. Tudi v teh primerih bi se namreč sporna zahteva lahko izkazala za nesprejemljivo z vidika pravice do sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja le tedaj, ko stranka ne bi imela realnih možnosti, da zadosti tej zahtevi. Vendar sporni zakonski določbi tudi ob upoštevanju možnega obstoja takšnih primerov protiustavnosti ni mogoče očitati. Glede na to, da ZVPSBNO uveljavljanja pravičnega zadoščenja v vseh primerih niti ne pogojuje s predhodnim izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev, bi se namreč v takšnih primerih lahko zastavilo le vprašanje protiustavne razlage zakona. S takšnimi očitki pa ni mogoče utemeljiti pobude, ampak le ustavno pritožbo.

9.Glede na navedeno pobudnik svojih očitkov o protiustavnosti sporne zakonske določbe tudi s sklicevanjem na aktualne statistične podatke o deležu neuspešno rešenih nadzorstvenih pritožb oziroma rokovnih predlogov ne more utemeljiti. Pobudnik tudi sicer zmotno meni, da že ti podatki sami po sebi kažejo na neučinkovitost teh pravnih sredstev v praksi. Da bi dokazal utemeljenost takšnih očitkov, bi moral izkazati tudi, da sta bili ti pospešitveni pravni sredstvi v posameznih primerih zavrnjeni kljub obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tega pa pobudnik niti s sklicevanjem na svoj primer ne izkaže.

10.Pobudnik uveljavlja tudi očitke o neskladju izpodbijane zakonske določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Splošno načelo enakosti pred zakonom sicer terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Vendar to po ustaljeni ustavnosodni presoji ne pomeni, da predpisi ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega, to je iz narave stvari izhajajočega, razloga. Zakaj je posebna ureditev procesnih predpostavk po ZVPSBNO utemeljena z razumnimi razlogi, je bilo v tem sklepu že pojasnjeno (prim. 7. in 8. točko obrazložitve).

11.Ustavno sodišče je glede na navedeno pobudo v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO, kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]Prim. 9. in 10. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), kjer je bilo sicer govora o pravici do pravnega sredstva.

[2]Prim. 7. točko sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-1/10, Up-1315/09 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).

[3]Prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, str. 10 (Poročevalec DZ, št. 40/06).

[4]Prim. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 33/11 – ZS-J).

[5]Prim. odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Nezirović proti Sloveniji z dne 25. 11. 2008, od 33. do 41. točke.

[6]ZVPSBNO namreč zagotavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi tistim strankam, ki jim je kršitev te pravice že prenehala pred začetkom njegove uporabe (prim. 25. člen ZVPSBNO in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 30/10), pri čemer v teh primerih ne velja zahteva po predhodnem izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev, ki ji stranke očitno ne bi mogle zadostiti.

[7]Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, pobudnik z nadzorstveno pritožbo ni uspel, ker ni bila dovoljena iz procesnih razlogov, in ne morda zato, ker po vsebini ne bi bila utemeljena, medtem ko rokovnega predloga ni vložil.

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).