Jedro

Če je tožena stranka v skladu z napotili sodbe, s katero je bila odpravljena njena prejšnja odločba, odpravila prvostopno odločbo - lokacijsko dovoljenje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je ravnala v skladu z 62. členom ZUS in stranka s tožbo ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila lokacijsko dovoljenje Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 26.4.1993, izdano tožnikoma za legalizacijo in nadvišanje prizidka ter nadvišanje stanovanjske hiše na parceli št. 9/2 in 434/3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi sodbe tega sodišča z dne 1.6.1995. Z navedeno sodbo je namreč sodišče ugodilo tožbi V.U. zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.1993, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper navedeno lokacijsko dovoljenje in odpravilo navedeno odločbo. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe glede razlogov za odpravo lokacijskega dovoljenja sklicuje na razloge, zaradi katerih je sodišče ugodilo tožbi zoper njeno prejšnjo odločbo.

Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Navajata, da je tožena stranka, upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sicer pravilno povzela razlago 2. točke 6. člena Odloka o urbanističnem redu občine, menita pa, da te določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker prizidka in nadgradnje obstoječe stanovanjske hiše ni mogoče šteti za novogradnjo oziroma nov objekt. Prvostopni upravni organ po mnenju tožnikov utemeljeno ni ugotavljal kolikšen je odmik od posestne meje, saj je le ta v naravi 1,5 m od zidu, ki stoji že več kot 100 let in je po posegu celo nižji kot prej. Menita, da je dejansko stanje v zadevi dovolj razčiščeno in smiselno predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo ponovno odločila o spornem lokacijskem dovoljenju potem, ko je bila v upravnem sporu odpravljena njena prejšnja odločba, s katero je pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje zavrnila. Ker iz sodbe tega sodišča izhaja, da je bistveno za odločitev v zadevi vprašanje, ali se prizidek k obstoječi stanovanjski hiši, katerega legalizacijo in nadzidavo je z vidika Odloka o urbanističnem redu občine šteti za nov objekt, v katerikoli točki približa posestni meji na manj kot 2 m, ta dejanska okoliščina, pa ni bila ugotovljena, je tožena stranka odpravila lokacijsko dovoljenje, izdano tožnikoma z odločbo z dne 26.4.1993 in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in ponovno odločanje, z napotilom, da se v ponovnem postopku popolno ugotovi dejansko stanje glede odmika spornega objekta od parcelne meje. Tožena stranka je torej izdala izpodbijano odločbo v izvršitvi sodbe tega sodišča, v skladu z mnenjem in pripombami te sodbe in z njo nadomestila prejšnjo odločbo, ki je bila z navedeno sodbo odpravljena.

Ker je glede na navedeno tožena stranka ravnala v skladu z določbo 62. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki določa, da mora upravni organ namesto odpravljenega akta izdati nov akt in je pri tem vezan na mnenje in pripombe sodišča, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in sodišče tožbi ni moglo ugoditi. Zato sodišče v tem upravnem sporu tudi ne more upoštevati tožbenega ugovora, da sporni objekt ni nov objekt in da je bilo dejansko stanje glede odmika od posestne meje že v prejšnjem postopku dovolj razčiščeno. Sodišče je namreč glede tega zavzelo drugačno stališče s pravnomočno sodbo, ki je za stranke obvezna (4. člen ZUS).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).