Jedro

Čeprav v predmetni zadevi ne gre za nevarno zemljino, so rezultati analize izkopane zemljine pokazali, da so preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro, zato skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, izkop ni primeren za nasipavanje.

Obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za pravno ali fizično osebo, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, je določena v drugem odstavku 20. člena ZVO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi naložil tožniku, da mora do 1. 10. 2020 zagotoviti odstranitev 4.323,52 m3 zemeljskega izkopa iz gradbišča nadomestne gradnje "SB-ETAPA1", ki je odložen na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k.o. A. (1. točka izreka). Odločil je še, da mora zavezanec takoj po odpravi nepravilnostih pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). V tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je bil 1. 6. 2020 opravljen inšpekcijski pregled v zvezi z ravnanjem z zemeljskim izkopnim materialom iz gradbišča nadomestne novogradnje "SB-Etapa 1" investitorja Ministrstvo za zdravje. Zemeljska dela izkopa sta izvajala dva izvajalca, in sicer Gradbeništvo B. B., s.p. in tožnik, ki je izvedel izkop in odvoz zemeljskega izkopnega materiala v količini 4.323,52 m3. Izkopana zemljina iz predmetnega gradbišča je odložena na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 obe k.o. A., ki sta v lasti C. C. Iz Ocene zemeljskega izkopa, nastalega na območju Splošne bolnišnice Celje št. 6030205-20-001 z dne 21. 2. 2020 izvajalca NLZOH-OOZ Celje je razvidno, da se zemeljski izkop uvršča med nenevarne gradbene odpadke s klas. št. odpadka 170504, zemlja in kamenje, ki nista navedeni v 170503, - na podlagi analiz, ki so bila v izkopu v približni količini 7.000 m3, je bilo ugotovljeno, da so preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro, za to skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, izkop ni primeren za nasipavanje.

3. Povzeta je izjava D. D., ki je na zaslišanju povedal, da so se dela izvajala 28. - 30. 4. 2020 in 3. 5. - 6. 5. 2020. Zemljina je bila odpeljana na zemljišče v lasti gospoda C. C., s katerim imajo sklenjeno tripartitno pogodbo in sicer za izvedbo dostopne ceste ter delovnega platoja z omenjeno zemljino, katera je bila predelana in ima preseženih nekaj parametrov. Inšpektorat citira določbo 2. točke prvega odstavka 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ter izpostavlja, da ta ne velja v konkretnem primeru, saj se je zemeljski izkop uporabil na gradbišču drugega investitorja. Rezultati analize izkopane zemljine so tudi pokazali, da so preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro, zato, skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, izkop ni primeren za nasipavanje. Zato je potrebno zemeljski izkop, vnesen na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 obe k.o. A., odstraniti. Na predmetnih parcelah tudi ni pridobljeno gradbeno dovoljenje, zato pri nasipavanju zemeljskega izkopa ne gre za uporabo na gradbišču. 4. Ker je zavezanec zemeljski izkop uporabil za nasipanje zemljišča s parc. št. 1182/7 in 1182/20 obe k.o. A., brez pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo, mu je naložen ukrep iz izreka te odločbe.

5. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika. Poudarja, da je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnil, zakaj uporaba izjem iz 1. in 2. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedeno količino zemeljskega izkopa po izkopu in odvozu tudi odložil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k. o. A., tj. ga z njim zasipal, to pa kljub temu, da iz Ocene zemeljskega izkopa nastalega na območju Splošne bolnišnice Celje, poleg ugotovitve, da se zemeljski izkop uvršča med nenevarne gradbene odpadke s klas. št. odpadka 170504, zemlja in kamenje, ki nista navedeni v 170503, izhaja še, da pa so podana preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro ter izrecna ugotovitev, da zato skladno z omenjeno Uredbo navedeni izkop ni primeren za uporabo za nasipavanje. Upravni organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da je pritožnik po izkopu navedeno količino zemeljskega izkopa nato uporabil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k. o. A. - da je z njim izvedel nasutje in poravnavo, vendar brez okoljevarstvenega dovoljenja, kar pa je v nasprotju z 9. členom navedene Uredbe. Tožnik v pritožbi uveljavlja le navedbe glede uporabe navedene izjeme iz 10. člena te Uredbe. Na te navedbe pa je odgovoril prvostopenjski organ in se pritožbeni organ na razloge prvostopenjskega v celoti sklicuje. Uporaba določb o izjemi niti po 1. niti po 2. točki 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v obravnavanem primeru ne pride v poštev, tudi zato ne, ker tožnik ni investitor. Bistvena za izpodbijano odločitev je namreč ugotovitev organa prve stopnje, da iz Ocene zemeljskega izkopa nastalega na območju Splošne bolnišnice Celje, izhajajo rezultati analiz, ki kažejo, da so podana preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro ter izrecna ugotovitev, da zato zaradi vsebnosti težkih kovin tako skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov navedeni izkop sploh ni primeren za uporabo za nasipavanje ter da je tožnik kljub takim analizam obravnavani izkop uporabil za nasipanje oziroma ga brez ustreznih upravnih dovoljenj uporabil ter s tem okolje obremenil čezmerno.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

6. Tožnik v tožbi izpostavlja, da bi v njegovem primeru bilo potrebno uporabiti izjemo iz 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. V predmetni zadevi je namreč pri gradnji objekta SB Celje, "SB-ETAPA1" v Celju investitorja Ministrstvo za zdravje nastalo cca 7.000 m3 zemeljskega izkopa. Del obravnavanega zemeljskega izkopa, za katerega je bila izdelana Ocena zemeljskega izkopa (iz katere je razvidno, da zemeljski izkop ni onesnažen z nevarnimi snovni in ne z drugimi vizualnimi onesnažili in odpadek (zemeljski izkop zemljine) ni razvrščen med nevarne odpadke), je v količini 4.323,52 m3 na svojih gradbiščih uporabil drug investitor C. C. in sicer za ureditev okolice objekta na parceli št. 1182/7 k.o. A. (za gradnjo katerega je bilo z odločbo Upravne enote Celje št. 351-64/2020-1(13105) z dne 10. 2. 2020 ugotovljeno, da ima pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje) in za gradnjo nezahtevnega objekta - stavbe za rejo živali na parceli št. 1182/20 k.o. A. (za gradnjo katerega je Upravna enota Celje izdala gradbeno dovoljenje št. 351-271/2020-8(13105) z dne 17. 7. 2020) v sklopu gradnje katerega je potrebno izvesti tudi reliefno preoblikovanje terena z izvedbo nasipa, ki kot samostojen drug gradbeni poseg ne presega merila za nezahtevni objekt. Navedba v izdelani Oceni zemeljskega izkopa, da zaradi preseganja določenih onesnažil v njem le ta po določilih Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ni primeren za nasipavanje, velja za primer, ko je za nasipavanje z zemeljskim izkopom potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po 9. členu omenjene Uredbe, ne velja pa za izjeme po 10. členu omenjene Uredbe, za katere okoljevarstvenega dovoljenja za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe ni treba pridobiti, za kar gre v predmetni zadevi. Zemeljski izkop, odpadek, je bil razvrščen med nenevarne odpadke (str. 21 Ocene zemeljskega izkopa) in odpadku je bila dodeljena številka odpadka 170504 - zemlja in kamenje, ki nista navedeni v 170503. Materialni predpis je tako bil napačno uporabljen.

7. Ne drži ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem, kot povzročitelj obravnavanih odpadkov, kršil pravila ravnanja, določbo 17. člena Uredbe o odpadkih. Ni pravilna ugotovitev, da si tožnik za zemeljski izkop, ki ga je izkopal na gradbišču nadomestne gradnje "SM-ETAPA1" pri SB Celje, nato pa pripeljal in uporabil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/0 k.o. A., ni pridobil okoljevarstvenega soglasja, ki ga predpisuje 9. člen Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in je okolje zato čezmerno obremenil. 8. Tožnik pojasnjuje, da odpadkov ni pustil v okolju, da odpadkov ni odmetaval ali z njimi nenadzorovano ravnal, ampak je bil zemeljski izkop uporabljen na drugem gradbišču, skladno z veljavnimi predpisi. Prvostopenjski organ se sploh ni opredelil do navedb tožnika, da zemeljski izkop, ki ga je tožnik izkopal na gradbišču nadomestne gradnje "SM-ETAPA1" pri SB Celje in je bil odpeljan na znano lokacijo - na zemljišče na katerem je imel tožnik dovoljenje za deponiranje materiala, investitor pa gradbeno dovoljenje in da material ni bil kar tako puščen nekje v okolju ali odvržen, ampak ga je tožnik nasul in poravnal na točno določeni parceli, skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem investitorja C. C. Odločba je neobrazložena tudi v delu, ko je tožnik pojasnil, da je zemeljski izkop nenevaren odpadek, primeren za uporabo izjeme po 1. točki 10. Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ko se ta prenaša iz gradbišča na gradbišče, da je bila zemljina predelana in, da bo del zemljine odpeljan nazaj za zasip objekta, kjer je bila pred tem izkopana, ko bo to omogočeno.

9. Prvostopenjski organ je tako nepravilno ugotovil dejansko stanje. Poudarja, da se navedena Uredba uporablja za ravnanje z zemeljskim izkopom, ki je tako onesnaženi z nevarnimi snovmi, da se v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, uvrščajo med nevarne odpadke. Za ugotoviti gre, da zemljina, s katero je bilo izvedeno nasutje na omenjenih parcelah, ne predstavlja nevarnega odpadka, saj kot organ sam navaja, iz ocene zemeljskega izkopa z dne 21. 2. 2020 izhaja, da se zemeljski izkop uvršča med nenevarne gradbene odpadke, kar pomeni, da uporaba Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov za predmetni zemeljski izkop ni uporabna.

10. Dodaja, da upravni organ ni z ničemer dokazal, da zemeljski izkop, kateri je klasificiran kot nenevarni gradbeni odpadek, pomeni povečano obremenitev okolja, da pomeni onesnaženje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo, kot tudi, da pomeni čezmerno obremenitev okolja, glede na to, da je bil uporabljen na drugem gradbišču za katerega je pridobljeno gradbeno dovoljenje, kar izhaja iz vseh prilog.

11. Tožnik omenjenega izkopa zemlje ni nameraval uporabiti za njegovo ponovno uporabo in zemeljskega izkopa ni vnesel v tla, tega namena tožnik ni imel in z nobenimi konkretnimi dokazi niso podkrepljene navedbe prvostopenjskega organa, da je tožnik zemeljski izkop vnesel v tla, da je bil to njegov namen in, da je to želel storiti.

12. Nenazadnje pa tožnik še pojasnjuje, da je v septembru mesecu sicer odstranil zemeljski izkop z navedenih parcel in ga uporabil za zasip okrog objekta, kjer je bil izkopan. Odločitev inšpektorata je tudi nerazumna in nelogična. Pristojni organ ni pojasnil, kako naj bo povprečnemu človeku razumljivo, da je izkop zemljine na gradbišču, na katerem je bil izkopan (z malo povečanimi parametri svinca, kadmija in živega srebra), primeren za ponovno zasutje na istem gradbišču, na drugem gradbišču, ki se nahaja zunaj mesta, pa ni primeren.

13. Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je v zvezi z obravnavano zadevo prekrškovni organ po vložitvi tožbe 12. 11. 2020 izdal sklep o dovolitvi izvršbe s katero je zavezancu odredil, da če zavezanec do 1. 3. 2021 ne bo izpolnil obveznosti na podlagi izvršljive odločbe, se bo zoper njega opravila izvršba po drugi osebi, na njegove stroške. Opozarja na določbo tretjega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ter dejstvo, da je zavezanec vložil zoper omenjeno odločbo sprožil upravni spor, zato meni, da omenjena odločba še ni postala pravnomočna in je sklep o izvršbi izdan preuranjeno. Tožnik še poudarja, da je vso zemljino že odstranil, odpeljal nazaj, kjer je bila zemljina izkopana, in na nepremičnine last C. C. nasul novo zemljino, ki jo je pridobil na gradbišču stare opekarne na Ljubečni, kjer je izvajal dela za družbo E., d.o.o. Poleg tega dodaja, da je inšpekcijski organ za isto zemljino, sicer za dodatno nasutje (200 m3), ki ga je izvedel naknadno zavezanec, bil izdan sklep o ustavitvi postopka, za navedeno količino zemljine je bilo ugotovljeno, da je bila pripeljana iz izkopa na Ljubečni in, da je tožnik to količino (kot tudi preostalo) odstranil in je inšpektorat za ta naknadno navožen del zemljine izdal sklep o ustavitvi postopka. Predlaga izdajo začasne odredbe.

14. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prav tako ne prizadeta stranka.

15. Sodišče je v zadevi zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s sklepom IV U 122/2020 z dne 18. 3. 2021. 16. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki se ga je udeležil tožnik s svojim pooblaščencem. Na naroku je vztrajal pri podanih navedbah.

_Glede datuma odločitve sodišča_

17. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2023, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave bil tožniku in toženi stranki vročen 3. 3. 2023, prizadeti stranki pa 7. 3. 2023. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa iztekel 13. 3. 2023 (zadnji dan roka je bila namreč sobota in se tako šteje prvi delovni dan). Sodišče je sodno odločbo izdalo 14. 3. 2023, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

_**Dokazni sklep**_

18. Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1 do A15 ter zaslišalo tožnika. Kot nepotrebne za razsojo pa je zavrnilo ostale predlagane dokaze, in sicer po ogledu ter zaslišanje prič F. F. in G. G., s katerimi je tožnik dokazoval, da je bila zemljina že odstranjena, kar je bilo v nadaljevanju postopka nesporno dejstvo (tožena stranka namreč odstranitev zemljine ni prerekala, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1). Sodišče ni zaslišalo prizadete stranke C. C., saj ta kljub pravilnemu vabljenju na narok ni pristopil. **K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. V zadevi se presoja zakonitost izdaje inšpekcijske odločbe, s katero je bilo tožniku naložena odstranitev 4.323,52 m3 zemeljskega izkopa.

21. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih pred izdajo odločbe (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe pravne podlage ali dejanskega stanja na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati (prim. tudi obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, npr. sodbi X Ips 438/2005 in X Ips 1442/2006). Tako dejstvo, da je tožnik že odstranil zemljski izkop na zakonitost odločbe ne vpliva.

22. Izpodbijana odločba temelji na prvem odstavku 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), po katerem je pravica in dolžnost inšpektorja, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora med drugim ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, da odredi, da se v določenem roku odpravijo ugotovljene nepravilnosti (1. točka) in da odredi izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve (2. točka). Inšpektor je namreč tekom postopka ugotovil, da tožnik krši določbo drugega odstavka 20. člena ZVO-1, ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to imeti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z zakonom. Tožena stranka se sklicuje še na prvi odstavek 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki med drugim določa, da mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10. 23. Najprej je ugotoviti, da za tožnika ni bilo sporno, da je na gradbišču Splošne bolnišnice Celje (gradbišče nadomestne gradnje "SB-ETAPA1") izvedel izkop zemeljskega izkopnega materiala v količini 4.323,52 m3, da gre za odpadek s klas. št. odpadka 170504, zemlja in kamenje, ki nista navedeni v 170503. Sporno tudi ni, da je po izkopu navedeno količino zemeljskega izkopa odpeljal z gradbišča Splošne bolnišnice Celje (gradbišča nadomestne gradnje "SB-ETAPA1") in da je ta izkop nato nasipal na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 obe k. o. A.; dela so se izvajala med 28. - 30. 4. 2020 in 3. 5. - 6. 5. 2020 (Zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06182-1465/2020-1 z dne 25. 5. 2020, št. 06182-1465/2020-2 z dne 1. 6. 2020 in 06182-1465/202-4 z dne 5. 6. 2020). Sporno ni, da tožnik na inšpekcijskem pregledu 5. 6. 2020 ni podal nobene izjave v zvezi z ugotovitvami prvostopenjskega organa. Je pa izjavo na navedeni zapisnik 5. 6. 2020 podal H. H., s. p. (ki ga je tožnik pooblastil za vlaganje in potrjevanje evidenčnih listov), in sicer, da omenjena zemljina, ki je bila predelana in ima preseženih nekaj parametrov, ni primerna za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja po R10, tj. po 9. členu Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, da pa je obravnavani zemeljski izkop nenevaren odpadek, primeren za uporabo po izjemi iz 1. točke 10. člena navedene Uredbe, ko se le-ta brez okoljevarstvenega dovoljenja R10 prenaša iz gradbišče na drugo gradbišče. Navedel je še, da za omenjeno zemljino po tem členu ni potrebno predelati, ter da bo del zemljine odpeljan nazaj za zasip objekta, ko bo to omogočeno.

24. Uredba o odpadkih, ki je bila sprejeta na podlagi ZVO-1, je v času izdaje izpodbijane odločbe določala, da lahko izvajalec obdelave, to je predelovalec ali odstranjevalec odpadkov (4. točka 3. člena), obdeluje odpadke, če ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, torej v skladu z ZVO-1. Okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov si mora pridobiti tudi oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, in sicer po postopku z oznako R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku s to oznako šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo (prvi odstavek 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov). Takega dovoljenja pa, med drugim, ni treba pridobiti za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe, če gre za zemeljski izkop s prostornino izkopa manj kot 30.000 m2 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala in ga investitor, pri katerem je nastal zemeljski izkop, ali drug investitor uporabi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih, na gradbiščih, kjer je zemeljski izkop pridobljen, ali na drugem gradišču (1. točka 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov).

25. Ne držijo navedbe tožnika, da Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v konkretni zadevi ni uporabna, saj gre v konkretnem primeru za nenevaren odpadek. Ta Uredba namreč v 1. členu določa pogoje v zvezi z obremenjevanjem tal z vnašanjem odpadkov in obvezno ravnanje pri načrtovanju in izvedbi vnašanja zemeljskega izkopa ali umetno pripravljene zemljine zaradi izboljšanja ekološkega stanja tal (prvi odstavek). Za vprašanja v zvezi z obremenjevanjem tal z vnašanjem odpadkov, ki niso posebej urejena s to Uredbo, in splošnimi pogoji ravnanja z odpadki, se uporablja predpis, ki ureja ravnanje z odpadki (tretji odstavek 1. člena).

26. Tožnik se sklicuje na opisano izjemo iz 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in trdi, da za vnos zemljine na parc. št. 1182/7 in 1182/20 obe k. o. A., ni potreboval okoljevarstvenega dovoljenja. Za tožnika je sporno predvsem, ali je pravilna ugotovitev tožene stranke, da gre pri odloženi zemlji za odpadek, za katerega odstranjevanje je predpisana pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZVO-1. Meni namreč, da je v konkretnem primeru podana izjema.

27. Po presoji sodišča je pravilno pojasnjeno, da je v konkretni zadevi bistveno, da so ne glede na to, da v predmetni zadevi ne gre za nevarno zemljino, rezultati analize izkopane zemljine pokazali, da so preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro, zato skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, izkop ni primeren za nasipavanje. Tako tudi ni ustrezna uporaba 10. člena te Uredbe.

28. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ pravilno pojasnil, zakaj gre v zadevi za zemeljski izkop - odpadek. Kaj je odpadek, določa 5. točka 3. člena ZVO-1, in sicer je to snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Po Uredbi o odpadkih (4. člen) pa to, kaj se šteje za odpadek, izhaja iz priloge Odločbe 2000/523/ES (spremenjene s sklepom Komisije z dne 18. decembra 2014) in ZVO-1. Iz navedene (spremenjene) priloge izhaja, da tako kot kamenje in material, izkopan pri poglabljanju dna z bagranjem, tudi zemlja spada med odpadke (17 05). Zemlja in kamenje, ki ne vsebujeta nevarnih snovi, spadata pod rubriko 17 05 04. Res je, da Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v 9. točki 2. člena določa, da je zemeljski izkop odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja.

29. Obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za pravno ali fizično osebo, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, je določena v drugem odstavku 20. člena ZVO-1. Da gre pri odlaganju odpadkov v ali na zemljo, za kar v obravnavnem primeru gre, za postopek odstranjevanja odpadkov (D1), izhaja iz 13. točke 3. člena Uredbe o odpadkih v povezavi z njeno Prilogo 1. V zvezi z obremenjevanjem tal z vnašanjem odpadkov posebne pogoje določa še Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v 9. členu, ki obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja (po postopku z oznako R10) določa za osebo, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe. Izjeme za pripravo zemeljskega izkopa, zaradi njegove ponovne uporabe brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, določa 10. člen te Uredbe, vendar je upravni organ, po zgoraj obrazloženem, pravilno ugotovil, da v obravnavnem primeru ni šlo za dejansko stanje, ki bi ustrezalo kateri izmed navedenih izjem.

30. Pritrditi je upravnemu organu, ki je pojasnil, da je tožnik navedeno količino zemeljskega izkopa po izkopu in odvozu, tudi odložil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k. o. A. tj. ga z njim zasipal, to pa kljub temu, da iz Ocene zemeljskega izkopa nastalega na območju Splošne bolnišnice Celje (št. 6030205-20-001 z dne 21. 2. 2020, izvajalec NLZOH-OOZ Celje, s katero je bil tožnik seznanjen), poleg ugotovitve, da se zemeljski izkop uvršča med nenevarne gradbene odpadke s klas. št. odpadka 170504, zemlja in kamenje, ki nista navedeni v 170503, izhaja še, da pa so podana preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij, živo srebro ter izrecna ugotovitev, da zato skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov navedeni izkop sploh ni primeren za uporabo za nasipavanje. Tako je zavrniti navedbo tožnika, da odločba v tem delu ni obrazložena, saj se je upravni organ do navedbe tožnika o nenevarnem odpadku in uporabi izjeme za uporabo izjeme po 1. točki 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov jasno opredelil. Prav tako je jasno pojasnil, da je tožnik po izkopu navedeno količino zemeljskega izkopa nato uporabil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k. o. A. - da je z njim izvedel nasutje in poravnavo (Zapisnik št. 06182- 1465/2020-1 z dne 25. 5. 2020 s fotografijami in Zapisnik št. 06182-1465/2020-2 z dne 1. 6. 2020 s prilogami), vendar brez okoljevarstvenega dovoljenja, kar pa je v nasprotju z 9. členom Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Tožnik je kljub takim analizam obravnavani izkop uporabil za nasipanje oziroma ga brez ustreznih upravnih dovoljenj uporabil ter s tem okolje obremenil čezmerno.

31. Za zemeljski izkop, ki ga je izkopal na gradbišču nadomestne gradnje "SB-ETAPA1", nato pa pripeljal in uporabil na zemljišču s parc. št. 1182/7 in 1182/20 k. o. A., si tožnik ni pridobil okoljevarstvenega dovoljenja, ki ga predpisuje 9. člen Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in je okolje zato čezmerno obremenil, zaradi česar je upravni organ ravnal pravilno, ko je pritožniku izrekel inšpekcijski ukrep, in sicer pravilno po 157. členu ZVO-1. 32. Upravni organ se je ukvarjal tudi z izjemo po 2. točki 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ter v zadevi po mnenju pravilno ugotovil, da v predmetni zadevi ne velja, saj se je zemeljski izkop uporabil na gradbišču drugega investitorja, rezultati analize izkopane zemljine pa so tudi pokazali preseganja mejnih vrednosti za svinec, kadmij in živo srebro, zato skladno z prej navedeno Uredbo zemeljski izkop ni primeren za nasipavanje. V zadevi je še dodati, da namen tožnika, da tla onesnaži, v zadevi ni relevanten, bistveno je, da je prišlo do kršitve predpisov oziroma ravnanje v nasprotju z njimi.

33. Glede navedb, da je ime tožnik na zemljišču dovoljenje za deponiranje gradbenega materiala, investitor pa gradbeno dovoljenje in da material ni bil kar tako puščen v okolju, je poudariti, da navedeno v konkretni zadevi glede na pravno relevantna dejstva, navedena že zgoraj, ni relevantno.

34. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**35. K II. točki izreka:**

36. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.