Jedro

Za zaključek, ali je določeno opravilo mogoče umestiti v gradnjo objekta, je treba ugotoviti naravo teh opravil. Četudi ZGO-1 v primeru zakoličenja objekta govori, da se to opravi ''pred začetkom gradnje'', to samo po sebi še ne pomeni, da zakoličbe v nobenem primeru ni mogoče šteti kot del gradnje novega objekta, kar velja tudi za izkop gradbene jame.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-3793/2017-010349-16-120-02 z dne 26. 6. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 669,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo za uporabo (nezazidanega) stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2017 za parc. št. 2023 in 2024, vse k.o. A. v znesku 1.109,00 EUR ter določila način obročnega plačila te obveznosti. V obrazložitvi svoje odločitve se sklicuje na določbe 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavnega zemljišča Mestne občine Velenje (v nadaljevanju Odlok). Pojasnjuje, da je v skladu z določbami Odloka višina nadomestila odvisna od lege, namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča ter opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne in skupne rabe.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da se na zemljiščih, za kateri mu je bilo odmerjeno NUSZ, izvajajo gradbena dela in da gre za stavbo v gradnji, za kar je pridobil dokončno in pravnomočno gradbeno dovoljenje. Zato meni, da je višina izračunanega NUSZ nepravilna, saj ni bilo upoštevano, da gre za zazidano stavbno zemljišče, to je zemljišče, na katerem se gradi stavba.

3. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, in sicer tako, da je izrek izpodbijane odločbe spremenilo s tem, da se opis zemljišča "#NAM500" nadomesti s "parceli št. 2023 in 2024 k.o. A.". V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi pojasnjuje, da je pritožbi delno ugodil tako, da je nadomestil del izreka, to pa zato, da ne bi bilo dvoma v identiteto spornega stavbnega zemljišča. Glede odločitve, da se v preostalem tožnikova pritožba zavrne, pojasnjuje, da je v zadevi sporno, ali je treba parc. št. 2023 in 2024 k.o. A. šteti za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče. Citira določbo 218. člena ZGO-1 in 3. člena Odloka ter ugotavlja, da je za zazidana stavbna zemljišča dopustno šteti le tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb. V zadevi ni sporno, da tožnik razpolaga s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, s katerim mu je dovoljena gradnja na parc. št. 2023 in 2024 k.o. A.. Nesporno je tudi, da je tožnik izvedel rušenje prej obstoječe stavbe in da je bil izvršen izkop gradbene jame, vendar pa drugostopenjski organ meni, da tega ni mogoče šteti za začetek gradnje. Sklicuje se na določbo 7. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki opredeljuje pojem gradnje ter zaključuje, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt. Objekt pa je s tlemi povezan le, če je temeljen in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo. Za pričetek gradnje morajo biti torej zgrajeni vsaj temelji objekta, pripravljalna gradbena dela in izkop gradbene jame pa še ne zadošča za začetek gradnje. Drugostopenjski organ zato ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je pri odmeri NUSZ tožniku štel, da sta parc. št. 2023 in 2024 k.o. A. nezazidani stavbni zemljišči, utemeljena.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Meni, da je prvostopenjski organ spregledal dejstvo, da je treba v spornem primeru upoštevati določbo prvega odstavka 3. člena Odloka, ki določa kdaj gre za zazidano stavbno zemljišče. Odlok razlikuje med definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča ter bi zato morala tožena stranka na tej podlagi ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za zazidano stavbno zemljišče. Odlok namreč kot zazidana stavbna zemljišča šteje tudi tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavbe ali gradbeno inženirskega objekta, ki niso objekti gospodarske infrastrukture.

5. V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje, ki je postalo pravnomočno dne 12. 11. 2014. Sporno je zgolj to, ali je tožnik na podlagi tega gradbenega dovoljenja že pričel izvajati gradnjo. Tožena stranka je pri tem spregledala vsebino gradbenega dovoljenja. Gre namreč za enotno gradbeno dovoljenje, ki se glasi na odstranitev obstoječih objektov in novogradnjo. Že iz logike termina "gradbeno dovoljenje" in njegove gramatikalne razlage je jasno, da kolikor gradbeno dovoljenje zajema tudi rušenje objekta, se s tem začne tudi že izvrševati, pod pojmom gradnja pa je treba razumeti vsa ravnanja in aktivnosti, ki so navedene v gradbenem dovoljenju. Tožnik zato meni, da je treba šteti, da se gradnja začne s prvim aktom oziroma dejanjem, ki ga določa gradbeno dovoljenje, to je v konkretnem primeru z rušenjem, kar je tožnik izvršil in izkopal gradbeno jamo, opravljena pa je bila tudi zakoličba novega objekta.

6. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na terenski ogled, ki ga je opravila Mestna občina Velenje. Te ugotovitve so bile posredovane tudi tožniku in je nanje ugovarjal, saj je Mestna občina Velenje podala zgolj neko svojo razlago o tem, kaj razume pod pojmom gradnja objekta, četudi ta razlaga ni skladna z veljavno zakonodajo. Taki razlagi je nekritično sledila tožena stranka, ki nepravilno pojasnjuje, da je, ne glede na enotno gradbeno dovoljenje, bistveno, ali se je pričelo z gradnjo, pa četudi je v 7. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 jasno določeno, kaj spada pod ta pojem. Očita, da so stališča tožene stranke o tem, da izkop gradbene jame in vsa pripravljalna dela niso začetek gradnje, nestrokovna.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da se z gradnjo na spornem zemljišču še ni pričelo, saj niso bili zgrajeni temelji objekta. Predlaga, da se po potrebi opravi dokazovanje z vpogledom v zadeve IV U 41/2018 in IV U 126/2018, ki se vodijo pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Celju, na podlagi tožbe solastnice istih zemljišč, zaradi plačila nadomestila za leti 2016 in 2017. 8. V nadaljnji pripravljalni vlogi je tožena stranka izpostavila določbo 218. člena ter 7.1. točko prvega odstavka 2. člena, vse ZGO-1, ki jih citira. Poudarja, da drugi odstavek 218. člena ZGO-1 ne govori o gradnji na splošno, temveč o gradnji nove stavbe. Ob upoštevanju opredelitve izrazov iz 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je zato treba ugotoviti, da se med zazidana stavbna zemljišča štejejo le tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z izvedbo del, s katerimi se zgradi nov objekt. Rušenje obstoječega objekta in izkop gradbene jame torej v konkretnem primeru še ne zadošča za zaključek, da gre za zazidano stavbno zemljišče, pa četudi je to tožnik izvršil na podlagi gradbenega dovoljenja. Tožnik je sicer pričel z gradnjo, vendar pa ne z gradnjo novega objekta, kar je pogoj za priznanje statusa zazidanega stavbnega zemljišča. Določbo drugega odstavka 218. člena je sicer treba upoštevati v celoti, ta pa določa, da se do določitve gradbene parcele za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba, pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje na nezazidano stavbno zemljišče. Da bi lahko uporabili to določbo, je treba ugotoviti na kakšni površini stoji stavba, torej, da so vidni vsaj njeni temelji, do takrat pa se zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče. 9. Tožnik je po razpisu glavne obravnave po svojem pooblaščencu z vlogo z dne 30. 4. 2021 sodišču sporočil, da sta z ženo solastnika nepremičnin s parc. št. 2023 in 2024 k.o. A.. Zoper odločbe o odmeri NUSZ sta se pritožila oba, oba pa sta tudi vložila tožbe pri Upravnem sodišču RS. Postopki v primeru njegove žene B.B. so pred Upravnim sodiščem že zaključeni in zato sodišču pošilja tri sodbe, ki so bile izdane v zvezi s tem. Ker gre za odločitev v isti zadevi, torej sodišče tudi v zadevi tožnika ne more odločiti drugače, kot je bilo odločeno v zadevah B.B.. Dejansko in pravno stanje vseh obravnavanih zadev je namreč identično.

10. Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenca tožene stranke dne 12. 5. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je pregledalo vse listine upravnega spisa, sodbe Upravnega sodišča RS, št. IV U 126/2019-11 z dne 1. 12. 2020, IV U 41/2018-16 z dne 6. 10. 2020 in IV U 170/2019-10 z dne 1. 12. 2020, ki so bile izdane v zadevah tožnikove žene B.B. in se prav tako nanašajo na odmero NUSZ za ista zemljišča kot predmetna odmera NUSZ za tožnika, ter mnenje št. 35206-47/2021/2 z dne 22. 3. 2021 Ministrstva za okolje in prostor, ki ga je na naroku predložil pooblaščenec tožene stranke. Vpogledalo je tudi fotografijo spornega območja, ki je del dopisa Mestne občine Velenje z dne 21. 9. 2017, na kateri je viden izkop gradbene jame.

11. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbi in vlogi z dne 30. 4. 2021 ter kot nesporno potrdil dejstvo, da je bilo v zadevi izdano dokončno gradbeno dovoljenje 351-105, 2014-1205 z dne 13. 10. 2014, na osnovi katerega je bila prejšnja stavba porušena, na istem mestu je bil narejen izkop ter opravljena zakoličba novega objekta. Temu nespornemu dejstvu je pritrdil tudi pooblaščenec tožene stranke. Tožena stranka je na glavni obravnavi predložila nov dokaz, mnenje Ministrstva za okolje in prostor št. 35206-47/2021/2 z dne 22. 3. 2021, ki je bilo vročeno tožniku, ki se je z mnenjem seznanil in ni zahteval dodatnega roka za izjasnitev. Glede vročenega mnenja je navedel, da gre za mnenje, ki je bilo izdelano po izdaji izpodbijane odločbe, v katerem mnenjedajalec odgovarja na usmerjeno vprašanje. V izpodbijani odločbi mu je očitano, da se gradnja ni pričela in mu je bilo zato NUSZ odmerjeno za celotno parcelo, medtem ko je v mnenju pojasnjeno, kaj je definicija stavbnega zemljišča. Obe vprašanji sta vzeti s konteksta in ne odražata konkretnega dejanskega stanja na parceli. Očital je tudi mnenjedajalec, Ministrstvo za okolje in prostor ni zakoniti razlagalec zakonov ter da ne razume termina gradnje, ki se prične z deli, kot so na primer zakoličba in izkop. V nekaterih primerih je isto ministrstvo kot pričetek gradnje štelo celo postavitev gradbene ograje. Definicija pojma začetek gradnje ni jasna, zato je ministrstvo ne more razlagati tako ozko ob dejstvu, da ugotavlja, da je tožnik pričel s pripravljalnimi deli. Gradnja namreč po definicijah ni ločena na pripravljalna dela, izkop, postavitev ograje, postavitev temeljev, prve plošče in podobno, pač pa vsa ta ravnanja sodijo pod termin pričetek gradnje, saj se gradnja brez teh del ne more pričeti. Mnenjedajalec pa je sam navedel, da mnenje ni pravno zavezujoče. 12. Pooblaščenec tožene stranke je pojasnil, da je Ministrstvo za okolje in prostor mnenje podalo v okviru svojih pristojnosti in ne gre za avtentično razlago zakona. Prav tako to ni mnenje o ugotovljenem dejanskem stanju, pač pa gre za razlago, kdaj se v smislu 218. člena ZGO-1 šteje, da se je pričela gradnja. Mnenje v bistvenih točkah pritrjuje že sprejetemu stališču tožene stranke, da se z gradnjo začne, ko so postavljeni temelji objekta, iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano tožniku, pa tudi izhaja, da mora kot investitor pred začetkom gradnje poskrbeti za njegovo zakoličenje. Iz tega je mogoče sklepati, da se zakoličenje ne šteje za gradnjo.

K točki I izreka:

13. Tožena stranka je pri svoji odločitvi izhajala iz določbe 404. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se odmerja nadomestilo. NUSZ se določi na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina.

14. Podlaga za odmero NUSZ je VI. poglavje ZSZ/84. To poglavje je sicer po določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr) z uveljavitvijo tega zakona dne 1. 1. 2014 prenehalo veljati, vendar je pa Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo ter med drugim določilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi pa so tudi VI. poglavje ZSZ/84, ZGO-1 ter Odlok, ki so vsi bili podlaga za odmero NUSZ v obravnavanem primeru. VI. poglavje ZSZ/84 se sicer uporablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov, to pa je v določbah od 218. do 218.d člena ZGO-1. Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 se za zazidana stavbna zemljišča z dnem uveljavitve tega zakona (to je s 1. 1. 2003) štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in tovrstnih gradbenih inženirskih objektov.

15. 58. člen ZSZ/84 določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, in sicer na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina. Skladno s tem je Mestna občina Velenje sprejela Odlok, v katerem je določila pogoje in merila za odmero NUSZ. Po določbi 2. člena Odloka se za stavbna zemljišča štejejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 3. člen Odloka (enako kot 218. člen ZGO-1) opredeljuje zazidana stavbna zemljišča kot tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbeno inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima, se do njene določitve šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5. Preostali del površine take zemljiške parcele se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. 16. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da sta zemljišči s parc. št. 2023 in 2024 k.o. A. stavbni zemljišči, za kateri se plačuje NUSZ, kot tudi ni sporno, da je Upravna enota Velenje dne 13. 10. 2014 tožniku in B.B. izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-105/2014-1205, s katerim jima je bila dovoljena odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 2024 k.o. A. ter novogradnja enostanovanjske stavbe, predvidene na zemljišču s parc. št. 2024 in 2023 te k.o.. Med strankama tudi ni spora o tem, da je tožnik objekte na zemljišču s parc. št. 2024 k.o. A. porušil, da je opravil izkop gradbene jame in izvedel zakoličbo predvidenega novega objekta. Sporno pa je, ali je s temi deli, ki jih je tožnik izvajal na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je postalo pravnomočno dne 12. 11. 2014, že pričel z gradnjo nove stanovanjske stavbe in ali gre torej v primeru predmetnih zemljišč za zazidani ali nezazidani stavbni zemljišči. 17. Kot je že bilo navedeno, se v skladu s 3. členom Odloka kot zazidano stavbno zemljišče šteje tudi tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je odstranil prej obstoječe objekte na zemljišču s parc. št. 2024 k.o. A., kot mu je to dovoljevalo gradbeno dovoljenje, še ni pričel z gradnjo stavbe. Rušenje je sicer gradnja, ni pa gradnja objekta. Gradnja je gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta (7. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), medtem ko je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik s tem, ko je bila na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 2024 in 2023 k.o. A. izveden izkop gradbene jame in opravljena zakoličba, že pričel z gradnjo načrtovane stavbe.

18. ZGO-1 ne določa s katerim dejanjem se prične gradnja stavbe, niti ne določa katera dela so pripravljalna dela in niti ali je taka dela mogoče umestit pod pojem gradnje stavbe. Stališče tožene stranke, da je mogoče o gradnji stavbe govoriti šele takrat, ko so postavljeni temelji objekta (kar izhaja tudi iz mnenja, ki ga je predložila na glavni obravnavi), torej z določbami ZGO-1 ni podprto.

19. Sodišče ugotavlja, da je v tretjem razdelku tretjega dela ZGO-1 z naslovom "Gradnja" urejena odgovornost pri gradnji, zakoličenje objekta, izvajanje del in gradbeni nadzor. Za zakoličenje objekta mora poskrbeti izvajalec gradnje, in sicer pred začetkom gradnje novega objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, v skladu s pogoji, določenimi v tem dovoljenju (prvi in drugi odstavek 80. člena ZGO-1). Taki zakonski določbi sledi tudi tožniku izdano gradbeno dovoljenje (IV. točka gradbenega dovoljenja). Četudi ZGO-1 v primeru zakoličenja objekta govori, da se to opravi "pred začetkom gradnje", pa to po presoji sodišča samo po sebi še ne pomeni, da zakoličbe v nobenem primeru ni mogoče šteti kot del gradnje novega objekta. Enako to po mnenju sodišča velja tudi za izkop gradbene jame, in sicer vse ob upoštevanju 7.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt. Po mnenju sodišča je za zaključek, ali je določeno opravilo mogoče umestiti v gradnjo objekta, treba ugotoviti naravo teh opravil. Treba je torej presoditi, ali so bila izvedena dela dejansko namenjena postavitvi objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja in šele na podlagi teh ugotovitev v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je mogoče ta dela umestiti kot dela, ki so bila izvedena s ciljem zgraditve objekta ali ne (prim. sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1274/2017-13 z dne 7. 6. 2018 - gre sicer za drugačno vprašanje od obravnavanega, vendar pa so zaključki glede pričetka gradnje primerljivi obravnavani zadevi). Z drugimi besedami - tožena stranka bi morala v predmetni zadevi ugotovitvi katera dela so bila opravljena na zemljišču s parc. št. 2023 in 2024 k.o. A. in ugotoviti, ali gre za dela, ki so bila namenjena gradnji stavbe, kot je bila tožniku in njegovi ženi dovoljena z izdanim gradbenim dovoljenjem. Šele na podlagi take vsebinske ocene izvedenih del bo mogoče presoditi, ali je dela, ki so bila izvedena na tožnikovih nepremičninah, mogoče šteti za gradnjo stavbe, kot jo dovoljuje gradbeno dovoljenje, in na tej podlagi nato zaključiti, ali je tožnikovi nepremičnini treba šteti za zazidani ali nezazidani stavbni zemljišči. Tožena stranka, ki se je izhajala zgolj iz predpostavke, da je mogoče kot pričetek gradnje šteti postavitev temeljev objekta, je torej zmotno uporabila materialno pravo in zato tudi preuranjeno zaključila, da zemljišč s parc. št. 2023 in 2024 k.o. A. ni mogoče opredeliti kot zazidanih stavbnih zemljišč. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

20. Zaradi odločanja v ponovljenem postopku, v katerem bo morala tožena stranka ponovno presoditi naravo del, ki jih je na zemljiščih opravil tožnik, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, pa sodišče opozarja še na določbo 6. člena Odloka, po kateri se NUSZ od zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine stanovanj in poslovnih in gospodarskih površin, kar pomeni, da je površina, relevantna za odmero NUSZ, opredeljena s površino prostorov, ki so glede na 1.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 značilnost stavb. Iz navedenega razloga se bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja, in v primeru opredelitve, da sta sporni zemljišči parc. št. 2023 in 2014 k.o. A. zazidani stavbni zemljišči, opredeliti tudi do vprašanja, ali Odlok, ki osnovo za odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča določa le v primerih, ko na njih stojijo stavbe, omogoča odmero NUSZ.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožni ku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožno stranko pa je zastopal odvetnik.