Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz prvostopenjske odločbe ne izhaja jasno niti pravna podlaga in s tem razlog za zavrnitev izdaje soglasja, niti ugotovljeno dejansko stanje, niti subsumpcija dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. To je v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
I. Tožbi se ugodi, odločba Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo št. 37167-1648/2019/10 (1512) z dne 1. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.
1. Direkcija RS za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za izdajo soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v občini Kočevje na zemljišču parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka) ter odločila, da posebni stroški v postopku izdaje te odločbe niso nastali (2. točka izreka).
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil omenjeno vlogo, da se predmetno zemljišče, na katerem hoče postaviti objekt, nahaja v varovalnem pasu glavne ceste II. reda ter da je bil k vlogi priložen elaborat, ki ga je izdelal tožnik. Prvostopenjski organ je vlogo tako obravnaval kot formalno popolno. Predmet te vloge je postavitev objekta v velikosti 3 x 4 metre, in sicer na točni lokaciji, ki jo organ opiše. V bližini predvidenega panoja se načrtuje rekonstrukcija križišča in gradnja kolesarske steze po projektih prvostopenjskega organa. V nadaljevanju organ citira 66. člen ter tretji odstavek 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), 56. člen Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju PPC) in drugi odstavek 25. člena Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste. Organ je v zadevi sklical narok za ustno obravnavo, združen z ogledom na terenu, datum pa je bil predhodno usklajen. Na naroku so bile stranki uvodoma pojasnjene ugotovitve organa (zakonska določba za postavljanje objektov v območju križišč in cestnih priključkov, kot navedeno zgoraj), predstavnik tožnika pa je na zapisnik podal izjavo, da se z navedenim v zapisniku strinja in da bodo v bodoče upoštevali ta določila. Predstavnica Občine Kočevje na zapisnik ni imela pripomb. Sklepno je bilo v zapisniku navedeno, da bo na podlagi naroka izdana zavrnilna odločba. Predlagana postavitev objekta na želeni lokaciji tako ni dovoljena, saj je njena postavitev v nasprotju z ZCes-1 ter spremljajočimi predpisi, zaradi česar je prvostopenjski organ izdal izpodbijano zavrnilno odločbo.
3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da skladno z določili zakona, ki ureja splošni upravni postopek, delno dopolnjuje obrazložitev izpodbijane odločbe. V zadevi ni sporno, da gre za prošnjo za postavitev objektov za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste (v križišču), sporno je, ali je na mestu zavrnitev tožnikove vloge. Lokacija objekta je v bližini kanaliziranega križišča (je voden promet s horizontalnimi oznakami), da v kanaliziranem križišču morajo biti otoki, pa je napačno razumevanje tožnika. To ni zahtevano v nobenem predpisu. Kanalizirano je križišče, v katerem je promet voden s talnimi oznakami (tj. ima ločene pasove za zavijanje); lahko ima tudi otoke, vendar to ni pogoj, da gre za kanalizirano križišče. Ker je lokacija objekta predvidena v samem križišču, je v nasprotju s PPC. Pritožbeni organ se sklicuje na tretji odstavek 78. člena ZCes-1, prav tako po njegovem mnenju ni mogoče izključiti splošne določbe iz 66. člena zakona, dodatno pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 5. člena cit. zakona. To še dodatno potrjuje pravilnost odločitve organa prve stopnje. Lokacija objekta je neprimerna tudi z vidika prometne varnosti, saj jo zmanjšuje, ker takšni objekti odvračajo pozornost voznikov in ne sodijo v bližino križišč idr. Vpliv na prometno varnost pa lahko presoja samo upravljavec cest. Ko gre za varnost prometa, se morajo zasebni interesi podrediti javnim, ki so v čim boljši varnosti. Zato je treba soglasje za postavitev zavrniti tudi iz teh razlogov, ki jih sicer izpodbijana odločba ne navaja. Dejstvo je, da je lokacija objekta predvidena neposredno v križišču, torej manj kot 100 metrov pred oz. 50 metrov za kanaliziranim križiščem; to pa je tudi edino relevantno za ta postopek.
4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa ter sodišču predlaga, naj ju odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povračilo stroškov s pripadki, ki jih priglaša. Navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je brez obrazložitve, česar ni saniral niti drugostopenjski organ. Slednji je sicer zmotno zaključil, da gre za lokacijo, ki je bližini kanaliziranega križišča. PPC v 10. točki 3. člena opredeljuje, kaj je kanalizirano križišče, in zahteva tako horizontalno signalizacijo kot tudi prometne otoke, gre torej za kumulativna pogoja glede na uporabo veznika „in“. Za svoje stališče tožnik na podlagi PPC podaja še druge sistemske in logične argumente ter sklene, da za predmetno lokacijo omejitve iz 56. člena Pravilnika ne veljajo, ker ne gre za kanalizirano križišče. Nadalje tožnik izpodbija tudi opiranje izpodbijane odločbe na 66. člen ZCes-1, saj v konkretnem primeru sploh ni bilo predmet ugotavljanja, ali gre za objekt v varovalnem pasu, poleg tega toženka ni izkazala prizadetosti interesov državne ceste in prometa. Nekonkretizirana in neizkazana je tudi ugotovitev, da je lokacija neprimerna z vidika prometne varnosti; zapisi toženke o zmanjševanju preglednosti so izmišljotine. Drugostopenjski organ je tudi prekoračil svojo pristojnost, saj z navajanjem drugih razlogov, kot prvostopenjski organ, ravna v nasprotju s postopkovnimi pravili; če so bili po njegovem mnenju razlogi prve stopnje napačni, lahko navede pravilne razloge; če pa so bili pravilni, ne more na zalogo podajati drugih razlogov. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svojo vlogo in priloge k njej ter predlaga svoje zaslišanje.
5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, češ da je vse argumente navedla že v izpodbijanih odločbah, je pa sodišču posredovala upravni spis.
6. Tožba je utemeljena.
7. Sodišče pritrjuje primarnemu tožbenemu ugovoru, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V njej se citira pravne podlage (tj. 66. člen ter tretji odstavek 78. člena ZCes-1, 56. člen PPC in drugi odstavek 25. člena Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste), zapisano je še, da je organ zakonska določila predstavil stranki tudi ob priliki ustne obravnave, nato pa prvostopenjski organ sklene, da postavitev objektov, ki jih z vlogo zasleduje tožnik, „ni dovoljena, saj je njena postavitev v nasprotju z določili ZCes-1 /.../ ter z njim spremljajočimi predpisi“. Iz te prvostopenjske odločbe torej ne izhaja jasno niti pravna podlaga in s tem razlog za zavrnitev izdaje soglasja, niti ugotovljeno dejansko stanje, niti subsumpcija dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. To je v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki zahteva, da obrazložitev odločbe med drugim obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
8. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi zapisal, da „je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato je ob upoštevanju določil 248. člena ZUP odločil, kot razvidno iz izreka“. Po preverbi teh razlogov je moč ugotoviti, da se je pritožbeni organ skliceval pri svoji odločitvi na prvi odstavek 248. člena ZUP. Kljub temu pa je, kot to utemeljeno izpostavlja s tožbo tožnik, hkrati tudi zapisal, da „v skladu z ZUP delno tudi dopolnjuje obrazložitev izpodbijane odločbe“ (str. 2 drugostopenjske odločbe). Tu ni jasno, ali gre potemtakem morebiti v resnici za odločitev o pritožbi po tretjem odstavku cit. člena, ko organ druge stopnje, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.
9. Tako dejansko, kljub „dopolnitvi razlogov“ na drugi stopnji, tudi po presoji sodišča še vedno ni jasno, zakaj je bila tožnikova vloga zavrnjena. Drugostopenjski organ se pri svoji dopolnitvi namreč sklicuje na to, da je lokacija objekta postavljena neposredno v križišču, torej manj kot 100 metrov pred oz. 50 metrov za kanaliziranim križiščem, kar da je „edino relevantno za ta postopek“. To bi torej pomenilo, da se tožniku soglasje zavrača zaradi neizpolnjenosti pogoja po tretjem odstavku 56. člena PPC (ki ga je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sicer izrecno in konkretno citiral, drugostopenjski organ pa zgolj s sklicevanjem na naslov predmetnega pravilnika). Vendar pa, kot utemeljeno opozarja tožnik, v takšnem primeru niso izpolnjene vse predpostavke za odločitev.
10. Tretji odstavek 56. člena PPC določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem. Slednje je 10. točki prvega odstavka 3. člena PPC opredeljeno kot križišče, kjer je s pomočjo horizontalne signalizacije in prometnih otokov urejeno vodenje prometa. Za to, da se izpodbijano odločbo opre na tretji odstavek 56. člena PPC, je po presoji sodišča treba torej ugotoviti in obrazložiti, da gre in zakaj gre v obravnavanem primeru za kanalizirano križišče (kar tožnik osporava, drugostopenjski organ pa tožnikovih pritožbenih ugovorov v tej zvezi ne zavrne zadosti obrazloženo), nato pa, če gre res za takšno križišče, še jasno ugotoviti in obrazložiti, kje točno se nahaja želena lokacija za pano (ali manj kot 100 metrov pred ali 50 metrov za kanaliziranim križiščem). Vse to niti iz izpodbijane odločbe niti iz dopolnitve drugostopenjske odločbe ne izhaja.
11. Če je edino relevantno za odločitev, da je lokacija objekta postavljena manj kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem, kot to zapiše drugostopenjski organ na zadnji strani svoje odločbe, potem tudi ni jasno, čemu služi sklicevanje še na 66. člen ZCes-1 in argumente glede varovanja državne ceste. Sodišče pa pritrjuje tožniku tudi, da je obrazložitev še tretjega sklopa argumentov za zavrnitev, ki jih navaja drugostopenjski organ, poleg tega tudi nekonkretizirana. Namreč, v delu, v katerem drugostopenjski organ zapiše svoje stališče glede prometne varnosti, res ni jasno, da bi bi bil voden kakršenkoli ugotovitveni postopek v tej zvezi, posledično pa ostajajo ti razlogi tudi na pavšalni ravni.
12. Glede na to, da izpodbijane odločbe, kljub dopolnitvi njenih razlogov na drugi stopnji, torej ni mogoče preizkusiti, je treba tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, saj v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), in sicer na način absolutno bistvene kršitve postopka, ki je sodišče samo ne more odpraviti, prav tako pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez naroka, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR skupaj s pripadajočim davkom na dodano vrednost. 14. Sodišče je v zadevi lahko odločilo brez naroka, saj že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. točka drugega odstavka 59. člena ZUS-1).