Jedro

Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1. „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 735,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 22. 1. 2013 dalje) se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 282,92 EUR v roku 15 dni, po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 336,96 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku iz naslova zakonskih zamudnih obresti plačati znesek 735,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Štelo je, da je do izdaje neustrezne odločbe toženca na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja delodajalca tožnika, saj je ta odgovoren za uskladitev obrazcev DD-1 s pogodbo in zahtevami delovnega mesta. Delodajalec svojih obveznosti ni izpolnil oziroma ni pravočasno ukrepal, zato je tudi toženec svojo dokazno oceno gradil na razpoložljivih dokazih. Tožnik je šele v sodnem postopku na podlagi svoje izjave in izjave ravnateljice uspel z zatrjevanjem, da vse od 1. 1. 2010 opravlja ustrezno delo. Tega pred tem ni zatrjeval ne on ne delodajalec, tožencu to niti ni moglo biti znano. V posledici zavrnitve zahtevka je prvostopenjsko sodišče odločilo tudi o stroških postopka.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je odločitev v predmetni zadevi v nasprotju z odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 362/2012 v zvezi s priznanjem delne invalidske pokojnine tožnika. Pri tem sicer sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da sledi odločitvi pritožbenega sodišča, vendar kljub temu upošteva druge okoliščine, ki se mu zdijo bolj bistvene za odločitev v predmetni zadevi. Tožena stranka je odgovornost ves čas prelagala na tožnikovega delodajalca in je sodišče očitno takšnemu zatrjevanju tožene stranke sledilo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka strokovnjak na področju izračunavanja pokojnin in je imelo ves čas na voljo vse podatke in je celo tožniku priznala delno invalidsko pokojnino, nato pa mu jo odvzela in je tožnik moral poiskati sodno pot, kjer je dokazal, da je upravičen do delne invalidske pokojnine. Tožnik se je tekom postopka skliceval na sodno prakso pritožbenega sodišča. Do tega se sodišče ni opredelilo niti ni obrazložilo, zakaj ne. Toženka samemu izračunu zakonskih zamudnih obresti ni nasprotovala, nasprotovala je zgolj temelju zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka dolžna denarno dajatev izplačati za nazaj na podlagi odločitve sodišča. 6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v drugem odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), ki določa, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1). V skladu s četrtim odstavkom istega člena je zavod dolžan odškodnino iz drugega odstavka tega člena izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev.

7. Dejstva, ki so odločilnega pomena za odločitev v predmetni zadevi so naslednja: -Tožnik je po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 574/2009 z dne 3. 12. 2009 delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, na delovnem mestu z omejitvami od 4. 1. 2007 dalje; -tožena stranka je dne 19. 1. 2010 prejela pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 12. 2009 št. ..., s katero je tožnik s svojim delodajalcem uskladil pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008 z omejitvami pri delu, ki jih ima delavec vsled invalidnosti, s tem, da se delovno razmerje sklene za 4 ure dnevno za nedoločen čas od 1. 1. 2010 dalje; -tožena stranka je 8. 4. 2010 izdala odločbo, s katero mu je priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 224,01 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje; -tožnik je vložil pritožbo, saj se ni strinjal z višino odmerjene delne invalidske pokojnine. Toženka je z odločbo z dne 23. 2. 2011 odločila tako, da je pritožbo zavrnila, v reviziji pa odločbo z dne 8. 4. 2010 spremenila tako, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine; -v sodnem sporu je prvostopenjsko sodišče tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 4. 2010 in z dne 23. 2. 2011 in zahtevku, da se tožniku prizna pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine v znesku 320,00 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje, zavrnilo; -pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 362/2012 z dne 8. 11. 2012 pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 291,13 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje; -tožena stranka je dne 21. 1. 2013 tožniku izplačala razliko delne invalidske pokojnine za čas od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011 kar celotno delno invalidsko pokojnino za čas od 1. 3. 2011 do 31. 12. 2012, to je v skupni višini 6.517,48 EUR po sodbi opr. št. Psp 362/2012 z dne 8. 11. 2012. 8. Pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Psp 362/2012 z dne 8. 11. 2012 tožbenemu zahtevku tožnika glede priznanja pravice do delne invalidske pokojnine v znesku 291,13 EUR od 1. 1. 2012 dalje ugodilo iz razloga, ki je naveden v 9. točki obrazložitve citirane sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je odločilna pogodba o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi se namreč urejajo pravice in obveznosti pogodbenih strank, ne pa z obrazci DD-1, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Zakon o delovnih razmerjih, ki je takrat veljal (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR) je v prvem odstavku 41. člena določal, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. V drugem odstavku 47. člena v zvezi z 29. členom pa je potrebno v primeru, ko se spremenijo pogoji iz 3., 4., 5. ali 6. alineje prvega odstavka 29. člena ZDR, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da sta tožnik in njegov delodajalec dne 31. 12. 2009 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. V 1. točki stranki ugotavljata, da je bil tožnik s sodbo opr. št. Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s skrajšanim delovnim časom in z omejitvami pri delu, in sicer takimi, da več ne more opravljati vsa hišniška dela tudi v skrajšanem delovnem času, ter nadalje, da s predmetno pogodbo stranki usklajujeta pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008 z omejitvami pri delu, ki jih ima delavec po sodbi opr. št. Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za 4 ure dnevno za nedoločen čas in sicer od 1. 1. 2010 dalje. Formalno je torej tožnik sklenil delovno razmerje za delo, skladno z omejitvami, razvidnimi iz sodbe opr. št. Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. 9. O tem, da ima tožnik sklenjeno ustrezno pogodbo o zaposlitvi v skladu z omejitvami, ki jih ima pri delu, in da opravlja delo v okviru 4 ur, je tožena stranka pravilno ugotovila s prvostopenjsko odločitvijo v svoji odločbi z dne 8. 4. 2010. Da je tožnik začel opravljati delo s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na delovnem mestu hišnik z omejitvami, je bila tožena stranka obveščena. To izhaja tudi iz prvostopenjske odločbe z dne 8. 4. 2010, kjer je v obrazložitvi v drugem odstavku navedeno, da je tožnik pričel delo opravljati v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno po sporočilu Osnovne šole A. z dne 1. 3. 2010. Iz upravnega spisa tožene stranke pa izhaja, da je pogodba o zaposlitvi bila toženi stranki dostavljena že dne 19. 1. 2010. 10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče slediti ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da toženec ni mogel vedeti, da delavec opravlja drugačno delo, kot mu je sporočil delodajalec in da je vsebino dela ugotovilo šele sodišče v sodnem postopku in tožniku priznalo pravico do izplačila delne invalidske pokojnine. Iz pregleda zadeve tudi ne izhaja, kakor navede prvostopenjsko sodišče, da je tožnik šele v sodnem postopku, na podlagi svoje izjave in izjave ravnateljice uspel z zatrjevanjem, da vse od 1. 1. 2010 opravlja ustrezno delo in da pred tem tega ni zatrjeval ne on, ne delodajalec in da tožencu to ni bilo in niti ni moglo biti znano.

11. Iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Psp 362/2012 z dne 8. 11. 2013 je jasno razvidno izhodišče in pomen pogodbe o zaposlitvi pri zadevah kot je ta. Odločilna je pogodba o zaposlitvi. O tem, da je tožena stranka že v mesecu januarju dobila pogodbo o zaposlitvi in da je tožnikov delodajalec že pred izdajo prvostopenjske odločbe pričel delati s krajšim delovnim časom, je bilo toženi stranki prav tako znano. Tako ni mogoče slediti zaključku prvostopenjskega sodišča, da je do izdaje neustrezne odločbe na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja delodajalca tožnika. Nasprotno, do izdaje odločbe ne na prvi, temveč na drugi stopnji v reviziji je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, ki je nepravilno spremenila odločitev prvostopenjskega organa, ko je odločbo z dne 8. 4. 2010 spremenila tako, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine.

12. Ob ugotovljenih relevantnih dejstvih, kakor jih je nanizalo pritožbeno sodišče, je podan dejanski stan iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 in je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

13. Tožena stranka višini odškodnine ni oporekala, niti ni v postopku pred prvostopenjskim sodiščem predložila drugačnega obračuna zamudnih obresti. Zato pritožbeno sodišče šteje, da višina odškodnine ni sporna.

14. Glede zapadlosti same dajatve pa je potrebno upoštevati četrti odstavek 276. člena ZPIZ-1, po katerem je zavod dolžan odškodnino iz drugega odstavka tega člena izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev. Ker so bile denarne dajatve tožniku, kakor to sam navaja v tožbi, izplačane dne 21. 1. 2013, je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine 61. dan po plačilu denarnih dajatev, to je z 22. 3. 2013. V posledici tega je pritožbeno sodišče plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 22. 1. 2013 do 22. 3. 2013 zavrnilo.

15. Tožnik je v pravdi uspel in mu v skladu z določbo 154. člena ZPP pripadajo tudi stroški pred prvostopenjskim sodiščem. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Sodišče je tožniku kot potrebne stroške priznalo po tar. št. 3100 nagrado za postopek v višini 55,90 EUR, nagrado za narok za dne 26. 5. 2015 po odvetniški tarifi št. 3102 v višini 51,60 EUR, nagrado za narok dne 13. 10. 2015 v višini 51,60 EUR ter kilometrino za dne 26. 5. in 13. 10. 2015 po tar. št. 6003 na relaciji B. - C. - B. (2 krat po 11,10 EUR), pavšalni znesek po odvetniški tarifi 6002 v višini 20,00 EUR ter plačilu takse v višini 30,60 EUR. Skupaj z 22 % DDV ti stroški znašajo 282,92 EUR.

16. Tožnik je uspel tudi v pritožbi. Tožena stranka je tožniku tako dolžna povrniti stroške pritožbe po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002, takse za pritožbo v višini 30,60 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znese 336,96 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi do sedaj navedenega pritožbi ugodilo (razen teka zamudnih obresti od dosojene odškodnine za čas od 22. 1. 2013 do 22. 3. 2013) v skladu s 1. alinejo 358. člena ZPP in v posledici tega prvostopenjsko odločitev spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.