Jedro

Ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je neutemeljen, ker je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika, za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, je utemeljen, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I izreka tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. Pd 22/2013 z dne 24. 6. 2013, delno ugodi, tako da se v točkah I in II izreka sklepa znesek 9.460,31 EUR zniža na znesek 5.428,73 EUR, v točki IV izreka pa paricijski osemdnevni rok začne teči od dneva vročitve sklepa.

- v točki II izreka spremeni tako, da začne osemdnevni paricijski rok teči od dneva vročitve pisnega odpravka sklepa.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo opr. št. Pd 22/2013 z dne 24. 6. 2013, vložena 18. 7. 2013, zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške ugovornega postopka po začasni odredbi v znesku 254,98 EUR v roku 8 dni od izdaje sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (točka II izreka).

Zoper sklep se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z navedbo, da so nepremičnine, ki so blokirane z začasno odredbo, obremenjene s hipotekami, katerih višina presega vrednost nepremičnin. Če je temu res tako, tožeča stranka z začasno odredbo ne bi ničesar dosegla, saj se terjatve plačujejo po vrstnem redu in tožnikova terjatev je zadnja. Zato trditev sodišča prve stopnje ni resnična. Tožena stranka je v pretežni meri že odplačala terjatve upnikom in jih bo v primeru prodaje ene izmed njih poplačala v celoti. Tožnik je bil skoraj polovično že poplačan in sicer v nespornem delu. Za toženo stranko so sporne obresti, plače za dva meseca, regresi in jubilejna nagrada. Tako je sporna terjatev v višini manj kot 5.000,00 EUR, zato je začasna odredba, s katero se toženi stranki prepoveduje prodaja in obremenitev vseh njenih nepremičnin v višini cca 210.000,00 EUR nesorazmeren ukrep, ki toženi stranki povzroča poslovno škodo, saj ne more najemati nobenih kreditov. Zadoščalo bi učinkovanje začasne odredbe zgolj na eni nepremičnini.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS,. št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da pa je delno napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke s sklepom opr. št. Pd 22/2013 dne 24. 6. 2013 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki zaradi zavarovanja verjetne denarne terjatve tožnika v višini 9.460,31 EUR s pripadki, prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremično premoženje in sicer poslovni prostor št. 1 na naslovu A. z identifikacijskim znakom B., katerega lastnik je tožena stranka do celote in nepremičnin parc. št. a., b., c., d., e. in f. vse k.o. C., katerih solastnik je tožena stranka do ene polovice. Določilo je, da se pri dolžniku lastnemu delu stavbe z identifikacijskim znakom B. in dolžnikovem enopolovičnem solastninskem deležu na parcelah št. a. k.o. C., b. k.o. C., c. k.o. C., d. k.o. C., e. k.o. C. in f. k.o. C., zaradi zavarovanja verjetne terjatve tožnika D.D., v skupnem znesku glavnic 9.460,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški, ki so predmet v delovnem sporu št. Pd 22/2013 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve do višine navedene terjatve s pripadki. Odločilo je tudi, da ta začasna odredba velja še 8 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe sodišča v delovnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah pod opr. št. Pd 22/2013 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka za izdajo začasne odredbe v znesku 137,40 EUR v roku 8 dni od izdaje sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Zoper ta sklep je tožena stranka dne 18. 7. 2013 vložila ugovor, v katerem nasprotuje izdani začasni odredbi, ker je ta ukrep nesorazmeren glede na vrednost nepremičnin, poleg tega pa bo tožena stranka tožniku odpravnino izplačala takoj, ko bo prodala poslovni prostor, del vtoževane terjatve je zastaran, regres pa je tožnik prejel izplačan v blagu. Tožeča stranka je na ugovor podala odgovor, v katerem se sklicuje na podatke GURS in navaja, da zavarovane terjatve celo presegajo vrednost toženčevih nepremičnin, da je tožena stranka po izdaji začasne odredbe prodala nepremičnino B., da je tožena stranka tožniku res na dan vložitve ugovora izplačala odpravnino, vendar dolg tožene stranke še vedno obstoji.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve obstajajo zahtevani pogoji po 1. in 2. odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), saj je verjetnost obstoja tožnikove terjatve izkazana, prav tako pa je tožnik verjetno izkazal tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja premoženja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker toženec v ugovoru ni dokazal svojih navedb o vrednosti nepremičnin, je sodišče zavrnilo njegov ugovor tudi v zvezi zatrjevano nesorazmernostjo, saj iz podatkov GURS, ki jih je pridobilo sodišče izhaja, da so nepremičnine – parcele vredne 131.214,00 EUR, vendar so v tožnikovi lasti do ene polovice, obremenjene pa so s hipoteko v višini 226.000,00 CHF, nepremičnina z ID znakom B. pa je vredna 52.913,00 EUR, obremenjena pa je s hipotekama v višini 65.000,00 EUR. Iz tega izhaja, da so vse nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe neutemeljen, saj je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Ob tem pa ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno določilo, da začne rok za prostovoljno izpolnitev povrnitve stroškov postopka teči z dnem izdaje sklepa. Ta rok začne teči šele z dnem, ko stranka odločitev sodišča prejme, ko se z njo seznani in ne že z dnem odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremenilo tako, da je delno ugodilo ugovoru tožene stranke in znesek, do katerega se toženi stranki prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremično premoženje (točka I sklepa z dne 24. 6. 2013 in znesek, za katerega se zaradi zavarovanja denarne terjatve vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve (točka II sklepa z dne 24. 6. 2013) zniža na 5.428,73 EUR, paricijski rok za plačilo stroškov postopka, pa začne teči od dneva vročitve sklepa (točka IV sklepa z dne 24. 6. 2013), izpodbijani sklep pa je spremenilo tudi v točki II izreka tako, da začne paricijski rok za povračilo stroškov postopka teči z dnem vročitve sklepa, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila.