Jedro

Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

Izrek

Izpodbijana sodba Višjega sodišča v Mariboru se razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Obrazložitev

A.

1.Obsojena A. A. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 25826/2017 z dne 1. 2. 2023 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanje pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče določilo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar skupaj znese 10.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da kazni ne bosta izrečeni, če obsojenka v preizkusni dobi petih let ne bo storila novega kaznivega dejanja, da je v primeru preklica pogojne obsodbe dolžna plačati stransko denarno kazen v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe o preklicu pogojne obsodbe, da je dolžna oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 146.220,06 EUR, da se s preostankom premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca napoti na pravdo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in da se jo oprosti plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 25826/2017 z dne 23. 11. 2023 pritožbi višje državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevni zneskov po 50,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočni sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, bo sodišče obsojenki za vsaka dva začetna dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se obsojenko oprosti plačila sodne takse.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zaporno kazen spremeni v pogojno obsodbo oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjen senat sodišča prve stopnje.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožitelja sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena. Slednji se je o njem izjavil.

B.-1

5.V obravnavnem primeru so za odločitev Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti odločilna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

- Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo IV K 25826/2017 z dne 1. 2. 2023 obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1;

- sodba sodišča prve stopnje je bila okrožnemu državnemu tožilstvu, obsojenki in njenemu zagovorniku vročena dne 4. 5. 2023;

- zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi dne 30. 5. 2023 Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu in dne 2. 6. 2023 priporočeno po pošti obsojenkin zagovornik;

- sodišče prve stopnje je pritožbi okrožnega državnega tožilstva in obsojenkine obrambe predložilo Višjemu sodišču v Mariboru dne 26. 6. 2023;

- iz uvoda sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sodišče dne 23. 11. 2023 odločalo o pritožbah Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu in obsojenkinega zagovornika. Iz izreka sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi višje državne tožilke, ki ji je ugodilo, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika. V obrazložitvi sodbe je pritožbeno sodišče podalo razloge o pritožbah obsojenkinega zagovornika in višje državne tožilke;

- ker iz izreka pisnega odpravka sodbe pritožbenega sodišča ni razvidno, da je Višje sodišče v Mariboru odločilo tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, je Vrhovno sodišče vpogledalo v posvetovalni zapisnik seje pritožbenega sodišča. Ta namreč predstavlja izvirnik sodbe. Iz njega je, enako kot iz izreka pisnega odpravka sodbe pritožbenega sodišča, razvidno, da je pritožbeno sodišče na seji dne 23. 11. 2023 odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilstva, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika.

B.-2

6.V skladu z določbo prvega odstavka 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe. Po drugem odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo.

7.Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar drugostopenjsko sodišče iz kakršnegakoli razloga ne odloči o vseh pritožbah zoper isto sodbo, ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločeno, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno kršitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz tega sledi, da tudi v primeru, ko drugostopenjsko sodišče, tako kot v obravnavani zadevi, v eni odločbi ne odloči o vseh pritožbah, temveč le o nekaterih izmed njih, pa izpodbijane sodbe ne razveljavi, takšna sodba postane pravnomočna.

8.Vrhovno sodišče je prav tako že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajala nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP, pravnomočna. Takšne okoliščine po sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s tem udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.

9.V obravnavanem primeru vložnik zahteve za varstvo zakonitosti kršitve določbe drugega odstavka 388. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja. Z drugimi besedami: obsojenkin zagovornik je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti očitno prezrl, da o njegovi pritožbi Višje sodišče v Mariboru ni odločilo.

10.Upoštevaje koncept zahteve za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo, Vrhovno sodišče kršitev zakona ne preizkuša po uradni dolžnosti. Pooblaščeno in tudi dolžno je preizkušati obstoj (le) tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Vrhovno sodišče pri tem ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se zahteva za varstvo zakonitosti ne sklicuje oziroma se nanje sklicuje le posplošeno, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju z namenom tega izrednega pravnega sredstva.

11.Kot že rečeno, obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, da pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenkine obrambe ni odločilo. Takšna procesna situacija bi, upoštevaje načelo dispozitivnosti pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, na prvi pogled terjala, da bi Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti to kršitev zakona, ki je bila storjena s strani pritožbenega sodišča, zanemarilo. Vendar pa je v določbi petega odstavka 420. člena ZKP predpisan tako imenovani pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti. Na kršitve zakona se namreč sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.

12.V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.

13.Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

14.V obravnavanem primeru je torej sodba pritožbenega sodišča postala pravnomočna, ko je bila posredovana sodišču prve stopnje. Pa čeprav za napako, ker sodišče ni odločilo o pritožbi obsojenčeve obrambe, temveč le o pritožbi okrožnega državnega tožilstva.

15.Pravica do pritožbe ni sama sebi namen, pač pa se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora o pritožbi odločiti. Če je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano, kot že pojasnjeno, nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja, hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo. Zato je v določbi drugega odstavka 388. člena ZKP izrecno predpisano hkratno obravnavanje vseh pritožb. Tega, kot že rečeno, v obravnavanem primeru ni bilo, temveč je pritožbeno sodišče, kot je razvidno iz izvirnika sodbe in iz izreka njenega pisnega odpravka, odločilo le o pritožbi višje državne tožilke, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika. Pri tem je pravno nerelevantno, da se je pritožbeno sodišče v razlogih pisnega odpravka sodbe opredeljevalo tudi do pritožbenih navedb obsojenkinega zagovornika.

C.

16.Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče, ker zaradi opustitve odločitve o pritožbi obsojenkinega zagovornika s strani pritožbenega sodišča, ni moglo preizkusiti pogoja materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v ponovno odločanje, to pot o obeh pritožbah. Vrhovno sodišče ob tem vsebinskih trditev zahteve za varstvo zakonitosti ni in niti ni moglo preizkušati.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Listovna številka 827-828 spisa.

Listovne številke 829-833 spisa.

Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 22463/2010 z dne 9. 4. 2015, I Ips 34090/2010 z dne 21. 1. 2016 in I Ips 11622/2014 z dne 14. 3. 2024.

Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 34090/2010 z dne 21. 1. 2016, I Ips 22463/2010 z dne 9. 4. 2015 in I Ips 17463/2012 z dne 7. 11. 2013.

Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 4345/2015 z dne 14. 5. 2020, I Ips 34090/2010 z dne 21. 1. 2016, I Ips 8280/2010 z dne 20. 12. 2012 in I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017.

Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne kasnejše.