Jedro

Ker obveznost plačila sodne takse ni podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, samo dejstvo obstoja obveznosti v zatrjevani višini še ne zadostuje za ugotovitev, da tožeča stranka takse ne more plačati oziroma da bi bila z njenim plačilom ogrožena njena dejavnost. Za takšen zaključek bi morala podati konkretnejše navedbe o vrstah svojih obveznosti, njihovi zapadlosti ter pomenu tega za svoje poslovanje, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek v višini 3.003,00 EUR, v II. točki izreka pa je ugodilo njenemu predlogu za odlog plačila te takse.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi in tožečo stranko oprosti plačila sodne takse nad 44,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravni osebi le, kadar ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Po prvem odstavku 12b. člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah in o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih. Trditveno in dokazno breme o pogojih za oprostitev je bilo na tožeči stranki (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine bilance stanja na dan 31. 12. 2020 ugotovilo, da ima tožeča stranka za 219.928,19 EUR sredstev, od tega 751,65 EUR opredmetenih osnovnih sredstev, 149.386,19 EUR kratkoročnih posojil, 129.556,19 EUR kratkoročnih posojil družbam v skupini, 19.830,00 EUR drugih kratkoročnih posojil in 58.615,83 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Ker tožeča stranka ni podala trditev o tem, da sredstva niso unovčljiva ter da posojila in terjatve še niso zapadle ali da so težko izterljive, prav tako pa ni navedla, da so vsa ta sredstva nujno potrebna za poslovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka do oprostitve plačila sodne takse ni upravičena.

6. Pritožbene navedbe, da ima tožeča stranka med drugim tudi za 373.246,59 EUR kratkoročnih poslovnih obveznosti do dobaviteljev, za 5.500,00 EUR kratkoročnih finančnih obveznosti do bank in za 280,91 EUR drugih kratkoročnih poslovnih obveznosti, predstavljajo pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni upoštevalo, saj tožeča stranka v pritožbi ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za taksno oprostitev (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).1 Tudi sicer pa tožeča stranka s takšnimi pavšalnimi navedbami ne bi mogla uspeti. Ker obveznost plačila sodne takse ni podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, samo dejstvo obstoja obveznosti v zatrjevani višini še ne zadostuje za ugotovitev, da tožeča stranka takse ne more plačati oziroma da bi bila z njenim plačilom ogrožena njena dejavnost. Za takšen zaključek bi morala podati konkretnejše navedbe o vrstah svojih obveznosti, njihovi zapadlosti ter pomenu tega za svoje poslovanje, česar pa ni storila.2 Prav tako tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da jo je isto sodišče na podlagi iste bilance zgolj tri mesece pred izpodbijanim sklepom oprostilo plačila sodne takse nad 44,00 EUR. Sodišče je namreč pri odločanju vezano le na veljavne predpise in tožničino trditveno podlago v predlogu za taksno oprostitev ter ponujene dokaze.

7. Ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) ter ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Povrnitev stroškov v pravdnem postopku je urejena v 154. do 165. členu ZPP, pri čemer v glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko. Postopek v zvezi s predlogom za taksno oprostitev pa se nanaša (le) na razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki v tem postopku ni bila tožena stranka. Glede na pojasnjeno ni pravnega temelja za povrnitev stroškov v zvezi s sodnimi taksami, zato jih mora v vsakem primeru nositi tožeča stranka sama.3 Sicer pa tožeča stranka s pritožbo tudi ni uspela. Zato je višje sodišče odločilo, da mora stroške tega pritožbenega postopka nositi sama.

1 Prim. sklepa VSL I Cpg 207/2018 in I Cpg 17/2018. 2 Prim. sklepa VSL I Cpg 717/2020 in I Cpg 207/2018. 3 Prim. sklepa VSL I Cpg 717/2020 in I Cpg 859/2017.