Jedro

Tožnik bi moral upoštevati jasno odredbo delavke, pristojne za kadrovske zadeve, in naslednji dan priti na sedež delodajalca. Ker ni tako ravnal in ker je bil v nadaljevanju več kot 5 zaporednih dni neupravičeno odsoten z dela, mu je tožena stranka (delodajalec) utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrnejo se zahtevki tožnika, ki se glasijo: - ugotovi se, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 31. 8. 2007, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila izdana tožniku 4. 12. 2009, razveljavi in da se ugotovi, da ima tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenjeno za nedoločen čas.

- tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

- tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje t.j. od 14. 12. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

- tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 31. 8. 2007. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila izdana tožniku 4. 12. 2009, je razveljavilo. Ugotovilo je, da ima tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenjeno za nedoločen čas. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati na delo v delovno razmerje za nedoločen čas v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje t.j. od 14. 12. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonski zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.288,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonski zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper takšno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se je v ponovljenem postopku ugotovilo dejstvo, da so se pri njej odobravali dopusti delavcem ustno, pri čemer je poleg toženca odobravala dopuste tudi njegova žena A.L. Gre za družinsko podjetje, zaradi česar sta morala biti o vsem tem seznanjena oba zakonca. A.L. je izpovedala, da je prišel tožnik 19. 11. 2009 k njej zaradi razčiščevanja dopusta. Ko je preverila, kako je z njegovim dopustom 20. 11. 2009, ga je poklicala po telefonu in mu rekla, da mora naslednji dan priti na sedež firme. Pri tožniku ni šlo za odobritev dopusta za več dni, temveč samo za navedeni dan. Ko se je po več kot tednu dni vrnil nazaj na delo in ga je toženec vprašal, kje je bil 20. 11. 2009, je skomignil z rameni in odgovoril, da je takrat zaspal. To dejstvo je potrdil tudi M.L.. Da je takrat tožnik zaspal, je izpovedal sodelavec C., ki mu je tožnik tudi zaupal, da namerava delati samo še naslednja dva dni, ker gre potem na smučanje. Ni dokazano, da je tožnik prišel na sedež delodajalca 19. 11. 2009 le zaradi dviga plačilne liste, v to ni bil siguren, saj je izpovedal, da če se ne moti, da je prišel po plačo oziroma je prišel nekaj iskat. Zakonca L. nista bila začudena, ker ga 19. 11. 2009 ni bilo na delo, saj je v preteklosti tako pogosto ravnal. Že s tem, ko je rekel, da je 20. 11. 2009 zaspal, pomeni, da je takrat nekaj zamudil. Pritožba se ne strinja s stališčem v izpodbijani sodbi glede neizkazanega začudenja na strani zakoncev L.. Kakšni izrazi so bili glede tega uporabljeni, je povsem nepomembno, saj je tožnika takrat zanimalo zgolj to do kdaj ima dopust in od A.L. je dobil odgovor, da se mora naslednji dan zglasiti na sedežu delodajalca. Tožnik je bil dobro seznanjen, kakšna pooblastila je imela A.L.. Od nje je dobil jasna navodila, da mora priti na delo. V tej zvezi je zmoten zaključek sodišča, da se izjava tožnika, ker je zaspal, ne more šteti v njegovo škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. V ponovljenem postopku je izčrpno in obširno preizkusilo dejstva glede dopustov pri toženi stranki in ugotovilo, da toženčeva žena ni bila pooblaščena za odrejanje dopustov delavcem. Ob njegovem prihodu 19. 11. 2009 ni znala povedati, do kdaj naj bi začel z delom oziroma bo prekinil dopust, zaradi česar je morala zaradi pridobitve informacije poklicati toženca. Ne glede na to bi se od tožene stranke pričakovalo, da bi ga po 20. 11. 2009 poskušala poklicati in ga vprašati za razloge, zakaj ne pride na delo. Očitno je v zadevi priredila dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izredno odpoved pogodbe, kar se utemeljeno sklepa iz okoliščine, da ga ni poskušala poklicati, da se zglasi na delo, pri čemer se je na drugi strani potrudila, da je opravila ustne in pisne poizvedbe pri lečečem zdravniku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Predhodno je s sklepom Pdp 947/2010 z dne 3. 2. 2011 razveljavilo prvostopenjsko sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Temu sodišču je naložilo, da preizkusi dejstvo, če je bila toženčeva žena A.L. pooblaščena za odobravanje dopustov delavcev, pri čemer naj z dodatnimi zaslišanji prič razčisti vsebino razgovora med tožnikom in A.L. dne 19. 11. 2009 glede dolžnosti prihoda na delo naslednji dan. Če se bo izkazalo, da je bila odsotnost tožnika tega dne neupravičena, ker naj bi zaspal, za ostale dni pa mu dopust ni bil odobren, se ne bo mogel uspešno sklicevati na izpoved sodelavca C., da je imel dopust odobren do nadaljnjega, saj so bistvene le tiste odredbe, ki jih delavcu izda delodajalec.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tako tožnika kot toženca ter priče C., O. in A.L.. Po tako izvedenih dokazih je ugodilo tožnikovim zahtevkom ter razveljavilo izredno odpoved pogodbe z dne 4. 12. 2009 in priznalo tožniku delovno razmerje, pravico do reintegracije in zaostale prejemke iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da toženec, na katerem je dokazno breme, v sporu ni dokazal, da je tožnik resnično vedel za to, da bi bila za odobravanje ali prekinitev dopusta pristojna tudi A.L.. Poleg tega ni dokazal, da bi bil tožniku že prej odobren dopust le za en dan. Sprejelo je zaključek, da tožnik 20. 11. 2009 dalje ni bil neupravičeno odsoten z dela.

Pritožbeno sodišče se z takšnim razlogovanjem v izpodbijani sodbi ni strinjalo. Zato je preizkusilo izpodbijano sodbo tako, da je opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika in toženca ter po sporazumu s strankami prebralo že dosedaj izvedene dokaze. Tožnik je vztrajal pri svoji izpovedbi, da mu je toženec v sredo 18. 11. 2009 zjutraj, ko se je nahajal na delu pri lovskem domu, rekel, da gre danes domov in da je do nadaljnjega na dopustu. Toženec mu ni ničesar rekel, kdaj naj se vrne na delo, oziroma kako bo potekala medsebojna informacija glede nadaljnjega dela. Če 20. 11. 2009 ne bi zaspal, bi prišel tega dne zjutraj ob 7.00 uri, kot mu je naročila A.L., na sedež podjetja, da ugotovi, kako je naprej z dopustom ali z delom. Ker ga nobeden ni poklical, je smatral, da traja dopust še naprej. Toženec pa je izpovedal, da je v sredo zjutraj 18. 11. 2009 pred vsemi tremi delavci, to je tožnikom, C. in sinom M. povedal pripombo od stranke, za katero so delali, da ni zadovoljna z opravljenim delom, pri čemer je tožniku rekel, da je v nadaljevanju tega dne prost in da bo poskušal najti za njega delo. Naslednji dan 19. 11. 2009 tožnika ni bilo v službo. Res pa se je tega dne popoldan oglasil pri ženi, ki mu je povedala, da jo je obiskal tožnik z namenom, da bi uredil zadevo glede dopusta in jo vprašal, kdaj naj pride na delo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je šlo takrat pri tožencu za opravljanje podjetniške dejavnosti, kot družinsko podjetje, ki ga je sicer vodil toženec, vendar je pri njemu zaposlena žena A.L., ki je bila prokuristka, izvajala administrativna, knjigovodska in računovodska opravila. Po izpovedbi toženca je vodila še kadrovske zadeve, na njo pa so se obračali delavci tudi v zvezi z odobravanjem dopustov, saj je bil sam veliko na terenu in na sedežu podjetja ni bil vedno prisoten. To je delala vedno v dogovoru z njim. Pritožbeno sodišče ne more dvomiti v takšno toženčevo izpovedbo, ne glede na trditve tožnika in C., da jim je dopuste določal samo toženec. Res so se lahko delavci glede tega neposredno obračali na njega, vendar se verjame tožencu in njegovi ženi, da je morala biti o odrejenih dopustih seznanjena tudi slednja, vendar ne samo zaradi odsotnosti moža na terenu, temveč zaradi evidence dela, ki je povezana z obračunavanjem plač. Nenazadnje je to priznal tudi tožnik, ko je toženčevo ženo ob obisku 19. 11. 2009 vprašal glede dopusta, če morda kaj ve, kaj sta se o tem pogovarjala z možem (list. št. 117).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako ne more biti nobenega dvoma o tem, da se toženec in njegova žena medsebojno ne bi informirala o odsotnostih delavcev z dela. V sporu je toženec dokazal, da je bila njegova žena tudi pristojna za odrejanje in prekinjanje dopustov delavcev, saj je takrat drugače tožnik ne bi vprašal o tem, oz. je celo izpovedal, da v kolikor 20. 11. 2009 ne bi zaspal, bi prišel na sedež podjetja, kot mu je prejšnji dan to naročila. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da se tožniku dejstvo, ker je zaspal, ne more šteti v škodo, ker od delodajalca ni dobil jasnih navodil glede trajanja dopusta. Že s tem, ko je priznal, da je zaspal, je potrdil, da je nekaj zamudil, to priznanje pa je ponovil tudi 30. 11. 2009, ko je po več kot 5 dnevni odsotnosti prišel na delo. Zmotno je tudi razlogovanje v izpodbijani sodbi glede nezačudenja toženca in njegove žene, ko tožnika 19. 11. 2009 ni bilo na delo, saj je z izjavo C. dokazano, da se je v preteklosti pri tožniku že večkrat zgodilo, da je brez opravičila izostal z dela po nekaj dni, včasih cel teden, ko je delodajalec spraševal tudi njega, če mogoče ve za razlog njegove odsotnosti. Toženčeva žena je v tej zvezi izpovedala, da je imel tožnik občasne težave z alkoholom in je izostal iz razloga, ker je bil tako vinjen, da ni mogel dvigniti niti telefona, ko ga je poskušala priklicati. Delavec ima tudi svoje obveznosti in je dolžan povedati, zakaj ga ni na delo.

V sporu je tako dokazano, da bi moral tožnik 19. 11. 2009 upoštevati jasno odredbo toženčeve žene, da naslednji dan pride na sedež podjetja zaradi dela, pa tako ni ravnal in je bil v nadaljevanju več kot 5 zaporednih dni neupravičeno odsoten z dela. Zato je imel toženec vso pravno podlago, da mu je v skladu z določbo 110. člena v zvezi s 3. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega očitano ravnanje tožnika in odnos do opravljanja delovnih zadolžitev v celoti utemeljuje ugotovitev v odpovedi o omajanosti zaupanja med strankama, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (355. člen v zvezi s 1. točko 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, kljub temu, da je v sporu uspela, saj v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe) nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, saj jih v pritožbi ni priglasila. Na drugi strani je priglasil stroške odgovora na pritožbo tožnik. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, zato je odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).