Jedro

Ker drug dokument o vrednotenju podržavljenega premoženja ni bil predložen, je sodišče pravilno presodilo, da je bil kot uradni dokument pravilno uporabljen "Seznam in sodna cenitev nacionaliziranih podjetij na ozemlju RS", to pa je listina iz 4. člena Navodila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 31.5.2000, s katero je prvostopni organ odločil, da se pokojnemu upravičencu P.T. za podržavljeno podjetje Mehanična tkalnica P.T., izplača odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 45.000 USD nominiranih v DEM, v ostalem delu pa je zahtevek zavrnila. Vrnjeno premoženje naj bi se izročilo skrbniku za poseben primer P.T., vračilo premoženja ne zapade plačilu davkov, stroški postopka niso bili zaznamovani, naložil pa je Slovenski razvojni družbi, da v petnajstih dneh po prejemu obvestila Slovenske odškodninske družbe o pravnomočnosti te odločbe, Slovenski odškodninski družbi izroči delnice podjetja T. V. v višini odškodnine iz 1. točke izreka odločbe. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s 44. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter 4., 5. in 6. členom Navodila o merilih za ugotavljanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in ugotovitvijo prvostopnega organa, ki izhaja iz dokumentov, ki jih je predložil Arhiv Republike Slovenije iz fonda Ministrstva za finance, fascikel 168. Iz njega, kjer je pod zap. št. 932, vpisano obravnavano podjetje, izhaja, da je bila vrednost čiste aktive podjetja ob podržavljenju 500.000 din, kar predstavlja nesodno cenitev podjetja. Ta seznam naj bi bil po navedbah Arhiva Republike Slovenije narejen med leti 1949 in 1950 na Ministrstvu za finance ali na Ministrstvu za pravosodje. Vsebuje podatke o cenitvah nacionaliziranih podjetij na območju Ljudske Republike Slovenije. V postopku ni bila predložena nobena druga listina, ki bi izkazovala vrednost podjetja o podržavljenju. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je svojo odločitev oprl na to vrednotenje. Pravilno ni vrednotil premoženja po cenitvah, ki sta jih na podlagi seznama inventarja, ki naj bi ga izdelal pokojni upravičenec, izdelala sodna cenilca. Ta seznam ni datiran in ni razvidno, kdo ga je pripravil in podpisal in tudi ni razvidno, za kakšen namen je bil pripravljen.

Tožniki z drugimi dokumenti niso izkazali drugačnega vrednotenja podjetja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge. Na te razloge se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da se po ZDen vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po stanju v času podržavljenja po predpisani metodi. V 5. odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritet do ameriškega dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete dolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe, ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Zakon torej določa, da se vrednost podjetij ugotavlja iz njihovega vrednotenja ob podržavljenju. To pa je natančneje urejeno tudi v Navodilu. V 4. členu Navodila je določeno, da se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z aktom o podržavljenju ali z zapisniki sestavljeni ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Po 5. členu Navodila lahko tisti, ki zatrjuje, da denarne vrednosti premoženja, ugotovljene na načinih 4. člena, ne ustrezajo realni vrednosti teh stvari oziroma premoženja v podržavljenju, te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Pri tem se šteje, da je realna vrednost podržavljenih stvari oziroma dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz 1. odstavka tega člena, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja o podržavljenju. Za takšne listine se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in temu podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja. Določbe 5. člena pa se uporabljajo tudi, če denarna vrednost stvari oziroma premoženja niso bile ugotovljene na način iz 4. člena Navodila. Po presoji sodišča prve stopnje sta oba upravna organa svojo odločitev glede vrednosti podržavljenega podjetja pravilno oprla na seznam podjetij, ki je v upravnih spisih. Naslov tega seznama je "Seznam in sodna cenitev nacionaliziranih podjetij na ozemlju Republike Slovenije". V seznamu je navedeno podjetje T.P., Mehanična tkalnica L.J. in nesporna cenitev 500.000 din, pod št. 943 pa je navedeno podjetje T.P. in prav tako navedena cenitev 500.000 din. Seznam je bil objavljen tudi v gradivu Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Objavil ga je Arhiv Republike Slovenije v letu 1992 na strani 116 do 142. Navedeno je, da gre za fond Ministrstva za finance. Ocena Arhiva Republike Slovenije je, da je nastal konec leta 1949 ali v začetku leta 1950 v Ministrstvu za finance ali Ministrstvu za pravosodje. Ker drugega dokumenta ovrednotenega podržavljenega podjetja v času podržavljenja tožniki niso predložili, je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev upravnih organov, da kot osnovo za vrednotenje uporabijo ta seznam, pravilna in zakonita. To namreč ni uradni dokument o vrednosti podržavljenega podjetja Mehanska tkalnica T. Vse drugo so cenitve, ki so bile narejene po izjavah tožnikov po seznamu strojev, ki ga je napravil sam prejšnji lastnik, in po cenitvah, ki so jih izvedli cenilci. To ne ustreza vrednotenju, kakršno za podjetja predpisujeta ZDen in 8. člen Navodila.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navajajo, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katere določbe Navodila je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za svojo odločitev. Ni razvidno, katere listine je sodišče prve stopnje uporabilo za določitev vrednosti premoženja. Sicer pa takšnih listin ni, zato določba 4. člena Navodila ne more biti podlaga za odločanje. Takšno podlago je potrebno poiskati zato v 5. členu Navodila. Tožniki so dokazali, koliko in kakšnih strojev je bilo v podjetju ob podržavljenju, z izvedencem pa vrednost teh strojev. Seznam, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, ne more nadomestiti nobeno od listin, ki jih navaja navodilo. Sodba se je odmaknila od veljavnih predpisov. Za določitev vrednosti je upoštevala dvomljivo listino. Sploh ni presojalo omenjenega seznama.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bilo podjetje M.t. podržavljeno prejšnjemu lastniku T. na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Sporno pa je vrednotenje podržavljenega premoženja, ki sta ga upravna organa izvedla na podlagi seznama podjetij, ki sta ga pridobila iz arhiva, medtem ko tožniki uveljavljajo vrednotenje podržavljenega premoženja po cenilcih. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja ponovno.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Iz izpodbijane sodbe res ni izrecno razvidno, katero določilo Navodila je sodišče prve stopnje uporabilo. Toda iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre pri navedenem seznamu za listino v smislu 4. člena Navodila. Navedeni seznam je uradni dokument, sestavni del arhivskega gradiva Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje ga je zato ob pomanjkanju drugih uradnih dokumentov pravilno uporabilo. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bila upoštevana dvomljiva listina. Nobene pravne podlage ni, da bi se vrednost premoženja določala po 5. členu Navodila.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče tudi spoznalo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.