Jedro

Kaznivo dejanje se mora do stopnje utemeljenega suma raziskati pred vložitvijo obtožnega akta. Ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti že tožilstvo v predkazenskem postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom I K 33473/2020 z dne 14. 9. 2020 zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kopru zoper obdolženo A. A., iz razloga po prvem odstavku 437. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 277. členom ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 430. člena, prvim odstavkom 18. člena in 4. točko prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene navedene zakonske določbe.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo v odgovor obdolženki, ki nanjo ni odgovorila.

B-1.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Pravnomočen sklep o zavrženju obtožnega predloga je v tem smislu druga odločba, za izpodbijanje katere morajo biti izpolnjeni posebni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

5. Vrhovni državni tožilec navaja, da zahtevo vlaga po opozorilu Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, da so v zadnjem obdobju zasledili več primerov, ko Okrajno sodišče v Kopru v isti personalni sestavi zavrača obtožne predloge, ker naj ne bi bil podan utemeljen sum, z obrazložitvijo, da ovadba ne more biti zadosten dokaz za utemeljitev suma v obtožnem predlogu, Višje sodišče v Kopru pa tem odločitvam sledi z obrazložitvijo, da tožilstvo ni predložilo nobenega dokaza za utemeljenost suma kaznivega dejanja, ki je predmet obtožnega akta. Meni, da je s tem izkazana potreba, da se pridobi odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava z vidika razlage določb, iz katerih lahko izhaja utemeljenost suma za vložitev obtožnega predloga in za njegovo obravnavanje. Glede na navedbe iz zahteve, ki merijo na neenotno uporabo prava oziroma kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

B-2.

6. Okrožno državno tožilstvo v Kopru je obdolženi A. A. očitalo storitev kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1; vse na škodo B. B. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in prvem odstavku 208. člena KZ-1 zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP; glede kaznivega dejanja tatvine pa je ugotovilo, da gre za dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je bil predlog za pregon podan prepozno, zato je glede tega kaznivega dejanja obtožni predlog zavrglo na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP.

7. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in prvem odstavku 208. člena KZ-1, zavrglo zaradi neobstoja utemeljenega suma, da je obdolženka storila navedeni kaznivi dejanji. Ugotovilo je, da očitki temeljijo le na kazenski ovadbi oškodovanca, ki je edini konkretni dokaz, kar ob upoštevanju vseh okoliščin primera ne more biti dovolj za utemeljitev suma, da je obdolženka ravnala, kakor se ji očita. Obdolženka naj bi od oškodovanca prejela oziroma si prilastila velike vsote denarja, pri čemer je oškodovanec ob podaji ovadbe navajal kje je pridobil tako velika sredstva (krediti, delo na misijah v tujini) in najmanj kar bi bilo pričakovati je, da bi predložil vsaj del dokumentacije, ki bi izkazovala pridobitev in obstoj teh sredstev ter dvige z njegovega bančnega računa. Tega kljub pozivom k predložitvi listin ni storil, prav tako tožilstvo teh listin ni pridobilo na druge načine, nenazadnje pa tudi ni bila pridobljena izjava obdolženke. Iz razlogov prvostopenjskega sklepa še izhaja, da tožilstvo tudi v obtožnem predlogu ni navedlo nobenega dokaznega predloga v tej smeri in da vpogled v drugi kazenski spis predstavlja izrazito posreden oziroma indični dokaz. Zaključilo je, da v konkretnem primeru ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, saj ta temelji izključno na ovadbi oškodovanca, manjkajo pa listinski dokazi, ki bi morali biti pridobljeni že v predkazenskem postopku.

8. V prvostopenjskem sklepu ni zaslediti stališča, da ovadba ne more biti zadosten dokaz za utemeljitev suma v obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, ugotovilo, da bi morali v zadevi obstajati tudi drugi (listinski) dokazi, ki bi podkrepili oškodovančeve navedbe, ti dokazi pa niso bili pridobljeni, saj oškodovanec dokumentacije kljub pozivom ni dostavil, policija in tožilstvo pa jih na druge načine nista pridobili. Na podlagi tehtne presoje vseh okoliščin predmetne zadeve je nato razumno zaključilo, da utemeljen sum ni izkazan. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal oziroma utemeljeval obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti že tožilstvo v predkazenskem postopku, saj je v konkretnem primeru imelo več načinov da bi, bodisi samo ali pa prek posameznih preiskovalnih dejanj, zbralo dokaze, s katerimi bi morebiti doseglo zahtevani dokazni standard ali pa sprejelo drugačno tožilsko odločitev.

9. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, temu pa je še dodalo, da „gola“ kazenska ovadba oškodovanca ne more biti podlaga za oceno, da je obdolženka storila očitani kaznivi dejanji. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017 je nato zaključilo, da v obravnavani zadevi obtožni predlog dejansko „ne temelji na nobenem dokazu“ in da zato utemeljen sum ni izkazan. Pritrditi je vložniku, da je za konkretno zadevo – glede na okoliščine zadeve in fazo postopka – neupoštevno sklicevanje sodišče druge stopnje na navedeni odločbi, kljub temu pa se je strinjati z nadaljnjim zaključkom drugostopenjskega sodišča, da se mora kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskati pred vložitvijo obtožnega akta, kar pa je bistvo odločitve sodišča v konkretni zadevi.

10. Obdolženki se je očitala tudi storitev kaznivega dejanja tatvine, ki naj bi jo storila tako, da je iz stanovanja, kjer je prebival oškodovanec, v času njegove odsotnosti vzela prenosni računalnik znamke Lenovo, vreden 528,90 EUR, ter si ga na škodo B. B. prilastila. Oškodovanec je glede tega kaznivega dejanja predložil račun o nakupu prenosnega računalnika, iz katerega izhaja, da je bil celoten nakup vreden 528,90 EUR, kar je poleg prenosnega računalnika vključevalo tudi miško, vredno 15,92 EUR, super garancijo, vredno 28,33 EUR in licenco Nod32 v vrednosti 30,42 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil računalnik že ob nakupu vreden še manj kot 500,00 EUR, dve leti po nakupu (ko naj bi ga obdolženka odtujila) pa je bil gotovo vreden manj, česar se je zavedala tudi oseba, ki naj bi si ga protipravno prilastila. Na podlagi tega in ker je tatvina po drugem odstavku 204. člena KZ-1 predlagalni delikt, v zvezi s katerim bi moral oškodovanec predlog za pregon podati v roku treh mesecev od kar je izvedel za kaznivo dejanje in storilce, v konkretnem primeru pa ga je podal pet let kasneje, je zaključilo, da je podan razlog za zavrženje obtožnega predloga po drugem odstavku 277. člena ZKP.

11. Vložnik se s tem stališčem ne strinja in navaja, da bi moralo sodišče v vrednost računalnika upoštevati tudi vrednost njegove programske opreme ter da zato ni podlage za sklepanje, da naj bi osumljenka vedela, da gre za stvar, ki ni vredna več kot 500 EUR. S temi navedbami tožilec uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnik sicer kot posebej problematično izpostavlja obrazložitev drugostopenjskega sklepa, ki navaja, da je tatvina po prvem odstavku 204. člena KZ-1 predlagalni delikt, vendar gre v tem primeru za očitno pomoto, zapisano v sklepu višjega sodišča, ki napačno povzema sicer pravilno in jasno napisen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je predlagalni delikt tatvina po drugem odstavku istega člena.

C.

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.