Jedro

Zahtevek za povračilo stroškov, nastalih z izpolnitvijo naročila, je po naravi verzijski. Za njegovo uspešno uveljavljanje mora tožeča stranka najprej zatrjevati, da: 1. je opravila izdatek za drugega; 2. je zaradi tega sama prikrajšana, tožena stranka pa obogatena in 3. da med prikrajšanjem in okoriščenjem obstaja vzročna zveza, nato pa navedene predpostavke tudi dokazati. Zgolj na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb tožeča stranka ni upravičena nastopati v imenu etažnih lastnikov in od neplačnikov izterjevati obratovalnih stroškov, če za to nima njihovega izrecnega pooblastila, temveč mora svojo aktivno legitimacijo v postopku in s tem utemeljenost svojega (po naravi verzijskega zahtevka) podkrepiti z dokazi o tem, da je stroške dobaviteljem blaga in storitev res plačala iz lastnih sredstev.

Za uspešno izpodbijanje temelja terjatve upravnika je (ob upoštevanju, da mora utemeljenost verzijskega zahtevka stranka podkrepiti z dokazi, da je stroške res plačala iz lastnih sredstev) zadostoval ugovor tožene stranke, da ni pisnih dokazov, da bi bila plačila izvedena. Temelj zahtevka je namreč mogoče utemeljiti le s predložitvijo (pisnih) dokazil o plačilu obratovalnih stroškov iz lastnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 206256/2012, z dne 27. 12. 2012 v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 142,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 do plačila, v tretjem odstavku izreka pa ostane v veljavi za znesek izvršilnih stroškov 46,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 12. 1. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe). Isti sklep pa je v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek glavnice v višini 204,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 do plačila ter za zamudne obresti od zneska 142,25 EUR od 6. 12. 2012 do 3. 1. 2013 in v tretjem odstavku za izvršilne stroške 50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki v osmih dneh povrniti stroške postopka v višini 3,53 EUR in v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni (in posledično stroškovni) del citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopa in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov.

3. Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe na naslovu T., v kateri je tožena stranka lastnica in uporabnica več poslovnih prostorov, med drugim tudi poslovnega prostora. Za slednjega v predmetnem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva povračilo stroškov obratovanja (porabe vode, elektrike in bančnih stroškov).

7. Tovrstni zahtevek tožeče stranke (tj. zahtevek za povračilo stroškov, ki so ji nastali z izpolnitvijo naročila) je po naravi verzijski, za njegovo uspešno uveljavljanje pa mora tožeča stranka najprej zatrjevati, da: 1. je opravila izdatek za drugega (v konkretnem primeru torej za toženo stranko kot etažnega lastnika poslovnega prostora); 2. je zaradi tega sama prikrajšana, tožena stranka pa obogatena in 3. da med prikrajšanjem in okoriščenjem obstaja vzročna zveza, nato pa navedene predpostavke tudi dokazati. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb na naslovu T. tožeča stranka ni upravičena nastopati v imenu etažnih lastnikov in od neplačnikov izterjevati obratovalnih stroškov, če za to nima njihovega izrecnega pooblastila, temveč mora svojo aktivno legitimacijo v postopku in s tem utemeljenost svojega (po naravi verzijskega zahtevka) podkrepiti z dokazi o tem, da je stroške dobaviteljem blaga in storitev res plačala iz lastnih sredstev.

8. V predmetni zadevi je slednje tožeči stranki v celoti uspelo le v delu zahtevka, ki se nanaša na stroške bančnih storitev, v tistem delu, ki se tiče stroškov električne energije in porabe vode, pa ne oziroma le delno. Ker pa tudi - po temelju utemeljenega - dela sodišče prve stopnje ni moglo presoditi po višini, je upoštevaje določilo drugega odstavka 216. člena ZPP (ki glede dejstev, ki se nanašajo (na podlago oziroma) na višino zahtevka, sodišču omogoča odločanje po prostem preudarku, če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje (o podlagi ali) višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški) tožbenemu zahtevku iz naslova neporavnanih stroškov ugodilo za polovico.

9. Odločitev v zavrnilnem delu (in posledično tudi stroškovnem) z obravnavano pritožbo izpodbija pritožnica in kot bistveno navaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala konkretiziranih ugovornih trditev, na pavšalne in dokazno nepodprte navedbe pa tožeči stranki ni bilo treba odgovarjati (zaradi česar bi po njenem mnenju prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti domnevo o priznanju pravno relevantnih dejstev in kot dokazana šteti tako temelj kot višino zahtevka). Temu vsled tako graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka plačil dobaviteljem ni v celoti dokazala.

10. Čeprav niti zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (katere prek nepravilne uporabe določb 216. in 214. člena ZPP z obravnavano pritožbo smiselno uveljavlja pritožnica) niso dovoljeni pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je vtoževani terjatvi tožena stranka v postopku na prvi stopnji upirala z navedbami, da ni res, da je morala tožeča stranka kot upravnik obratovalne stroške plačevati iz lastnih sredstev, da ni pisnih dokazil, da bi bila plačila dejansko izvršena ter da ni mogoče opraviti preizkusa listin, ki jih je skupaj z drugo pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2013, predložila tožeča stranka (saj tudi ključev delitve tožeča stranka ni ustrezno pojasnila).

11. Za uspešno izpodbijanje temelja zadevne terjatve upravnika je torej ob upoštevanju pravilno izpostavljenega stališča (tj. da mora utemeljenost verzijskega zahtevka stranka podkrepiti z dokazi, da je stroške res plačala iz lastnih sredstev) zadostoval ugovor tožene stranke, da ni pisnih dokazov, da bi bila plačila izvedena.(2) Temelj predmetnega zahtevka je namreč mogoče utemeljiti le s predložitvijo (pisnih) dokazil o plačilu obratovalnih stroškov iz lastnih sredstev. Ker ta v konkretnem primeru za dobavo vode in elektrike niso omogočala individualizacije glede na tožnici izstavljene račune dobaviteljev, je sodišče prve stopnje tako presodilo, da je po temelju v celoti utemeljen le zahtevek iz naslova bančnih stroškov, ostali pa le delno.

12. Tudi za del po temelju sicer utemeljenega zahtevka (z izjemo zahtevka za plačilo bančnih storitev) pa sodišče prve stopnje ni moglo opraviti presoje višine oziroma bi bilo to pretirano zamudno.

13. Konkretizirane ugovore v tej smeri (torej v zvezi z višino zahtevka) je tožena stranka podala v svoji 2. pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2013, ki je bila tožeči stranki tudi vročena (vročilnica pripeta na list. št. 61). V njej je nasprotovala preverljivosti ključa delitve (ki ga v svojih pripravljalnih vlogah ponuja tožnica) ter izpostavila, da se dokazila o plačilih (in jih je tožeča stranka priložila šele svoji drugi pripravljalni vlogi) ne ujemajo s predhodnimi navedbami in predloženimi dokazi (npr. v zvezi z dobavo elektrike za mesec julij navede, da iz računa izhaja znesek 1.626,00 EUR, iz obračuna za mesec julij 2008 pa 1.422,19 EUR). Sodišče prve stopnje, ki je ta ugovor sprejelo, je tako ob uporabi določila 2. odstavka 216. člena ZPP po prostem preudarku tožeči stranki prisodilo le polovično višino vtoževane terjatve iz naslova neporavnanih stroškov.

14. K temu pritožbeno sodišče dodaja (in s tem odgovarja na pritožbene očitke), da mora upravnik, ki zahteva povrnitev stroškov od lastnika, pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni postavki. Navesti mora tudi višino stroškov, ki jih je v posameznemu obdobju plačal različnim dobaviteljem, iz česar je mogoče izračunati delež, ki odpade na lastnika. Sklicevanje na obsežne razdelilnike kot na „tožbene navedbe“ v primeru ugovora lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ni dovolj, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira načine obračuna in višino posameznih stroškov, četudi bi to lahko storilo. To je naloga tožeče stranke, in sicer v postopku v sporih majhne vrednosti že v svoji prvi pripravljalni vlogi.(3) Razloga za delno zavrnitev zahtevka v obravnavanem primeru sta bila torej po eni strani delno neutemeljen temelj, po drugi pa nepreverljivost višine tožbenega zahtevka (podatki o obračunanih zneskih vode in elektrike v obračunih stroškov niso ustrezali tistim iz računov dobaviteljem in potrdilom o plačilih tožeče stranke).

15. Tožeča stranka pa tudi s končno pritožbeno grajo v zvezi z zavrnitvijo obrestnega dela zahtevka uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog - ponuja namreč drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vse njene trditve pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo, zaključilo je le, da ni uspela dokazati naknadne vročitve računov (skladno s sklepom zbora etažnih lastnikov). Tožeča stranka tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato uveljavlja neutemeljeno. Poleg tega tako v sodni praksi kot tudi pravni teoriji velja, da strankini dokazni predlogi, da se zaslišijo posamezne priče (ali zakonita zastopnika), še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Izvedbo naroka za glavno obravnavo mora stranka namreč izrecno zahtevati.

16. Pritožbene navedbe tožeče stranke so se torej izkazale za delno neupoštevne, delno pa za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka (vključno s pravilno stroškovno posledico) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. Op. št. (2): Kar je dokazno breme - ker se negativnih dejstev ne da dokazovati - prevalilo nazaj na tožečo stranko.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo III Ips 5/2012.