Jedro

Sodišče je ob presoji obstoja ponovitvene nevarnosti pravilno posebej strogo vrednotilo dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje izvršeno v času, ko so zoper obdolženega v teku preizkusne dobe po vsaj treh pogojnih obsodbah.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper A. J. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik obdolženca pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam navaja, iz razlogov kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in obdolženemu odpravi pripor, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Sodišči sta pojasnili, na podlagi katerega dokaznega gradiva sta sklepali, da je podan utemeljen sum, kot prvi in temeljni pogoj za odreditev pripora, da je obdolženi 3. 12. 2012 s parkirnega prostora ob B. ulici v Laškem odpeljal vlačilec, znamke Mercedez Benz, na katerega je bil priklopljen polpriklopnik znamke Benau, oboje v lasti družbe T. s. p. ter, da je to storil tako, da je z zaklenjenega vozila s primernim orodjem odstranil ključavnico na voznikovih vratih, vstopil v kabino vozila ter poškodoval kontaktno ključavnico in vanjo vstavil ključ in v tahograf svojo tahografsko kartico, v predelu motorja vozila pa je s spodnje strani vozila odklopil priključka z računalniške enote za krmiljenje elektronike vozila in priklopil svojo računalniško enoto ter s tem omogočil zagon motorja. Vozilo je odpeljal iz Laškega proti Madžarski, kjer je bil v kraju Pince ustavljen s strani policistov, katerim je karakteristike in lokacijo tovornega vozila s prikolico, na podlagi podatkov sledilne naprave, ki je bila v vozilu, sporočil oškodovanec. Trditve vlagatelja, da dejstvo, da je obdolženi vozilo odtujeno v Laškem vozil, ne pomeni tudi, da ga je odtujil ter da je obdolženi vozil na prošnjo osebe S., katerega je štel za lastnika vozila in kateri mu je dal ključ, s katerim je vozilo odklenil, da v spisu ni dokazov, ki bi utemeljevali trditev, da je obdolženi na vozilu karkoli poškodoval ali predelal in da bi, če bi res imel namen odtujiti vozilo, odstranil tudi sledilno napravo, namesto, da je v tahograf vstavil svojo kartico, iz katerih vložnik tako izpeljuje drugačen sklep, ne pomenijo kršitve kazenskega zakona, ampak navajanje okoliščin dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni dovoljeno.

6. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Sodišči sta se namreč pri presoji navedenega pripornega razloga oprli tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje (teža kaznivega dejanja, ki je bilo dobro pripravljeno, načrtovano in spretno izvedeno) kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave iz obdolženčevega življenja, ki kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil ter utemeljujejo zaključek, da je odreditev pripora nujno in neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi ali za potek postopka. Okoliščine so v sklepih zadostno konkretizirane, oceni, da še vedno izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ne gre namreč spregledati, da je že sama izvršitev kaznivega dejanja terjala ne le posebno skrbno pripravo, ampak tudi spretnost ter da je obdolženi že bil kaznovan zaradi kaznivih dejanj s področja premoženjske kriminalitete. Sodišče je pravilno posebej strogo vrednotilo dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje izvršeno v času, ko so zoper obdolženega v teku preizkusne dobe po vsaj treh pogojnih obsodbah. Z izrekom (pravnomočnih) pogojnih obsodb je bilo namreč obdolženemu s strani sodišč izkazano ne le zaupanje, ampak tudi prepričanje, da bo opozorilo, ki je v izrečeni grožnji z določeno kaznijo, v zadostni meri vplivalo nanj, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Ne le, da je obdolženi izkazano zaupanje zlorabil, ampak se je s tem tudi zavestno izpostavil (nedvomno vnaprej pojasnjeni) možnosti preklica pogojne obsodbe in izreka zaporne kazni, kar pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča, pomembna okoliščina osebne narave, ki utrjuje zaključek, da obstaja realna nevarnost, da bo, če bo na prostosti, kaznivo dejanje ponovil. 7. Glede na navedene okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno presodilo, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti niti z odreditvijo hišnega pripora, niti s katerim drugim milejšim ukrepom.

C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.