Jedro

Pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, ki jo dopušča 90. člen ZDR, je zakonita in primerna le, če je iz okoliščin, ki se nanašajo na delo in vedenje delavca pri delu, razvidno, da delavec ne bo ponavljal kršitev. Ker je bil delavec v preteklih letih pri toženi stranki že večkrat disciplinsko obravnavan, je delodajalec delavcu utemeljeno izrekel najstrožji disciplinski ukrep, pri čemer je upošteval tako težo in naravo kršitve kot olajševalne in obteževalne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: " 1. Razveljavi se sklep komisije za pritožbe z dne 16.11.1994, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in se potrdi sklep disciplinske komisije z dne 27.9.1994, s katerim je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen.

2. Toženec je dolžan tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajočo plačo z vsemi davki in prispevki, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe," z a v r n e kot neutemeljen.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka na prvi stopnji ter stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 16.11.1994, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in potrdilo sklep disciplinske komisje z dne 27.9.1994, s katerim je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen (za dobo enega leta). Naložilo je toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, izplačati pripadajočo plačo z vsemi davki in prispevki in stroške postopka v znesku 32.600,00 SIT, vse v 8. dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da naj bi bile tožnikove zdravstvene težave razlog za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožnik vse do glavne obravnave na sodišču ni navajal, da je delo predčasno zapustil in izostal z dela zaradi zdravstvenih težav, prav tako pa le te niso bile vzrok njegovega izostanka z dela z dne 30.8. in 31.8.1994. Na to kaže tudi dejstvo, da je delo nadaljeval 1.9.1994 v drugi poslovalnici tožene stranke.

Tožnik je tekom postopka vseskozi navajal, da je predčasno odšel z dela oz. da je z dela izostal 2 dni zato, ker naj bi imel višek ur.

To ni točno, saj viška ur ni imel, oz. te trditve ni dokazal. Toženo stranko je k odločitvi, da je v ugovornem postopku spremenila disciplinski ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja v nepogojnega, vodilo dejstvo, da je bil zaradi tožnikovega samovoljnega ravnanja v prodajalni železnina moten delovni proces.

Tožnikov sodelavec M. je moral ostati na delu ves dan, sodelavec V. pa je v nadaljnjih dneh moral prekiniti dopust in priti na delo.

Če v tistih dneh ne bi bil dosegljiv, bi obstajala velika nevarnost nastanka materialne škode, oz. bi bil delovni proces še huje moten. V prodajalni bi ostala le dva prodajalca in poslovodkinja, ki večji del dneva sklepa posle z dobavitelji, kadar pa prispejo tovornjaki z blagom, mora eden od prodajalcev pomagati pri razkladanju, zato bi v prodajalni ostal le še en delavec. Glede na njegovo dejavnost in ugled pri kupcih je za toženo stranko izrednega pomena hitra in kvalitetna postrežba kupcev. Če tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja ne bi rešila situacije s prekinitvijo dopusta tožnikovega sodelavca, bi v prodajalni nastala tudi nevarnost tatvin oz. možnost nastanka večje materialne škode. S stališča generalne prevencije je nesprejemljivo tožniku izrečeno sankcijo pogojno odložiti. Zato tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je zdravstveno stanje tožnika oz. njegove zdravstvene težave štelo le kot olajševalno okoliščino, ne pa kot temeljni razlog za predčasni odhod z dela oz.

izostanek z dela. Tožnik je tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem vseskozi navajal, da je bil razlog za njegovo odsostnost predvsem v stalnih konfliktnih situacijah z nadrejeno poslovodkinjo M. S., dodatno k temu pa je še navedel, da je imel v tistem času še neizkoriščeni dopust in višek ur. To je bilo ugotovljeno tudi pred disciplinsko komisijo tožene stranke, saj je bilo s poslovodjem trgovine, kamor je bil tožnik s 1.9.1994 prerazporejen, dogovorjeno, da lahko višek prenese v novo prodajalno. Okoliščine v zvezi z viškom samih ur nimajo posebne teže o navedeni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine in pri tem ugotovilo, da je bila odločitev disciplinske komisije pravilna in ni bilo razlogov za njeno spremembo. Tožeča stranka tudi poudarja, da je že v sami tožbi navedla, da se ni pritožila zoper sklep disciplinske komisije prav zaradi tega, ker se je zavedala svojega dejanja, ki sicer ni bilo pravilno, bilo pa je posledica neprimernega odnosa nadrejene delavke do njega.

Drugostopenjski organ tožene stranke subjektivnih težav tožeče stranke pri ocenjevanju okoliščin, v katerih je prišlo do kršitve, sploh ni upošteval, ampak je dolgoletno delo tožeče stranke pri toženi stranki štel kot obteževalno okoliščino. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in razčistilo vse odločilne okoliščine, vendar pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da je v primeru tožnika utemeljena pogojna odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za dobo enega leta, namesto najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil tožniku izrečen s sklepom komisije za pritožbe z dne 16.11.1994. Zato je sprejeta odločitev napačna.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sklep komisije za pritožbe z dne 16.11.1994, s katerim je komisija ugodila ugovoru direktorja tožene stranke in spremenila izrečeni disciplinski ukrep v nepogojno prenehanje delovnega razmerja, nezakonit, ker niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo sklepa disciplinske komisije in izrek najstrožjega ukrepa. Ugotovilo je, da je odločitev disciplinske komisije tožene stranke (sklep z dne 27.9.1994), ki je tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po 4. točki 38. člena Kolektivne pogodbe delniške družbe M. Kranj (stalno zamujanje na delo, neopravičen izostanek z dela več kot en delovni dan ali stalno predčasno zapuščanje dela) izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odložila za dobo 12 mesecev, pravilna in utemeljena. Razlogi za tako stališče so naslednji: delovni proces je bil zaradi tožnikovega ravnanja (to je neopravičenega predčasnega odhoda z dela dne 29.8.1994 ter neopravičenega izostanka z dela dne 30. in 31.8.1994) moten, vendar ne bistveno, pa tudi škoda zaradi tega ni nastala, niti motnje v delovnem procesu; v disciplinskem postopku ni bilo dokazano, da je tožnik kršil delovne obveznosti zaradi svojega skrajno malomarnega in neodgovornega odnosa do dela; kršitve so povezane s tožnikovim zdravstvenim stanjem oz. njegovo nesposobnostjo fizično biti kos delovnim nalogam v skladu z zahtevami nadrejenih.

Razlogi sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o pravilnosti in primernosti pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, niso prepričljivi. Pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, ki jo dopušča 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93), je zakonita in primerna le v primerih, ko je iz okoliščin, ki se nanašajo na delo in vedenje delavca pri delu, razvidno, da delavec ne bo ponavljal kršitev. Glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožniku ni izkazana pozitivna prognoza glede spoštovanja delovnih obveznosti v bodoče, oz. glede izboljšanja odnosa do dela, oz. da na strani tožnika niso podane tako tehtne olajševalne okoliščine, da bi bil pogojni disciplinski ukrep upravičen.

Potrebno je pritrditi pritožbi, da tožnik vse do obravnave na sodišču ni navajal, da je delo predčasno zapustil in izostal z dela zaradi zdravstvenih težav. Iz izpovedi poslovodkinje trgovine, v kateri je bil v času kršitve zaposlen, M. S., izhaja, da je bil tožnik v času dopustov razporejen na delo v ponedeljek, ko bi moral delati ves dan, ter druga dva dneva en dan popoldne en dan dopoldne, vendar je v ponedeljek ob 14. h odšel z dela, češ da ima dovolj ur in da ne bo več delal, kljub njenemu opozorilu, naj z delom nadaljuje. Naslednja dva dneva pa ga na delo ni bilo, kar je povzročilo težave pri organiziranju dela, saj je morala z dopusta pozvati na delo drugega delavca. Tožnik pa je povedal, da je bil v sporu s poslovodkinjo, da je bil prikrajšan pri plači zaradi slabih ocen delovne uspešnosti in da sta tisti dan, ko je predčasno odšel z dela, dva delavca odhajala na dopust, sam pa kot hrbtenični bolnik ne bi mogel opravljati dela, zato je poslovodkinji rekel, da ima dosti ur in odšel, na delo pa se je vrnil 1.9.1994 v drugo poslovalnico. Tožnikovo ravnanje je bilo nedvomno zelo neodgovorno in samovoljno, drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča pa ni utemeljen v izvedenih dokazih. Ne glede na to, da so med tožnikom in poslovodkinjo očitno res obstajali določeni konflikti, bi se tožnik moral - zlasti v času dopustov, ko so bile težave z razporejanjem delavcev - držati razporeda, čeprav v zadnjih nekaj dneh pred razporeditvijo v drugo trgovino, tudi v primeru, če bi res imel višek ur. Ker v eni izmeni v trgovini, kot izhaja iz izpovedi poslovodkinje M. S., delajo trije delavci, oz. v času dopustov dva delavca, bi si tožnik pri dviganju težjih bremen lahko poiskal pomoč, ne pa da je z dela izostal zaradi lastne ocene, da kot hrbtenični bolnik dela ne bi mogel opravljati zaradi omejitev pri delu (prepoved dvigovanja težjih bremen nad 15 kg), oz. iz užaljenosti zaradi slabših ocen delovne uspešnosti v času, ko je delal v poslovalnici, v kateri je bila poslovodkinja M. S., ali pa zaradi domnevnega viška ur. Prav tako ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da zaradi tožnikovega ravnanja ni bil bistveno moten delovni proces - dejstvo, da je prvi dan moral v popoldanski izmeni na delu ostati delavec, ki je delal dopoldne, naslednja dva dneva pa so morali z dopusta poklicati drugega sodelavca g. V., ki je moral zato dopust prekiniti, dokazuje ravno nasprotno. Ne nazadnje pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik v preteklih letih zaposlitve pri toženi stranki že večkrat disciplinsko obravnavan. Vse navedeno kaže na to, da je komisija za pritožbe tožene stranke pravilno ravnala, ko je ob upoštevanju teže in narave kršitve, prejšnjega obnašanja tožnika, olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ugodila ugovoru direktorja in spremenila sklep disciplinske komisije tožene stranke tako, da je tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je sklep komisije za pritožbe z dne 16.11.1994 zakonit, ni razlogov za njegovo razveljavitev, zato je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka.

Izrek o stroških temelji na določilu 166. in 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/1/94).