Jedro

Delovno razmerje za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela je sklenjeno v nasprotju z zakonom, če delodajalec javno ne objavi prostega delovnega mesta. (9. čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 22.2.1995 in 18.5.1995 in ugotovilo, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 24.2.1995 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo razporedi na ustrezno delovno mesto in ji izplača plačo od 1.6.1995 do 1.9.1996 in 18.9.1997 do ponovnega nastopa dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi od plačilnih dni do plačila, v 8-ih dneh. Višji in drugačen zahtevek tožnice je zavrnilo, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 159.921,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2000 dalje do plačila, v 8-ih dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in zahtevek tožnice zavrne. Meni, da je bilo v postopku dokazano, da je tožena stranka natančno vedela, kdaj tožnici preneha delovno razmerje za določen čas in ji je pravočasno izdala sklep z dne 22.2.1995 o delovnem razmerju za določen čas od 24.2.1995 do 31.5.1995. Iz dopisa N. J. z dne 15.2.1995, ki je bil poslan A. S. je razvidno, da je bilo predlagano, da se tožnici "podaljša" delovno razmerje do 31.5.1995. To sta izpovedali tudi priči N. J. in A. S., S. J. in R. so se dogovarjale, da se s tožnico sklene delovno razmerje za določen čas od 24.2.1995 do 31.5.1995 in sicer že 20.2.1995. Iz odpremne knjige je razvidno, da je bil tudi sklep z dne 22.2.1995 istega dne odposlan. Tožnica v tistem času tudi ni izpoljevala formalnih pogojev za zaposlitev za nedoločen čas. Tožnica je na komisiji za pritožbe 16.5.1995 priznala, da je bila seznanjena, da bodo z njo podaljšali oz. sklenili delovno razmerje za določen čas, s tem pa se je tudi strinjala. To je razvidno iz zapisnika te komisije, ki ga v nadaljevanju tožena stranka tudi citira. Tožnica je šele v postopku pred sodiščem začela trditi, da je iz razgovorov A. R. sklepala, da bo z njo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo predvsem na pričanje A. R., ki pa je pričala diametralno nasprotno kot na komisiji za pritožbe, kot je razvidno iz zapisnika, zaradi česar se zastavlja vprašanje njene verodostojnosti. Tožena stranka meni, da v tem postopku ni bilo potrebe po ugotavljanju dejanskega stanja o tem, ali je šlo v tistem času za začasno povečanje obsega dela ali za trajno povečanje dela. V kolikor pa se je sodišče spuščalo v presojo začasnega ali trajno povečanega obsega dela, bi moralo dejansko stanje natančno raziskati, vendar tega ni storilo. Oprlo se je na pričanje A. R. in D. Z., ki pa za ugotavljanje povečanega obsega dela nista pristojni, obe pa zadevi lahko ocenjujeta le parcialno. Če bi sodišče dovolilo izvedbo dokaza, bi tožena stranka dokazala, da je obseg dela v ageniciji Ž. začel padati že konec aprila 1995, takšno stanje pa je bilo še v avgustu 1995, kar kaže na le na začasno povečan obseg dela. Tožena stranka opozarja tudi na namen, vsebino in smisel določbe 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), s katerim je zakon želel delavce predvsem zavarovati pred sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas v tistih primerih, ko to ni v skladu z namenom tega inštituta. V zadevnem primeru je šlo najprej za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu, nato pa za povečan obseg dela, s tem, da je tožnica vedela, da obstajajo potrebe za njeno delo le do 31.5.1995. V takšnih in podobnih primerih, ko delodajalec ni opustil potrebne skrbnosti pri sklenitvi in spremljanju delovnega razmerja, se postavlja vprašanje zlorabe pravic iz delovnega razmerja s strani delavca, ki skuša izsiliti spremembo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi najprej odločilo s sodbo opr. št. I Pd 338/95, z dne 21.10.1997 in sicer, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas od 24.2.1995 dalje. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo s sklepom opr. št. Pd 91/98, z dne 19.8.1999, predvsem iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je usmeritve pritožbene sodišča upoštevalo, izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je pravilno povzelo in ocenilo, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Prvi odst. 18. člena ZDR določa, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obstajal celo oba razloga po navedeni določbi zakona, zaradi katerih se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica je bila v letu 1995 najprej v delovnem razmerju za določen čas pri toženi stranki zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. Ta se je vrnila na delo 24.2.1995, od tedaj dalje pa je tožnica na delu ostala, brez da bi ji bil vročen ustrezen sklep o podaljšanju delovnega razmerja. Čeprav je morda prišlo do napak pri vročitvi sklepa o delovnem razmerju tožnici za določen čas od 24.2.1995 do 31.5.1995 (sklep z dne 22.5.1995), je bilo ugotovljeno, da ta sklep tudi naknadno dalj časa ni bil vročen tožnici. Tožena stranka tudi ni preverila njegove vročitve, tako da je sklep tožnica prejela šele na svojo urgenco z dne 10.4.1995. Obenem je njena predpostavljena delavka, vodja ekspoziture Žalec, kjer je tožnica opravljala delo, izpovedala, da tožnici ni nikoli povedala, da naj bi imela po 24.2.1995 sklenjeno delovno razmerje za določen čas prav do 31.5.1995. S tem v zvezi je izrecno zanikala tudi navedbe iz zapisnika komisije za varstvo pravic tožene stranke (priloga B 6), na katerega se v pritožbi sklicuje tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved prič N. J. in A. S., da se nobena od njiju s tožnico osebno ni pogovarjala o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas od 24.2.1995 dalje in da A. R., vodja ekspoziture, za dogovarjanje o tem sploh ni bila pristojna, zaradi česar je pravilno zaključilo, da mimo sklepa o delovnem razmerju za določen čas, ki pa je bil tožnici vročen šele na njeno zahtevo v aprilu 1995, ni bilo mogoče sklepati o izrecnem dogovoru tožnice in tožene stranke o njenem delovnem razmerju do 31.5.1995. Tožnica je torej ostala na delu pri toženi stranki brez vročenega pismenega sklepa o delovnem razmerju za določen čas in brez konkretnega dogovora o takšnem delovnem razmerju, s točno določenim obsegom pravic in obveznosti. Zaradi tega je mogoče zaključiti, da je ostala na delu tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati. S tem v zvezi tudi ni razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ne bi verjelo izpovedi A. R.. Ta priča je izrecno zanikala zapis njene izpovedi na komisiji za varstvo pravic (priloga B 6), tožena stranka pa ni navedla utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o lažni izpovedi te priče pred sodiščem. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo (čemur pritožba niti konkretno ne oporeka), da je bilo s tožnico za čas od 24.2.1995 do 31.5.1995 sklenjeno delovno razmerje tudi v nasprotju z zakonom. Iz sklepa o delovnem razmerju za določen čas z dne 22.2.1995 namreč izhaja, da tožnica sklepa delovno razmerje zaradi začasno povečanega obsega dela, to pa glede na izvedene dokaze, da prosto delovno mesto ni bilo objavljeno, upoštevajoč pri tem določbo 9. člena ZDR (ki določa, v katerih primerih je mogoče izjemoma skleniti delovno razmerje brez odjave, med temi primeri pa ni začasno povečanega obsega dela, ki bi trajal 3 mesece), pomeni, da je bilo delovno razmerje s tožnico sklenjeno tudi v nasprotju z zakonom. Dodatno to potrjuje tudi dejstvo, ki sicer izhaja iz izpovedi A. R. in D. Z., da je v ekspozitivi Ž. obstajala trajna potreba po delavcu na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena tožnica. A. R. je tudi potrdila navedbe tožnice, da so na isto delovno mesto kasneje razporedili H. D., ki še vedno dela na istem delovnem mestu pri toženi stranki, to pa izhaja tudi iz sklepa o začasni razporeditvi te delavke (za obdobje od 28.8.1995 do 31.12.1995) in sklepa z dne 2.12.1995 o razporeditvi te delavke na delovno mesto posredovalca storitev I v ekspozitivi Ž. od 1.1.1996 dalje. Tožena stranka se tudi s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na le začasno povečan obseg dela, saj število opravljenih manipulacij oz. zgolj podatek o teh manipulacijah ne more pretehtati dejstva, da je na isto delovno mesto tožena stranka kasneje začasno in potem trajno razporedila drugo delavko. Tudi pritožbene navedbe o formalnem neizpolnjevanju pogojev za delo tožnice na delovnem mestu posredovalca storitev ena niso odločilne, saj je tožena stranka sama dopustila sklenitev delovnega razmerja s tožnico na tem delovnem mestu, kljub formalnemu neizpolnjevanju pogojev, torej tega podatka sedaj ne more tolmačiti v škodo tožnice. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o stroških je odpadla, ker jih tožena stranka s pritožbo ni zaznamovala.