Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - da se ugotovi nezakonitost in odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2014; - da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ...; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja delovnega razmerja dalje, ter ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje, pa do ponovne reintegracije v delovno razmerje, obračunati in izplačati pripadajoče ji plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 4. 2009, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamične plače in ostalih prejemkov dalje, do plačila, ter odvesti predpisane davke in prispevke na obračunane plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe in pod izvršbo; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna za tožečo stranko poskrbeti za vpis njene pokojninske dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, za čas od dne prenehanja delovnega razmerja dalje, pa do ponovne integracije, in to v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe in pod izvršbo (I. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je s sporno odločitvijo sodišče prve stopnje izenačilo pravico do starostne in poklicne pokojnine, ob upoštevanju beneficirane dobe, kar je glede na namen obeh načinov upokojitve napačno. Sicer je res, da ZPIZ-2 v prehodnih določbah, to je v 10. odstavku 413. člena ZPIZ-2, določa, da se do uskladitve predpisov na obrambnem področju uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, vendar nikjer v ZPIZ-2 ni določeno, da se vojaški osebi na tej osnovi lahko enostransko zakonito odpove delovno razmerje. Iz 5. odstavka 204. člena ZPIZ-2 celo izhaja, da se lahko zavarovanec odloči, ali bo uveljavil pravico do uživanja poklicne pokojnine ali ne, kar pomeni, da je odločitev na strani zavarovanca, ne pa delodajalca. Ker si je tožena stranka to pravico sama vzela, brez konkretne pravne podlage, je njena odločitev nezakonita in tožbeni zahtevek utemeljen.

Delovno razmerje tožeči stranki ni moglo prenehati v skladu z 92. členom ZObr, ki določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Nikjer pa ne navaja možnosti enostranskega prenehanja delovnega razmerja za primer, ko vojaška oseba pridobi pravico do poklicne pokojnine. Za starostno upokojitev pa tožeča stranka pogojev še ni izpolnila.

Taka ureditev je do vojaških oseb diskriminatorna in pomeni kršitev ustavno varovanega enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker vojaške osebe obravnava nedopustno različno v primerjavi z ostalimi primerljivimi poklici, pri katerih je delodajalec dolžan plačevati prispevke v sklad obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja. Noben drug poklic, vključen v sistem poklicnega zavarovanja, nima ureditve, po kateri bi bili zavarovanci „prisilno“ poklicno upokojeni, saj drugje lahko zavarovanci sami izbirajo. Ureditev, kot je po tolmačenju sodišča uvedena na podlagi 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 v zvezi z 11. odstavkom 92. člena ZObr, vojaškim osebam pretirano omejuje pravico do dela s tem, ko jih delodajalec že ob izpolnitvi pogojev za poklicno pokojnino, ne pa šele ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, prisilno, proti njihovi volji, poklicno upokojuje. Pred takšnim tolmačenjem so imele vojaške osebe primerljivo enak položaj v primerjavi z ostalimi poklici, vključenimi v sistem poklicnega zavarovanja.

Pritožba tudi opozarja, da je to vprašanje tudi predmet vsebinskega odločanja na Ustavnem sodišču RS, zato bi bilo primerno, da pritožbeno sodišče z odločitvijo počaka do rešitve zadeve na Ustavnem sodišču RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago in pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo enajsti odstavek 92. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), kot tudi določbo desetega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2 – Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), kot je obrazloženo zlasti v VI. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati z 20. 12. 2014 (dan po dopolnitvi 54 let starosti). V postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine 19. 12. 2014 (kot izhaja tudi iz obvestila A. z dne 4. 6. 2014), svoje ugotovitve v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za poklicno upokojitev pa je natančno obrazložilo zlasti v VII. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ker so bili ob izdaji odločbe pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, določeni v 11. odstavku 92. člena ZObr, izpolnjeni, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke z dne 3. 11. 2014 zakonita in izdana v skladu s citiranimi predpisi in utemeljeno zavrnilo tako zahtevek za odpravo (pravilno: razveljavitev) in ugotovitev nezakonitosti odločbe kot tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

8. Po stališču pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno delovnopravno ureditvijo) sama po sebi ne pomeni kršitve Ustave RS (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011), zato tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr ni v nasprotju z Ustavo RS in ne pomeni kršitve ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic oziroma drugih ustavnih pravic. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja tudi za tožnikovo stališče, da naj bi bila ureditev diskriminatorna za vojaške osebe v primerjavi z ostalimi poklici, vključenimi v sistem poklicnega zavarovanja, ter da se pretirano omejuje pravica vojaškim osebam do dela s tem, ko jih delodajalec že ob izpolnitvi pogojev za poklicno pokojnino, ne pa šele ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, proti njihovi volji poklicno upokojuje.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).