Jedro

Pri tožniku, uživalcu dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, je prišlo do spremembe pri zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, tako da ni več zmožen samostojno opravljati nobeno osnovno življenjsko potrebo. Zato je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. odstavku točke II izreka tako, da se datum „2. 2. 2011“ nadomesti z datumom „1. 3. 2011“.

V točki III. izreka se datum „2. 2. 2011“ nadomesti z datumom „1. 3. 2011“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2011 in št. ... z dne 30. 6. 2011. Tožniku je priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 288,78 EUR od 2. 2. 2011 do 30. 6. 2011 in v znesku 290,15 EUR od 1. 7. 2011 dalje. V presežku, ko tožnik zahteva priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR od 25. 1. 2011 do 30. 6. 2011 je zahtevek zavrnilo. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 2. 2. 2011 pa do pravnomočnosti sodbe dospele mesečne zneske dodatka za pomoč in postrežbo, zmanjšane za že izplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo, plačati v 15 dneh, v bodoče v plačilo dospevajoče zneske pa do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati tudi stroške postopka v višini 447,00 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že v pripombah na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dne 30. 8. 2012 opozorila, da sodni izvedenec ni navedel datuma nastanka potrebe po pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ter vztrajala, da je bil tožnik v času, ko je bil osebno pregledan s strani izvedenca invalidske komisije prve stopnje dne 2. 3. 2011 še vedno zmožen opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Bil je pokreten po sobi z berglo, hranil pa se je sam z žlico. Tudi osebni zdravnik je v predlogu za uvedbo postopka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo dne 31. 1. 2011 označil, da se tožnik sam hrani. Enako je tudi izpovedal tožnik. Tožena stranka tako ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je pri tožniku nastala potreba po pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb že od 2. 2. 2011 dalje. Sodišče je navedeni datum podalo zgolj na podlagi lastne ugotovitve, torej zgolj da je potreba podana že od uvedbe postopka dalje, ne da bi pri tem upoštevalo pripombe tožene stranke z dne 30. 8. 2012. Sodišče se je samo postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke. Mnenje o datumu nastanka negibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb bi lahko podal le sodni izvedenec. Iz navedenega razloga je po mnenju tožene stranke podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo gornjim navedbam pa tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. S tem ko je sodišče tožniku priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku od 2. 2. 2011 dalje, ni upoštevalo določbe 5. odstavka 169. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po kateri vse spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj. Ker je bil tožnik že uživalec dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 20. 2. 2004 dalje, bi bil v skladu s prej navedeno določbo upravičen do višjega dodatka od 1. 3. 2011 dalje, ne pa od 2. 2. 2011 kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je tožena stranka tudi mnenja da po določbi 154. člena ZPP glede na načelo uspeha v sporu ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka v višini, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti določb postopka, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, od kdaj naprej ima tožnik pravico do višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 3. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

Kot izhaja iz dokumentacije v spisu je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 6. 5. 2004 tožniku priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 20. 2. 2004 dalje. Tožnikov osebni zdravnik je nato dne 2. 2. 2011 podal nov predlog za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

ZPIZ-1 v 137. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo ali je prišlo pri tožniku do spremembe v zvezi z zmožnostjo opravljanja osnovnih življenjskih potreb in s tem v zvezi, ali in od kdaj dalje je podana neogibna potreba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Kot izhaja iz pritožbenih navedb v zadevi ni sporno, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, kot je to ugotovil tudi sodni izvedenec specialist nevrolog v pisno podanem mnenju z dne 9. 7. 2012 in da tožnik potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Glede na pritožbene navedbe je sporen datum, od kdaj dalje je ta potreba podana. Sodišče prve stopnje je določilo datum, ko je osebni zdravnik podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Navedeni predlog je bil pri toženi stranki vložen dne 2. 2. 2011. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeni datum utemeljeno upoštevalo kot datum, ko je prišlo do spremembe tožnikovega zdravstvenega stanja in s tem povezano do potrebe po pomoči in postrežbi druge osebe pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Res je, kot to poudarja tudi tožena stranka, da sodni izvedenec ni izrecno določil datuma od kdaj dalje je tožnik povsem odvisen od tuje pomoči in postrežbe, na kar je tožena stranka opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2012 (priloga B/2 sodnega spisa). Vendar pa tožena stranka na zadnji glavni obravnavi ni predlagala dodatnih dokazov oziroma pridobitev dopolnilnega mnenja sodnega izvedenca oziroma njegovo zaslišanje. Osebni zdravnik je v predlogu z dne 2. 2. 2011 posebej opozoril, da tožnik potrebuje trikrat na dan aplikacijo inzulina, da je psihoorgansko propadel ter da je praktično nepokreten. Takšno zdravstveno stanje pa ugotavlja tudi sodni izvedenec, ki je v svojem pisnem izvedenskem mnenju tudi podrobno obrazložil, kako ugotovljeno zdravstveno stanje vpliva na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Sodni izvedenec ugotavlja, da tožnik zaradi spastične pareze leve spodnje okončine, zaradi težav v področju desne spodnje okončine (po globoki venski trombozi, morda tudi zaradi lažje polinevropatije) in zaradi nestabilnosti, ko ga zanaša v levo, zanesljive varne samostojne hoje ni zmožen in za varno hojo rabi pomoč ene osebe. Ob tem uporablja tudi berglo. Hoja je po mnenju sodnega izvedenca nesamostojna. Tudi prehranjevanje ne more oceniti kot samostojno, zlasti, ker gre pri tožniku za sladkornega bolnika, pri katerem je ob kontroli krvnega sladkorja ter aplikaciji inzulina, zelo pomembna tudi količina zaužite hrane. Nesamostojen je v prehrani, v prvi vrsti zaradi psihoorganske spremenjenosti v čustveni sferi. Tako stanje pa je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča podano že ob uvedbi postopka za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo dejansko stanje, neutemeljene.

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na pravilno uporabo materialnega prava in sicer glede priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru, ko pride do spremembe v zdravstvenem stanju oziroma v zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb. ZPIZ-1 v 5. odstavku 169. člena določa, da vse spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar so novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev za nazaj.

Tožnik je bil po odločbi št. ... z dne 6. 5. 2004 uživalec dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 20. 2. 2004 dalje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je pri tožniku z 2. 2. 2011 prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju in s tem povezano tudi do spremembe pri zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Te spremembe pa skladno z že citiranim 5. odstavkom 169. člena učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, v konkretnem primeru torej s 1. 3. 2011 dalje.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo prvostopenjsko sodbo glede datuma od kdaj naprej ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Tako je v prvem odstavku II. točke izreka datum „2. 2. 2011“ nadomestilo z datumom „1. 3. 2011“ ter v točki III izreka datum „2. 2. 2011“ nadomestilo z datumom „1. 3. 2011“.

Sodišče je pravilno odmerilo in priznalo stroške postopka, saj tožnik z zahtevkom ni uspel le v relativno majhnem delu (3. odstavek 154. člena ZPP) in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.