Jedro

Za priznanje davčnih upravičenj oziroma davčnih ugodnosti iz ZDDPO-2 morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZDDPO-2 v sedmem poglavju, v delu, ki ureja obdavčitev pri združitvah in delitvah oziroma pri prenosu premoženja. Za prenos premoženja se šteje transakcija, s katero prenosna družba, ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali na družbo, ki jo ustanovi (prevzemna družba), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni družbi. Pri tem se za obrat po 39. členu ZDDPO-2 šteje premoženje (vsa sredstva in obveznosti), ki se lahko pripiše delu družbe, ki je s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje, in je subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Pri presoji, ali gre za obrat, je ključno, da se prenaša vsa sredstva in obveznosti, ki se nanašajo na obrat, in da morajo biti sredstva in obveznosti prenesena v celoti, da gre iz organizacijskega vidika za neodvisno poslovanje, in da gre za subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ in tudi davčni organ) odločila, da se prenosni družbi A. d.o.o. - v stečaju in prevzemni družbi B. d.o.o., na podlagi priglasitve izčlenitve iz 43. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) zavrnejo upravičenja iz 40. člena ZDDPO-2. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je tožeča stranka v skladu z določbo 379. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) priglasila izčlenitev dela premoženja po 43. členu ZDDPO-2 na novoustanovljeno družbo B. d.o.o. kot prevzemno družbo, v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja kot ukrepa prestrukturiranja v ponovni prisilni poravnavi ter v skladu z 221.o členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pojasnjuje, da je bila na podlagi pozivanja davčnega organa priglasitev dopolnjena dne 30. 12. 2014 in 6. 2. 2015. Sklicuje se na drugi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je popolna oziroma, ko so pomanjkljivosti odpravljene. V nadaljevanju ugotavlja, da je iz vloge in priložene dokumentacije razvidno, da je prenosna družba B. d.o.o. vložila priglasitev zaradi načrtovane izčlenitve z ustanovitvijo nove družbe B. d.o.o., po kateri bo prenosna družba v okviru finančnega prestrukturiranja na način iz 221.o člena ZFPPIPP prenesla del svojega premoženja na novoustanovljeno prevzemno družbo tako, da bo prenosna družba pridobila 100% poslovni delež v prevzemni družbi. Izčlenitev se opravlja v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja na podlagi ponovne prisilne poravnave prenosne družbe v skladu z določili iz 221.o člena ZFPPIPP, po katerem bo po izvedbi izčlenitve podan predlog za stečajni postopek prenosne družbe. V okviru prestrukturiranja bo izvedena izčlenitev z ustanovitvijo še ene družbe C. d.o.o., vendar ta transakcija davčnemu organu ni bila priglašena. Po navedbah priglasitelja razlogi za izvedbo obravnavane transakcije niso davčni, saj se transakcija opravlja izključno iz razloga finančnega prestrukturiranja na način prestrukturiranja z izčlenitvijo z določili 221.o člena ZFPPIPP-F. Po prenosu se načrtuje kontinuiteta v zvezi s prenesenim obratom.

3. Davčni organ je preučil predmetno priglasitev transakcije z dopolnitvami in ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje nevtralne davčne obravnave priglašene transakcije. Za priznanje davčnih upravičenj oziroma davčnih ugodnosti iz ZDDPO-2, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZDDPO-2 v sedmem poglavju, v delu, ki ureja obdavčitev pri združitvah in delitvah oziroma pri prenosu premoženja. Izčlenitev je urejena v 39. členu ZDDPO-2. Za prenos premoženja se po tem členu ZDDPO-2, enako pa tudi po Direktivi Sveta 90/434/EGS o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic (v nadaljevanju Direktiva), šteje transakcija, s katero prenosna družba, ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali na družbo, ki jo ustanovi (prevzemna družba), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni družbi. Pri tem se za obrat po omenjenem členu ZDDPO-2 šteje premoženje (vsa sredstva in obveznosti), ki se lahko pripiše delu družbe, ki je s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje, in je subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Pri presoji, ali gre za obrat, je ključno, da se prenaša vsa sredstva in obveznosti, ki se nanašajo na obrat, in da morajo biti sredstva in obveznosti prenesena v celoti, da gre iz organizacijskega vidika za neodvisno poslovanje, in da gre za subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Tako Direktiva kot ZDDPO-2 za obstoj obrata zahtevata, da morajo biti vsi kriteriji izpolnjeni kumulativno. Eden od glavnih namenov transakcije pa tudi ne sme predstavljati manjše plačilo davka oziroma izogibanje davčnim obveznostim, oziroma morajo biti za transakcijo utemeljeni poslovni razlogi.

4. V nadaljevanju pojasnjuje še vsebino 379. člena ZDavP-2. Na podlagi podatkov iz priglasitve in dopolnitve priglasitve je davčni organ ocenil, da zahtevani pogoji iz 39. člena ZDDPO-2 glede obstoja obrata, ki se prenaša, niso izpolnjeni. Ugotavlja namreč, da se na prevzemno družbo ne prenašajo vse obveznosti (posojila), ki so povezane s sredstvi, ki so potrebna za nadaljevanje opravljanja trgovske dejavnosti, ki se prenaša na družbo B. d.o.o. Ker se obrat s trgovsko dejavnostjo prenaša na B. d.o.o. brez obveznosti do dobaviteljev in bank, ki so povezane s tem obratom, pogoj, da se za priznanje davčne nevtralnosti šteje le obrat, če se prenašajo vsa sredstva in obveznosti, ni izpolnjen. Da bi bil izpolnjen kriterij za obstoj obrata, bi prenosna družba morala na novo družbo prenesti tiste obveznosti, ki so kakorkoli povezane s sredstvi, ki so predmet prenosa. Morala bi biti prenesena smiselno zaokrožena celota. Tožnik se je v okviru izčlenitve za takšno razdelitev sredstev in obveznosti sicer moral tako odločiti, ker je tako določeno v petem odstavku 221.o člena ZFPPIPP, ni pa takšna razdelitev ustrezna z davčnega vidika oz. z vidika izpolnjevanja omenjenega kriterija za obstoj obrata. Predmet prenosa na prevzemno družbo tudi ni poslovna niti davčna izguba. Tekoča in prenesena poslovna izguba v celoti ostajata na prenosni družbi. Iz predloženih podatkov ni razvidno, da nastala izguba ni povezana z dejavnostjo oz. obratom, ki se prenaša na prevzemno družbo B. d.o.o. 5. Prav tako je davčni organ ugotovil, da ni izpolnjen pogoj za priznanje nevtralne davčne obravnave priglašene transakcije tudi zato, ker je bil po izvedeni transakciji nad prenosno družbo začet stečajni postopek. Pri tem ugotavlja, da je v 48. členu ZDDPO-2 določeno, da se za delitev šteje transakcija, ki se izvede v skladu z določili zakona, ki ureja gospodarske družbe o statusnem preoblikovanju družb – Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V transakcijah delitve premoženja, kamor sodi tudi izčlenitev, po določbah ZGD-1 prenosna družba ne preneha. Za prenosno družbo je značilno, da izloči le del premoženja, a nadaljuje delovanje. Ista zahteva, t.j. obstoj prenosne družbe tudi po opravljeni transakciji, je določena tudi pri transakciji prenosa premoženja po 39. členu ZDDPO-2. Prenehanje prenosne družbe v primeru transakcij, kot je delitev ali prenos premoženja, ni v skladu s temeljnimi načeli davčno nevtralne obravnave in namenom le-te, to je odlogom obdavčitve. Davčne ugodnosti oziroma davčne nevtralnosti so deležne transakcije, kjer se nadaljuje poslovanje s premoženjem, tako tistim, ki ostaja na prenosni družbi, kot tistim, ki je bil prenesen na novoustanovljeno oziroma prevzemno družbo. Zaradi vsega navedenega je davčni organ na podlagi sedmega odstavka 379. člena ZDavP-2 izdal zavrnilno odločbo.

6. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem ugotavlja, da se je v danem primeru izčlenitev opravila po določbah ZFPPIPP, prenehanje prenosne družbe pa je ob tem obvezni sestavni del insolvenčnega postopka. Zato meni, da je obrazložitev prvostopnega organa, da prenehanje družbe po opravljeni transakciji pomeni neizpolnjevanje osnovnega pogoja za davčno nevtralen prenos, vsekakor presplošna in tudi sicer ni skladna z zakonsko določbo, ki izrecno ne navaja, da je prenehanje družb po opravljeni transakciji lahko razlog za zavrnitev davčnih upravičenj. Strinjalo pa se je z odločitvijo prvostopenjskega organa, da v obravnavani zadevi zahtevani pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 glede obstoja obrata, ki se prenaša, ni izpolnjen, saj se prenašajo vsa sredstva, ki so potrebna za nadaljevanje opravljanja dejavnosti, ne pa tudi vse obveznosti, ki so s temi sredstvi povezane. Pritožnik namreč tej ugotovitvi ne oporeka, pač pa trdi, da se na prenosno družbo niso prenesle le nebistvene obveznosti, kar je posledica spoštovanja določb ZFPPIPP, na katerih temelji izčlenitev. Ugotavlja, da se morajo davčne zahteve in pogoji v zvezi s transakcijo presojati v skladu s predmetom in namenom Direktive. V tem pogledu se tožnik utemeljeno sklicuje na prakso Sodišča EU, ki pa jo, po mnenju tožene stranke, interpretira preozko. V nadaljevanju pojasnjuje, da ne zadostuje zgolj dejstvo, da je preneseni obrat iz organizacijskega vidika sposoben tvoriti neodvisno poslovanje, temveč se zahteva, da se prenese tudi vsa sredstva in vire teh sredstev oziroma obveznosti, ki so povezane s prenesenim obratom. Takšno stališče je skladno tudi s sodno prakso Sodišča EU, ki se je že izreklo o vprašanju opredelitve pojma prenosa premoženja in pojma obrata. Pri tem citira sodbo Sodišča EU C-34/00 (Andersen Ogjensen APS). Pojasnjuje, da je Sodišče EU v točki 24 omenjene sodbe zapisalo, da jasno sledi iz besedila Direktive členov 2(c) in 2(i), da mora prenos sredstev vsebovati vsa sredstva in obveznosti, ki so vezane na vejo dejavnosti, to je obrat. Zato zavrača tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ presojati, zakaj je prenos nekaterih obveznosti ključen za poslovanje izčlenjene družbe. Poudarja, da davčni organ ni presojal, ali je prenos obveznosti ključen za poslovanje izčlenjene družbe, ampak ali predstavljajo obveznosti, ki niso bile prenesene, zaokroženo celoto vseh sredstev in obveznosti, ki so povezane z izčlenjenim obratom. Glede ugovora tožnika, da niti ni imel možnosti prostovoljno izbirati, katere obveznosti bo prenašal na prevzemno družbo, saj je to opredelil že zakonodajalec v členih 221.o in 221.z ZFPPIPP, pa pojasnjuje, da je davčni predpis z določbami glede uveljavljanja upravičenj pri statusnih preoblikovanjih v tem kontekstu specialni predpis, zato bi bil lahko izražen problem kvečjemu sistemske narave in kot tak ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, pri čemer se opredeljuje le do tistega razloga za zavrnitev izčlenitve, s katerim se je strinjal tudi drugostopenjski organ. Vztraja tudi pri stališču, da je potekel rok za izdajo odločbe. Najprej ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prvostopenjski organ zamudil rok za izdajo odločbe, ki je določen v petem odstavku 379. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da lahko davčni organ izda odločbo o zavrnitvi priglasitve znotraj 90-dnevnega, če gre za velike družbe, oziroma znotraj 45-dnevnega roka za ostale družbe, sicer pa se šteje, da je priglasitev dana molče (konkludentno). Rok za izdajo odločbe je bil nedvomno zamujen, kajti tožnik je 11. 11. 2014 vložil priglasitev, ki je bila že ob vložitvi popolna. Pozivov z dne 9. 12. 2014 in 20. 1. 2015 pa po vsebini ni mogoče šteti kot pozivov k dopolnitvi nepopolne vloge, ampak kvečjemu kot pozive k dopolnjevanju ugotavljanja dejanskega stanja (140. člen ZUP oziroma drugi odstavek 39. člena ZDavP-2). Če bi namreč prvostopenjski organ menil, da vloga ni popolna, bi tožnika pozval k dopolnitvi vloge z grožnjo, da bo vlogo zavrgel, če ta ne bo v celoti dopolnjena v postavljenem roku. Od vložitve popolne vloge do izdaje odločbe je minilo, po mnenju tožnika, 154 dni, zato je zmotna navedba prvostopenjskega organa, da se vloga šteje za popolno z dnem 9. 1. 2015. Tožnik meni, da je bil prekoračen rok, ki ga dopušča ZDavP-2 v petem odstavku 379. člena, zaradi česar davčni organ ni mogel več izdati zavrnilne odločbe, ne da bi prej obnovil postopek. Z dodatnimi pozivi na dopolnitev vloge si davčni organ ne more kupovati časa in podaljševati roka za izdajo odločbe. To pomeni, da so podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, v skladu z drugo točko prvega odstavka 88. člena ZDavP-2. 8. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo v drugostopenjski odločbi, zlasti s stališčem, da tretji odstavek 379. člena ZDavP-2 taksativno predpisuje, katero dokumentacijo je treba priložiti, ob upoštevanju vsebine zadnje alineje tretjega odstavka tega člena, ki je pomensko povsem odprta. To bi namreč pomenilo, da bi lahko davčni organ kadarkoli trdil, da vloga ni popolna. Ne strinja se s stališčem, da so vsa dokazila, našteta v tretjem odstavku 379. člena ZDavP-2 tudi taka, brez katerih ni mogoče ugotoviti, ali gre za obrat ali ne. Tožnik meni, da je to mogoče reči za obe izjavi, s katerima davčni organ tožniku očita, da ni podal popolne vloge. Teh dveh izjav namreč v primeru, kot je obravnavani, ni mogoče predložiti, dokler družba prejemnica ni ustanovljena. Pozivi davčnega organa so šli v smer ugotavljanja materialne resnice, ne pa v smeri zagotavljanja popolnosti vloge. Tožnik se sklicuje tudi na to, da je treba v obravnavani zadevi določbe slovenskih predpisov razlagati v luči prava EU, predvsem pa tudi v skladu s prakso tujih sodišč (v konkretnem primeru francoskih).

9. V nadaljevanju meni, da tožena stranka neutemeljeno ugotavlja, da tožnik na prevzemno družbo B. d.o.o. ni prenesel obrata, saj meni, da definicija obrata iz 39. člena ZDDPO-2 zahteva dobršno mero razlage. Meni, da se vprašanje obstoja obrata presoja šele potem, ko je premoženje že preneseno na prevzemno družbo. Zakon ne zahteva, da bi moral obrat obstajati že pred izvedbo prenosa premoženja. Da ni potrebno prenesti vseh obveznosti, ki se nanašajo na premoženje, je tudi stališče Sodišča EU, saj je v 35. točki že omenjene sodbe (sodba C-43/00) zapisalo, da je neodvisno poslovanje treba primarno presojati s funkcionalnega in šele sekundarno s finančnega vidika. Meni, da je za prenos obrata bistveno, ali lahko prevzemna družba funkcionira s prenesenimi sredstvi. Dejstvo, da s temi sredstvi niso prenesene nekatere nebistvene obveznosti, za obravnavano zadevo ni pomembno. Za samo funkcioniranje prevzemne družbe B. d.o.o. namreč ni ključnega pomena. Pri tem ni nepomembno, da tožnik niti ni imel možnosti prostovoljno izbirati, katere obveznosti bo prenašal na prevzemno družbo B. d.o.o., ampak je to že vnaprej opredelil zakonodajalec v relevantnih členih ZFPPIPP. Ni torej šlo za zlorabo veljavnih predpisov, ampak njihovo dosledno upoštevanje. Nobena izčlenitev, izvedena v postopku poenostavljene prisilne poravnave po ZFPPIPP, tako ne bi bila deležna davčno nevtralne obravnave po določbah 39. člena - 43. člena ZDDPO-2. Praksa francoskih sodišč namreč kaže, da je treba ugotoviti, kaj so bistveni elementi obrata. To so tisti, ki omogočajo opravljanje dejavnosti. Sodbe Sodišča EU po mnenju tožnika ni mogoče razumeti na način, da premoženja in obveznosti nikakor ni mogoče ločiti, če se želi doseči davčno nevtralno transakcijo. Sodišče EU je jasno zapisalo, da je treba prenesti vsa sredstva in obveznosti, ki so del obrata. Tožnik pa je prepričan, da sredstva, ki so ostala na prenosni družbi, niso del obrata, kajti obrat je le tisto, kar je potrebno za poslovanje.

10. Glede na navedeno tožnik sodišču najprej predlaga, da Sodišču EU zastavi naslednja predhodna vprašanja: 1. Ali se prenos sredstev, kot je bil izveden v obravnavani zadevi, lahko šteje za davčno nevtralen prenos? 2. Ali so sredstva, ki so bila prenesena v obravnavani zadevi, in tista, ki niso bila, medsebojno tako povezana, da jih je mogoče obravnavati kot obrat? 3. Če ne gre za davčno nevtralno izčlenitev, ali je ureditev v ZFPPIPP v členih 221.o in 221.z, ki onemogoča izvedbo davčno nevtralnih izčlenitev, skladna s pravom EU? V nadaljevanju pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

11. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je sporno, ali tožeča stranka na podlagi priglasitve izčlenitve iz 43. člena ZDDPO-2 izpolnjuje pogoje za pridobitev upravičenj iz 40. člena do 42. člena ZDDPO-2, pri čemer ni sporno, da je omenjena ureditev usklajena tudi z določili Direktive. Za uveljavljanje davčnih ugodnosti je potrebno, da izvedena transakcija izčlenitve izpolnjuje vse značilnosti, ki so določene v 39. členu ZDDPO-2. Ta predpisuje, da se za prenos premoženja po tem členu šteje transakcija, s katero prenosna družba, ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo, ali na družbo, ki jo ustanovi in ki jo poimenuje prevzemna družba, v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni družbi. Pri tem se za obrat po omenjenem členu šteje premoženje (vsa sredstva in obveznosti), ki se lahko pripiše delu družbe, ki je s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje, in je subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Gre torej za transakcijo, ki pod določenimi pogoji zagotavlja nevtralnost obdavčitve oziroma režim odloga obdavčitve. Ni pa že vsaka transakcija, s katero se prenese premoženje, deležna davčne ugodnosti. Da bi se torej ugoden davčni režim lahko izvajal, mora biti transakcija dogovorjena in izvedena na način, ki ustreza opredelitvi po tem členu. Pomemben je še 48. člen ZDDPO-2, ki v prvem odstavku določa, da se za združitev in delitev šteje transakcija, ki se izvede v skladu z določili zakona, ki ureja gospodarske družbe o statusnem preoblikovanju družb. Zakon torej v tej določbi opredelitev pojma združitve in delitve prepušča ZGD-1. 14. Pri odločanju o spornem vprašanju, ali tožnik z izvedeno transakcijo izpolnjuje pogoje za nevtralnost obdavčitve oziroma režim odloga obdavčitve, meni sodišče, enako kot prvostopenjski organ, da tožnik ni izpolnil pogoja, da ne bo prenehal, niti pogoja, da je na prevzemno družbo prenesel takšno premoženje in obveznosti, ki ga lahko v skladu z zgoraj navedenimi členi opredelimo kot obrat. Tožnik se glede dejstva svojega prenehanja zaradi stečaja, kot tudi dejstva, da je na prevzemno družbo prenesel le obveznosti v skladu z načrtom finančne reorganizacije, sklicuje na posebnosti določene v ZFPPIPP. Po mnenju sodišča pa omenjeni zakon ni pravna podlaga za predpisovanje pogojev, na podlagi katerih lahko tožnik uveljavlja davčne ugodnosti. Že iz 1. člena ZDDPO-2 izhaja, da omenjeni zakon ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb, saj se z njim urejata sistem obračunavanja in plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb. Z omenjenim zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša tudi Direktiva. ZFPPIPP pa, kot izhaja iz njegovega 1. člena, ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb. Kot tak torej ni in tudi ne more biti zakon o obdavčenju, kot ga razlaga peti odstavek 3. člena ZDavP-2. Ne more biti torej relevanten predpis, ki bi poleg zakonov o obdavčenju, ki so izdani na podlagi 147. člena Ustave RS, dodatno predpisoval, v katerih primerih lahko pravna oseba, ne glede na določbe ZDDPO-2 in Direktive, postane subjekt davčnih ugodnosti. Le te je, zaradi dejstva ugodnosti, potrebno presojati restriktivno. Podlage za to, da bi se poleg kriterijev, določenih iz 39. člena ZDDPO-2, upoštevala tudi dejstva, ki temeljijo na ZFPPIPP, sodišče tako ne vidi. Slednje velja za oba sporna pogoja, tako dejstvo, da prenosna družba po izvedeni transakciji ne sme prenehati, kot tudi glede dejstva, kaj se šteje kot obrat in s tem povezano uporabo 221.o do 221.z člena ZFPPIPP. Sodišče še ugotavlja, da je drugostopenjski organ z obrazložitvijo, po kateri je v primeru prenehanja prenosne družbe pritrdil razlogom ZFPPIPP, v primeru obstoja obrata pa glede ZFPPIPP menil, da gre v razmerju do davčnih predpisov za izražen problem sistemske narave, oba pogoja, brez da bi navedel razlog in ga utemeljil, obravnaval različno.

15. Se pa sodišče strinja tako s prvostopenjskim, kot tudi drugostopnim organom, da pogoji, navedeni v 39. členu ZDDPO-2, glede obstoja obrata, ki se prenaša, niso izpolnjeni. V zadevi je pomembno, da prenosna družba na prevzemno ali novoustanovljeno družbo, kot v konkretnem primeru, prenese le del svojega premoženja, saj po prenosu obrata ne preneha obstojati kot pravna oseba. Gre za logično opredelitev, saj bi v nasprotnem primeru po prenosu celotnega premoženja prenehala kot samostojni pravni subjekt. Kot izhaja iz 39. člena ZDDPO-2, obrat ni že vsako premoženje, ki ga prenosna družba prenese na prevzemno ali novoustanovljeno družbo. Zajema namreč sredstva in tudi obveznosti, ki se prenašajo na prevzemne ali novoustanovljene družbe. Katero premoženje je v praksi mogoče obravnavati kot obrat, je treba presoditi v posameznem primeru ter pri tem izhajati iz ekonomske vsebine premoženja. Praviloma zgolj naložbeno premoženje ne izpolnjuje pogojev za obrat. V skladu z 39. členom ZDDPO-2 torej ne zadostuje, da je preneseni obrat z organizacijskega vidika sposoben tvoriti neodvisno poslovanje, pač pa se mora prenesti tudi vsa sredstva in vire teh sredstev oziroma obveznosti, ki so povezane s prenesenim obratom. V postopku je bilo ugotovljeno, da se na prevzemno družbo ne prenašajo vse obveznosti (posojila), ki so povezane s sredstvi, ki so potrebna za nadaljevanje opravljanja trgovinske dejavnosti, ki se prenaša na družbo B. d.o.o. Na prevzemno družbo so namreč prenesena obratna sredstva (zaloge, poslovne terjatve in denarna sredstva) v višini 17.498.294 EUR, medtem ko ostajajo na prenosni družbi posojila, ki so bila najeta za obratna sredstva v vrednosti 19.541.827 EUR. Sodišče se v delu, katere obveznosti se niso prenesle na obrat, pa bi se morale, v smislu 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da se ne bi ponavljajo, sklicuje na odločbo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa.

16. Trditve, da gre za obveznosti, ki niso bistvene, kot sestavni del obrata, oziroma, da tožnik niti ni imel možnosti izbire sredstev, pač pa je spoštoval stečajno zakonodajo, kot povedano, v navedeni zadevi nimajo vpliva. Pri opredelitvi vsa sredstva in obveznosti gre tudi po mnenju sodišča za opredelitev, po kateri obrat ne more predstavljati medsebojno nepovezanih sredstev oziroma predvsem zdravega jedra prenosne družbe, pač pa mora biti obrat sestavljen iz sredstev in obveznosti, ki so povezane v zaokroženo celoto. Slednjega ne more spremeniti niti sklicevanje na francosko sodno prakso glede vprašanja bistvenosti obveznosti, saj je zakon jasen. Pri tem dejstvo, da gre za subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem, in da gre z organizacijskega vidika za neodvisno poslovanje v zadevi, ni sporno.

17. Ugovor, da je davčni organ zamudil z izdajo odločbe o zavrnitvi ugodnosti po petem odstavku 379. člena ZDavP-2 zaradi prekoračitve 90. dnevnega roka za odločitev, po mnenju sodišča ni utemeljen. Kot izhaja iz tretjega odstavka 379. člena ZDavP-2, mora davčni zavezanec ob priglasitvi predložiti davčnemu organu opis premoženja (obrat), ki se prenaša, zadnjo bilanco stanja prenosne družbe z navedbo sredstev in obveznosti, ki pripadajo prenesenemu obratu, ter navedbo o dejstvih, ki dokazujejo, da s poslovno organizacijskega vidika obrat, ki se prenaša, predstavlja neodvisno poslovanje. Predložiti mora tudi zneske rezerv in rezervacij, ki jih je oblikovala prenosna družba v zadnji bilanci stanja, zneske davčnih izgub prenosne družbe, ki se pripišejo prenesenemu obratu, in davčne oprostitve in pogoje v zvezi z njim, ki bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen, navedbo družbe prejemnice, njeno izjavo, tržno ceno vrednostnih papirjev, podroben opis in navedbo o davčnih, poslovnih in finančnih razlogov za izvedbo transakcije, izračun ocenjenih zneskov davčnih, poslovnih in finančnih posledic transakcije ter druge dokumente in podatke, ki so pomembni za odločitev o stvari. ZDavP-2 torej v omenjenem členu taksativno navaja dokumentacijo, ki jo mora predlagatelj priglasitve predložiti davčnemu organu. Obvezna dokumentacija je namenjena nadzornim postopkom davčnega organa, oziroma mu mora omogočiti, da spozna obseg in naravo transakcije v takšni meri, da bo lahko v roku odločil glede morebitne izdaje odločbe o zavrnitvi ugodnosti. Pri tem se po presoji sodišča rok 90 dni v konkretnem primeru veže na popolno priglasitev, torej takšno dokumentacijo, ki je v skladu s 379. členom ZDavP-2, in na podlagi katere lahko davčni organ zanesljivo odloči. Če je davčni organ tožnika večkrat pozival k dodatni predložitvi dokumentacije, pa je bilo slednje tožniku lahko le v korist, saj je tožniku s tem omogočil, da vloži popolno in razumljivo dokumentacijo. Lahko pa bi na podlagi pomanjkljive dokumentacije zaključil, da dokazila o izpolnjevanju pogojev po določbah ZDDPO-2 niso ustrezna oziroma popolna in na tej podlagi njegov zahtevek zavrnil že po prvem pozivu na dopolnitev. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, pa je imel davčni organ vso dokumentacijo, na podlagi katere je lahko zanesljivo odločil, na voljo 9. 2. 2015 (ko je prejel tožnikov odgovor z dne 5. 2. 2015). S tem, ko je bila dne 14. 4. 2015 izdana izpodbijana odločba, roka iz 379. člena ZDavP-2, po presoji sodišča, ni prekoračil. 18. Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva po prekinitvi postopka in naslovitvi vprašanj, navedenih v tožbi, na sodišče EU. Prvo in drugo vprašanje, ali se prenos sredstev, kot je bil izveden v obravnavani zadevi, lahko šteje za davčno nevtralen prenos, oziroma ali so sredstva, ki so bila prenesena v obravnavani zadevi, in tista, ki niso bila, medsebojno tako povezana, da jih je mogoče obravnavati kot obrat, so vprašanja, ki so v konkretni zadevi dejansko pravne narave in razlage o predhodnem vprašanju na Sodišču EU ne potrebujejo. Vprašanje, ali je ureditev v ZFPPIPP skladna s pravom EU, po mnenju sodišča prav tako ni relevantno. Kot je sodišče že navedlo, ZFPPIPP ni podlaga za odločanje v konkretnem primeru. Naslovljeno vprašanje, ali je ureditev v ZFPPIPP skladna s pravom EU, pa je tudi neustrezno substancirano. Sodišče EU je na predlog nacionalnega sodišča pristojno za predhodno odločanje glede razlage pogodb ter glede veljavnosti in razlag aktov, institucij, organov, uradov ali agencij EU. Tožnik ni pojasnil, katero razlago pogodb ali aktov naj bi glede na ureditev v ZFPPIPP Sodišče EU sploh presojalo. Pri tem niti ni sporno, da je nacionalna ureditev skladna z Direktivo, glede katere tudi po mnenju sodišča za tožnika ne more biti sporno, da je podlaga za odločanje v konkretni zadevi.

19. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave (na nejavni seji), v skladu z določbo 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 21. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.