Jedro

Ker je nesamostojnost pritožbe zoper sklep o določitvi vrednosti spora predpisana zgolj z namenom ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, ni razloga, da se sklep o ugotovitvi vrednosti spora po pritožbenem sodišču preverja šele skupaj s končno odločitvijo. Ni ovire, da pritožbeno sodišče, ki mu je bila zadeva predložena v odločanje zaradi preveritve odločitve o stvarni pristojnosti, že v tej fazi postopka odloča tudi o pritožbi zoper sklep o vrednosti spora.

Res je, da bi bila v primeru realizacije izvršbe, katere nedopustnost se uveljavlja, lahko prodana celotna nepremičnina, na katero je poseženo z izvršbo. Vendar pa se tožnika prodaji lahko izogneta tako, da plačata terjatev, zaradi izterjave katere se vodi izvršba, zato je vrednost spora enaka višini te terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: S sklepom je sodišče prve stopnje vrednost spora določilo na 99.190,62 € in se izreklo za stvarno nepristojno odločati v tej zadevi (2. točka izreka).

Pritožuje se tožeča stranka. Navaja, da se pritožuje samo zoper drugo točko izreka, dejansko – vsebinsko pa napada prvo točko izreka - ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Zgolj posledično - zaradi nepravilne ugotovitve vrednosti spornega predmeta - odreka pravilnost tudi odločitvi o stvarni pristojnosti (drugi točki izreka). Pritožuje se iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje vrednost spora neutemeljeno zvišalo, ker ne gre za spor o ugotovitvi lastninske pravice, ampak spor o nedopustnosti izvršbe. Pojasnjuje, da je vrednost spora ovrednotila na 1.416,50 €, kolikor znaša terjatev, ki se izterjuje v izvršbi, katere nedopustnost se ugotavlja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnika navajata, da se pritožujeta samo zoper drugo točko izreka (odločitev o stvarni pristojnosti), dejansko pa napadata prvo točko izreka (določitev vrednosti spora). Argumentirano torej pritožba napada ugotovitev o vrednosti spora, zaradi nepravilnosti te ugotovitve pa tudi odločitev o stvarni pristojnosti. Ker bi bila z obravnavanjem pritožbe zgolj zoper 2. točko izreka dosežena formalistična odločitev, ki ne bi mogla upoštevati nosilnega, dejansko edinega vsebinskega pritožbenega razloga, pritožbeno sodišče pritožbo obravnava tako, kot je argumentirana, torej kot pritožbo zoper obe točki izreka. Res je s 3. odstavkom 44. čl. ZPP določeno, da zoper sklep o določitvi vrednosti spora ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (2. odstavek 363. čl. ZPP). Ker pa je nesamostojnost pritožbe predpisana zgolj z namenom ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, ni ovire, da pritožbeno sodišče, ki mu je bila zadeva predložena v odločanje v zgodnejši fazi (zaradi preveritve odločitve o stvarni pristojnosti), že v tej fazi postopka odloča tudi o pritožbi zoper sklep o vrednosti spora. Ker je odločitev o stvarni pristojnosti odvisna od določitve vrednosti spora, je pritožba smiselna le zoper sklep kot celoto. Pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zato obravnava vsebinsko, v okviru pritožbenih razlogov, ki sklep z dne 25.2.2010 napadajo kot celoto, torej kot pritožbo zoper prvo in drugo točko sklepa z dne 25.2.2010. V primeru nedenarne terjatve se v tožbi navedena skupna vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto, zato je tožeča stranka vrednost spornega predmeta nepravilno ovrednotila s skupno vrednostjo predmeta. Gre za premoženjski spor dveh tožnikov, ki uveljavljata vsak svoj samostojni in drug od drugega neodvisni zahtevek. Vsak od njiju teoretično lahko doseže drugačno odločitev, zato predstavlja vsak od zahtevkov samostojno celoto in je vsakega od njiju treba posebej ovrednotiti. Vendar pa nedoslednost tožeče stranke, ki je navedla samo eno vrednost, ne sproža vprašanja o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, zato iz tega razloga sodišče napovedane vrednosti sámo ne spreminja. Prvostopenjsko sodišče ima pooblastilo, da preveri pravilnost v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta namreč le v primeru, ko zaradi tega nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije (3. odstavek 44. čl. ZPP).

Gre za pravdo, predvideno s 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je po svoji naravi ugotovitvene narave. Pri ugotovitvenih tožbah je sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi, zato je treba ovrednotiti interes, ki ga ima tožnik za takšno ugotovitev in se ni mogoče strinjati z vrednotenjem spornega predmeta, izvedenim po sodišču prve stopnje. Res je, da bi bila v primeru realizacije izvršbe, katere nedopustnost se uveljavlja, lahko prodana celotna nepremičnina, na katero je poseženo z izvršbo. Vendar pa se tožnika prodaji lahko izogneta tako, da plačata terjatev, zaradi izterjave katere se vodi izvršba. Pritrditi je zato pritožbi, ki sporni predmet vrednoti skladno z vrednostjo izterjevane terjatve. Ker se vsak od tožnikov izvršbi lahko izogne s plačilom izterjevane terjatve, vrednost zahtevka vsakega od tožnikov znaša 1.416,50 €, kolikor znaša izterjevana terjatev.

Ker vrednost spornega predmeta torej ne presega zneska 20.000- €, ki je v premoženjskih sporih ločnica med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč, je tožba vložena na stvarno pristojno sodišče (1. odstavek 30. čl. ZPP) in se je prvostopenjsko sodišče nepravilno izreklo za stvarno nepristojno .

Podlaga za odločitev pritožbenega sodišča je 3. točka 365. čl. ZPP O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

O pritožbi odloča senat, ker gre za pravno vprašanje, pomembno pri oblikovanju sodne prakse (3. odstavek 366.a čl. ZPP).