Jedro

Po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena ZPIZ-2 mora biti ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek mld. tožnika na plačilo 1.740,82 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od mesečnih zneskov pokojnine od datumov, določenih v izreku sodbe do plačila (I. tč. izreka), ker je presodilo, da odškodninska terjatev po temelju ni izkazana. Hkrati je izreklo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 250,63 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo vseh stroškov vključno s priglašenimi pritožbenimi.

Navaja, da je Okrajno sodišče v Krškem dne 11. 2. 2019 izdalo ugoditveno sodbo P 21/2018, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 1048/2019 z dne 28. 8. 2019 razveljavilo, saj o zadevi ni odločalo stvarno pristojno sodišče. Na odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitve 7. člena ZUP je bilo nakazano že v sodbi Psp 266/2018 z dne 7. 11. 2018, zato ga je izpodbijana sodba močno presenetila, saj ni bil pošteno obravnavan in sodba pomeni presenečenje. Sodišče ravnanja toženca oz. pri njem zaposlenih ni kritično presodilo. Čeprav je na pripravljalnem naroku 17. 5. 2021 navedlo, da je pravna podlaga za presojo zadeve podana v ZPIZ-2 in OZ, bi moralo upoštevati tudi 7. člen ZUP-a, po katerem morajo organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da nevednost in neukost nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Protipravnost se kaže v nastopu prepovedane posledice.

Zakonita zastopnica se je visoko noseča in v hudem čustvenem pretresu zaradi smrti partnerja 1. 3. 2014 in očeta še nerojenega otroka 28. 4. 2014 oglasila pri tožencu po informacijo glede družinske pokojnine. Upravičena bi bila pozorne obravnave, vendar ni bilo nobenega sočutja, bila je le številka, kar izhaja tudi iz izpovedi priče A. A. Zaposlene so s posredovanjem informacij ustvarile napačno prepričanje in zakonito zastopnico, ki je laik, zavedle, kdaj in pod kakšnimi pogoji je upravičena oz. lahko zaprosi za družinsko pokojnino.

Sodišče ni ustrezno upoštevalo izpovedi prič. B. B. je 11. 2. 2019 izpovedala drugače o pogojih za pridobitev družinske pokojnine, zato ni znala ustrezno svetovati in ni vsega zapisala v odgovor iz priloge A3. Zavedala se je, da lahko stranka izgubi za več mesecev ali let družinsko pokojnino, če zaradi dolgotrajnega ugotavljanja očetovstva zahteve ne vloži v 6 mesecih od smrti. Priča C. C., ki zadeve ni obravnavala, bi svetovala, naj vloži vlogo za uveljavitev družinske pokojnine. Enako je izpovedala A. A., ki dela na informacijah, a ni vedela, kako je s pridobitvijo družinske pokojnine. Ker tožena stranka odloča, koga bo zaposlila in na katera dela, odgovarja, če delavci ne ravnajo skladno s predpisi, če ne poznajo, kako se pravice uveljavljajo oz. strankam ne dajo ustreznih informacij. Zaposlene imajo po 80 strank, zato se jim ne morejo posvetiti. Toženec je dne 12. 6. 2014 (A3) v pisnem odgovoru zapisal „zato boste pokojnino lahko uveljavili za otroka, v kolikor bo iz predložene dokumentacije nesporno ugotovljeno, da je umrli oče vašega otroka“. Tožnikova mati, ki je bila z dopisom B. B. pri A. A., je izpovedala, da sta obe razumeli, da vloge ne more dati, dokler ni ugotovljeno očetovstvo. Sodišče materine izpovedi na naroku 11. 2. 2019 pred Okrajnim sodiščem v Krškem ne povzema, se do dokaza ne opredeli niti ne obrazloži. Ne vzdrži stališče, da toženec ni mogel dati podrobnejše informacije, ker se tožnik ob vložitvi zaprosila še ni rodil in ker ob podaji pojasnila ni bil seznanjen z rojstvom. Podati bi moral informacijo, kdaj se lahko poda vloga, torej takoj po rojstvu otroka, ker pravica od tedaj dalje pripada in se lahko uveljavi za 6 mesecev nazaj. Sodišče napačno zaključuje, da ni odstopa od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, če je tožnikova mati odgovor razumela, da lahko zahtevo vloži, ko bo imela dokazilo o očetovstvu. Po 7. členu ZUP-a informacije o uveljavljanju pravice pomenijo tudi pojasnilo o rokih, ki se jih stranka mora držati. Informacija pod A3 ni ustrezna in popolna, saj bi moralo biti pojasnjeno, kdaj lahko odda vlogo. Ni pravilen zaključek, da ni protipravnosti, saj ni okoliščin ki bi jo izključevale. Na toženi stranki je dokazno breme, da krivda ni podana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožnikovo izvajanje ponovno poudarja predvsem naslednje.

5. Z izpodbijano sodbo je že po temelju utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 1.740,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi nedokazane odškodninske odgovornosti toženca, ker je po zahtevi, vloženi 13. 7. 2015 mlad. tožniku, roj. 7. 6. 2014 izplačilo družinske pokojnine po očetu, umrlem 1. 3. 2014 pravnomočno priznano od 1. 2. 2015 dalje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženca ni podana, saj v njegovem ravnanju ni elementov protipravnosti. Kot pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, mora biti po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.

6. Pritožbeno vztrajanje, da naj bi pri tožencu zaposlene delavke tožnikovo zakonito zastopnico obravnavale brez sočutja le kot številko, s posredovanjem informacije ustvarile napačno prepričanje in jo zavedle, kdaj in pod kakšnimi pogoji je upravičena prositi za družinsko pokojnino, ne le da ni utemeljeno, temveč je celo protispisno in zavajujoče. Res je organ, ki vodi postopek in odloča o pravicah, kar velja tudi za toženi zavod, med drugim dolžan spoštovati 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP). Pri odločanju tako mora omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odst.) in skrbeti, da nevednost ali neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odst.). Citirana načelna določba ZUP-a se uporablja ter zavezuje organ v upravnem postopku, ki je že uveden. Postopek se namreč lahko začne po uradni dolžnosti ali tako kot pri pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja _le na zahtevo zavarovanca, oz. pri družinski pokojnini zavarovanega družinskega člana._

7. Predhodne pisne informacije že pojmovno in po naravi stvari niso takšne, da bi po uvedbi postopka na zahtevo zavarovanca zavezovale organ pri odločanju. Sicer pa tožnikova zakonita zastopnica v pisni vlogi z dne 28. 4. 2014 (A2) sploh ni spraševala, kdaj lahko vloži zahtevo za uveljavitev pravice do družinske pokojnine. V njej prosi za informacijo o možnosti pridobitve pravice do družinske pokojnine otroka, ki se bo rodil 8. 6. 2014 in je otrok zunajzakonskega partnerja, ki je 1. 3. 2014 umrl. V tej vlogi celo navaja, da bo rojstni list in potrdilo o očetovstvu dostavila, če bo pravica šla in ko se bo otrok rodil ter naproša za izračun višine. Glede na zaprošeno informacijo o možnosti pridobitve pravice do družinske pokojnine je zato edino logičen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil odgovor dne 12. 6. 2014 (A3) lahko podan le v obliki splošnega pojasnila, kateri pogoj mora biti izpolnjen, da se otroku, ki se bo šele rodil, prizna pravica do družinske pokojnine. Izostanka navodila, da naj čim prej vloži vlogo oz. takoj ko se bo otrok rodil zahtevo za priznanje družinske pokojnine ni mogoče šteti, da bi toženec zavajal zakonito zastopnico tožnika. Tudi sicer morajo stranke same skrbeti za pravočasno uveljavljanje pravic, saj pravno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, velja tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Čeprav gre po 4. členu ZPIZ-2 za neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo, se po sistemski ureditvi pokojninske dajatve izplačujejo le z zakonom določeno obdobje od dneva vložitve zahteve za nazaj. V kolikor bi dejansko obstajal dvom ali dilema v zvezi s pisnim pojasnilom z dne 12. 6. 2014, bi ga ob primerni skrbnosti morala razčistiti tožnikova zakonita zastopnica sama.

8. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič B. B., A. A., C. C. in tožnikove zakonite zastopnice, ravnanje delavk toženca pri podaji informacije o pogojih za pridobitev pravice do družinske pokojnine ne predstavlja niti ne more predstavljati protipravnega ravnanja iz naslova civilnega delikta za odškodninsko odgovornost (10. tč. obrazložitve sodbe). Povračilo škode je mogoče uspešno uveljavljati le, če so izpolnjeni vsi štirje, kumulativno predpisani elementi odškodninske odgovornosti. Torej protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Če le eden od naštetih elementov ni izpolnjen, kot v obravnavani zadevi, ko je tožnikova zakonita zastopnica zahtevo za družinsko pokojnino vložila šele 13. 7. 2015, tožencu pa v zvezi s pisnim pojasnilom z dne 12. 6. 2014 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je z izpodbijano sodbo vtoževan znesek iz naslova odškodninske odgovornosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljeno zavrnjen. V zadevi zagotovo ni podano dejansko stanje iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi z 148. členom Obligacijskega zakonika4 (OZ), saj zaradi neutemeljeno zatrjevane kršitve 7. člena ZUP-a v postopku uveljavljanja družinske pokojnine, ni izkazane odškodninske odgovornosti toženca.

9. Iz vseh predhodno navedenih razlogov pritožba ne more biti uspešna. Preostala pritožbena izvajanja, od sklicevanja na sodbo Psp 266/20185, na odškodninsko odgovornost, ki jo je ugotovilo stvarno nepristojno Okrajno sodišče v Krškem v sodbi P 21/2018, ki je s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1048/2019 z dne 28. 8. 2019 razveljavljena in ne obstaja več, neutemeljene trditve da izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja in nekatera druga, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilna. Pritožbeno sodišče se glede na 360. člen ZPP do njih dodatno ni dolžno opredeljevati.

10. Na podlagi 353. člena ZPP je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da pritožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 88/1999 s spremembami. 4 Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami. 5 S sodbo Psp 266/2018 z dne 7. 11. 2018 je bila zavrnjena pritožba zoper sodbo IV Ps 177/2016 z dne 12. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožba na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb o priznani družinski pokojnini v znesku 224,14 EUR mesečno in njenem izplačevanju od 1. 2. 2015 dalje.