Jedro

Zahtevek za izplačilo sredstev je nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrniti.

Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev.

Tožena stranka je utemeljeno, ker je ugotovila, da v zvezi z zadevnim projektom niso izpolnjeni pogoji, ki so glede upravičenih stroškov za sofinanciranje predpisani pri ukrepu 431, zahtevek za izplačilo sredstev delno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 33151-26/2008/264 z dne 12. 10. 2015, odločila, da se zahtevku, št. 33151-26/2008/252 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, ki ga je vložila stranka M., v tem upravnem sporu tožeča stranka, delno ugodi v višini 19.103,75 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR pa se zavrne (točka 1 izreka). V nadaljevanju izreka je določeno, da se sredstva v višini 19.103,75 EUR nakaže na strankin transakcijski račun (točka 2 izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja pravno podlago za izplačilo sredstev po načelih pristopa Leader v obdobju 2007-2013. Ta je v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP). Navaja še določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 30. člen Uredbe 65/2011/EU. V nadaljevanju pojasnjuje celotni postopek v zvezi s tem zahtevkom, in ker je bil predmetni zahtevek zadnji za obdobje 2007-2013, je tožena stranka preverila skladnost med izdanimi odločbami za vodenje M. in vsemi vloženimi zahtevki za izplačilo sredstev za takšna vodenja.

3. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bilo skupaj po po posameznih odločbah iz leta 2009, 2010 in 2012 odobrenih 90.293,79 EUR. Pri preverjanju vloženih zahtevkov za vodenje je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vložila sedem zahtevkov za vodenje M.. Pri petih je bilo izplačano vse, za kar je zaprosila, skupno 58.999,78 EUR. Zahtevek, ki ga je vložila dne 27. 11. 2009 v višini 8.262,64 EUR, pa je bil delno izplačan v višini 4.335,22 EUR. Razlika v znesku 3.927,52 EUR se na podlagi sedmega odstavka 102. člena Uredbe PRP šteje za porabljena sredstva in je tako tožeča stranka dovoljeno porabo prekoračila za 3.927,52 EUR. Kot končni izračun navaja, da je bilo pet zahtevkov v celoti izplačanih v znesku 58.999,78 EUR, čemur se prišteje zahtevek, ki ni bil v celoti izplačan v znesku 8.262,74 EUR in zadnji zahtevek v znesku 26.958,79 EUR, kar znese 94.221,31 EUR. Z upoštevanjem višine sredstev po odločbah v znesku 90.293,79 EUR, znaša višina prekoračenih sredstev 3.927,52 EUR.

4. Glede na navedeno se zahtevek zniža iz zaprošenih 26.958,79 EUR na 23.031,75 EUR, dejansko pa se zavrne 7.855,04 EUR. Ker je razlika med višino zneska po zahtevku upravičenca 26.958,79 EUR in višino odobrenega zneska 23.031,27 EUR višja od 3%, se zavrnjen zahtevek, v skladu s petim odstavkom 102. člena Uredbe PRP in 30. členom Uredbe 65/2011/EU podvoji, tako da znaša 7.855,04 EUR. Znesek za izplačilo z upoštevanjem sankcije tako znaša 19.103,75 EUR.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper zavrnilni del točke 1 izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo iz razlogov absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja pravno podlago in ves postopek pred izdajo odločbe. Glede stroškov, ki so povezani z vodenjem in delovanjem tožeče stranke, kot lokalne akcijske skupine, navaja, da je tožeča stranka za obdobje 2007-2013 pridobila pravico do denarnih sredstev iz naslova sofinanciranja ukrepa 431 - vodenje M. v skupni višini do 90.293,79 EUR. Upravne odločbe o pravici do koriščenja teh sredstev so dokončne in pravnomočne, zato bi jih morala tožena stranka upoštevati tudi pri izdaji izpodbijane odločbe.

7. Z odločbo tožene stranke, št. 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, je tožeča stranka pridobila upravičenje do koriščenja sredstev v znesku do 26.958,79 EUR iz naslova vodenja M.. Skupno je bila tožeča stranka upravičena do koriščenja denarnih sredstev, v zvezi z upravičenimi stroški iz naslova M., v višini do 90.293,79 EUR. Ta znesek pa predstavlja vsoto odobrenih sredstev vseh odločb o pravici do sredstev iz naslova ukrepa, ki se nanaša na sofinanciranje aktivnosti v zvezi z vodenjem M.. Z izpodbijano odločbo je bilo neutemeljeno in nezakonito poseženo v pridobljene pravice tožeče stranke. Vsi podatki iz zahtevka za izplačilo z dne 24. 12. 2014 so resnični in točni in je listinska dokumentacija verodostojna. Vsa sredstva so bila namensko porabljena. Ni pravilna odločitev tožene stranke, da je ta sredstva zavrnila s sklicevanjem na odločbo, št. 33151-26/2008/26 z dne 2. 4. 2010, s katero je bilo delno ugodeno zahtevku z dne 1. 12. 2009 v višini 4.355,22 EUR, medtem ko je bil zavrnjen zahtevek v višini 3.927,52 EUR. Tožena stranka se je nepravilno postavila na stališče, da naj bi zavrnitev izplačila tega zneska 3.927,52 EUR, do katere je prišlo v aprilu 2010, predstavljala naknadno zmanjšanje pravice tožeče stranke do sofinanciranja ukrepa vodenja M.. Poudarja, da je z odločbo, št. 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, ki je postala pravnomočna, pridobila pravico do denarnih sredstev v višini do 26.958,79 EUR. Iz 5. točke izreka te odločbe izrecno izhaja, da je za vodenje M., pridobitev strokovnih znanj in animacijo območja, stranka upravičena do koriščenja 26.958,79 EUR. Poudarja, da se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje na okoliščine, ki naj bi izvirale iz aprila 2010, s sklicevanjem nanje pa poskuša utemeljiti odločitev, ki bi sicer morala temeljiti na pravnomočni odločbi o pravici do sredstev iz leta 2012. Če ne bi bila upravičena do sofinanciranja v višini 26.958,79 EUR, to iz odločbe z dne 13. 8. 2012 ne bi izhajalo, saj bi bila drugačna odločitev (nižja). V trenutku izdaje te odločbe z dne 13. 8. 2012, je že obstajala odločba, št. 33151-26/2008/26 z dne 2. 4. 2010, ki jo je izdala ta ista tožena stranka, ki bi jo morala upoštevati že v letu 2012, če bi se hotela nanjo sklicevati. Vsaka druga odločitev pomeni odpravo pravnomočne odločbe zunaj za to zakonsko določenih procesnih poti in poseg v izvorno pridobljeno pravico do denarnih sredstev. To bi bilo mogoče, če bi bila odločba z dne 13. 8. 2012 odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom.

8. Tožeča stranka nadalje navaja, da uporaba sedmega odstavka 102. člena Uredbe PRP, ki je podzakonski predpis, nima podlage v zakonu. Poleg tega kot podzakonski akt ne sme na novo določati pravic in obveznosti posameznih subjektov. Ne more posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je dobila na podlagi pravnomočne odločbe.

9. Glede znižanja izplačila na podlagi Uredbe 65/2011/EU navaja, da tožena stranka ne bi smela uporabiti sankcije iz 30. člena Uredbe 65/2011/EU, zato ni obstajala dejanska podlaga. Ni podlage, da bi tožena stranka lahko zaključila, da je poskušala tožeča stranka z izplačilom sredstev namenoma in naklepno uveljaviti povrnitev tistih stroškov, za katere bi vedela, da do njih ni upravičena. Uredba 65/2011/EU določa, da se znižanja uporabijo kvečjemu v primerih, če so za to izpolnjene tudi ostale predpostavke, ko je bilo pri pregledu na kraju samem (25. člen) oziroma pri naknadnem pregledu (29. člen) ugotovljeno drugačno dejansko stanje od tistega, ki je zatrjevano v zahtevku za izplačilo sredstev. Upravičenec lahko izkaže, da vključitve posameznih neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo sredstev ni mogoče obravnavati kot naklepnega ravnanja, s katerim bi poskušal priti do sredstev, do katerih ni upravičen. Tožeča stranka je tako v postopku pred toženo stranko (Agencijo) izkazala, da je tudi pri obravnavanem zahtevku za izplačilo sredstev ravnala pravilno v preteklosti, ko je tožena stranka njenim zahtevkom ugodila. Zato znižanje izplačila predstavlja izjemo pri izplačilih denarnih sredstev, ki jo je treba restriktivno tolmačiti in morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih mora za ta skrajni ukrep ugotoviti in izkazati tožena stranka.

10. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter primarno izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu 1. točke izreka odpravi in spremeni tako, da zahtevku za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo v tem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe ter ponovno navaja dejanske in pravne razloge za odločitev, pri tem pa še natančno pojasnjuje vso pravno podlago, ki se v teh postopkih uporablja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. V pripravljalni vlogi, kot odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tožeča stranka ponovno poudarja, da je postala odločba, št. 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, pravnomočna dne 30. 9. 2012 in je tožeča stranka s tem pridobila pravico do denarnih sredstev v višini 26.958,79 EUR, kot to izhaja iz 5. točke izreka te upravne odločbe. Gre za načelo pravnomočnosti, ki je bistveno glede pravne varnosti v pravni državi in ta ustavna določba zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Odveč so razglabljanja tožene stranke, ki se nanašajo na postopek dvofaznega odločanja, ker ne morejo spremeniti dejstva, da so nastali upravičeni stroški, ki bi morali biti predmet sofinanciranja. Vztraja pri tem, da je sedmi odstavek 102. člena Uredbe PRP podzakonski akt, ki ne more na novo določati pravic in (novih) obveznosti posameznih subjektov. Ne sme posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je ta že pridobila na podlagi pravnomočne odločbe. Glede uporabe 30. člena Uredbe 65/2011/EU poudarja, da ima ta uredba izrazit dokazovalni namen in gre za izjemo, ki jo je treba restriktivno tolmačiti. Poudarja še, da je tožeča stranka zahtevek za izplačilo sredstev vložila na podlagi pravnomočne upravne odločbe, zato je njena tožba utemeljena.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo o predmetni tožbi že odločeno s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Celju, št. IV U 205/2015-9 z dne 15. 12. 2016, s katero je sodišče tožbo zavrnilo, o reviziji zoper navedeno sodbo pa je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom, št. X Ips 47/2017 z dne 10. 4. 2019, reviziji ugodilo ter prej navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko izpodbijane sodbe ni obrazložilo oziroma je obrazložitev pomanjkljiva. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni opredelilo do tožbenega očitka o kršitvi instituta pravnomočnosti (odločbe o pravici do sredstev za leto 2012) in do zatrjevanega posega v že pridobljene pravice tožeče stranke do izplačila sredstev za upravičene stroške na podlagi te odločbe, v zvezi s tem pa tudi ne do trditve, da je sedmi odstavek 102. člena Uredbe PRP v nasprotju z 153. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Po stališču revizijskega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri pojasnilo svojega stališča glede očitkov o nepravilni uporabi 30. člena Uredbe 65/2011/EU v zvezi z odločitvijo o (dvojnem) znižanju plačil. 15. Sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da v obravnavani zadevi ostaja predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke zgolj v zavrnilnem delu, v okviru katerega je tožena stranka delno ugodila zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, in v zvezi s tem zavrnila del zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR. Med strankama predmetnega upravnega spora je tako sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 56. člen ZKme-1 za zavrnitev zahtevka tožeče stranke za izplačilo zgoraj navedenih sredstev.

16. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne (tudi delno) zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Tudi Uredba PRP v 122. členu določa, da se neizpolnjevanje ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. Prav tako predmetni javni razpis v poglavju XI/2 Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti v tretjem odstavku določa, da Agencija izplača sredstva šele po vseh opravljanih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo 65/2001/EU.

17. V predmetni zadevi ni sporno, da je bila v zvezi s koriščenjem sredstev iz naslova M. predhodno izdana pravnomočna odločba z dne 13. 8. 2012, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožeča stranka za vodenje M., pridobitev strokovnih znanj in animacijo območja upravičena do koriščenja do 26.958,79 EUR. Prav tako ni sporno, da je bila pred tem izdana pravnomočna odločba z dne 2. 4. 2010, s katero je bilo zahtevku za izplačilo sredstev za sofinanciranje ukrepa vodenja M. delno ugodeno (v višini 4.335,22 EUR), zavrnjeno pa za znesek 3.927,52 EUR. Stališči strank predmetnega upravnega spora pa si nasprotujeta glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na podlagi prej navedenih odločb ob upoštevanju ugotovljene razlike med izdanimi odločbami o priznanju stroškov in višino stroškov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v zahtevkih za izplačilo sredstev.

18. Kot je ugotovilo sodišče že v predhodnem postopku, iz spisovnih podatkov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, izhaja, temu pa ne ugovarja niti tožeča stranka, da je bila na podlagi zgoraj navedene materialne podlage v postopku odobritve sredstev opravljena kontrola skladnosti med že izdanimi odločbami o priznanju stroškov za vodenje M. in vsemi vloženimi zahtevki za izplačilo sredstev za njegovo vodenje, glede na to, da je bil sporni zahtevek za vodenje zadnji za obdobje 2007-2013. Tudi po presoji sodišča iz ugotovitev tožene stranke, ki temeljijo na obrazloženem izračunu vseh zahtevanih in tudi odobrenih ter izplačanih sredstev, izhaja zaključek, da tožeča stranka razlike v znesku 3.927,52 EUR na podlagi sedmega odstavka 102. člena Uredbe PRP ni upoštevala kot porabljena sredstva in je s tem dovoljeno porabo prekoračila za navedeni znesek. Sedmi odstavek 102. člena Uredbe PRP namreč določa, da se za porabljena sredstva M. štejejo tista sredstva, za katera je M. vložil zahtevek za izplačilo sredstev, pri čemer se neporabljena sredstva lahko porabijo pri naslednjem NIP. Takšen zaključek tožene stranke je ob upoštevanju navedene pravne podlage in predhodne odločitve iz odločbe z dne 2. 4. 2010, ko je bilo zahtevku za izplačilo sredstev za sofinanciranje ukrepa vodenja M. delno ugodeno (v višini 4.335,22 EUR) in zavrnjeno v višini 3.927,52 EUR, pravilen. Po presoji sodišča je tožena stranka opravila pravilen izračun višine izplačanih zahtevkov in višine sredstev po odločbah, ki rezultira v navedenem znesku prekoračenih sredstev, in se sodišče na razloge, s katerimi je tožena stranka svojo odločitev v tem delu utemeljila, v izogib ponavljanju izrecno sklicuje, ker se z njimi strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

19. Nadalje sodišče ugotavlja, da je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke, ko je v izpodbijani odločbi, na podlagi petega odstavka 102. člena Uredbe PRP v zvezi s 30. členom Uredbe 65/2011/EU, zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR, kar predstavlja dvakratnik zneska prekoračene porabe.

20. Peti odstavek 102. člena Uredbe PRP določa, da se v primeru, če razlika med upravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo sredstev, in višino stroškov, ki jih upravičenec uveljavlja v zahtevku za izplačilo sredstev, presega tri odstotke, za razliko uporabi znižanje zneska v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011/EU. Slednji v prvem odstavku točke 1 določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. V tretjem odstavku točke 1 tega člena je določeno, da se v primeru, če znesek, ki ga država članica plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo, presega znesek, ki ga država članica plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo, za več kot 3 %, za slednji znesek uporabi znižanje, ki je enako razliki med obema navedenima zneskoma. Četrti odstavek 1. točke navedenega člena pa določa, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

21. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila višino presežka v višini 3.927,52 EUR, kot je obrazloženo zgoraj, je ob neprerekani pravilnosti izračuna, da ta znesek predstavlja več kot 3 % razliko med višino zneska po zahtevku tožeče stranke in višino odobrenega zneska, po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da se navedeni znesek podvoji, tako da znaša 7.855,04 EUR in v tej višini del zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev zavrne. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožena stranka pri tem uporabila pravilno pravno podlago, ki je navedena v predhodnem odstavku obrazložitve te sodbe.

22. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore v delu zatrjevanega posega v pridobljene pravice tožeče stranke na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožeča stranka na podlagi odločbe z dne 13. 8. 2012 ni pridobila nobene materialne pravice. Zahtevek za izplačilo sredstev je namreč nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1, zavrniti. Sodna praksa se je že večkrat jasno izrekla, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje, vključno s tistimi, ki se nanašajo na upravičene stroške. Torej tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev. Da je pred izplačilom sredstev za vodenje M., pridobitev strokovnih znanj in animacije območja, za kar je bilo z odločbo z dne 13. 8. 2012 ugotovljena upravičenost do koriščenja sredstev do višini 26.958,79 EUR, treba opraviti kontrolne postopke, zahteva evropska zakonodaja. Da se v primeru, kot je obravnavani, opravi administrativni pregled zahtevka za izplačilo sredstev in da se pri tem preveri vse elemente, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati, določa prvi odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/EU, pri čemer tudi besedilo tretjega odstavka istega člena, ko določa, kaj se pri tem zlasti preverja, kontrole izpolnjevanja pogojev glede upravičenih stroškov ne izključuje. Obveznost preverjanja izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, pa jasno določa tudi nacionalni predpis, to je ZKme-1 (glej določbe 53. in že omenjenega 56. člena). Tožena stranka je torej utemeljeno, ker je ugotovila, da v zvezi z zadevnim projektom niso izpolnjeni pogoji, ki so glede upravičenih stroškov za sofinanciranje predpisani pri ukrepu 431, zahtevek za izplačilo sredstev delno zavrnila.

23. Stališča, kot jih je sodišče zavzelo v tej zadevi, so že ustaljena v sodni praksi (prim. sodbe tega sodišča, IV U 80/2015 z dne 22. 6. 2016, I U 1676/2015 z dne 4. 10. 2016, I U 1677/2015 z dne 4. 10. 2016, II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016, II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016 in III U 122/2015 z dne 25. 8. 2017).

24. Prav tako sodišče ne sledi tožbeni navedbi, da ni pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi sredstev s sklicevanjem na odločbo z dne 2. 4. 2010, s katero je bilo delno ugodeno zahtevku tožeče stranke, pri čemer se je po prepričanju tožeče stranke nepravilno postavila na stališče, da je zavrnitev izplačila 3.927,52 EUR predstavljalo naknadno zmanjšanje pravice tožeče stranke do sofinanciranja ukrepa vodenja M.. Sodišče se je do tega tožbenega ugovora opredelilo v točki 18 obrazložitve te sodbe, za takšno odločitev, ki jo sodišče ocenjuje kot pravilno in zakonito, pa je imela tožena stranka pravno podlago v sedmem odstavku 102. člena Uredbe PRP.

25. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da gre pri Uredbi PRP za podzakonski akt, ki ne sme na novo določati pravic in obveznosti posameznih subjektov in ne more posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je pridobila na podlagi pravnomočne odločbe. Glede slednjega očitka se je sodišče opredelilo že zgoraj, v zvezi z očitkom določanja pravic in obveznosti v tem podzakonskem predpisu in v zvezi s tem zatrjevano protiustavnostjo le-tega, pa sodišče pojasnjuje, da morajo biti podzakonski predpisi, na podlagi tretjega odstavka 153. člena Ustave, usklajeni z ustavo in z zakoni. Po presoji sodišča sporno določilo Uredbe PRP ne določa pravic in obveznosti, kot to zatrjuje tožeča stranka, ampak določa pravila, ki se nanašajo na porabljena sredstva in s tem na upravičenost izdatkov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe PRP, se namreč s to uredbo določajo vrste ukrepov, upravičene naložbe in aktivnosti, upravičenci, upravičeni in neupravičeni stroški, pogoji za upravičenost, merila za izbor, postopki za izvajanje posameznih ukrepov, nadzor nad izvajanjem ukrepov, višina sredstev ter finančna merila za izvajanje med drugim Uredbe Sveta (ES), št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005, o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Slednja pa v 3. točki 71. člena določa, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v tej uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja. Po presoji sodišča na tej podlagi nacionalni uredbodajalec predpiše, kateri stroški se štejejo kot upravičeni in za katere se podpora ne odobri, torej to predstavlja merila za določitev upravičenih in neupravičenih stroškov. Iz navedenih razlogov sodišče zaključuje, da ni podlage za sklep, da je sporna ureditev v nasprotju z Ustavo in zakoni.

26. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori tožeče stranke, da ji ni mogoče naprtiti sankcij v obliki zmanjšanja izplačila v smislu 30. člena Uredbe 65/2011/EU, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na četrti odstavek te določbe, poleg tega pa še navaja, da gre za izjemo, ki jo je treba restriktivno tolmačiti in morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Kot je navedeno v točkah 20 in 21 obrazložitve te sodbe, se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Navedene določbe v nadaljevanju določajo način izračunavanja, katerega sodišče v skladu z zgoraj navedenim ocenjuje kot pravilnega. Sodišče ugotavlja, da se znižanje ne uporabi le v primerih, ko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Po presoji sodišča je tožeča stranka na podlagi predpisne določbe petega in sedmega odstavka 102. člena Uredbe PRP in glede na že večje število prej vloženih zahtevkov poznala predmetno določbo (t. j. sedmi odstavek 102. člena Uredbe PRP) in bi morala glede na vložene zahtevke svoj zahtevek za izplačilo sredstev v tem postopku znižati za sporni znesek, kar pomeni, da ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev navedenega presežka.

27. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Sodišče je v tej zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

29. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.