Up-242/98

11. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z., ki ga zastopajo odvetniki dr. B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v V., na seji senata dne 11. 7. 2000 s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 88/97 z dne 21. 5. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 518/96 z dne 13. 11. 1996 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 257/95 z dne 4. 4. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrožno sodišče je zavrnilo zahtevek ustavnega pritožnika za povračilo škode, ki naj bi jo ta utrpel med opravljanjem vojaške službe, ko se je v polni vojaški opremi plazil po travnatem terenu. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja zaključilo, da je poškodba hrbtenice, ki je ob tem nastala, posledica razvojne motnje (ne poškodbe), ki jo s strokovno izvedenim pregledom v postopku za oceno zdravstvene sposobnosti vojaškega obveznika, predpisanim kot obveznim (tako imenovani palpatorni pregled hrbtenice), ni bilo mogoče odkriti. Pritožba in revizija ustavnega pritožnika sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni.

Ustavni pritožnik navaja, da izpodbijane sodbe odstopajo od ustaljene sodne prakse, ki je v takih oziroma podobnih primerih tožnikom priznavala odškodnino iz naslova objektivne odgovornosti. S tem odstopom od ustaljene sodne prakse naj bi sodišča kršila načela pravne in socialne države (2. člen Ustave), načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do varnosti (34. člen Ustave) in pravico do varstva pri delu, ki naj bi po navedbah pritožnika izhajala iz 66. člena Ustave.

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načel pravne in socialne države (iz 2. člena Ustave), načela enakosti pred zakonom (iz drugega odstavka 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), pravice do varnosti (iz 34. člena Ustave) in pravice do varstva dela (iz 66. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Pravna praksa, na katero se sklicuje ustavni pritožnik, v konkretni zadevi ni relevantna, ker se nanaša na drugačne pravne situacije kot je pritožnikova. To velja tudi za sodno odločbo VSH Rev 1638/84 z dne 22. 11. 1984, ki, kot je opozorilo že revizijsko sodišče, v izvirniku obravnava le potapljanje, ne pa tudi plazenja po travi (glej Pregled sudske prakse 27/85, str. 63 in 64).

3.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude