Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnika sama trpita svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor ter odločilo, da dolžnika sama trpita svoje stroške ugovornega postopka, upniku pa sta dolžna povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 28.182,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2006 do plačila.

Dolžnika sta se zoper sklep pravočasno pritožila. Sklep izpodbijata v celoti in uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP. Vztrajata, da bi sodišče moralo upoštevati ugovorni razlog po 9. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ. Dolžnika zavračata razloge v sklepu v delu, v katerem je sodišče zaključilo, da dolžnika nista predložila ali predlagala izvedbe kakšnega konkretnega dokaza, razen zaslišanje strank. Sodišče predpostavlja obstoj dokazne maksime, ki je v slovenskem izvršilnem pravu ni. Sodišče je postopalo v nasprotju z določili ZPP, saj sta dolžnika v ugovoru navedla dejstva in dokaze. Sodišče ni opravilo skrbne presoje dokazov. Ker je brez zaslišanja strank odločilo, da je ugovor dolžnika neutemeljen, je odločilo v nasprotju z dejanskim stanjem in zato nepravično. Dolžnika predlagata višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ugovor o neizvršljivosti izvršilnega naslova neutemeljen in da tudi ni utemeljen ugovor iz razloga po 9. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ. V zvezi s slednjim je sledilo navedbam upnice v odgovoru na ugovor in zaključilo, da dolžnika razen pavšalnega navajanja o obstoju ustnega dogovora med strankama glede odloga izpolnitve dolžnikove obveznosti, nista predložila kakšnega konkretnejšega dokaza, razen zaslišanja strank, dočim je upnica odgovoru na ugovor priložila dopise, iz katerih izhaja, da je dolžnika opozarjala na vložitev predloga za izvršbo. Zavrnitev tretjega ugovornega razloga, da je tak poseg v življenjski in pravni položaj dolžnikov s stališča ustavnih določb o spoštovanju človekovega dostojanstva nesorazmeren, je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da upnica razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega se morata dolžnika izseliti in da zato ne gre za nesorazmerje med upnico in dolžnikoma. Pritožba ne izpodbija zaključkov sodišča, da je ugovor o neizvršljivosti izvršilnega naslova neutemeljen niti zaključkov o tem, da niso utemeljene ugovorne navedbe dolžnikov o nespoštovanju ustavnih določb. Sodišče druge stopnje pa povsem sprejema razloge prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu. Neutemeljen je očitek, da sodišče predpostavlja obstoj dokazne maksime. Sodišču ni moč očitati, da je odločilo v nasprotju z določili ZPP, ker ni zaslišalo strank, kot sta predlagala v ugovoru dolžnika. 213. člen ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja glede na določbo 15. čl. ZIZ, določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, ter da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni sodišča druge stopnje je v izpodbijanem sklepu odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Sodišče je odločilo o ugovoru dolžnikov po dokazni oceni predloženih dopisov v odgovoru na ugovor. Tako je ugotovilo, da je upnica dolžnika opozarjala na vložitev predloga za izvršbo. Ker je v odgovoru na ugovor upnica zatrjevala, da z dolžnikoma ni sklenila dogovora, po katerem naj bi se bila zavezala, da ne bo predlagala izvršbe zaradi izročitve in in izpraznitve nepremičnin, bi tudi zaslišanje strank ne pripeljalo do drugačnega zaključka in je bila izvedba dokaza z zaslišanjem strank nepotrebna za ugotovitev zatrjevanega dejstva, glede na to, da dolžnika drugega dokaza, ki bi potrjeval zatrjevani dogovor med strankama, nista predložila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo povsem utemeljeno zaključilo, da je ugovor dolžnikov po 9. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ neutemeljen in ga je v skladu z določbo 3. odst. 58. člena ZIZ zavrnilo. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Dolžnika dejanskih ugotovitev v tem delu nista izpodbijala, materialnopravni preizkus pa pokaže, da je sodišče pri odmeri stroškov pravilno uporabilo zakonske določbe in Odvetniško tarifo. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in se sodišču prve stopnje tudi ni pripetila nobena bistvena kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo dolžnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl., 366. čl. in v zv. s 15. čl. ZIZ).

Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato morata kriti svoje stroške v zvezi s pritožbo (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP in v zv. s 15. čl. ZIZ).