Jedro

Posojilna pogodba ni vezana na posebno obliko. Tožena stranka ne more uspeti z navedbami, da zahtevek na vračilo posojila ni utemeljen, ker posojilna pogodba nima oblike neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Veljaven bi bil celo ustni dogovor, zato sta veljavni tudi posojilni pogodbi v pisni obliki, kakršni sta sklenjeni v konkretnem primeru.

S posojilno pogodbo posojilodajalec ne prevzema tveganja uresničitve namena, za katerega je bilo posojilo dano. Tudi če bi bilo posojilo res namensko, samo dejstvo, da do izgradnje objekta ni prišlo, ne vpliva na obveznost posojilojemalca, da posojilo vrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64006/2011 z dne 16. 5. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), - toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti 227.124,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka), - toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.822,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja sicer, da se pritožuje zoper sodbo, obenem pa našteje tudi točko I. izreka, ki je po svoji naravi sklep, ne pa sodba, glede na vsebino – razveljavitev sklepa o izvršbi, izdanega zoper toženo stranko – pa tudi ne predstavlja neuspeha tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče preizkusilo odločbo glede II. in III. točke izreka, torej v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP), saj bi bilo v nasprotnem primeru treba pritožbo zoper sklep iz I. točke izreka zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa (smiselno prvi odstavek 274. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili dve posojilni pogoji z aneksoma, na podlagi katerih je tožeča stranka posodila toženi stranki skupno 220.000,00 EUR, tožena stranka pa se je zavezala omenjeni znesek vrniti skupaj z obrestmi do 31. 12. 2010. Kljub poteku roka za vračilo tožena stranka posojila ni vrnila. Glede na to je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo dolga ugodilo v celoti.

5. Pritožnica navaja, da lahko upnik zahteva vračilo denarja, ki ga je s posojilno pogodbo izročil dolžniku, neposredno v izvršilnem postopku samo v primeru, da je bil pravni posel (posojilna pogodba) sklenjen z zahtevano obliko – v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Posojilna pogodba št. 1/2010 z dne 11. 5. 2010 in posojilna pogodba št. 2/2010 z dne 22. 6. 2010 zahtevane obličnosti nista izpolnjevali, zato tožeča stranka ni mogla neposredno v izvršilnem postopku zahtevati vračila denarja na njuni podlagi. Z namenom, da bi obšla kogentne pravne norme Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede neposredno izvršljivega temelja zahtevka, je v predlogu za izvršbo tožeča stranka kot temelj navedla (dovoljen) izpisek odprtih postavk. Po tem, ko je tožena stranka v izvršilnem postopku uspela s svojimi ugovornimi navedbami in se je postopek nadaljeval pred prvostopenjskim sodiščem, pa je tožeča stranka temelj terjatve spremenila in v prvi pripravljalni vlogi navedla, da njena terjatev ne temelji več na verodostojni listini, ampak je navedla nov temelj - dve posojilni pogodbi z aneksi. Tožeča stranka je temelj oblikovala na drugi podlagi kot v predlogu za izvršbo, tožena stranka pa izpiska iz poslovnih knjig oziroma knjigovodske kartice z dne 15. 5. 2010 ni nikoli prejela.

6. Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, razveljavi in odloči, da bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku. Če dolžnik z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se jo obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Ko torej dolžnik obrazloženo ugovarja, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, to je s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino v smislu ZIZ in ne predstavlja vprašanja, s katerim se ukvarja sodišče, ko odloča o zadevi v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, v njem sodišče ne presoja dejstev o obstoju terjatve. Prav zato morajo listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, izpolnjevati določene formalne pogoje, da bi jim ZIZ priznal dokazno vrednost verodostojne listine (drugi odstavek 23. člena ZIZ). V pravdnem postopku pa velja pravilo proste presoje dokazov.

7. S tem se pokaže, da pritožbena navedba, da posojilni pogodbi nista sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki naj bi bil podlaga za izvršbo, za odločitev ni pomembna. Ne glede na to pritožbeno sodišče pripominja, da tožeča stranka ni vložila izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova, pač pa na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ. Prav tako ni v pravdi odločilnega pomena izpisek iz poslovnih knjig oziroma knjigovodska kartica, ki je predstavljala verodostojno listino kot podlago za izvršbo. Sodišče je namreč v skladu z 8. členom ZPP odločilo po oceni izvedenih dokazov na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Posojilna pogodba v smislu 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in nadaljnjih ni vezana na posebno obliko. Zakon ne določa, da bi morala biti sklenjena v pisni obliki ali celo v obliki notarskega zapisa. Tožena stranka ne more uspeti z navedbami, da zahtevek na vračilo posojila ni utemeljen, ker posojilna pogodba nima oblike neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Veljaven bi bil celo ustni dogovor, zato sta seveda veljavni tudi posojilni pogodbi v pisni obliki, kakršni sta sklenjeni v konkretnem primeru.

9. Glede pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prejela knjigovodske kartice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil toženi stranki vročen drugopis prve pripravljalne vloge tožeče stranke na red. št. 12 skupaj s prilogami (med drugim tudi s knjigovodsko kartico), kar potrjuje k vlogi pripeta vročilnica. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej zatrjuje, če se ne dokaže drugače. Tožena stranka pa s posplošenimi zatrjevanji ne more omajati verodostojnosti vročilnice.

10. Glede na to, da je temelj tožbenega zahtevka izkazan s posojilnima pogodbama z aneksoma, višini tožbenega zahtevka pa tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala, knjigovodska kartica nima odločilne teže za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Pritožnica navaja, da sta bili dani posojili namenski in sta bili namenjeni izdelavi projektne dokumentacije za izgradnjo bolnišnice v Libiji. Projektna dokumentacija je bila izdelana, zaradi vojne v Libiji do začetka del še ni prišlo, vendar pa je bil projekt zaenkrat samo zadržan in ni odpovedan. Tožeča stranka trditev o namensko danem posojilu ni zanikala, prvostopenjsko sodišče postavljenih trditev v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilnim ugotovitvam prvostopnega sodišča o odločilnem dejstvu, da iz predloženih posojilnih pogodb in aneksov ne izhaja, da bi stranki vrnitev posojila pogojevali z uspešnostjo projekta, za katerega je tožena stranka posojilo porabila. Zato tudi ni relevantno, kar trdi pritožnica, da je projekt zaenkrat samo zadržan in ni odpovedan. S posojilno pogodbo posojilodajalec ne prevzema tveganja uresničitve namena, za katerega je bilo posojilo dano. Tudi če bi bilo posojilo res namensko, samo dejstvo, da do izgradnje objekta v Libiji ni prišlo, ne vpliva na obveznost posojilojemalca, da posojilo vrne.

12. Pritožbene navedbe, da so med strankama potekali dogovori o „nadomestni“ izročitvi projektne dokumentacije tožeči stranki, katera naj bi projekt izgradnje bolnišnice v Libiji tudi realizirala, so nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj ni teh navedb podala pravočasno v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pripominja, da samo dogovarjanje v tej smeri brez uspešnega zaključka dogovorov ne more odvezati tožene stranke od pogodbene obveznosti, da mora vrniti prejeto posojilo.

13. Niso upoštevne okoliščine, na katere opozarja pritožnica, da tožena stranka denarja preprosto ni zmožna vrniti. Pritožnica ne more uspeti z navedbami o plačilni nesposobnosti, saj ta predstavlja normalni poslovni riziko, ki ga mora nositi tožena stranka sama.

14. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.