Jedro

Navedbe tožeče stranke o postravmatskem stresnem sindromu pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo tožeča stranka ponavlja tudi v reviziji. Vse do zaključka postopka na prvi stopnji se je namreč sklicevala le na novo nastale trajne posledice na vratni hrbtenici in poslabšanje psihičnega stanja, postravmatski stresni sindrom kot vzrok za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je prvič omenila šele v pritožbi z dne 14.7.2004.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da tožničino poslabšanje zdravstvenega stanja na fizičnem in psihičnem področju ni posledica prometne nesreče 30.1.1997. Sodišče druge stopnje je iz razlogov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prisodi 1.100.000 SIT, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se tako o tožničini pravici do dodatne odškodnine zaradi postravmatske stresne motnje sploh ni izjasnilo, sodišče druge stopnje pa je to pravico tožeče stranke odklonilo z ugotovitvijo, da so simptomi postravmatske stresne motnje izzveneli približno v času, ko je bila sklenjena izvensodna poravnava z dne 15.1.1998. Po določbi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Škoda bi bila lahko zajeta v sklenjeno izvensodno poravnavo le pod pogojem, če bi šlo za predvidljivo in pričakovano posledico škodnega dogodka v času sklenitve izvensodne poravnave. Postravmatska stresna ni bila niti pričakovana niti predvidljiva posledica utrpele poškodbe natega vratnih mišic. Tožnica je bila z dejstvom, da je zbolela za postravmatsko stresno motnjo, seznanjena šele ob poglobljenih psihiatričnih pregledih v letu 2000. Postravmatski stresni sindrom tako predstavlja novo škodo, ki ni bila in ni mogla biti zajeta v izvensodni poravnavi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zgrešeno je stališče, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar imata takšne pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07- UPB, v nadaljevanju ZPP). Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti sodbi nižjih sodišč nimata. Ker je tožeča stranka trditveno gradivo o postravmatskem stresnem sindromu kot podlagi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prvič ponudila šele v pritožbi (o tem glej v nadaljevanju obrazložitve), je logično, da se sodišče prve stopnje o tem ni in ni bilo dolžno izjaviti.

Tožeča stranka v reviziji ne zahteva več odškodnine zaradi trajnih posledic na vratni hrbtenici niti zaradi poslabšanja psihičnega stanja, ki naj bi ga poglobil škodni dogodek. Ker so bili po prometni nesreči 30.1.1997 prisotni simptomi postravmatskega stresnega sindroma, vztraja pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Namen teh trditev je konstruirati dejansko podlago za prisojo tako imenovane nove škode, o kateri govorimo takrat, kadar ob priznanju odškodnine za prvo škodo še ni bila znana in je, čeprav je ob normalnem teku stvari ni bilo mogoče predvideti, kasneje vendarle nastala.

Navedbe tožeče stranke o postravmatskem stresnem sindromu je treba odkloniti že iz razloga, ker pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/03 - ur. p. b. v nadaljevanju ZPP), ki jo tožeča stranka ponavlja tudi v reviziji. Vse do zaključka postopka na prvi stopnji se je namreč sklicevala le na novo nastale trajne posledice na vratni hrbtenici in poslabšanje psihičnega stanja, postravmatski stresni sindrom kot vzrok za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je prvič omenila šele v pritožbi z dne 14.7.2004, pri čemer ni niti poskušala izkazati pogoja nekrivde za prepozne navedbe.

Tožeči stranki pa ne bi bilo mogoče priznati odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so posledica postravmatskega stresnega sindroma, niti v primeru, če ne bi bilo prekluzije glede navajanja dejstev. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da okoliščina, da je motnja v času sklenitve izvensodne poravnave z dne 30.1.1997 že izzvenela, izključuje morebitno subsumpcijo tovrstnih posledic pod pojem "nove" škode. S citirano izvensodno poravnavo sta namreč pravdni stranki zajeli (najmanj) tisto oškodovankino prikrajšanje oziroma škodne posledice, ki so nastale do sklenitve te pogodbe.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).