Jedro

Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.

Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.

Tožničina poškodba predstavlja hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v IV. kategorijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica naj sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati 12.086 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožnici povrne 2894,74 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Navedena obveznost toženke pomeni še neplačano zavarovalnino po AO+ zavarovanju za nepremoženjsko škodo iz prometne nesreče, ocenjeno skupaj na 35.500,00 EUR.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Trdi, da je njena škoda ocenjena prenizko. Povzema ugotovljene poškodbe, nevšečnosti ter bolečine in posledice, ki jih je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ter meni, da bi po objektivnem in subjektivnem kriteriju to moralo voditi do višje ocene njene škode. Glede zavrnitve materialne škode, češ da je AO+ zavarovanje ne krije, navaja, da ni imela vpliva na toženkine splošne pogoje. Posebej graja tudi odločitev o stroških, saj meni, da je sodišče napačno ocenilo zavrnilni del oz. ni upoštevalo spremembe tožbe, po kateri je bil njen končni uspeh v pravdi večji, in sicer 75%, ne le 48%, saj je vtoževala skupaj 46.331,75 EUR, poleg tega pa bi moralo sodišče po mnenju pritožbe ves čas izhajati iz vrednosti zahtevka 900 t. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Očitkov kršitve postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba niti ne obrazloži, vsebinsko izpodbija le prenizko oceno nepremoženjske škode, torej napačno uporabljen 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), nepriznanje materialne škode ter napačno ocenjen uspeh glede stroškov postopka. Nič od tega utemeljeno.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, torej 179 čl. OZ, ki v 2. odst. sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.

8. Ni sporno, da je tožnica v nesreči utrpela zdrobljen zlom zgornjega dela desne nadlahtnice z zlomom kirurškega dela vratu in dislokacijo odlomkov ter glavice, okvaro desnega pazdušnega živca, udarnino in odrgnino glave, udarnino leve strani prsnega koša desnega stegna in odrgnino obeh rok. Gre za hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v IV. kategorijo. Tožničina celotna nepremoženjska škoda je bila ocenjena na 35.500 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo približno 33 neto povprečne plače na zaposlenega v RS.

9. Tožnica je stara 73 let, je upokojenka. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je pretrpela, so natančno ugotovljene ter opisane v točkah 8 do 9 obrazložitve na str. 6 - 7 prvostopenjske sodbe in niso sporne, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševne bolečine, ki jih v posledici tega tožnica trpi, pa v točkah 11 do 12 na str. 8 - 9. Tudi te v pritožbi niso sporne. Pritožbeno sodišče jih ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Te tožnice ne upravičujejo do višjega zneska ocenjene škode. Sodišče prve stopnje je korektno navedlo sedem primerljivih zadev (opomba 1 na strani 9), čemur pritožba ne oporeka. Po navedeni primerjavi se pokaže, da tožnici dosojeni znesek ni prenizek, saj ne odstopa od podobnih primerov, upoštevajoč tudi njene individualne lastnosti (starost, dejstvo, da je upokojenka), ki nikakor ne narekujejo posebnega zvišanja.

10. Nasprotovanje zavrnitvi zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode je brez podlage, saj te zavarovanje (AO+), na podlagi katerega tožnica iztožuje pretrpljeno škodo, pač ne krije. Da sama ni sodelovala pri opredeljevanju splošnih pogojev, ki povračilo tovrstne škode izključujejo, ne vodi do drugačnega zaključka. Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (1. odst. 120. čl. Obligacijskega zakonika).

11. Tudi odločitev o stroških je pravilna, posledica pravilno ocenjenega tožbenega (ne)uspeha tožnice. Ta je svoj zahtevek 37.295,75 EUR sprva znižala na 14.295,75 EUR, nato pa ga je zvišala na 23.33,75 EUR. Da mora toženka tožnici plačati 12.086 EUR, je torej malo manj kot polovičen tožničin uspeh. Vrednost dejanj pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo vsakič glede na aktualno vrednost spora (za prvoten zahtevek 900 tč., po znižanju pa ustrezno nižje).

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).