Jedro

Za veljavnost oporoke morajo biti kumulativno podani znaki oporočne sposobnosti, in sicer mora oporočitelj biti pri zavesti, mora prepoznati osebe, katerim kaj zapušča, mora vedeti, kaj zapušča z oporoko, ter se mora zavedati, da sestavlja oporoko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.461,07 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 273/2014 z dne 18. 4. 2017 razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Ugotovi se, da zapisa zapustnice D. Z., rojene 1927, z dne 10. 4. 2011 z besedilom: "Podpisana D. pri polni zavesti izjavljam, da zapuščam moj del hiše dinar in delnice moji hčerki L. in možu svakemu polovica." in "Pri polni zavesti izjavljam, da sam dužna moji čerki L. 25.000 EUR, ko sva prodali hišu u O. je bla 1/2 polovica hiše nena. Želim da se ji ta dinar vrne. Njena je tudi 1/3 dinarja od stanovanja v L. ki nam ga je posodila in naj se ji vrne. Z. D.", ni veljavna zapustničina oporoka. 2. Ugotovi se, da v zapuščino po pokojni D. Z., rojeni 1927, stanujoči ..., ne spada tudi polovica dobroimetja na transakcijskih računih tožnika M. Z., pri banki A d.d. 104.260,0 EUR in pri banki B 8.031,00 EUR, skupaj 112.409,00 EUR, polovica 56.204,50 EUR." II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 2.443,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov."

2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje glede veljavnosti oporoke ugotovilo, da je pokojna napravila oporoko, po določbah Zakona o dedovanju, sicer na podlagi določbe člena 61, 62 in 63 ZD. Na podlagi mnenja sodne izvedenke za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, je sodišče ugotovilo, da je oba lističa oporoke z dne 10. 4. 2011 izpisala ista oseba. Izvedenka je še izpovedala, da meni, da je nemogoče, da bi šlo za tako imenovani vplivni rokopis, torej da bi nekdo vplival na pisca, vsi rokopisi oziroma rokopisi pa so nastali s strani iste osebe. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bila pokojna oporočno sposobna. To je ugotovilo na podlagi izpovedi prič in na podlagi mnenja izvedenca psihiatrije. Pokojna je bila prisebna, bila časovno in krajevno popolnoma orientirana in tudi razumna. V tej zvezi ni sledilo izpovedi tožnika, ki je trdil obratno. Sodišče je ugotovilo, da je oporočiteljica kazala znake, ki morajo obstajati kumulativno in sicer oporočitelj mora biti pri zavesti, mora prepoznati osebe, katerim kaj zapušča, mora vedeti kaj zapušča z oporoko, ter se mora zavedati, da sestavlja oporoko. Izvedenec je ugotovil, da oporočiteljica na dan pisanja oporoke ni kazala znakov, da bi bila njena zavest kakorkoli spremenjena in je tudi vedela komu kaj zapušča. Vse to pomeni, da je bila oporočno sposobna, čeprav je sicer kazala nek deficit, kot so bile motnje sprotnega spomina, vendar pa zapustnica v času sestave oporoke ni prejemala nobenih psihiatričnih zdravil. Sodišče je še zapisalo, da so za oporočno sposobnost predpisani blažji pogoji, te pa je zapustnica izpolnjevala. V konkretnem primeru dimenzija duševnosti pri oporočiteljici še ni bila prizadeta, vendar pa je ostala ne izmerna prizadetost kognitivnih funkcij. Sodišče je za koncu zaključilo, da je na dan sestave oporoke datirane na dan 10. 4. 2011 bila sposobna izraziti svobodno voljo in razumeti pomen oporočne izjave. Zapisa, ki sta bila tekom konkretnega pravdnega postopka sporna, tako predstavljata veljavnost zapustničine oporoke, saj izpolnjujeta vse z Zakonom o dedovanju predpisane predpostavke. Tudi glede skupnega premoženja je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi kupnina spadala v tožnikovo osebno premoženje. Pri tem ni sledilo navedbam tožnika, da je samo on ustvaril vrednost tega stanovanja. Pokojna se je redno ukvarjala s šiviljstvom ter tako denarno prispevala v gospodinjstvo, v določenem obdobju se je celo ukvarjala z rejo piščancev in je v določenem obdobju celo zaslužila več kot njen mož. Pokojna je k skupnemu gospodinjstvu prispevala tudi z nedenarnimi prispevki, in sicer, je pokojna skrbela za hčer in gospodinjstvo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče zaključilo, da je pokojna v enaki meri kot tožnik prispevala k skupnemu premoženju, vsled česar je tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na dobroimetja, ki ne sodijo v zapuščino, neutemeljen. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

3. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da je zapis z dne 10. 4. 2011 predstavljal zapustničino oporoko in torej njeno pravo voljo. Prav tako je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu ko je ugotovilo, da sta oba zakonca k skupnemu premoženju prispevala v enakih deležih in je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik je mnenja, da zapustnica ni bila oporočno sposobna v času sestavljanja oporoke in vse to izhaja iz obširne zdravstvene dokumentacije, s katero je tožnik razpolagal kot njen mož. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe ZPP, saj v sodbi manjka dokazni sklep, ki bi bil napravljen na podlagi izvedenega postopka. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni snemalo glavnih obravnav, prav tako pa sodišče navedb in izpovedb prič ni pravilno zapisalo v zapisnikih. Toženka je sama stopila v stik z izvedenci in sodniki, mimo glavne obravnave in je s tem sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, s čemer je kršilo temeljno načelo pravdnega postopka. Sodišče v okviru dokaznega postopka ni upoštevalo pisne izjave predlagane priče s strani tožnika in sicer družinskega zdravnika dr. M., ki je zapustnico in tožnika poznal desetletja in bi bil za konkretni postopek najbolj verodostojna priča. Sodišče bi moralo prebrati njegovo pisno izjavo. Sodišče je enostransko izvedlo dokazni postopek in ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po zaslišanju osebja bolnišnice oziroma doma v katerem je ležala zapustnica ob sestavi sporne oporoke. Zaslišanje domskega osebja je predlagala tudi tožena stranka sama, na zadnji obravnavi pa je dokazni predlog po njihovem zaslišanju umaknila. Tožeča stranka pa je pri izvedbi tega dokaza vztrajala. Ker pa je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, je kršilo določbo člena 286 ZPP, saj lahko stranka tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo navaja dejstva in nove dokaze. Domsko osebje bi bilo lahko edino verodostojno in bi pravilno izpovedalo glede resničnega zdravstvenega stanja zapustnice. V oporoki izjavljena volja mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika, kar pa v konkretnem primeru ni bilo prisotno in je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 60. člena ZD. Sodišče prve stopnje zato ni pravilno ugotovilo vseh okoliščin sestave oporoke. Sodišče prve stopnje je tudi napačno sledilo mnenju izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je namreč v dokaznem postopku predložil zdravstveno dokumentacijo zapustnice, ki bi jo moral oceniti izvedenec, le-ta pa se je pri svojem mnenju oprl tudi na izvide in medicinske zapise, ki v konkretnem postopku niso bili predloženi kot dokaz, temveč jih je sam pridobil v neposrednem kontaktu z domom, kjer je bivala zapustnica. Izvedenec je podal vrednostne ocene le v korist navedb tožene stranke. Izvedenec je tudi spregledal, da pokojna na podlagi presejalnih testov ni bila sposobna samostojno, brez sugestij napisati preprosti stavek. Navedeno mnenje izvedenca torej pomeni, da zapustnica ni bila zmožna sestaviti oporoke sama in s svojo lastno voljo. Izvedenec je svoje pisno mnenje na naroku samo prilagodil za potrebe zaslišanja na glavni obravnavi. Za samo pravilno pravno presojo je temeljnega pomena vplivna volja zapustnice pri sestavi oporoke, kar pa je v konkretnem primeru ostalo nepravilno ugotovljeno ter pomanjkljivo presojano s strani izvedenca. Glede dokaznega postopka v delu ugotovitve skupnega premoženja pa se je sodišče prve stopnje povsem enostransko oprlo zgolj na izpovedi prič, ki so lahko zgolj posredni dokaz, saj nobena zaslišana priča realnega dejanskega stanja glede premoženja tožnika in zapustnice ni poznala. Priče, ki so bile zaslišane in so izpovedovale o prispevku k skupnemu premoženju, ne zadostujejo za dovolj visoko stopnjo verjetnosti, na podlagi katere bi lahko sodišče pravilno in zakonito odločilo o deležu na skupnem premoženju. Odločitev sodišča prve stopnje je posledično nezakonita tudi v stroškovnem delu. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Glede oporoke je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ter na natančni sklepni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj kot celote. Sodišče se je pravilno opredelilo do materialnopravne podlage. Glede zahtevka tožnika, ki se nanaša na skupno premoženje in zapuščino pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev podrobno obrazložilo, ter je v tej zvezi podalo svojo dokazno oceno v točkah 32. do 42. obrazložitve. Glede snemanja tožena stranka navaja, da je tožnik na glavnih obravnavah sodeloval, ne da bi bilo opaziti kakršnokoli hibo v sluhu, prav tako pa je tožnik ves čas imel ob sebi pooblaščenko, ki je zastopala njegove interese in pravice. Tožnik je zaslišan kot stranka na vprašanja sodišča odgovarjal brez težav. Glede pristranskosti sodišča je tožena stranka mnenja, da bi tožeča stranka morala zahtevati izločitev sodišča v kolikor je menila, da le-to posluje pristransko. Nadalje navaja, da toženka mimo glavne obravnave ni stopala v kontakt z nikomer, ne s sodnico, ne z izvedenci, niti s pričami. Glede priče dr. M. pa toženki ni jasno ali pooblaščenka tožnika ne ve, da slednje izjave ni vložila v spis, niti se nanjo ni sklicevala. Tožnik pisne izjave priče dr. M. nikoli ni vložil v spis. Res je bil predlagan za zaslišanje kot priča, vendar pa nikoli v spis ni bila vložena njegova pisna izjava. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo svojo odločitev glede tega katere dokazne predloge je zavrnilo. Sodišče je pravilno zavrnilo kot prepozen dokazni predlog tožnika po zaslišanju oskrbovancev v Domu ..., saj so bili predlagani prepozno. Zavrnitev tega dokaza je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 13. obrazložitve. Izvedenka forenzične stroke je pravilno ugotovila, da je sporni rokopis kot tudi sporna podpisa na obeh lističih oporoke z dne 10. 4. 2011 izpisala ista oseba, to je pokojna. Izvedenka je izključila možnost, da bi kdo drug ponarejal rokopise oziroma podpise. Pokojna je bila v času sestave oporoke tudi oporočno sposobna kot je to ugotovil izvedenec s področja psihiatrije. Izvedenec je ugotovil, da je bil spomin zapustnice za nazaj ohranjen in da je imela ohranjen spomin. V ustni dopolnitvi svojega mnenja je izvedenec v celoti vztrajal pri podanem pisnem izvedenskem mnenju. Izpovedal je, da je iz zdravstvene dokumentacije zapustnice zanesljivo ugotovil, da oporočiteljica na dan zapisa oporoke ni kazala znakov, da bi bila zavest kakorkoli spremenjena. Izvedenec je iz podatkov o zdravestveni dokumentaciji razbral, da je pokojna sprejemala obiske in imela kontakte s sorodniki, tako je tudi vedela komu kaj zapušča, oporočni spomin pri oporočiteljici za nazaj ni bil okrnjen, ni kazala nobenih znakov in motenj, zaradi katerih naj ne bi bila oporočno sposobna. Sodišče je tako dejansko stanje konkretnega primera ocenilo povsem pravilno, ter svojo odločitev pravilno oprlo na pravilno materialnopravno podlago. Glede pritožbenih očitkov tožnika, ki se nanašajo na skupno premoženje, pa je tožena stranka prav tako mnenja, da niso utemeljeni. Tožnik je v tožbi trdil, da gre v predmetnem stanovanju za denarna sredstva, katera je pridobil s prodajo prejšnjega stanovanja v L. Tožnik pa pri tem ni znal pojasniti, niti dokazati, kdaj je predmetno stanovanje kupil, torej ali v času, ko življenjska ekonomska skupnost z zapustnico še ni bila ustvarjena ali v času trajanja njune življenjske ekonomske skupnosti, niti ni znal povedati, kdaj je bilo to stanovanje prodano. Prav tako tožnik ni uspel dokazati, da bi imel na svojem transakcijskem računu toliko denarnih sredstev, da bi iz slednjih dejansko lahko kupil sam to stanovanje v L. Trditveno in dokazno breme glede večjega deleža na skupnem premoženju je bilo na strani tožnika, le-tega pa ni uspel dokazati. Toženka, kakor tudi zaslišane priče so izpovedale, da je tudi pokojna ves čas trajanja v zakonski zvezi bila pridna, delovna, da se je ukvarjala z različnimi dejavnostmi, s katerimi je služila denar in da je na tak način prispevala k gospodinjstvu. Prav tako je skrbela za dom in družino. Tožnik drugih dokazov, razen potrdilo o renti, potrdila ZPIZ o pokojnini ter pogodbe o nakupu stanovanja in kreditne pogodbe ni predložil, na zaslišanju pa tudi ni znal pojasniti zakaj, da naj bi ravno on prispeval bistveno več k skupnemu premoženju. Potrdil je, da se je pokojna ukvarjala s šiviljstvom, da je nekaj zaslužila, vendar ga ni zanimalo koliko. Pokojna pa je skrbela za njuno hči, delala je v Š. in P., redila je piščance in tako dalje. Vse priče so izpovedale, da je pokojna prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja. Po mnenju tožene stranke, tožeča stranka z vložitvijo pritožbe zlorablja procesne pravice, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, katere v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve navedlo katere dokaze je izvedlo in v nadaljevanju obrazložitve sodbe je te dokaze tudi dokazno ocenilo po metodološkem principu iz določbe člena 8 ZPP. V točki 13. obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazložilo zakaj ni dopustilo izvedbe dokaza, predlaganega s strani tožeče stranke na naroku dne 18. 4. 2017 in sicer zaslišanjem prič (oskrbovalcev Doma ...), saj je za izvedbo tega dokaza bila tožeča stranka prekludirana, ker ga ni predlagala pravočasno, prav tako pa ni podala utemeljene obrazložitve, zakaj brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Na drugi strani je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka podala predlog za zaslišanje prič in sicer oskrbovancev Doma ..., nato pa je ta dokazni predlog umaknila. Tožeča stranka je tako bila prekludirana s tem dokaznim predlogom. Sodišče druge stopnje pa še pripominja, da tožeča stranka ni poimensko navedla katere bi bile tiste priče, ki bi vedele izpovedati o psihičnem stanju pokojne v času, ko je bivala v domu in je tako šlo za nekonkretiziran dokazni predlog, kateremu sodišču prve stopnje zato pravilno ni sledilo.

7. Glede snemanja glavne obravnave pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo člena 125a ZPP, ki daje sodišču možnost, ne pa obveznost, da odredi zvočno ali slikovno snemanje naroka. Tožeča stranka tudi ni pojasnila kako je izostanek snemanja bistveno vplival na to, da je sodišče v nadaljevanju izdalo nezakonito sodbo. Tožeča stranka je imela sama in po pooblaščenki možnost, da je tudi sama pričam in izvedencem postavljala vprašanja in nanje dobila tudi ustrezne odgovore.

8. Glede zaslišanja priče dr. M. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo takšen dokaz in je to tudi obrazložilo v točki 15. obrazložitve in je tu štelo, da tožnik ne vztraja več pri podanem dokaznem predlogu, podanem na naroku dne 9. 12. 2014 in v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2015, ko je zahteval zaslišanje priče dr. M. Iz spisovnega gradiva, katerega je v potrditev svojih trditev navedla tožeča stranka (priloge A spisa) pa ne izhaja, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da je tožnik v spis predložil pisno izjavo te priče. Glede ostalih listinskih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz svojih trditev in se le-te nanašajo na potrdila ZPIZ za tožnika pa sodišče druge stopnje dodaja, da tožeča stranka tudi v pritožbi ni zadostila dokaznemu in trditvenemu bremenu, da bi dokazala, da ravno iz teh potrdil ZPIZ izhaja dejstvo, da je tožnik uspel dokazati, da je predmetno stanovanje njegovo posebno premoženje in zato naj ne bi spadalo v zapuščino po pokojni.

9. Glede navedb o pristranskosti sodišča prve stopnje pa je že v odgovoru na pritožbo tožena stranka pravilno opozorila, da bi tožeča stranka v tej zvezi morala izkoristiti možnosti kot jih daje ZPP za izločitev sodnika ali izvedenca. Prav tako tožeča stranka ni izkazala in dokazala svojih pritožbenih trditev o tem, da je tožena stranka mimo sodišča pristopala k pričam, izvedencem pa tudi k sami sodnici. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe v zvezi s storitvijo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodišče druge stopnje pa pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Glede veljavnosti oporoke se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje k zaključku sodišča prve stopnje, ki ga je le-to napravilo na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, to je na podlagi dokazne ocene izpovedi prič in mnenja obeh izvedencev, da je zapustnica izrazila svojo pravo voljo pri zapisu obeh zapisov oporoke z dne 10. 4. 2011 z besedilom, kot le-to izhaja iz izreka (sicer zavrnilnega izreka) sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca psihiatra dr. V. ocenilo kot strokovnega in verodostojnega, izvedenec je tudi na podlagi sklepa sodišča imel pristojnost, da tudi sam pridobi določeno zdravstveno dokumentacijo v zvezi z ugotavljanjem ali je bila pri zapustnici prizadeta njena sposobnost testiranja. Izvedenec je ugotovil, da je bila zapustničina orientacija prostorsko in tudi časovno neprizadeta, neprizadeta je bila orientacija do drugih oseb, prav tako ni bila okrnjena sposobnost komuniciranja z zdravnikom kot tudi z osebjem in s svojci, njeno izražanje misli ni bilo prizadeto v tolikšni meri, da bi lahko trdili, da je dementna in da je s tem v celoti pretrgana sposobnost ocenjevanja realnosti. Dejstvo, da se pokojna ni mogla premikati brez pomoči druge osebe, ni vplivalo na kognitivno sposobnost pokojne. Zapustnica v času sestave oporoke ni prejemala nobenih psihiatričnih zdravil, sklepno pa je izvedenec ugotovil in tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo, da četudi iz temperaturnega lista na dan zapisa oporoke izhaja, da je bilo zapustnici po potrebi predpisano psihiatrično zdravilo, to ni vplivalo na njeno sposobnost sestaviti oporoko, saj ni bila odvisna od teh zdravil. Zdravila so ji zdravniki predpisali le po potrebi. Iz mnenja pa ne izhaja, da bi bila zapustnica sploh dementna. Tega pri zapustnici ni bilo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so za oporočno sposobnost predpisani blažji pogoji, te pa je zapustnica izpolnjevala. Zmerna prizadetost kognitivnih funkcij, bi se lahko kazala v obliki sugestibilnosti, toda v konkretnem primeru zapustnice, po prepričanju izvedenca tega ni bilo mogoče ugotoviti. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pokojna na dan sestave oporoke, datirane na 10. 4. 2011, sposobna izraziti svobodno voljo in razumeti pomen oporočne izjave. Zapisa, ki sta bila tekom konkretnega pravdnega postopka sporna, tako predstavljata tudi po zaključku sodišča druge stopnje veljavno zapustničino oporoko, saj izpolnjujeta vse pogoje iz Zakona o dedovanju in tudi vse predpostavke kot je to določeno po materialnem pravu (glej določbe ZD o pogojih za veljavnost oporoke).

11. Tudi glede obsega skupnega premoženja se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ugotovitvam in obrazložitvi sodišča prve stopnje, obrazloženih pod točko II. obrazložitve (glede skupnega premoženja in zapuščine), vsebovane v točkah 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39. in 40. obrazložitve. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, tožnik ni uspel izpodbiti zakonske domneve o enakosti deležev in premoženjskih pravic, ki so nastale v času trajanja zakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo določbe 51. člena ZZZDR in pa člena 59 po katerem se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Sodišče prve stopnje je presojalo celotno obdobje trajanja zakonske zveze zakoncev in se je pri tem pravilno naslonilo na izpovedi prič (listinski dokazi tožnika ne izkazujejo drugače), da je pokojna vsaj v enaki meri prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, tudi v zvezi s stanovanjem v L. Tožnik pri tem ni uspel dokazati, da je to stanovanje pridobil na podlagi ustvarjanja svojega posebnega premoženja in da to stanovanje ne spada v skupno premoženje obeh zakoncev. Ker tožnik drugih dokazov razen potrdil o renti, ki sam po sebi še ne pomeni večjega prispevka in potrdila ZPIZ o pokojnini, ter s pogodbo o nakupu stanovanja in ker kreditne pogodbe ni predložil, na zaslišanju pa tudi ni znal pojasniti zakaj naj bi ravno on prispeval bistveno več k skupnemu premoženju, je njegov zahtevek neutemeljen. Ker torej z listinami, to je z izpiski pokojnine, katero je tožnik pridobil po ustvaritvi skupnega premoženja ali pa v času ustvarjanja skupnega premoženja ni uspel dokazati, da je predmetno stanovanje ustvaril samo on iz svojega posebnega premoženja, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi pravilne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (člen 8 ZPP). Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno materialnopravno zavrnilo.

12. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožba zoper sodbo tudi v tem delu ni utemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Posledično je neutemeljena tudi pritožba glede stroškovnega dela odločitev sodišča prve stopnje in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (člen 365 ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot jih je le-ta priglasila in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 1.177,60 EUR, povečano za stroške storitev PTT za 20,00 EUR, kar vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 1.461,07 EUR. Te stroške mora tožeča povrniti toženi na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.