Jedro

Tožnik prosi za priznanje mednarodne zaščite zaradi verskega prepričanja, narodnosti in protirežimskega delovanja v Iranu, pri čemer pa v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje vere, saj gre pri dogodku v šoli zgolj za enkratno dejanje in pri tem ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, v upravnem postopku pa tudi ni konkretno navedel, kakšne težave naj bi imel zaradi svoje narodnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik dajal nasprotujoče si izjave glede utemeljevanja prošnje na podlagi političnega delovanja, saj bi se navedbam o opisanih dogodkih lahko sledilo le, če bi bile njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, kar pa v konkretnem primeru niso.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik ob podaji prve prošnje navedel, da je iz Irana in iranske narodnosti ter pripadnik verske skupnosti Zaratustra, njegov materni jezik pa je farsi. V Islamski republiki Iran je verska skupnost Zaratustra nezaželena. To pomeni, da se ne more redno šolati in ne more dobiti redne službe. Ogrožen je na cesti oziroma kjerkoli bi se izvedelo, da je pripadnik te verske skupnosti. V vseh uradnih ustanovah se je predstavljal kot musliman, ker je bil v to prisiljen. V Iranu se nikjer v uradnih ustanovah ne sme predstaviti kot pripadnik verske skupine Zaratustra, ker bi to pomenilo, da ne bi mogel obiskovati šole, da ne bi dobil zaposlitve in podobno. Kjerkoli bi se predstavil kot pripadnik te vere, bi ga povsod grdo gledali, težko bi se vpisal v šolo in težko bi pridobil zaposlitev. Njegova skupnost nasprotuje sedanjemu islamskemu režimu. Proti režimu se borijo tako, da organizirajo proteste, po stavbah pišejo grafite s protirežimsko vsebino, pišejo letake in jih delijo ljudem. Policija ga je prijela ob izključitvi iz univerze. Obdolžen je bil govorjenja proti režimu na univerzi. Policija ga je priprla za dva dni in ga pretepla.

2. Tožnik je 28. 12. 2010 samovoljno zapustil Azilni dom in ker se po preteku treh dni ni vrnil, je tožena stranka postopek ustavila. Ob podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je arabske narodnosti in kot materni jezik je navedel arabski. Povedal je, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji, ko pa je dobil odgovor, da bo vrnjen v Republiko Slovenijo, je samovoljno zapustil azilni dom v Nemčiji in odšel na Švedsko ter tam prosil za mednarodno zaščito in ko so mu tam povedali, da bo vrnjen v Slovenijo, je spet samovoljno zapustil azilni dom in odšel na Norveško in tam zaprosil za mednarodno zaščito, norveški varnostni organi pa so ga na podlagi Dublinske uredbe vrnili nazaj v Republiko Slovenijo. Azilni dom je prvič zapustil zato, ker je bil napaden s strani drugega prosilca, vendar je po pretepu prišla policija in je moral plačati 225,00 EUR, tisti, ki ga je udaril, pa je moral plačati dvojni znesek. Afričan ga je udaril, ker je zasedal računalnik. Bil je začuden, ker je moral plačati in je zaključil, da se tu s prosilci ne ravna po pravilih in pravici ter je zato zapustil Azilni dom. V drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite je navedel, da se je eno leto pred odhodom na univerzo zbralo približno 50 ljudi, ki so se ukvarjali s protirežimskimi dejavnostmi, pisali so grafite po stavbah, oknih in steklenih površinah, izdajali svoj časopis in pisali letake. Pripadniki arabske narodnosti so bili vedno zapostavljeni s strani oblasti. Ko je odšel na medicinsko fakulteto, se je s to aktivnostjo še naprej ukvarjal. Nekoč je na dvorišču univerze zaprosil neko študentko, naj mu razloži in priskrbi neke podatke in ob tem sta se smejala. Ta pogovor pa je opazil eden od mul (verski duhovnik) iz univerze. Pristopil je do njiju in ga začel zmerjati, zakaj se pogovarja s študentko, prišlo je do verbalnega konflikta, ki se je končal s tem, da je tožnik fizično napadel mulo. Takoj je bil odpeljan s strani varnostnikov univerze k direktorju in ta mu je povedal, da je izključen in naj ne prihaja več, dokler ne bo o tem obveščen drugače. Po približno šestih dneh je dobil pismo z obvestilom o izključitvi iz univerze in predaji na sodišče. Nadaljeval je s svojo protirežimsko aktivnostjo. Tri do štiri mesece po izključitvi iz univerze je tajna iranska policija vdrla v njihovo hišo in ga prijela, njegovega brata so izpustili, njega pa so spoznali na fotografijah, posnetih na demonstracijah. Približno 16 dni je bil na policijski postaji, kjer so ga vsakodnevno spraševali, pretepali in mučili. Na podlagi varščine so ga izpustili. Potem si je s pomočjo očeta organiziral ilegalni pobeg iz Irana v Kuvajt. Na vprašanje, ali je moral poiskati zdravniško pomoč zaradi tega, ker ga je policija pretepala in mučila, je odgovoril, da je imel več oteklin in brazgotino na desni roki, a zdravniške pomoči ni poiskal, ker se je sam oskrbel. V izvorni državi je imel težave zaradi vere, težave pa je imel tudi zaradi svoje narodnosti, ker je Arabec. Pri prvi prošnji je navedel, da je iranske narodnosti zato, ker je mislil, da to ni tako pomembno.

3. Na osebnem razgovoru je tožnik ponovil, da je na univerzi od neke študentke želel pridobiti podatke, v pogovoru je prišlo do smeha med njima, kar je opazil duhovnik na univerzi in je nato med njim in tožnikom prišlo do verbalnega in fizičnega konflikta. Varnostniki so ga odpeljali na postajo tajne policije, kjer so ga verbalno poniževali in pretepali. Tam je bil dva ali tri dni in potem proti plačilu izpuščen na prostost. Po tem dogodku je bil izključen iz šole. Na vprašanje, ali se mu je osebno zgodil kakšen dogodek zaradi njegove pripadnosti veri Zaratustra, je povedal, da je pri dvanajstih letih imel sošolca, ki je bil krščanske veroizpovedi. Ko se je to izvedelo, je bil tarča poniževanja in grdih besed in takrat ga je bilo strah povedati, da je sam pripadnik vere Zaratustra. Ko pa je bil star približno 15 do 16 let, je skupaj s sošolci odšel na izlet in takrat je povedal, da je pripadnik Zaratustrine vere in so se potem sošolci začeli drugače obnašati do njega. Od tedaj se je v razredu počutil izločenega. Na vprašanje, kako to, da iz njegove druge prošnje izhaja, da je bil iz univerze izključen pred tremi leti, medtem ko iz osebnega razgovora izhaja, da je bil izključen pred sedmimi leti in pol, je pojasnil, da se ne spomni, da bi navedel, da je bil izključen pred tremi leti. Po dogodku z univerzo je nadaljeval s protirežimskim delom v skupini, ko je bil prijet. Zaprt je bil približno dva do tri mesece. Zaprt je bil dvakrat, enkrat zaradi konflikta z mulo, drugič pa zaradi prijatelja, ki ga je izdal. Prvič so ga prijeli na univerzi, drugič pa so prišli ponoči na njegov dom. V izvorni državi ni imel konkretnih težav zaradi svoje narodnosti, vendar pa bi težave imel, če bi to izpostavljal. Prvič je prišel iz policijskega zapora s pomočjo podkupnine, drugič pa delno s podkupnino, delno pa z varščino in hipoteko na hišo. Na vprašanje, kakšno mučenje je doživel na policiji, je povedal, da če privoliš v sodelovanje s policijo, se mirno začnejo pogovarjati, sicer pa so mu zvezali roke in ga vzdignili v zrak. Prav tako so ga pretepali. Zaradi zdravstvenih težav, ki jih je utrpel zaradi tega, so ga odpeljali dvakrat k zdravniku.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik prosi za priznanje mednarodne zaščite zaradi verskega prepričanja, narodnosti in protirežimskega delovanja v Iranu. Tožena stranka ugotavlja, da je pri navajanju razlogov prišlo do razhajanj in da tožnikove navedbe v tem smislu niso verodostojne. Tožnik se je večkrat izogibal odgovorom na postavljena vprašanja in ni podal jasnih in natančnih odgovorov. Tožnik tudi ni predložil dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe. Tožena stranka je v postopku preverjanja izjav tožnika uporabila poročila in informacije, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec in ki bi lahko potrdile verodostojnost tožnikovih izjav. Z informacijami tožnika ni seznanjala, saj so bile te predložene s strani njegovega pooblaščenca. V nadaljevanju tožena stranka zelo podrobno povzema pridobljena poročila in informacije. Tožena stranka na podlagi poročil in informacij ugotavlja, da iranska ustava formalno priznava kristjane, jude in pripadnike Zaratustre kot zaščitene verske manjšine, ki lahko prosto častijo svoje bogove in uživajo avtonomnost glede zadev, ki se tičejo njihovega osebnega statusa. Vendar so pripadniki teh manjšin podvrženi pravnim in drugim oblikam diskriminacije, zlasti glede šolanja, državnih služb in storitev ter vojaške službe. Dejanje spreobrnitve iz islama se lahko kaznuje s smrtjo in tudi zapustitev islamske vere ali poskus spreobrnitve drugih ljudi od te vere zahteva smrtno kazen po šeriatskem pravu. Na podlagi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že od rojstva pripadnik Zaratustre, zaradi česar mu v Iranu ne grozi smrtna kazen, kot je to v primeru spreobrnitve. Prav tako ni navedel, da bi v izvorni državi poskušal katerokoli osebo spreobrniti iz islamske vere v katerokoli drugo vero. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje vere, saj je navedel, da se ljudje na ulici med seboj ne razlikujejo in med njimi ni razlike. Tožena stranka ugotavlja, da četudi je prišlo do drugačnega obnašanja sošolcev, ko je povedal, da je pripadnik Zaratustre, gre zgolj za enkratno dejanje in pri tem ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožnik je pri drugi prošnji navedel, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje arabske narodnosti. Vendar pa v upravnem postopku ni konkretno navedel, kakšne težave naj bi dejansko imel zaradi svoje narodnosti. V njegovi izvorni državi nihče ni vedel, kaj je po narodnosti. Tožena stranka na podlagi proučenih poročil ugotavlja, da iz njih ne izhaja, da bi imeli pripadniki arabske narodnosti kakršnekoli posebne težave zaradi svoje narodnosti. Tožnik ni navedel nobenih konkretnih dogodkov v zvezi s tem oziroma da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Nadalje tožnik svojo prošnjo utemeljuje tudi na podlagi političnega delovanja, pri tem pa je navajal nasprotujoče si izjave. Pri podaji prve prošnje je navedel, da je bil izključen zaradi glasnega govorjenja proti režimu na univerzi, pri podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru pa je navedel kot razlog izključitve pogovor med njim in študentko ter konflikt z verskim duhovnikom. Ta dogodek je tožnik vsakič drugače opisal. Pri podaji druge prošnje je navedel, da je bil odpeljan k direktorju univerze, ki mu je dejal, naj ne prihaja več, dokler ne bo drugače obveščen in po šestih dneh je dobil obvestilo, da je izključen iz univerze in o predaji na sodišče. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da je bil s strani tajne policije takoj odpeljan na postajo tajne policije, kjer naj bi bil dva ali tri dni. Nadalje tožena stranka ugotavlja neskladje med njegovimi izjavami pri podaji prve prošnje in osebnega razgovora v povezavi z njegovim delovanjem proti režimu. Pri osebnem razgovoru je navedel, da je vodstvo univerze poklicalo vse, ki so objavili članek, uperjen proti režimu na oglasni deski in jim dejali, naj začasno ne hodijo na univerzo. Na razgovoru je rekel, da se univerza o teh člankih ni nikoli dokončno izrekla, kajti vmes je prišel dogodek z verskim duhovnikom. Te izjave pa so v nasprotju z njegovimi izjavami pri podaji prve prošnje, ko je navedel, da je bil izključen ravno zaradi delovanja proti režimu na univerzi in ni omenjal konflikta med njim in verskim duhovnikom. Prav tako je na osebnem razgovoru navedel, da je bil prijet s strani pripadnikov tajne policije, ker je fizično napadel verskega duhovnika in ne zaradi svojega delovanja proti režimu, kot je navedel pri podaji prve prošnje. Ko je bil z nasprotujočimi izjavami soočen, je pojasnil, da so mu našteli obe težavi. Tudi tožnikove navedbe v zvezi s prihodom tajne policije ponoči na njegov dom so nasprotujoče. Pri podaji druge prošnje je navedel, da naj bi tajna policija v njegovo hišo vdrla tri do štiri mesece po izključitvi iz univerze, torej leta 2006, medtem ko je pri osebnem razgovoru navedel, da naj bi bil s strani tajne policije prijet približno eno leto pred njegovim pobegom iz izvorne države, torej aprila ali maja 2009. Prav tako je tožnik podal nasprotujoče si izjave glede tega, koliko časa naj bi bil dejansko pridržan s strani tajne policije. Pri podaji druge prošnje je navedel, da je bil priprt približno 16 dni, na osebnem razgovoru pa je navedel, da je bil priprt dva do tri mesece. Pri podaji druge prošnje je navedel, da je bil izpostavljen verbalnemu in fizičnemu nadlegovanju in da zdravniške pomoči ni poiskal, ker se je sam oskrbel, medtem ko je pri osebnem razgovoru navedel, da so ga dvakrat peljali k zdravniku. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave niso skladne v bistvenih razlogih, na podlagi katerih utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi svojega političnega prepričanja. Podal je nasprotujoče si izjave, zakaj naj bi bil dejansko izključen iz univerze in kdaj naj bi ga iranska tajna policija priprla in za koliko časa, ko naj bi le-ta ponoči vdrla v njegovo hišo. Podal pa je tudi druge nasprotujoče si izjave, kot so glede narodnosti, materinega jezika, ali se je pridružil skupini ljudi, ki šteje 70, 50 ali 16 oseb, katero srednjo šolo je obiskoval (srednjo ekonomsko ali srednjo poklicno, smer medicina), s katerimi leti naj bi dejansko začel hoditi na univerzo, s strani koga naj bi dejansko pridobil iranski potni list ali kuvajtski vizum. Z nasprotujočimi si izjavami je bil soočen, pri tem ni podal utemeljenih razlogov, zakaj je do teh izjav prihajalo. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če slovenski varnostni organi ne bi odkrili ponarejenih dokumentov, s katerimi se je izkazal in bi odletel naprej v Belgijo. Na to pa kažejo tudi njegova kasnejša dejanja, ko je samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in odšel najprej v Nemčijo, nato pa na Švedsko in Norveško. Od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan, se pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka zaključuje, da tožnik glede samih razlogov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, na le-te ne morejo vplivati informacije o izvorni državi. Samo dejstvo, da so se razmere od junija 2009 glede človekovih pravic in verske svobode poslabšale, še ne pomeni, da je tožnik potencialna žrtev iranskega režima, saj se je lahko šolal in izdana mu je bila osebna izkaznica in tudi sam je navedel, da nihče ni vedel, kakšne veroizpovedi ali nacionalnosti je in da ni pripadnik nobene politične stranke in organizacije. Če bi se tožniku navedena dogodka resnično zgodila, bi morale biti njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, kar pa v konkretnem primeru niso.

5. Tožena stranka tudi ugotavlja, da ni pogojev, da bi se tožniku priznala subsidiarna zaščita. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika, njegove izjave nimajo dokazne vrednosti, iz česar izhaja, da ni izkazal pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi morata biti individualno utemeljena, saj je tako stališče tudi zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 287/2010 z dne 29. 9. 2010. Iranska vlada zatira svoje državljane ne glede na veroizpoved, narodnost, raso ali politično prepričanje, ki nasprotuje režimu. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru vrnitve.

6. Tožnik v tožbi navaja, da so vse izjave, ki so ocenjene kot neskladne, posledica njegovih težav s spominom. Tožnik se ne strinja s tem, da bi se izogibal odgovorom na postavljena vprašanja in da ni podal jasnih in natančnih odgovorov. Odgovoril je prav na vsa zastavljena vprašanja kljub temu, da mu je bilo celo rečeno, da na njih ni treba odgovoriti. Tožnik je na osebnem razgovoru toženi stranki povedal, da ima težave s spominom in datumi, ker je pretrpel veliko mučenj in ponižanj v zaporih, tako da nima več časovnega občutka. Tožena stranka ga je sicer soočila z nekaterimi neskladnostmi v njegovih izjavah, pri presoji pa ni upoštevala njegovih težav s spominom. Tožena stranka bi morala postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil tožnikovo psihično zdravje. Toženi stranki bi se moral pojaviti dvom v tožnikovo zmožnost sodelovanja v postopku in odgovarjanja na vprašanja, na podlagi tega bi morala tožena stranka skladno s prvim odstavkom 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje in samoiniciativno pridobiti mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Po prvem odstavku 44. člena ZMZ mora tožena stranka pridobiti ustrezno izvedensko mnenje, če je za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-771/06 ter Up-2195/06. Tožnik tudi meni, da je dokazna ocena tožene stranke pomanjkljiva, tožena stranka tožniku očita, da ni predložil dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe, vendar pa ni upoštevala določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki dopušča, da se lahko zgodi, da prosilec tudi ne more predložiti nobenih dokazov. V tem primeru tožena stranka presoja pogoje, ki so v tem členu navedeni. Neutemeljena je ugotovitev tožene stranke, da tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če slovenski varnostni organi ne bi odkrili ponarejenih dokumentov, s katerimi se je izkazal. Tožnik je pojasnil, zakaj je zapustil Azilni dom. Tožena stranka se do pojasnila tožnika v izpodbijani odločbi ni opredelila. Poleg navedenega iz zbranih sporočil izhaja, da so nekatere verske manjšine in njihovi pripadniki podvrženi diskriminaciji in odvzemom prostosti. Njihovi pripadniki še vedno živijo kot drugorazredni državljani. V praksi oblast resno omejuje versko svobodo. ZMZ preganjanja zaradi verske pripadnosti ne pogojuje z javnim manifestiranjem oziroma izražanjem vere. Tožnik se je v uradnih ustanovah predstavljal kot musliman, ker je bil v to prisiljen. Moral se je pretvarjati, da je musliman, da ni imel nobenih težav zaradi svoje vere. Iran je teokratska republika, ki diskriminira svoje državljane na podlagi vere ali verskega prepričanja. Kot dejanje preganjanja v skladu s 1. členom Ženevske konvencije je opredeljeno tudi psihično nasilje, poleg tega pa tudi pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način. Pojem preganjanja obsega tudi bodočo nevarnost preganjanja. Tožnik ni toženi stranki navedel, da zaradi svoje vere ni imel težav. Natančno je pojasnil, kakšne težave je imel on osebno zaradi vere. Glede dokazne ocene tožene stranke, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite zaradi preganjanja na podlagi narodnosti pa tožnik navaja, da je potrebno presojati, ali tožniku grozi preganjanje v bodočnost in ne zgolj, ali je do preganjanja že prišlo. Pri navajanju težav, ki jih je prosilec imel, je res prišlo do neskladij, vendar je potrebno upoštevati standarde, ki jih je postavilo Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 997/2009-7. V nadaljevanju tožbe tožnik podrobno opisuje, kaj je sodišče navedlo v tej sodbi. Ocena o tožnikovi verodostojnosti je pomanjkljiva, saj tožena stranka pri oceni tožnikove verodostojnosti informacij o stanju v izvorni državi ni upoštevala oziroma tožnikovih izjav ni presojala v skladu z njimi. Verodostojnosti ni utemeljila na objektiven način, temveč je s tako oceno zgolj izrazila svoje subjektivno mnenje o kredibilnosti tožnika. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi travmatičnost dogodkov, ki jim je bil podvržen tožnik. Več kot očitno je, da so vsi travmatični dogodki na tožniku pustili posledice, zaradi katerih je gotovo, da se vseh dogodkov ne more natančno spomniti. Tako je dokazna ocena tožene stranke napačna oziroma pomanjkljiva. Tožena stranka je v odločbi navedla, da tožnik glede samih razlogov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, le-te ne morejo vplivati na informacije o izvorni državi. Verjetno je želela povedati, da informacije o izvorni državi ne morejo vplivati na razloge, ki jih je tožnik navedel kot razloge za zapustitev izvorne države zaradi neverodostojnosti izjav. Tako stališče je po mnenju tožnika protiustavno, saj je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 razveljavilo tretji odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da pristojnemu organu izjave prosilca v ključnih razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito ni treba preverjati v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o stanju v izvorni državi, če ni ugotovil splošne verodostojnosti. Tožena stranka pa je storila prav to, tožnika je ocenila za neverodostojnega in na podlagi tega ni upoštevala informacij o državi izvora. Kar pa se tiče navedbe tožene stranke, da se od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan, pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, pa se tožnik sklicuje na pravilo v dokaznem standardu, ki izhaja iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz priloženih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da so se razmere od meseca junija 2009 poslabšale, da so pripadniki verske manjšine Zaratustre tretirani kot drugorazredni državljani in da nasprotnike političnega režima zapirajo in pretepajo, tožena stranka pa kljub temu informacij o izvorni državi v svojo dokazno oceno ni vključila in se do njih ni opredelila. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka ni upoštevala že omenjenega pravila o dokaznem bremenu, verodostojnost tožnika je ocenila zgolj na podlagi določenih manjših nekonsistentnosti v njegovih izjavah, ki so posledica težav s spominom in je ocena o tožnikovi verodostojnosti zelo pomanjkljiva, razen tega pa ocena o izpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ne more temeljiti zgolj na oceni tožnikove verodostojnosti. Po praksi ESČP velja standard, da tožniku ni mogoče naložiti, da mora z gotovostjo dokazati, da je verodostojen, ampak je dovolj že, če izkaže realno verjetnost, da je njegova izpoved verodostojna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, s katero mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik prosi za priznanje mednarodne zaščite zaradi verskega prepričanja, narodnosti in protirežimskega delovanja v Iranu, pri čemer pa tožnik v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje vere, saj gre pri dogodku v šoli zgolj za enkratno dejanje in pri tem ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, v upravnem postopku pa tudi ni konkretno navedel, kakšne težave naj bi imel zaradi svoje narodnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik dajal nasprotujoče si izjave glede utemeljevanja prošnje na podlagi političnega delovanja, saj bi se navedbam o opisanih dogodkih lahko sledilo le, če bi bile njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, kar pa v konkretnem primeru niso. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ni pogojev, da bi se tožniku priznala subsidiarna zaščita, saj morata biti strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi individualno utemeljena.

10. Glede tožbene navedbe, da je tožnik odgovoril prav na vsa vprašanja in da mu je bilo na osebnem razgovoru celo rečeno, da mu ni potrebno odgovoriti, sodišče najprej poudarja, da ključni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje ni bil v tem, ker bi tožnik pomanjkljivo odgovarjal na vprašanja, ampak v tem, da ni konkretno izkazano, da bi bil preganjan zaradi njegove verske pripadnosti in pripadnosti arabski narodnosti ter da je tožena stranka ocenila njegove izjave za neverodostojne, kar se tiče zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja. Na strani sedem zapisnika o osebnem razgovoru, na katero se sklicuje tožnik, je navedeno, da je uradna oseba tožniku rekla, da mora odgovarjati na vprašanje, če pa ne želi, pa da je to njegova odločitev. Iz tega smiselno izhaja, da je želela uradna oseba povedati zgolj to, da tožnika ne more prisiliti v to, da bi na vse odgovoril. 11. Glede zatrjevanja, da ima tožnik težave s spominom in da bi zaradi tega tožena stranka morala po uradni dolžnosti postaviti izvedenca psihiatrične stroke pa sodišče najprej pojasnjuje, da iz odločbe ustavnega sodišča št. Up 771/06 ne izhaja, da bi morala tožena stranka v vsakem primeru, ko bi se nakazovale psihične težave, postaviti izvedenca. Iz te odločbe izhaja, da bi se moralo sodišče opredeliti do dokaznega predloga in da gre v nasprotnem primeru za kršitev pravice do enakega varstva pravic. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da morebitne psihične zdravstvene težave bi zgolj lahko vplivale na odgovore pritožnika pri vložitvi prošnje, iz česar pa sledi, da ne morejo vplivati v vsakem primeru, ampak smiselno iz te odločbe izhaja, da je potrebno v vsakem primeru glede na okoliščine konkretnega primera preučiti, ali te težave vplivajo na odgovore prosilca za azil. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni storila napake, ker ni postavila izvedenca. Tožnik pri podaji prve prošnje na vprašanje, ali ima kakšne posebne potrebe ali probleme, ni omenil kakšnih zdravstvenih težav. Tudi pri podaji druge prošnje pod tem vprašanjem ni nič navedeno. Težave s spominom je tožnik navedel le na strani sedem zapisnika o osebnem razgovoru in to le v povezavi z enim konkretnim vprašanjem in sicer kdaj je zapustil izvorno državo. Tožena stranka pa njegove neverodostojnosti ni utemeljila zgolj zaradi navajanj različnih datumov, ampak tudi z drugimi razlogi. Razen tega tožnik v upravnem postopku ni predlagal postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Skladno s prvim odstavka 52. člena ZUS-1 lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Težave s spominom sicer niso novo dejstvo, pač pa gre za nov dokaz. Poleg navedenega tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni bil verodostojen glede opisov dogodkov preganjanja iz političnih razlogov. Tožnik pa svoje težave s spominom utemeljuje ravno kot posledico teh dogodkov in je zato smiselno, da tožena stranka ni samoiniciativno postavila izvedenca, če pa je dvomila v njegovo verodostojnost, da je dogodke preganjanja doživel. 12. Tožnik tudi očita toženi stranki, da mu je očitala, da ni predložil dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe ter da v postopku ni ugotavljala pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Sodišče ugotavlja, da glavni razlog za zavrnitev prošnje ni ta, ker tožnik ni predložil dokazov, ampak, kot je bilo že zgoraj navedeno, to, da ni konkretno izkazano, da bi bil preganjan zaradi njegove verske pripadnosti in pripadnosti arabski narodnosti ter da je tožena stranka ocenila njegove izjave za neverodostojne, kar se tiče zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je ugotavljala skladnost tožnikovih izjav s specifičnimi informacijami o izvorni državi (stran 25 in 26 odločbe), ugotavljala je skladnost in verjetnost njegovih izjav (stran 26 do 29 odločbe), tako da ji ni mogoče očitati, da bi ravnala v nasprotju z 21. členom ZMZ. Sodišče meni, da na pravilnost odločitve ne more vplivati to, ali se tožena stranka opredeli prav do vsake izmed petih alinej tretjega odstavka 21. člena ZMZ. V konkretnem primeru je bistvenega pomena to, da izjave tožnika niso bile skladne. Pri zavrnitvi tožnikove prošnje tudi ni bilo bistvenega pomena to, da je samovoljno zapustil Azilni dom, ampak okoliščine, ki so bile podrobno že pojasnjene v tej sodbi.

13. Glede tožbenih navedb, da v praksi iranska oblast omejuje versko svobodo in da je ta zgolj formalno zagotovljena, pa sodišče pojasnjuje, da iz pridobljenih poročil to res izhaja, vendar pa je zgolj to premalo za priznanje mednarodne zaščite, kajti za priznanje statusa begunca mora prosilec dokazati, da se je prav njemu konkretno zgodilo katero izmed dejanj preganjanja, oziroma, da njemu individualno le-to grozi v primeru vrnitve v izvorno državo, kajti če bi se izhajalo iz stališča, da za tako priznanje zadostuje zgolj to, da so pripadniki določene vere na splošno diskriminirani, potem bi bilo potrebno vsem pripadnikom določene vere iz neke države priznati pravico do mednarodne zaščite. Res je, kot trdi tožnik, da je dejanje preganjanja tudi psihično nasilje, vendar bi moral tožnik dokazati, da se je prav njemu tako nasilje zgodilo, razen enkratnega dogodka iz šole, ki pa ne predstavlja kontinuiranega nasilja, pa tožnik takih konkretnih dogodkov ni navedel. Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da bi bil tožnik preganjan zaradi arabske narodnosti, ker da bi bilo potrebno upoštevati tudi grozeče preganjanje v bodočnosti. Če doslej zaradi tega ni bilo konkretnih težav, potem tudi ni mogoče sklepati, da bi nastale v bodočnosti.

14. Tožnik tudi zelo podrobno opisuje, kaj je navedlo upravno sodišče glede ocenjevanja verodostojnosti v sodbi št. I U 979/2009 in v povezavi s tem meni, da je ocena o tožnikovi verodostojnosti zelo pomanjkljiva. Sodišče meni, da je ocena verodostojnosti v odločbi dovolj natančno pojasnjena, da se da odločba preizkusiti. Tožnik bi moral pojasniti, kaj konkretno pri presoji verodostojnosti v odločbi manjka ter da je bilo to ključnega pomena za odločitev.

15. Sodišče meni, da tožena stranka ni kršila ustavne odločbe, ki se nanaša na razveljavitev tretjega odstavka 22. člena ZMZ, kot se očita v tožbi. Razveljavljeno določilo je določalo, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Tožena stranka je informacije o izvorni državi upoštevala, saj jih je zelo podrobno navedla kar na trinajstih straneh odločbe. Pri tem sodišče meni, da so te informacije take, da bi bili dogodki, kot jih je tožnik opisal, da so se njemu dogajali, hipotetično mogoči, vendar pa po mnenju sodišča to ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj bi bila hkrati potrebna tudi skladnost izjav prosilca. Informacije o izvorni državi so bile torej upoštevane, res je tudi to, da ne nasprotujejo izjavam prosilca, vendar pa po mnenju sodišča to ni dovolj, kajti izjave prosilca morajo biti tudi vseskozi skladne, da je ugotovljena njegova splošna verodostojnost, ki pa je tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotovila. Tožnik v povezavi z citiranjem sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice tudi navaja, da mora prosilec izkazati tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti. Sodišče meni, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, saj ni dokazal, da bi doživljal on konkretno ponavljajoča se preganjanja zaradi pripadnosti vere ali preganjanja zaradi pripadnosti narodnosti, glede preganjanja zaradi političnega prepričanja pa je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, da njegove izjave niso skladne in da zaradi tega ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. 16. Po mnenju tožnika je tožena stranka neutemeljeno ugotavljala pogoje za priznanje subsidiarne zaščite zgolj na podlagi izjav, ki so po njenem mnenju neverodostojne. Tudi pri tem se sodišče ne more strinjati s tožbenimi navedbami, saj tožnik ni navedel, da mu v izvorni državi grozi smrtna kazen, glede resne škode zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi je potrebno, da mora prosilec izkazati, da njemu osebno grozi taka nevarnost, to pa je možno izkazovati le ob predpostavki, da je bila ugotovljena prosilčeva verodostojnost. S tožnikom se je možno strinjati, da za subsidiarno zaščito ni dovolj le to, ali je bila ugotovljena verodostojnost, samo v tistih primerih, ko gre za presojo okoliščine iz 3. alineje 28. člena ZMZ, torej ko se ugotavlja, ali prosilcu grozi škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tega pa v konkretnem primeru ni bilo potrebno ugotavljati, ker je splošno znano, da v Iranu ni takega spopada. V zvezi s tožbeno navedbo, da zadostuje že izkazovanje realne verjetnosti, da je izpovedba verodostojna, pa sodišče meni, da je v odločbi dovolj podrobno pojasnjeno, da ni bila izkazana realna verjetnost verodostojnosti izpovedbe. To je bilo pojasnjeno z opisom neskladnosti izjav. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.