Jedro

Prekluziji po 286. in 286.a členu ZPP se stranka, ki navedbo poda po poteku roka, izogne ne le, če izkaže pogoj nekrivde, kot to trdi pritožba, pač pa tudi, če dopustitev zapoznele navedbe “ne bi zavlekla reševanja spora“.

Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je ni moč upoštevati pri odmeri premoženjske škode.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje v toliko spremenita, da poslej izrek v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 108.436,83 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: - 41.729,26 EUR od 1. 1. 2002 dalje do 27. 06. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 28. 6. 2003 dalje do 5. 4. 2004 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti; - 122.068,50 EUR od 1. 1. 2002 dalje do 27. 06. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 28. 6. 2003 dalje do 17. 6. 2009 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti; - 9.716,21 EUR od 1. 1. 2002 dalje do 27. 06. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti; - 3.116,25 EUR od 15. 6. 2000 dalje do prenehanja obveznosti; - 222,32 EUR od 21. 6. 1999 dalje do prenehanja obveznosti; - 1.534,12 EUR od 11. 06. 2000 dalje do prenehanja obveznosti; - 9,64 EUR od 22. 5. 2001 dalje do prenehanja obveznosti; - 689,35 EUR od 5. 8. 1998 dalje do prenehanja obveznosti; - 37,52 EUR od 20. 7. 1998 dalje do prenehanja obveznosti; - 5.270,82 EUR od 30. 9. 1998 dalje do prenehanja obveznosti; - 20.148,06 EUR od 31. 12. 2004 dalje do prenehanja obveznosti; - 67.692,54 EUR od 31. 1. 2012 dalje do prenehanja obveznosti.

2. V presežku, to je še za zahtevanih 152.129,53 EUR in za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneskov: - 161.845,74 EUR od 8. 7. 2001 do 31. 12. 2001; - 41.729,26 EUR od 8. 7. 2001 do 31. 12. 2001; - 122.068,50 EUR od 18.6.2009 dalje do prenehanja obveznosti; - 30.061,03 EUR od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti; se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 2. 2012 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 1.405,97 EUR mesečno, in sicer po pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke v 15-ih dneh, v bodoče v plačilo zapadle rentne obroke pa do 15. v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila, s tem, da posamični rentni obrok zapade v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe.

4. V presežku, to je za še zahtevanih 54,03 EUR mesečne odškodninske rente od 1. 2. 2012 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 11.251,66 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

6. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 4.184,23 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.“

II.V preostalem se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 515,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval 2. 11. 1997 v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot sopotnik v osebnem vozilu Renault 5. S tožbo zahteva plačilo odškodnine v znesku 260.566,36 EUR, in sicer za 85 % nepremoženjske in premoženjske škode. Priznava, da je zaradi vožnje z vinjenim voznikom v deležu 15 % sam soprispeval k nastalim posledicam nezgode.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo zahtevku delno ugodilo. Nepremoženjsko škodo je ocenilo na skupni znesek 228.500,00 EUR (= 62.500,00 EUR za telesne bolečine, 10.000,00 EUR za strah, 130.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 26.000,00 EUR za skaženost), pri čemer tožnikovi oceni denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni sledilo le pri denarni odškodnini za strah, katera po tožbenih trditvah znaša 21.000,00 EUR. Prvo sodišče je v celoti je sledilo tudi tožnikovim trditvam glede nastale premoženjske škode zaradi plačila storitev zdravilišča (261,56 EUR), prevoznih stroškov (1.804,85 EUR), zdravniškega potrdila (11,35 EUR), doplačila za invalidski voziček (811,01 EUR), pogonskih obročev za invalidski voziček (44,15 EUR), dvižne ploščadi (6.200,97 EUR), izgube na zaslužku v času od januarja 2000 do decembra 2004 (23.703,60 EUR) ter izgube na zaslužku v času od 1. 5. 2005 do 31. 1. 2012 (79.638,29 EUR). Tožnikovim trditvam je delno sledilo pri izgubi na zaslužku v času od 3. 11. 1997 do 31. 12. 1999, ko je ugotovilo, da je ta znašala 3.104,28 EUR in ne 4.155,00 EUR kot je zatrjeval tožnik, ter pri mesečni renti, ko je odločilo, da ta znaša 1.294,29 EUR mesečno in ne 1.654,08 EUR mesečno kot je zatrjeval tožnik. Nižje sodišče je ugotovilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi v deležu 30 %, in sicer zaradi vožnje z vinjenim voznikom 15 % ter zaradi neuporabe varnostnega pasu 15 %. Upoštevaje tožnikov 30 % soprispevek, po odštetju valoriziranih zneskov že plačane odškodnine (10,000.000,00 SIT na dne 5. 4. 2004 in 122.068,50 EUR na dne 17. 6. 2009) ter upoštevaje zavarovalno vsoto 68,800.000,00 SIT (= 287.097,31 EUR), je toženko obsodilo na plačilo odškodnine s pripadajočimi obrestmi ter na plačevanje mesečne odškodninske rente od 1. 2. 2012 dalje, in sicer do izplačila 58 mesečnih rent, šteto od prve izplačane rente. Višji tožbeni zahtevek na plačilo nadalje zahtevane odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kakor tudi na plačilo višje in nadaljnje rente, je zavrnilo. Pri odločitvi o pravdnih stroških, katerih povrnitev je naložilo tožniku in toženki, je upoštevalo, da je toženka na račun pravdnih stroškov tožniku 17. 6. 2009 plačala znesek 5.000,00EUR, katerega je v valorizirani višini odštelo od tožniku odmerjenih stroškov.

3. Tožnik s pravočasnima pritožbama napada zavrnilni del izpodbijanih sodb. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obeh pritožbah priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka se v odgovorih na pritožbi zavzema za njuno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožba zoper dopolnilno sodbo postopkovni očitek utemeljuje z navedbami, da iz dopolnilne sodbe izhaja, da je bilo tožniku prisojeno že 240.856,03 EUR, kar ni res, saj mu je bil prisojen le znesek 56.347,24 EUR in odškodninska renta v višini 906,00 EUR. Zato trdi, da je obrazložitev dopolnilne sodbe v nasprotju z izrekom sodbe in da se sodbe zaradi nejasnosti ne da preveriti.

7. Sprva velja pojasniti, da je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), podana le, če pravice do pritožbe ni mogoče uresničiti zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sodbe. Z izpodbijanima sodbama pa je moč polemizirati, saj je prvo sodišče pojasnilo, iz katere pravne kvalifikacije je izhajalo, kaj je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov ter zakaj je tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Ker sta sodbi tako toliko razumljivi in jasni, da objektivno omogočata preizkus, postopkovni očitek ni utemeljen.

8. Postopkovni očitek, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, s katerimi dokazi je toženka dokazala resničnost trditve od delni izpolnitvi v višini 127.068,50 EUR, ni utemeljen, saj iz sodbenih razlogov izhaja, kateri dokazi do bili izvedeni ter da je sodišče zaključek o delnem plačilu oprlo na listinski dokaz (tretji odstavek na 22. strani sodbe). Ob dejstvu, da je toženka v vlogi, vloženi na dne 3. 6. 2011 (v spisu na listovni številki 388) v dokaz nakazila gornjega zneska predložila potrdilo o nakazilu z dne 17. 6. 2009 (v spisu pod prilogo B9), da je bila tožniku ta vloga vročena neposredno 6. 6. 2011, kot je bilo to ugotovljeno na naroku dne 7. 6. 2011, ter da se je tožnik o tej vlogi izjasnil že takoj na tem naroku, o toženkini trditvi plačila 127.068,50 EUR pa nato še (večkrat) v nadaljevanju postopka, očitana postopkovna kršitev ni podana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede soprispevka

9. Po 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se za obravnavano razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

10. Prvo sodišče je glede pritožbeno spornega soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu na podlagi mnenja izvedencev zaključilo, da bi v konkretnem primeru do poškodbe vratne hrbtenice prišlo tudi v primeru, če bi bil tožnik privezan z varnostnim pasom. Iz mnenja izvedenca K. (v spisu na listovni številki 246 - 268) namreč izhaja, da bi glede na trčno hitrost okoli 85 km/h pri tožniku kot sopotniku, če bi bil pripet z varnostnim pasom, zaradi delovanja pojemka (bočni nalet na desno stran vozila) in potiska iz prečne strani vozila prišlo do zelo težkih poškodb, ker je učinek varnostnega pasu ob bočnih naletih močno zmanjšan. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz mnenja izvedenca Prinčiča izhaja, da bi tudi v primeru, če bi bil tožnik privezan z varnostnim pasom, prišlo do hude nihajne poškodbe vratne hrbtenice, ki bi bila lahko tudi neposredni vzrok za zlom sedmega vratnega vretenca, saj bi tožnika z veliko silo vrglo naprej in tudi če bi bil privezan, bi bil nihajni mehanizem z glavo izredno močan. Ker se tako izkaže, da je prvostopno sodišče v obrazložitev izpodbijane sodbe z zapisom „v primeru nepripasanosti“ (v 25. vrstici prvega odstavka na 17. strani obrazložitve) napačno preneslo zapis iz izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da bi prišlo do hude nihajne poškodbe v predelu vratne hrbtenice „v primeru pripasanosti“ (v spisu na listovni številki 163), je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeno protispisnost lahko glede na njeno naravo odpravi pritožbeno sodišče samo tako, da upošteva pravilen zapis (šesta alineja 358. člena ZPP).(1) V verigi ugotovljenih dejstev se tako izkaže za materialnopravno pravilnega zaključek, da tožnik s tem, ko ni bil pripet z varnostnim pasom, ni prispeval k nastanku (večje) škode. Povedano še drugače, ker škoda ni nastala v vzročni zvezi z dejstvom, da tožnik ni bil pripet, tožnik iz tega razloga ni soodgovoren za škodo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno odločiti, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku zgolj v deležu 15%, ki ga je sam priznaval (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede plačila zneska 127.068,50 EUR in ugovora omejene zavarovalne vsote

11. Pritožba trdi, da sta toženkin ugovor omejene zavarovalne vsote in ugovor plačila 127.068,50 EUR na dne 17. 6. 2009, podana prepozno. Trdi, da ju prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati, ker toženka sploh ni pojasnila, zakaj teh ugovorov ni stavila že prej.

12. Prekluziji po 286. in 286.a členu ZPP se stranka, ki navedbo poda po poteku roka, izogne ne le, če izkaže pogoj nekrivde, kot to trdi pritožba, pač pa tudi, če dopustitev zapoznele navedbe “ne bi zavlekla reševanja spora“.

13. Ugovor delne izpolnitve obveznosti in ugovor omejene zavarovalne vsote sta ugovora materialnega prava, zato ju prekluzija, ki sicer velja za navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne zadene. Vendar pa dejstva in dokazi, potrebni za presojanje utemeljenosti takih ugovorov, ne smejo zavleči reševanja spora.

14. Pritožbeno izpostavljena ugovora res predstavljata nepravočasne navedbe, saj ju je toženka podala šele v vlogi z dne 21. 4. 2011 (v spisu na listovni številki 378). V tej vlogi je toženka v dokaz predložila zavarovalno polico (v spisu pod prilogo B7), glede nakazil pa je navedla, da sta obe nakazili med pravdnima strankama nesporni. Potem, ko je tožnik v vlogi z dne 17. 5. 2011 navedel, da je toženka s temi navedbami prekludirana, je toženka v vlogi z dne 1. 6. 2011 (v spisu na listovni številki 388) v dokaz nakazil predložila še potrdilo o nakazilu z dne 5. 4. 2004 (v spisu pod prilogo B8) ter potrdilo o nakazilu z dne 17. 6. 2009 (v spisu pod prilogo B9).

15. Prvo sodišče je obrazložilo, da je ugovor delne izpolnitve obravnavalo zaradi odsotnosti izvajanja materialno procesnega vodstva s pozivom za podajo navedb o morebitnih plačilih na prvem naroku po razveljavitvi 23. 9. 2010. Pritožba sicer pravilno izpostavlja zmotnost tega stališča, saj vendar sodišče ni dolžno dajati strankam pobude, da popolnoma spremenijo dosedanje navedbe, kar bi v obravnavanem primeru pomenil poziv na navedbo morebitnih dodatnih plačil (primerjaj 285. člen ZPP). Vendar je prvo sodišče vseeno ravnalo materialnopravno pravilno, ko je ugovor obravnavalo (peti odstavek 286.a člena ZPP). Dejstvo v ugovoru o delni izpolnitvi obveznosti je namreč trditev o določenem plačilu. Presoja utemeljenosti zapoznele trditve na podlagi ocene listinskega dokaza (Izpis nalogov za račun - pod prilogo B9), predloženega v dokaz trditve o plačilu, po absolutnem kriteriju postopka očitno že na prvi pogled ni zavlekla, saj ta presoja niti od sodišča, niti od nasprotne stranke, ni zahtevala kakšne posebne priprave ali pa spremembe delovne metode pri reševanju spora. sploh glede na to, da je bil na naroku dne 7. 6. 2011 sprejet sklep o angažiranju izvedenca finančne stroke ter da so bili v zadevi opravljeni še trije naroki. Ker do podaljšanja postopka zaradi upoštevanja prepozne trditve o delnem plačilu in izvedbe prepoznega dokaza o nakazilu torej ni prišlo, toženka ni bila prekludirana. Ob dejstvu, da je prvo sodišče zapoznelo trditev smelo upoštevati po petem odstavku 286.a člena ZPP, ni podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zaradi pravilnosti upoštevanja trditve o plačilu 127.068,50 EUR je nadalje pritožbeno odločilno še vprašanje, ali je prvo sodišče pravilno zaključilo, da toženkina obveznost z zatrjevanim nakazilom delno prenehala. Po 295. členu ZOR (enako kot sedaj po 270. členu OZ) obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba (nakazovalec - asignant) drugo osebo (nakazanca - asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1020. člen ZOR, 1035. člen OZ). Če je upnik privolil v nakazilo svojega dolžnika za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha, razen če ni drugače dogovorjeno, niti z njegovo privolitvijo v nakazilo niti z nakazančevim sprejemom, temveč šele z nakazančevo izpolnitvijo (prvi odstavek 1026. člena ZOR, prvi odstavek 1041. člena OZ). Upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, sme le tedaj zahtevati od nakazovalca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je določen v nakazilu (drugi odstavek 1026. člena ZOR, drugi odstavek 1041. člena OZ).

17. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tožniku izplačala znesek 127.068,50 EUR. Čeprav pritožba te dejanske ugotovitve določno ne izpodbija, velja v pojasnilo dodati, da iz listine, predložene v dokaz trditve o spornem plačilu (Izpis nalogov za račun - v spisu pod prilogo B9) izhaja, da je bil nalog za plačilo „nespornega dela po sodbi P577-01 plani“ na odvetnikov račun izvršen. Ker je A. kot asignat torej opravila izpolnitev tožnikovemu (asignatarjevemu) pooblaščencu, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil sporni znesek tožniku izplačan. Zato se za pravilnega izkaže tudi zaključek, da je obveznost toženke iz temeljnega posla (plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo in plačila pravdnih stroškov) napram tožniku delno prenehala.(2)

18. V ugovoru o omejeni zavarovalni vsoti predstavlja dejstvo trditev o zavarovalnem jamstvu. V dokaz trditve, da razpoložljiva zavarovalna vsota po polici predstavlja znesek 68,800.000,00 SIT (= 287.097,31 EUR), je toženka predložila kopijo police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti z dne 11. 8. 1997 (pod prilogo B7), iz katere izhaja, da sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po splošnih pogojih AO-97 na zavarovalno vsoto 68,8 mio SIT.

19. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da prvo sodišče ugovora omejene zavarovalne vsote ne bi smelo dopustiti. Toženka namreč pogoja nekrivde za zapoznelo navajanje niti ni zatrjevala, poleg tega pa je očitno, da bi postopek trajal trajal dlje, če bi se zapoznela navedba presojala. Zavarovalnica mora namreč ugovarjati in dokazati, da je izplačala svojo obveznosti, ki tedaj ugasne.(3) V danem primeru bi bilo tako potrebno za presojo utemeljenosti ugovora zavarovalnice uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku (tretji odstavek 19. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS št. 70/1994, 29/1996). Po tej se neizkoriščeni del zavarovalne vsote do izplačila zadnje odškodnine zvišuje za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko Republike Slovenije vsakokrat, ko zvišanje preseže 10 %. Glede na to, da je toženka zatrjevani tolarski znesek zavarovalne vsote le konvertirala v evrskega, da poleg zneskov plačil ni navedla neizkoriščenih deležev zavarovalne vsote, ki so preostali po izplačilih, ter da v dokaz svoje trditve o omejenosti zavarovalne vsote sploh ni predlagala dokaza, na podlagi katerega bi bilo moč ugotoviti znesek (še razpoložljive) zavarovalne vsote, je očitno, da bi obravnava zapoznele navedbe, za obravnavo katere bi bila potrebna še aktivnost sodišča (285. člen ZPP), podaljšala postopek. Zato ni prav nobenega upravičenega razloga, da bi se tolerirala procesna neskrbnost toženke, ki se je lahko na vprašanje razpoložljivosti zavarovalne vsote pripravljala najkasneje od vročitve tožbe P 595/2004 na dne 19. 11. 2004, pravočasno pa bi lahko ugovor omejenosti zavarovalne vsote podala še vse do prvega naroka po združitvi zadev, torej do 26. 1. 2009. Prvo sodišče je zato kršilo pravila o prekluzijah s tem, ko je dopustilo navedbo, ki je ne bi smelo dopustiti (286. in 286.a člen ZPP). Zaradi kvarnega vpliva kršitve na rezultat sojenja, ko je bil zaradi ugovora omejene zavarovalne vsote delno zavrnjen zahtevek na plačilo mesečne rente, je zato podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeno postopkovno kršitev lahko glede na njeno naravo odpravi pritožbeno sodišče samo tako, da se ugovor omejene zavarovalne vsote ne upošteva (šesta alineja 358. člena ZPP).

Glede prikrajšanja pri plači za čas od 3. 11. 1997 do 31. 12. 1999

20. Tožnik je trdil, da je upoštevaje svoj 15 % soprispevek, na račun prikrajšanja pri plači v času od 3. 11. 1997 do 31. 5. 2000 utrpel škodo v višini 733.262,60 SIT (= 3.278,42 EUR). Po modifikaciji na dne 13. 4. 2012 pa je trdil, da je v času od 3. 11. 1997 do 31. 12. 199, torej sorazmerno za 26 mesecev ta škoda znašala 3.116,25 EUR (v spisu na listovni številki 467). Pritožba izpostavlja, da je bilo na naroku 23. 10. 2006 ugotovljeno, da je višina materialne škode za pravdni stranki nesporna (v spisu na listovni številki 156) ter da bi moralo zato sodišče prve stopnje v celoti ugoditi zahtevku, ne pa izvajati dokaznega postopka.

21. Čeprav matematični preračun pokaže, da tožnik tožbenega zahtevka ni zgolj prilagodil krajšemu časovnemu obdobju (26 mesecev in ne kot sprva 30 mesecev), za katerega je to prikrajšanje uveljavljal, pritožba pravilno izpostavlja, da je prvo sodišče s tem, ko je izvedlo dokazovanje zatrjevanega dejstva (višine škode, utrpele v 26 mesecih), na podlagi katerega je zaključilo, da neupoštevaje tožnikov soprispevek znaša prikrajšanost tožnika pri plači v tem obdobju 3.104,28 EUR, kršilo prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Dejstva, da je tožniku, upoštevaje soprispevek v višini 15 %, iz tega naslova v 26 mesecih nastala škoda v višini 3.116,35 EUR, namreč toženka (tudi po modifikaciji) ni prerekala. Ugotovljeno postopkovno kršitev lahko glede na njeno naravo odpravi pritožbeno sodišče tako, da se upoštevaje priznana dejstva tožbenemu zahtevku na plačilo te oblike škode v celoti ugodi (šesta alineja 358. člena ZPP).

Glede rente

22. Stališče pritožbe, da se ugotovitev z naroka dne 23. 10. 2006 o nespornosti materialne škode nanaša tudi na zahtevano rento, ni pravilno. Na dne 23. 10. 2006 se je namreč plačilo rente zahtevalo s tožbo, vloženo v pravdni zadevi P 595/2004, katera je bila z zadevo P 577/2001 združena šele na dne 5. 5. 2008. Zato se „ugotovitev o nespornosti“ na rento niti ne more nanašati.

23. Podlago za presojo temelja tožnikovega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določbi prvega odstavka 188. člena ZOR ter določba drugega odstavka 195. člena ZOR, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas). Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.(4)

24. Tožnikovo stališče, da pri določitvi rente ne bi smeli upoštevati prejemkov, ki jih tožnik prejema od ZPIZ, je pravilno. Vendar iz drugih razlogov kot jih navaja pritožba. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da tožnik prejema invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo. Enako izhaja tudi iz mnenja izvedenca Ogorevca (v spisu na listovni številki 393). Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato se upošteva kot ena od okoliščin primera pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.(5) Pri določitvi denarne odškodnine za premoženjsko škodo pa je ni moč upoštevati 86). V škodo po drugem odstavku 195. člena ZOR sicer nedvomno sodijo tudi izdatki za pomoč in postrežbo.(7) S tega vidika sicer ni videti ovir za upoštevanje dohodka iz tega naslova v okviru rente. Vendar pa je tožnik zahteval rento le iz naslova izgubljenega zaslužka, zato tudi tega prejemka pri določitvi zahtevane rente ni moč upoštevati. Ob pravilni uporabi materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se tako izkaže, da od ugotovljenega izgubljenega zaslužka ni moč odštevati denarnih sredstev, ki jih tožnik prejema od ZPIZ.

25. Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da bi tožnik prejemal plačo v višini 1.654,08 EUR, tožnik upoštevaje 15 % soprispevek utemeljeno zahteva 1.405,97 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V presežku do zahtevanih 1.460,00 EUR, torej za 54,03 EUR z zahtevanimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen in zato tudi pritožba neutemeljeno zahteva še prisojo tega zneska (353. člen ZPP).

Glede denarne odškodnine za strah

26. Tožnik se pritožuje tudi glede višine nepremoženjske škode. Navaja, da se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Meni, da bi morali biti ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku po vseh zahtevanih postavkah prisojeni celotni zneski zahtevane odškodnine.

27. Gornje pritožbene navedbe so usmerjene le v izpodbijanje odmere denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki strahu, saj je prvostopno sodišče za ostale oblike nepremoženjske škode odmerilo odškodnino v takšni višini, v kakršni jo je ocenil tožnik.

28. Materialnopravno izhodišče presoje gornjih pritožbenih navedb je v 200. členu ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode zaradi strahu, kateri s pritožbo ni izpodbijan, je razviden iz razlogov na devetnajsti in dvajseti strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnik utrpel izredno intenziven strah, ki je nastopil takoj po nesreči in je trajal do priprave na operativni poseg, katerega pa se tožnik ne spominja, da je po prebujenju sledilo dvomesečno obdobje zelo intenzivnega strahu, štirimesečno obdobje srednje hudega strahu, štirimesečno obdobje lažjega strahu(8) ter enoletno obdobje občasno prisotnega lažjega strahu. Ugotovljene posledice, ki jih je strah pustil pri tožniku, predstavljajo pretrpelo in bodočo škodo, nastalo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob ugotovitvah prvega sodišča pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine za strah na znesek 10.000,00 EUR, saj je prvo sodišče v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi znesek denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pri tem gre izpostaviti le, da skupni odmerjeni znesek 228.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 232,5 takratne povprečne neto plače (Uradni list RS št. 71/2013). Zato prisoja nadaljnjega zneska ni utemeljeno zahtevana (353. člen ZPP).

29. Upoštevaje tožnikov soprispevek v deležu 15 % je bila tožniku odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 194.225,00 EUR. Po odštetju valorizirane vrednosti dveh delnih plačil (53.163,08 EUR in 131.345,71 EUR) na dan izdaje prvostopenjske sodbe (drugi odstavek 189. člena ZOR) je toženka na račun te obveznosti dolžna plačati še 9.716,21 EUR (= 194.225,00 EUR - 184.508,79 EUR). S plačilom tega dolgovanega zneska je toženka prišla v zamudo 1. 1. 2002, kot je to materialnopravno pravilno pojasnilo že prvo sodišče (919. ZOR, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišče Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002). Pripadajoče obresti je toženka dolžna plačati tudi od delnih plačil (41,729,26 EUR in 122.068,50 EUR) in sicer za čas, ko je bila v zamudi (od 1. 1. 2002 do 5. 4. 2004 oziroma do 17. 6. 2009).

30. Zneski odškodnin za premoženjsko škodo, ki jih je po spremembi dolžna plačati toženka, znašajo: 3.116,25 EUR za izgubo na zaslužku v času od 3. 11. 1997 do 31. 12. 1999, 222,32 EUR za storitev zdravilišča, 1.534,12 EUR za prevozne stroške, 9,64 EUR za zdravniško potrdilo, 689,35 EUR za doplačilo za invalidski voziček, 37,52 EUR za pogonske obroče za invalidski voziček, 5.270,82 EUR za dvižno ploščad, 20.148,06 EUR za izgubo na zaslužku v času od januarja 2000 do decembra 2004, 67.692,54 EUR za izgubo na zaslužku v času od 1. 5. 2005 do 31. 1. 2012 ter 1.405,97 EUR mesečno od 1. 2. 2012 dalje za izgubo zaslužka v bodoče. V prvostopno določitev o pripadajočih obrestih od odškodnin za premoženjsko škodo pa ni bilo poseženo.

31. Pritožba ni bila uspešna v delu, ko je izpodbijala: (a) zavrnitev plačila nadalje zahtevane odškodnine 152.129,53 (= 260.566,36 - 108.436,83) EUR, (b) zavrnitev plačila obresti za čas od 8. 7. 2001 do 31. 1. 2001 od zneskov 161.845,74 EUR in 41.729,26 EUR, ker zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oškodovancu v tem času še niso pripadale (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišče Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002), (c) zavrnitev plačila obresti od zneska 122.068,50 EUR za čas od 18. 6. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, ker toženka zaradi plačila tega zneska ni bila več v zamudi, (č) zavrnitev plačila obresti za čas od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti od nadalje zahtevane odškodnine 30.061,03 (= 152.129,53 - 122.068,50) EUR,(d) zavrnitev plačila nadalje zahtevane mesečne rente v znesku 54,03 EUR.

Pravdni stroški

32. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožba načina, na katerega je uspeh vrednotilo prvostopno sodišče, sicer ne izpodbija. Vendar se prvostopni izračun pokaže za materialnopravno napačnega, ker je nižje sodišče uspeh izračunalo upoštevaje razmerje med prisojenim zneskom in višino zahtevka v posamezni fazi postopka, čeprav del prisojenega zneska predstavlja izguba pri plači po 1. 6. 2000, glede katere je tožnik postavil zahtevek šele tekom postopka in tako ta oblika škode ne predstavlja dela vseh tekom postopka modificiranih tožbenih zahtevkov.

33. Drugi odstavek 154. člena ZPP sodišču omogoča, da poleg kriterija uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP, ki ga je upoštevalo prvostopno sodišče, uporabi še dodatno merilo „okoliščin primera“ in tako sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. V predmetni zadevi je potrebno upoštevati, da je bil glede temelja sporen tožnikov soprispevek in da so bili naroki v veliki meri namenjeni ugotavljanju sporne višine odškodnine (za nepremoženjsko škodo, za izgubo na zaslužku po 1. 1. 2000 ter za izgubo zaslužka v bodoče). Nesporna je bila zgolj tožniku nastala premoženjska škoda v znesku 10.402,41 EUR, uveljavljana s tožbo, vloženo na dne 13. 7. 2001. Glede na to, da je tožnik v celoti uspel po temelju, da je skorajda v celoti uspel z zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo (ni uspel le pri bodoči mesečni renti, kjer je bil njegov zahtevek zavrnjen v deležu 4 %) in da skorajda v celoti ni uspel z zahtevkom na plačilo nepremoženjske škode (prisojeno mu je bilo 9.716,21 EUR od zahtevanih 161.845,74 EUR, torej le 6 %), po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje približno aritmetično sredino tako ugotovljenih posameznih deležev uspeha (100% po temelju, 100 % premoženjska škoda, 6 % nepremoženjska škoda), tožnikov uspeh v pravdi znaša 70 %.

34. Tožnik je tako upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 11.251,66 EUR (= 70 % od prvostopno odmerjenih 23.216,66 EUR - delno plačilo 5.000,00 EUR), toženka pa do 4.184,23 EUR (= 30 % od prvostopno odmerjenih 13.947,43 EUR). Pri tem gre posebej pojasniti, da s strani prvega sodišča opravljene valorizacije akontacije pravdnih stroškov v znesku 5.000,00 EUR, ki jo je toženka 17. 6. 2009 nakazala tožniku, ob pravilni uporabi materialnega prava ni bilo moč upoštevati, saj pravdni stroški niso prisojeni po cenah na dan sodne odločbe (152. in 163. člen ZPP, primerjaj še drugi odstavek 189. člena ZOR, drugi odstavek 168. člena OZ).

35. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Potrebni tožnikovi stroški, nastali pred pritožbenim sodiščem, znašajo 2.061,42 EUR (odmera razvidna iz specificiranih stroškovnikov v spisu na listovni številki 562 in 607). Upoštevaje tožnikov pritožbeni uspeh, ki znaša 25 % (uspel je z zneskom 52.089,59 EUR od izpodbijanih 204.219,12 EUR), mora toženka povrniti tožniku 515,36 EUR. V kolikor toženka naložene ji povrnitve pravdnih stroškov v danem roku ne bo izpolnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006). Toženka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj ti za pravdo niso potrebni, ker pritožbena odgovora nista prispevala k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Lojze Ude et al.: Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 314. Op. št. (2): Sodba Višjega sodišča v Celju Cp 162/2014 ne predstavlja identičnega primera, kakor to trdi pritožba, saj v zadevi Cp 162/2014 nakazilo denarja ni bilo dokazano.

Op. št. (3): Sodišče se v izreku sodbe materialnopravno pravilno opredeli do ugovora omejene zavarovalne vsote le, če je na dan sojenja zavarovalna vsota izčrpana (glej več v G. Ristin et. al.: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, str. 133. Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2011, II Ips 323/2011, II Ips 114/2012. Op. št. (5): Načelno pravno mnenje zvezne skupne seje, Poročilo VSS 2/85, stran 2, katerega upošteva tudi novejša sodna praksa (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 267/99, II Ips 91/2003, II Ips 587/2008. Op. št. (6): Načelno pravno mnenje zvezne skupne seje, Poročilo VSS 2/85, stran 2, katerega upošteva tudi novejša sodna praksa (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 267/99, II Ips 91/2003, II Ips 587/2008. Op. št. (7): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/99. Op. št. (8): Prvič je bil z rehabilitacije na IRSR odpuščen 28. 8. 1998.