Jedro

Prevzemnikova pravica do plačila ni odvisna od tega, ali so opravljeni posli obrodili zaželene učinke/rezultate, temveč le od tega, ali so bili naročeni posli pravilno opravljeni. V kolikor je prevzemnik naročila posel nepravilno izpolnil, je naročniku odškodninsko odgovoren. Pri tem je treba upoštevati, da OZ posebnih pravil o odgovornosti za škodo, katere vzrok je nepravilna izpolnitev storitvene obveznosti, ki ima značilnosti obligacije prizadevanja, ne določa, zato je to odgovornost treba presojati z analogno (smiselno) uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti.

Uporaba pogodbenega materialnega prava (drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava) ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno („kaj v pogodbi piše“). Ker na vsebino pogodbenega materialnega prava sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se morajo stranke nanj izrecno sklicevati in ga jasno in določno opredeliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 0445 I 13645/2006 z dne 05. 04. 2007 v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora v 8ih dneh plačati tožeči stranki znesek 12.019,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhajajo iz točke I izpodbijane sodbe ter izvršilne stroške v višini 299,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2007 do plačila (I. točka izreka) ter - je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 1.719,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo, potem ko je ugotovilo, da: - sta stranki sklenili pogodbo o delu 001/2004 z dne 05. 01. 2005 (B 15, v nadaljevanju Pogodba); - je tožeča stranka toženi izstavila račune za opravljena dela svetovalca oz. posrednika pri izvajanju posameznih projektnih nalog tožene stranke, ki jih ta ni (v celoti) poravnala; - da so ugovori tožene stranke v zvezi z nedokončanimi deli in njihovo slabo kvaliteto pavšalni in neizkazani; - da je tožena stranka vtoževane račune prepozno zavrnila.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitve sodišča prve stopnje pravilna iz naslednjih materialnopravni razlogov.

Bistvena za ugotovitev pravic in obveznosti pravdnih strank je opredelitev narave njunega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da se je tožeča stranka po Pogodbi zavezala, da bo vestno in skrbno opravljala svoje delo, ni pa se zavezala, da bo rezultat njenega uspešno končani projekti oz. projekti zgrajeni brez napak. V zvezi z vsebino pogodbeno dogovorjenih del je ugotovilo, da se je tožeča stranka zavezala opravljati dela svetovalca oz. posrednika pri izvajanju projektnih nalog tožene stranke. Zaključilo je, da gre za zloženo pogodbo, ki vsebuje tudi elemente pogodbe o svetovalnem inženiringu, pri kateri gre za posebno podjemno pogodbo.

Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovitve o pogodbeno dogovorjenih delih in prevzetih obveznosti tožeče stranke (glej zgoraj) Pogodbo potrebno pravno opredeliti kot mandatno pogodbo (Obligacijski zakonik, OZ, člen 766. in naslednji).

Bistvena razlika med podjemno in mandatno pogodbo se kaže v tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže uresničiti končni interes naročnika, t.j. opravljen/izvršen posel, ki je predmet pogodbe. Pri podjemni pogodbi ima namreč podjemnikova storitvena obveznost značilnosti obligacije rezultata, pri mandatni pogodbi pa se mandatar zaveže le, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega mandatar sklepa mandatno pogodbo, prizadeval doseči ter da bo pri tem ravnal s skladu z ustrezno strokovno skrbnostjo. Tožeča stranka se je torej s Pogodbo zavezala k prizadevanju, k ravnanju z ustrezno skrbnostjo, ni pa prevzela jamstva za rezultat posla, kar pomeni, da je njeno zavezo mogoče opredeliti kot zavezo mandatarja (prevzemnika naročila) in ne podjemnika.

Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da so dela tožeče stranke na nekaterih objektih še do danes nezaključena, na teh da se pojavljajo tudi reklamacije, ki jih rešuje tožena stranka sama in so posledica neizpolnitve s strani tožeče stranke, zaradi takšnega ravnanja tožeče stranke je toženi nastala poslovna škoda. Nadalje je navajala, da je bilo v delu plačilo nekaterih del zavarovano z asignacijo preko podjetja T. K., ki pa plačilo zadržuje, ker še ni prišlo do končne primopredaje objekta. S takšnimi ugovori je tožena stranka smiselno zatrjevala a) slabo kvaliteto opravljenih del/poslov (obstoj reklamacij), b) njihovo delno neizpolnitev (nedokončana dela) in c) nezapadlost terjatve tožeče stranke (pogojevanje plačila s strani podjetja T. K.).

Pod a) in b) Skladno s 3. odstavkom 766. člena OZ ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz medsebojnega razmerja kaj drugega (slednjega pravdni stranki nista zatrjevali). Navedeno pomeni, da prevzemnikova pravica do plačila ni odvisna od tega, ali so opravljeni posli obrodili zaželene učinke/rezultate, temveč le od tega, ali so bili naročeni posli pravilno opravljeni. V kolikor je prevzemnik naročila posel nepravilno izpolnil, je naročniku odškodninsko odgovoren. Pri tem je potrebno upoštevati, da OZ posebnih pravil o odgovornosti za škodo, katere vzrok je nepravilna izpolnitev storitvene obveznosti, ki ima značilnosti obligacije prizadevanja, ne določa, zato je to odgovornost potrebno presojati z analogno (smiselno) uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Med predpostavkami odgovornosti prevzemnika naročila za nepravilno izpolnitev je tako tudi kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja. Da prevzemnik naročila ni ravnal v skladu z naročilom, mora dokazati naročnik (tožena stranka).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke v zvezi z zatrjevanimi napakami posla in posledično nastalo ji poslovno škodo tožeče stranke oceniti kot pavšalnega. Tožena stranka namreč ni natančneje opredelila protipravnosti v ravnanju tožeče stranke oz. zatrjevanih napak, ni pojasnila, na katerih objektih/projektih naj bi se te nahajale, tudi ni odgovorila na navedbe tožeče stranke v zvezi z nesodelovanjem tožene stranke v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 16. 03. 2009 (list. št. 21-24). V tej zvezi ne zadostuje sklicevanje tožene stranke na listino obrazložitev razlogov tabele po posameznih objektih (B13) in tudi ne na zaslišanje priče K. Priča oz. listina pomanjkljive trditvene podlage namreč ne moreta nadomestiti. Skladno z navedenim se tako pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o neizkazani vročitvi zavrnitve računov in o zmotni ugotovitvi preverbe/usklajenosti računov s poslovnimi knjigami tožene stranke izkažejo kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na zatrjevano (delno) neizpolnitev poslov pa je potrebno ugovor tožene stranke presojati tudi po podlagi 2. odstavka 779. člena OZ, iz katere izhaja, da je mogoče plačilo prevzemnika naročila sorazmerno znižati, če je ta brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma. Tudi za presojo utemeljenosti ugovora po tej podlagi je tožena stranka podala premalo navedb. Ni namreč mogoče preveriti, v kakšnem obsegu in katera dela so bila (ne)opravljena in tudi ne, kako je z odgovornostjo za zatrjevano stanje izostanka opravljenih del. Pod c) Tožena stranka se je v postopku sklicevala na dejstvo, da je bilo za nekatera dela dogovorjeno plačilo preko asignacije s podjetjem T. K., ki plačilo (po računu št. 22-09-2006) zadržuje zaradi neopravljene primopredaje objekta. S takšnim ugovorom je tožena stranka smiselno zatrjevala nezapadlost terjatve tožeče stranke, vendar za slednjo ni ponudila pravnega temelja. Šele v pritožbi se namreč sklicuje na določbo 7. člena Pogodbe, po kateri naj bi bilo dogovorjeno plačilo naročnika na osnovi izstavljenega računa po posameznih situacijah obračuna na podlagi plačane realizacije. V postopku pred sodiščem prve stopnje se na navedeno pogodbeno določbo ni sklicevala, prav tako pa ni pojasnila razlogov oz. okoliščin, zaradi katerih navedb ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena v zv. s 4. odstavkom 286. člena ZPP). Upoštevati je namreč potrebno, da uporaba pogodbenega materialnega prava (drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava) ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno („kaj v pogodbi piše“). Ker na vsebino pogodbenega materialnega prava sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se morajo stranke nanj izrecno sklicevati in ga jasno in določno opredeliti (tako tudi III Ips 89/2006, II Ips 48/79, III Ips 86/2002). Ker je pritožbeno sodišče navedbe tožene stranke o dogovoru o odloženem plačilu (do plačane realizacije) ocenilo kot pritožbene novote, se do njih nadalje ni opredeljevalo in je zavrnilo pritožbeno izpodbijanje zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zapadlostjo terjatev tožeče stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).