Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki se lahko dovoli samo v primeru, če so za to izpolnjeni strogo določeni pogoji, to je upoštevanje med drugim tudi objektivnega roka, v katerem je še mogoče vložiti zahtevo za obnovo postopka. Ta je znašal pel let od dokončnosti odločbe (tretji odstavek 252. člena ZUP). Ker je postala denacionalizacijska odločba dokončna oziroma pravnomočna že 19. 1. 1995, je zahteva za obnovo postopka, vložena 30. 1. 2013, prepozna.

Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, to je v tem primeru določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, pa ni spadalo v času obravnavanja spornega denacionalizacijskega postopka v pristojnost drugega sodišča ali kakšnega drugega organa. Upravni organ tudi ni zaradi njegove rešitve prekinil postopka in morebitna naknadna drugačna odločitev (ki ni nujno pravno pravilna) v poznejših odločbah upravnega organa (v tem primeru MO Velenje), ne more vplivati na to, da bi tožena stranka lahko dovolila obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP za že pravnomočno končan denacionalizacijski postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrže zahteva Mestne občine Velenje (tožeče stranke v tem sporu), katero je dne 21. 5. 2015 odstopila v reševanje Upravna enota Velenje, za obnovo denacionalizacijskega postopka po pok. A.A. in B.B., končanega pri tem ministrstvu z odločbo, številka 464-275/92 z dne 1. 12. 1994, ki je postala pravnomočna dne 19. 5. 1995. V obrazložitvi navaja, da je bila na UE Velenje s strani tožeče stranke vložena zahteva za obnovo vseh denacionalizacijskih postopkov po pokojnima A.A. in B.B. po določbi 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). Mestna občina Velenje je bila zavezanka za vrnitev nepremičnine. Gre za ugotavljanje upravnega organa, ali je imel bivši lastnik pravico dobiti za odvzeto premoženje odškodnino od tuje države (drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen), kar predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je UE Velenje sedaj rešila v bistvenih točkah drugače, kot v prejšnjih odločbah. Predhodno vprašanje določa 147. člen ZUP, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa in ga lahko ob pogojih po ZUP organ sam obravnava ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

2. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti za odvzeto premoženje odškodnino od tuje države, kar ugotavljajo pristojni denacionalizacijski upravni organi po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne napotuje denacionalizacijske organe, da v sklopu ugotavljanja pravnega in dejanskega stanja v denacionalizacijskih zadevah ugotovijo po uradni dolžnosti obstoj ali neobstoj pravice bivših lastnikov do pridobitve odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, saj jih v primeru, če so imeli pravico dobiti odškodnino, ni šteti za upravičence po ZDen. V nadaljevanju še razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up 574/02, ki se nanaša na predhodno vprašanje. V tem primeru pa vprašanje ne predstavlja samostojne pravne celote, ki bi spadalo v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Ker obnovitveni razlog ni izkazan, je bilo treba predlog za obnovo postopka, kot nedovoljen, zavreči. 3. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke upravni organ v tem primeru nima nobene podlage, da bi sklenil, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, ki ga določa drugi odstavek 10. člena ZDen. Vprašanje ali je določena oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, ki se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja po uradni dolžnosti. Rešitev tega vprašanja pa posledično pripelje do ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer bile po drugih določbah ZDen do nje upravičene. Zmotna je obrazložitev tožene stranke v tem, da odločitev o upravičenosti do denacionalizacije ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Tožena stranka ne more utemeljeno sklepati o tem, kaj je imelo v mislih Ustavno sodišče pri uporabi termina „predhodno vprašanje“. To je takšno vprašanje v postopku ZDen, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari. To pomeni ugotovitev dejstva, na katerem temelji odločitev v upravni zadevi, zato gre za reševanje predhodnega vprašanja v tem primeru (sodbi U 769/2006 in IV U 172/2014). Ta vprašanja pa rešujejo sami organi pristojni za denacionalizacijo. Tako je zavezana stranka zahtevo za obnovo postopka utemeljeno oprla na okoliščine oziroma dejstva, ki so ji bila prvič posredovana z dopisom UE Velenje, številka 321-140/93 z dne 16. 1. 2013 in dodatno še z dopisom z dne 6. 11. 2013. Zaradi ugotavljanja upravičenosti do odškodnine po drugem odstavku 10. člena ZDen je nesporno, da je pristojni organ predhodno vprašanje upravičenosti v bistvenih točkah pozneje drugače rešil. S tem pa je tudi verjetno izkazana utemeljenost zahteve oziroma predloga za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v tem sporu C.C. (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na zastaranje. Petletni objektivni zastaralni rok se je iztekel konec leta 1999. Tudi po ZUP-1, ki določa triletni rok je obnova prepozna. Ugovarja tudi aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker je prišlo do delitve (statusnih sprememb) enovite občine Velenje. Prišlo je že do dedovanja tega premoženja, obnova pa lahko teče samo med temi strankami. Tudi niso navedeni obnovitveni razlogi. O denacionalizaciji je bilo odločeno že leta 1994. Obnovitveni razlogi po 249. členu ZUP iz leta 1999, ki so navedeni v 260. in 261 členu nimajo med obnovitvenimi razlogi predhodnega vprašanje. Poudarja, da je pogodba FIP in vsa avstrijska zakonodaja, glede odškodnine za odvzeto premoženje nemškim državljanom veljala že leta 1994 in ne gre za obnovitveni razlog. Neutemeljeno je sklicevanje na sodbi U 769/2006 in IV U 172/2014, ker se ne nanašata na obnovo postopka. Ni mogoče uporabiti določil ZUP iz leta 1999, ker je postopek tekel po določbah ZUP iz leta 1986 in glede tega je upravna praksa enotna. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je zavrnitev zahteve Mestne občine Velenje (tožeče stranke) za obnovo pravnomočnega denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožeča stranka kot zavezana stranka za vrnitev nepremičnine po odločbi UE Velenje, številka 464-275/93 z dne 1. 12. 1994, utemeljila s tem, da ne obstoji obnovitveni razlog določen v 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Po mnenju tožeče stranke, naj bi bil v spornem primeru za takšno rešitev predhodnega vprašanja bistven dopis UE Velenje, številka 321-140/93 z dne 16. 1. 2013 in dodatno še dopis z dne 6. 11. 2013, iz katerih je razvidno, da je bilo zaradi ugotavljanja upravičenosti do pridobitve odškodnine od tuje države po drugem odstavku 10. člena ZDen nesporno izkazano, da je pristojni organ pozneje to predhodno vprašanje upravičenosti v bistvenih točkah drugače rešil. 8. Tožena stranka se sklicuje na določbo 147. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve in je to vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prehodno vprašanje), ga lahko ob pogojih organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V tem primeru pa ne gre, v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, po mnenju tožene stranke, za takšno pravno situacijo.

9. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki se lahko dovoli samo v primeru, če so za to izpolnjeni strogo določeni pogoji, to je upoštevanje med drugim tudi objektivnega roka, v katerem je še mogoče vložiti zahtevo za obnovo postopka. Ta je znašal pel let od dokončnosti odločbe (tretji odstavek 252. člena ZUP). Ker je postala nesporno med strankami denacionalizacijska odločba (to izhaja tudi iz listin v upravnem spisu) dokončna oziroma pravnomočna že 19. 1. 1995, je zahteva za obnovo postopka, vložena 30. 1. 2013, vložena prepozno.

10. Ne glede na potek objektivnega roka, tudi ni izkazan obnovitveni razlog. V spornem primeru se predlaga obnova po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Po tej določbi gre za to, da naj bi se postopek denacionalizacije vodil in se tudi v odločitvi opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ to vprašanje kasneje v bistvenih točkah drugače rešil. V upravnem postopku denacionalizacije vprašanje, potrditvah tožeče stranke (ne)pravilne uporabe materialnega prava (avstrijskih predpisov in določb FIP) ne predstavljajo predhodnega vprašanja, ker so ti predpisi veljali že v času denacionalizacijskega postopka in s tem tudi ne morejo biti predmet obnovitvenega postopka. 260. člen ZUP se namreč v 4. točki prvega odstavka navezuje na 147. člen ZUP, ki kot zakonski dejanski stan določa pogoj, da gre za vprašanje, ki predstavlja samostojno pravno celoto (v tem primeru je to samo pravilna uporaba materialnega prava v okviru zahtevka za denacionalizacijo kot pravne celote), ki spada v pristojnost sodišča ali pa kakšnega drugega organa oziroma ga upravni organ lahko sam reši. Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, to je v tem primeru določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, pa ni spadalo v času obravnavanja spornega denacionalizacijskega postopka v pristojnost drugega sodišča ali kakšnega drugega organa. Upravni organ tudi ni zaradi njegove rešitve prekinil postopka in morebitna naknadna drugačna odločitev (ki ni nujno pravno pravilna) v poznejših odločbah upravnega organa (v tem primeru MO Velenje), ne more vplivati na to, da bi tožena stranka lahko dovolila obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP za že pravnomočno končan denacionalizacijski postopek.

11. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v tem primeru odločilo po sodniku posamezniku, ker se izpodbija procesni sklep (zavrženje zahteve) v postopku izdaje upravnega akta (druga alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.