Jedro

Obrtno dovoljenje lahko pridobi tudi gospodarska družba. Njen vpis v poslovni register ni ovira, temveč pogoj za vpis v obrtni register. Čim je vpis v obrtni register veljavno opravljen, so podani tudi pogoji za članstvo v OZS, ki je po določbah ObrZ obvezno, posledično pa je obvezno tudi plačevanje članarine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da članarina, ki jo je dolžna plačati tožeča stranka Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju: OZS) za leto 2008, znaša 480 EUR, da je tožeča stranka do 16. 4. 2009 plačala 80 EUR, da neplačana članarina v znesku 400 EUR zapade takoj in da jo je tožeča stranka dolžna plačati na transakcijski račun tožene stranke.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka z dnem 31. 5. 2002 vpisana v obrtni register, ki ga vodi OZS in v obrtni register, ki ga vodi Območna obrtno-podjetniška zbornica A. Na podlagi 31. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 40/04, 117/2006, 102/2007, v nadaljevanju: ObrZ) se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združijo v OZS in po sedežu obrata oziroma firme v območne obrtno-podjetniške zbornice (v nadaljevanju: OOZ). Iz šestega odstavka 39. člena Obrtnega zakona izhaja, da višino in način plačevanja članarine določi skupščina OZS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Sklep o višini in načinu plačevanja članarine od 1. 1. 2008 dalje je sprejela skupščina OZS na 3. redni seji 18. 12. 2007 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 120/07. Tožena stranka je tožečo obvestila o višini in načinu plačila članarine v mesecu februarju 2008, oziroma po vpisu v obrtni register. Članarina se je tožeči stranki v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ObrZ obračunala glede na velikost podjetja – člana oziroma število zaposlenih po članu mesečno, tako kot je razvidno iz izreka odločbe. Podatke o številu zaposlenih pri članu je tožena stranka pridobila od pristojnih organov. Za mesec januar je tožena stranka obračunala članarino po podatkih AJPES, od februarja dalje pa na podlagi podatkov ZZZS in skladno s tem je bila ugotovljena obveznost iz naslova članarine, kakršna je razvidna iz izreka. Tožeča stranka članarine ni poravnala mesečno v skladu s prejetim obvestilom v celoti. Zato se ugotavlja preostala obveznost iz naslova članarine za leto 2008 z izpodbijano odločbo.

Upravni odbor tožene stranke je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je bila tožeča stranka z dnem 31. 5. 2002 vpisana v obrtni register ter da je zato podana pravna podlaga iz ObrZ za združevanje v OZS in za plačevanje sporne članarine. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da ima tožeča stranka po podatkih poslovnega registra AJPES kot glavno dejavnost navedeno dejavnost s klasifikacijo 96.021 – Frizerska dejavnost, ki je po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/2008) opredeljena kot obrtna dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Glede na podatke obrtnega in poslovnega registra opravlja tožeča stranka dejavnost v skladu z določbami ObrZ, zato je s pridobitvijo obrtnega dovoljenja na vlogo tožeče stranke in z vpisom v obrtni register postala v skladu z 31. členom ObrZ obvezen član OZ, posledično pa je dolžna v skladu z 39. členom ObrZ plačevati članarino. Vpisu v obrtni register tožeča stranka, čeprav bi to lahko storila, ni nikoli nasprotovala. Z vpisom v obrtni register je bila sicer seznanjena vse od vročitve odločbe o vpisu v obrtni register. Pritožbeni ugovor, da se ni včlanila v OZS, torej ni točen. Po četrtem odstavku 39. člena ObrZ se članarina določi glede na velikost podjetja in znaša za samostojne podjetnike in družbe, ki imajo od 3 do 10 zaposlenih 40 EUR mesečno, kar je upoštevano v izpodbijani odmerni odločbi. Odjava oziroma izbris iz obrtnega registra je možna, ko so izpolnjeni pogoji iz 17. člena ObrZ. Če družba ne opravlja obrtne dejavnosti, se je dolžna v roku 8 dni po prenehanju dejavnosti odjaviti iz obrtnega registra in vrniti obrtno dovoljenje. Brez sodelovanja oziroma ustrezne vloge člana podatkov v obrtnem registru ni mogoče spreminjati. Izrek izpodbijane odločbe je po presoji tožene stranke skladen s predpisi. Ustrezen je tudi organ, ki odloča o pritožbi. Kot neutemeljen pa zavrne tudi pritožbeni ugovor, da je članstvo v OZS prostovoljno. Tožeča stranka v tem pogledu napačno interpretira 31. člen ObrZ, ki določa obvezno članstvo, razlago, da je članstvo obvezno, pa je potrdilo tudi že Ustavno sodišče. Revije Obrtnik se ne pošilja članu, ki nima plačane članarine. Ostale oblike informiranja pa mu ostajajo na voljo, tako kot tudi ostale storitve, ki sta jih dolžni po določbah ObrZ zagotavljati obe zbornici.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga ugotovitev ničnosti oziroma njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da je odločba druge stopnje že v osnovi protipravna zato, ker je njen izdajatelj isti kot organ, ki je izdal izpodbijano (prvostopno) odločbo. Ker zoper odločbo ni dovoljena pritožba, ne more biti izvršilni naslov in kot taka ni izvršljiva. Meni tudi, da je napotitev tožeče stranke na tožbo napačna, ker običajno toži tisti, ki nekaj terja in ne obratno. Vsekakor pa gre v konkretnem primeru za plačilo vsiljene članarine. V družbi so trije zaposleni. Tožeča stranka pa od leta 2002 posluje kot poslovni subjekt (d.o.o.) in ne več kot s. p. - Frizerski salon A., A.A. s. p., ki je posloval na isti lokaciji, prejemal revijo Obrtnik in redno plačeval članarino. Družba B. d.o.o. ni obrtnik in ni vpisana v obrtni register, ampak v register pri pristojnem sodišču kot poslovni subjekt. Članarino OZS plačujejo tisti, ki opravljajo obrtno dejavnost in so v članstvo pristopili prostovoljno. Tožeča stranka pisne pristopne izjave ni dala, zato ni postala član OZS. Razlaga zakona, ki jo zastopa tožeča stranka, je napačna, zlasti pa se obvezno članstvo ne nanaša na družbe (d.o.o.), ki niso registrirane pri OZS. Tožeče stranke v članstvo zato ni mogoče prisiliti. Ker ni članica OZS, tudi ne dobiva revije Obrtnik. Če bi bilo združevanje obvezno, bi bilo to jasno napisano v zakonu. Obvezne dajatve so davki in samo davke so dolžni vsi plačevati. S prisilno izterjavo članarine pa je kršena tudi določba 42. člena Ustave, po katerem je združevanje prostovoljno, akti in sklepi takšnih združenj pa so obvezujoči samo za njihove člane.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vodenje postopka in pristojnost za odločanje, navaja, da sta odločbo izdala dva različna organa. Pravica do pritožbe izhaja iz 39. člena ObrZ, pritožbeni organ pa se, skladno z zakonskim pooblastilom, določi s Statutom. V 31. členu Statuta je določeno, da je pritožbeni organ Upravni odbor OZS. Odločbo o pritožbi je tako izdal pristojni organ, odločbo prve stopnje pa OZS, ki jo je podpisal generalni sekretar kot njen zakoniti zastopnik. Tožena stranka zavrača tudi ugovore v zvezi z izvršljivostjo odločbe. V tej zvezi poudarja, da je izvršilni naslov in s tem podlaga za prisilno izterjavo, v skladu s 146. členom ZDavP-2 v zvezi z osmim odstavkom 39. člena ObrZ, izvršljiva prvostopna odločba in ne odločba druge stopnje, s katero se odloča o pritožbi. Kot pravno zmotne pa zavrača tudi tožbene ugovore glede napotitve na tožbo. Podlaga za takšen pravni pouk je v določbah ZUP in ZUS-1 v povezavi z določbami ObrZ. Tožena stranka pri tem nima vloge sodišča. Tožena stranka tudi ni izdala določbe o prisilni izterjavi. Izdala je odmerno odločbo in s tem izvršilni naslov za prisilno izterjavo, medtem ko odločbo o prisilni izterjavi izda na predlog tožene stranke Carinska uprava. Tožbena trditev, da tožeča stranka ni vpisana v obrtni register, je neresnična. Vpisana je z dnem 31. 5. 2002 in sicer na vlogo tožeče stranke, kar dokazuje njena vloga, ki se nahaja v spisih. Vpis v sodni register ne izključuje vpisa v obrtni register, oziroma je celo predpogoj, saj je vpis v sodni oziroma poslovni register podlaga za pridobitev statusa pravne osebe. Na podlagi vloge je bila tožeči stranki izdana odločba o vpisu v obrtni register za opravljanje obrtne dejavnosti s klasifikacijo 96 021 – Frizerska dejavnost in izdano obrtno dovoljenje. Navedeno potrjuje tudi izjava tožeče stranke z dne 23. 10. 2003 o opravljanju obrtnih oz. neobrtnih dejavnosti, po kateri opravlja obrtno dejavnost v deležu 100%. Po podatkih poslovnega registra tožeča stranka še vedno opravlja obrtno dejavnost, za katero potrebuje obrtno dovoljenje. Še do danes se tudi ni odjavila iz registra in ni vrnila obrtnega dovoljenja. Zato je bila tudi v letu 2008 članica OZS in s tem zavezana plačati obvezno članarino. Sredstva obvezne članarine OZS uporablja za naloge iz 40. člena ObrZ in so namenjene članstvu kot celoti. Med drugim informira svoje člane, tudi preko revije Obrtnik, ki pa se članu, ki ne plačuje članarine, ne pošilja. Na voljo mu ostajajo ostale oblike informiranja. Obvezno članstvo v OZS ne posega v pravico do svobodnega združevanja in zato ni v neskladju z Ustavo. Takšno stališče je zavzelo tudi že Ustavno sodišče. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožeča stranka obrtne dejavnosti (več) ne opravlja, pa tožena stranka navaja, da je po določbah ObrZ dokazno breme o opravljanju dejavnosti na strani gospodarskega subjekta. Za odjavo iz članstva oziroma za izbris iz registra morajo biti izpolnjeni pogoji iz 17. člena. Obrtnik mora podati posebno vlogo za odjavo iz registra in vrniti obrtno dovoljenje, in sicer je to dolžan storiti v roku 8 dni po prenehanju opravljanja dejavnosti. Tožnik tega do danes ni storil. Dokler je podjetje vpisano v register in ima veljavno obrtno dovoljenje, je član OZS, kot tak pa je dolžan plačevati članarino.

V odgovoru na odgovor tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke in sodišču predlaga, da jih ne upošteva. Izjava o opravljanju obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti ne pomeni pristopne izjave za vpis v register članov OZS. Tudi vloga za izdajo obrtnega dovoljenja ne pomeni tega. Odločba o opravljanju obrtne dejavnosti z dne 31. 5. 2002 nikjer ne omenja članstva ne vpisa v register članov OZS. Če bi bilo to navedeno v odločbi, bi temu nasprotovali. Tako pa tožeča stranka nikoli ni dala pristopne izjave za članstvo v OZS in zato ni zavezana za članarino.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba ni protipravna, kot trdi tožnik v tožbi, temveč je izdana na podlagi in v skladu z določbami ObrZ, kot to pravilno in z obširno argumentacijo navaja že tožena stranka v obeh odločbah in v odgovoru na tožbo. O pritožbi je odločal Upravni odbor tožene stranke in s tem organ, ki je različen od izdajatelja izpodbijane odločbe in ki je kot pritožbeni organ po zakonskem pooblastilu izrecno opredeljen v Statutu tožene stranke. Pravilen in skladen z zakonom je tudi pravni pouk o možnosti tožbe, kot to pravilno razloži tožeči stranki že tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Plačilo članarine ni vsiljeno, temveč je za primer, kakršen je obravnavani, predpisano z zakonom (ObrZ). Iz upravnih spisov namreč povsem jasno sledi, da je tožeča stranka na podlagi vloge z dne 7. 5. 2002, ki jo je dopolnila 31. 5. 2002, pridobila obrtno dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti (Frizerstvo). Iz izdane odločbe z dne 31. 5. 2002 je jasno razvidno tudi, da ga je pridobila kot gospodarska družba (d.o.o.) in ne kot s. p., kot se to nekorektno in zavajajoče trdi v tožbi. V očitnem nasprotju z odločbo je tudi tožbena trditev, da tožeča stranka ni bila nikoli obveščena o vpisu v obrtni register. O tem (o vpisu) je bilo odločeno in vpis odrejen z isto odločbo v 4. točki izreka. In ker odločba vsebuje pravilen pravni pouk (o možni pritožbi), je neresnična tudi nadaljnja tožbena trditev, da tožeča stranka ni mogla nasprotovati opravljenemu vpisu. Čim pa je tako in je vpis v register veljavno opravljen, so podani tudi pogoji za članstvo v OZS. Članstvo v OZS je po določbah ObrZ obvezno, posledično pa je obvezno tudi plačevanje članarine, kot to obširno in na podlagi ustreznih zakonskih določb obrazloži že tožena stranka.

Obrtno dovoljenje lahko pridobi tudi gospodarska družba, kot to jasno sledi iz določb ObrZ. Povsem jasno je tudi, iz razlogov, ki jih navaja že tožena stranka, da vpis gospodarske družbe v poslovni register ni ovira, temveč pogoj za vpis v obrtni register. Drugačne tožbene navedbe nimajo podlage v zakonu in drugih predpisih. Na neustrezen način pa si tožeča stranka razlaga tudi zakonske določbe o članstvu v OZS. Članstvo je namreč, kot že rečeno, obvezno za vse tiste pravne in fizične osebe, ki opravljajo obrtno dejavnost. Posebna pristopna izjava zato ni predvidena in je zakon ne predpisuje. Sicer pa se je o vprašanju obveznega članstva v OZS že večkrat izreklo tudi Ustavno sodišče in pri tem zavzelo stališče, da je zakonska ureditev v tem pogledu ustrezna. Zavzelo je tudi stališče, da se z obveznim članstvom v OZS ne posega v pravice, ki jih zagotavlja 42. člen Ustave. Kot neutemeljen pa je tudi že zavrnilo očitek, da bi se morala OZS financirati (zgolj) iz državnega proračuna in na ta način posredno pritrdilo ureditvi, po kateri se dejavnost OZS financira (tudi) iz obvezne članarine.

Tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe nima položaja sodišča niti ne odloča o prisilni izterjavi dolžne članarine. Z izpodbijano odločbo zgolj ugotavlja višino dolgovanega zneska članarine in ga nalaga v plačilo tožeči stranki. Za takšno odločanje pa ima tožena stranka ustrezno pooblastilo v zakonskih določbah, na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožbeni očitki so torej neutemeljeni tudi v tistem delu, v katerem tožeča stranka ugovarja pravni podlagi za članarino kot obvezno (javno) dajatev.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.