Jedro

Stroški, nastali med postopkom v zvezi z zapuščino, so stroški zapuščine in dediči odgovarjajo zanje enako kot za dolgove zapustnika, to je vsak do višine podedovanega premoženja, ne glede na to, ali je delitev zapuščine že izvršena ali ne (142. člen ZD). Pritožnica bo torej upravičena do povračila ustreznega dela stroškov zapuščine od sodedičev, glede na vrednost njihovega podedovanega dela zapuščine. Po ZD pa ni predvideno, da se v zapuščinskem izvrši poplačilo dolgov zapuščine. Pritožnica bo morala zato svoje terjatve do sodedičev, če se bodo izkazale za sporne (in kolikor se bodo izkazale za sporne), uveljavljati v drugem ustreznem postopku.

Izrek

Pritožba S. A. H. proti sklepu z dne 20. 6. 2008 se zavrže. Sicer se ostale pritožbe zavrnejo in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanima dodatnima sklepoma o dedovanju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, kaj dodatno spada v zapuščino po v uvodu navedenih pokojnikih, kdo so njihovi dediči in kaj, iz katerega naslova ter v kakšnem obsegu ti dedujejo, odredilo ustrezne vpise v zvezi z dedovanjem nepremičnin v zemljiško knjigo ter naročilo skrbniku za posebni primer P. E. Š., da izroči dedičem obveznice Slovenske odškodninske družbe (SOD) v določeni vrednosti, KDD, d. d., da izroči 31 obveznic SOS2E, skrbnici za poseben primer S. A. H. pa, da izroči obveznice SOD v vrednosti 1.607,82 EUR, zmanjšani za vrednost 311 obveznic SOS2E, P. E. Š.. S. A. H. je napotilo na pravdo proti dedičem glede priglašene terjatve do zapuščine v višini 5.135,44 EUR.

(2) Proti sklepoma so se pritožili dediči R. Ć., I. K., A. H., R. A., P. E.Š. in skrbnica za posebni primer S. A. H..

(3) Pritožniki R. Ć., I. K., A. H., R. A. in skrbnica za posebni primer S. A. H. v pritožbi proti sklepu z dne 21. 1. 2008 navajajo, da se pritožujejo zaradi nepravilne izdaje dodatnih sklepov, izpuščenih parcel, dolgotrajnih obravnav in kršitve določb ZDen (čl. 81, 7 in 8) in ZD (čl. 26, 27, 32 in 43), v nadaljevanju pa pritožbeno sodišče povzema le bistvene argumente in očitke pritožnikov. Navajajo, da bi morali vsi štirje otroci po pok. B. in A. Š. dedovati enako, saj so pred zakonom vsi enaki. Čeprav so se glede dedovanja po pok. A. Š. z dednim dogovorom drugače dogovorili, ta dogovor nikoli ni veljal, se ni upošteval in se ni vpisal v zemljiško knjigo. Prvemu sodišču očitajo, da je iz obsega dodatnega premoženja, ki je predmet dedovanja, izpustilo parc. št. 291 k. o. S.. Nadalje očitajo, da sodišče ni upoštevalo oporok S. Š. in B. R.. Izpustilo je del premoženja "iz Elekričnega podjetja", in sicer parc. št. 210. k. o. L., 1070/27, vl. št. 443, k. o. Š., ter 1074/23, vl. št. 1166, k. o. Š., last. pok. A. in B. Š., kar bi moralo deliti usodo gozdov in se razdeliti na štiri četrtine med štiri dediče. Menijo, da če bi B. Š. umrla po letu 1945, bi se odločbe glasile tudi na njo. Menijo, da S. Š. ni upravičen do 1/2 zapuščine po A.Š., pač pa do 1/8, zato so ostali trije dediči oškodovani. Glede dedovanja po S. Š. je v pritožbi navedeno, da sodišče ni naklonjeno vlagateljici zahteve za denacionalizacijo, saj jo je pozvalo, da priglasi stroške, vsi dediči, ki jih je zastopala skrbnica za posebni primer S. A. H., to je R. Ć., I. K., A. H., R. A., se s priglašenimi stroški strinjajo, sodišče jih sploh ni seznanilo s tem, o tem je vprašalo le odvetnika dedinje S. K.. S. Š. se odvzeto premoženje ne bi vračalo, če se za to ne bi zavzela S. A. H., ki je vložila uspešno pritožbo proti zavrnilni odločbi UE Žalec. Nadalje pritožniki menijo, da bi bilo treba upoštevati oporoko S. Š.. Ni razumljivo, da v izpodbijanem sklepu (str. 33) piše, da s to oporoko leta 1953 zapustnik ni razpolagal s premoženjem, ki mu je bilo odvzeto, umrl pa je leta 1957. To ne drži, kar dokazujejo kupne pogodbe za določene parcele (343, 209, 210, 211), ki so bile predmet denacionalizacijskih postopkov. Predlagateljica S. A. H. je tudi za te parcele vložila zahtevke, vendar jih je sodišče v postopku N 34/2003 zavrnilo. Prodane so bile tudi parcele 177/1 in 177/2 k. o. Š., vse pod prisilo. Premoženje so l. 1959, 1963 in 1964 prodajali njegovi oporočni dediči. Tako je tudi B. R. v svoji oporoki zapisala, kot da bi vedela, da se bo nekdaj vrnilo tudi bratovo premoženje. To je parc. št. 1276/4, katere vračilo je sodišče v Žalcu zavrnilo in je že vložena pritožba na Evropsko sodišče. Tako tudi glede dedovanja po B. R. pritožniki nasprotujejo oceni prvega sodišča (str. 35 sklepa), da zapustnica ob sestavi oporoke ni razpolagala z denacionaliziranim premoženjem, ko pa je ravno v soglasju z ostalimi zakonitimi in oporočnimi dediči morala prodati več parcel, ker so postale splošno ljudsko premoženje. Zato je razpolagala tudi s tistim premoženjem, ki je pripadlo oporočitelju na podlagi denacionalizacije. Menijo, da je treba upoštevati želje oporočiteljev, da se izključijo določeni dediči, zlasti M. Š., ženo S. Š., ki nikoli ni z njim živela in ni nič prispevala k njegovemu premoženju. B. R. je izključila iz dedovanja tudi svojega brata E. Š. in njegovega sina P. E. Š., St. K. pa ni priznavala za nečakinjo. Pritožniki uveljavljajo pravice iz 32. čl. ZD, ker navajajo, da so ji zadnja leta lajšali težave zaradi njene bolezni, ter zahtevajo razdedinjenje po 43. čl. ZD za P. Š. in S. K., ki njene oporoke tudi nista izpodbijala. Dediči navajajo, da so se sporazumeli, da dedujejo po B.R. vsak četrtino, enako po J. H. (R. A. po dedni odpovedi S. A. H.). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da čim prej reši dodatno dedovanje v nakazani smeri, ker se bojijo, da ne bodo uspeli pobrati sadov svojega truda za vrnitev nacionaliziranega premoženja njihovim pravnim prednikom.

(4) Pritožnik P. E. Š. v pritožbi proti sklepu z dne 21. 1. 2008 navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati oporoko, ki jo je pred pričami napravil pok. S. Š. 14. 2. 1955 (IV R 138/55). Zapisana je bila pred podržavljenjem premoženja in se je nanašala tudi nanj. Zapustnik je iz dedovanja izključil svojo ženo M. Š., česar prvo sodišče ni upoštevalo in ji je prisodilo zapuščino. M. Š. ni živela v skupnosti s S. Š., zato ne deduje ne na podlagi oporoke na na podlagi zakona. Po oporoki dedujejo premoženje sestra B. R., brat A. Š. in sedaj na podlagi vstopne pravice P. E. Š.. S. K. je prejela volilo parc. 573, po njeni smrti je dobila S. K. izplačan nujni delež. V celoti bi ji moralo sodišče prisoditi parc. 573/1 vl. št. 1878 k.o. P., enako tudi par. št. 177/1 in 177/2 k.o. Z.. Dedovanje po S. Š. torej ni pravilno. Poleg tega manjkajo par. št. 219 vl. št. 150 k.o. S., 210 vl. št. 1253 k.o. L.. V tč. II. sklepa pa je tudi računska napaka (str. 16 in 17), ko je sodišče razdelilo deleže 750/720. (5) Pritožniki R. Ć., I. K., A. H., R. A. in skrbnica za posebni primer S. A. H. v pritožbi proti sklepu z dne 20. 6. 2008 navajajo, da se pritožujejo zaradi nepravilne izdaje dodatnih sklepov in kršitve določb ZDen (čl. 81, 7. in 8) in ZD (čl. 26, 27, 32 in 43), v nadaljevanju pa pritožbeno sodišče povzema le bistvene argumente in očitke pritožnikov. Navajajo, da prvo sodišče ni upoštevalo ženitne in dedne pogodbe ter notarskega pisma med zakoncema A. in B. Š.. Dedičem, otrokom, bi zato moralo njeno polovico premoženja razdeliti po enakih delih, saj se kljub dednemu dogovoru Prisojilo Z 50/46-17 z dne 26. 1. 1948 nikoli ni vpisalo v zemljiško knjigo in dogovor nikoli ni bil upoštevan. Manjkajoče parcele iz prej izdanega dodatnega sklepa je prvo sodišče ponovno napačno razdelilo, zavzemajo se za to, da vsak od otrok dobi 1/4 in da se pri tem dedni dogovor ne upošteva. Menijo, da bi bilo treba sodnico, ki je izdala izpodbijani sklep, izločiti, ker je pristranska in nepravična, izločena pa bi morala biti zaradi okuženosti. Menijo, da je storjena napaka glede parc. št. 291 k.o. S., saj je prvo sodišče štelo, da je bila odvzeta S. Š., v resnici pa sta bila razlaščena B. in A. Š., bistveni sta namreč razlastitveni odločbi iz l. 1953. Opozarjajo na napako na str. 2 pod tč. 2, kjer sodišče navaja, da deduje po A. Š. P. E. Š., namesto E. J. Š., ki je oče P. E.. Menijo, da je S. K. kar naenkrat postala večinski dedič, po njihovem mnenju neupravičeno. Če bi se upoštevala oporoka B. R., za kar se zavzemajo, bi dobila le nujni delež. Zavzemajo se tudi za to, da se upošteva oporoka S. Š., s katero je izključil od dedovanja svojo ženo M..

(6) Pritožnik P. E. Š. v pritožbi proti sklepu z dne 20. 6. 2008 navaja, da R. A. sodišče ne bi smelo razglasiti za dediča. Dedič lahko svoj dedni delež odstopi le sodediču, zato dedne izjave S. A. H. ne bi smelo sprejeti. Sicer pa je J. H. s strani A. Š. že prejela dedne prejemke, ki bi jih moralo sodišče v tem zapuščinskem postopku upoštevati, in sicer denarna poplačila njenih dolgov, kar izhaja iz najdenega pisma, v katerem prosi za ogromno vsoto 300.000,00 takratnih din in grozi s samomorom. Dedni prejemki bi se morali valorizirati in všteti J. H. v njen dedni delež. Poleg tega vztraja tudi v pritožbi proti tem sklepu, da bi moralo sodišče upoštevati oporočno voljo S. Š. in odvzeti dedno pravico M. Š..

(7) Na pritožbe proti sklepu z dne 21. 2. 2008 je odgovorila dedinja S. K., na pritožbo dediča P. E. Š. proti sklepu z dne 20. 6. 2008 pa so odgovorili dediči R. Ć., I. K. in A. H.. Vložniki odgovorov na pritožbe predlagajo zavrnitev pritožb, na katere odgovarjajo, razen kolikor se je dedinja S. K. strinjala z dopolnitvijo prvega dodatnega sklepa za nepremičnine parc. št. 291 k.o. S., 210 k.o. L., 1070/27 in 1074/23, oboje k.o. Š..

(8) Pritožbe niso utemeljene, pritožba S. A. H. proti sklepu z dne 20. 6. 2008 pa ni dopustna.

O pritožbi proti sklepu z dne 21. 1. 2008 skrbnice za posebni primer S. A. H. (9) Stroški, nastali med postopkom v zvezi z zapuščino, so stroški zapuščine in dediči odgovarjajo zanje enako kot za dolgove zapustnika, to je vsak do višine podedovanega premoženja, ne glede na to, ali je delitev zapuščine že izvršena ali ne (142. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami, od tu ZD). Pritožnica bo torej upravičena do povračila ustreznega dela stroškov zapuščine od sodedičev, glede na vrednost njihovega podedovanega dela zapuščine. Po ZD pa ni predvideno, da se v zapuščinskem izvrši poplačilo dolgov zapuščine. Pritožnica bo morala zato svoje terjatve do sodedičev, če se bodo izkazale za sporne (in kolikor se bodo izkazale za sporne), uveljavljati v drugem ustreznem postopku. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito odločilo, ko je skrbnico za posebni primer S. A. H. napotilo na pravdo za uveljavljanje terjatve do zapuščine, ki jo (vsi) dediči niso priznali (glej zapisnik o naroku 22. 11. 2007, l. št. 142). Očitanih kršitev pri tem torej ni bilo.

dedičev R. Ć., I. K., A. H. in R. A. (10) Del pritožbe, ki opozarja, da v zapuščino spada še nekatero premoženje, ki v sklepu o dedovanju ni navedeno , vsebinsko ni pritožba, temveč predlog, naj se izda dopolnilni sklep. Pritožniki so namreč tovrstne očitke podali v roku 15 dni od prejema sklepa (1. odst. 325. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP), in 3. odst. 327. čl. ZPP v zvezi s 332. čl. ZPP in 163. čl. ZD). Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in izdalo dodatni sklep o dedovanju tudi za nepremičnine parc. št. 291 k.o. S., 210 k.o. L., 1070/27 in 1074/23, oboje k.o. Š. (tudi izpodbijani sklep z dne 20. 6. 2008). Ostalih parcel, ki ji pritožba omenja (156/2S, 170/28 1074/22 in 1072/12), pa prvo sodišče tudi ni spregledalo, pač pa je odločilo tudi o tem vrnjenem premoženju (glej. str. 22 - 24 prvega sklepa).

(11) Opozorilo, da gre na str. 16 in 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa za računsko napako (ki sicer pritožbenemu sodišču ni očitna), bo lahko prvostopenjsko sodišče kadarkoli upoštevalo in ravnalo v skladu z določbo 328. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD.

(12) Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno uporabilo relevantne določbe Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/99, v nadaljevanju ZDen) in ZD.

(13) Prvo sodišče je ravnalo pravilno, ko je glede dedovanja po pok. A. Š. upoštevalo dedni dogovor njegovih dedičev z dne 19. 2. 1948, po katerem je dedič S. Š. prejel več, kot je sicer znašal njegov delež zakonitega dediča, kar je jedro pritožbenih očitkov, saj so pritožniki dediči J. H. oziroma B. R., sodedinj (sestra) S. Š. oziroma njunega dediča R. H., in so na ta način posledično prejeli manj, kot če dednega dogovora ne bi bilo oziroma bi ga sodišče ne upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito upoštevalo dedni dogovor, vsebovan v prisojilu (O 77/48) in to tudi ustrezno pojasnilo (glej str. 24. in 25. obrazložitve). Pritožniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na to, da dedni dogovor "ni nikoli veljal" in da ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Ne zatrjujejo, da bi ga kdo izmed upravičencev v ustreznih rokih na ustrezen način uspel razveljaviti, razlogov za njegovo ničnost pa tudi ne navajajo. Četudi ni bil vpisan v zemljiško knjigo, ga je treba upoštevati. Dejstvo je, da so bile vse sporne nepremičnine, ki jih je po dogovoru (1/2, upoštevajoč delež po pok. materi B.Š. pa v celoti) dedoval S. Š., podržavljene po smrti A. Š., zato stanje v zemljiški knjigi ne more biti odločilno, saj mrtvemu premoženja ni bilo mogoče odvzeti. Jasno pa je, da po nacionalizaciji vpis v zemljiško knjigo ni bil več mogoč.

(14) Sklicevanje na ženitno in dedinsko pogodbo med zakoncema B. in A. Š. z dne 16. 10. 1893 ne more biti uspešno, saj je ta urejala le razmerja med obema pogodbenikoma, v predmetnem postopku pa niti ne gre za dedovanje po B. Š.. Brez podlage je sklicevanje na to, da bi bilo tudi njej podržavljeno premoženje, če bi kasneje umrla, in da je zato treba upoštevati njeno (pogodbeno) voljo.

(15) Tudi presoja oporoke S. Š. in B. R., ki jo je opravilo prvo sodišče, je pravilna in zakonita. Določila oporoke je načeloma treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, in če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost (84. čl. ZD). Kasnejše in specialne so glede denacionaliziranega premoženja določbe ZDen. Po določilu 81. čl. Zden imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno (1). Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. (16) V skladu z načelom svobode testiranja in omenjeno določbo ZDen bi bilo sodišče dolžno voljo zapustnika upoštevati samo, če bi jo v oporoki izrecno izrazil, in sicer izrecno glede (de)nacionaliziranega mu premoženja.

(17) Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v navedenem smislu pravilno razlagalo in upoštevalo oporoko, ki jo je 14. 2. 1955 (in ne l. 1953) napravil S. Š., ko je upoštevalo njegovo oporočno voljo tudi glede premoženja, ki je bilo nacionalizirano (parc. št. 573, k.o. P., 177/1 in 177/2 k.o. S.). Glede tega premoženja so dediči S. Š. sklenili dedni dogovor, po katerem je navedeno premoženje prejel P. E. Š., kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo. Glede premoženja, ki v oporoki ni navedeno, pa oporočne volje upoštevajoč citirana zakonska določila prvo sodišče pravilno ni upoštevalo in je ostalo vrnjeno premoženje pravilno razdelilo med zakonite dediče, torej je pripadlo hčerki S. K. in ženi M. Š.. Nobene podlage ni v oporo pritožbenemu zavzemanju za to, da slednja tudi po zakonu ne more dedovati, ker ni živela z zapustnikom. Položaj dedinje ima zato, ker je bila v veljavni zakonski zvezi z zapustnikom, česar pritožniki ne prerekajo. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da določilo oporoke S. Š. glede dedovanje njegove žene ni takšno, da bi se izrecno glasilo, da se zapustnikova volja nanaša tudi na premoženje, ki mu bo morebiti kdaj vrnjeno. Ugotavljanje hipotetične volje pa torej ni dopustno, saj bi šlo za konstruiranje zapustnikove volje, kot je to povsem pravilno in ustrezno pojasnilo že prvo sodišče (glej str. 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

(18) Enako velja za razlago oporoke B. R. z dne 11. 1. 1987. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da nobeno določilo te oporoke ni takšno, da bi se izrecno nanašalo na (de)nacionalizirano premoženje. Hipotetične volje pa ni dopustno ugotavljati, saj bi šlo za konstruiranje zapustničine volje, kot je to povsem pravilno in ustrezno pojasnilo že prvo sodišče (glej str. 35 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

dediča P. E. Š.

(19) Z odgovorom na pritožbo dedičev R. Ć., I. K., A. H. in R. A. je odgovorjeno tudi na pritožbo dediča P. E. Š. (glej tč. 10 - 18).

O pritožbi proti sklepu z dne 20. 6. 2008 skrbnice za posebni primer S. A. H. (20) S. A. H. ni dedinja po zapustnikih, po katerih je dedovanje predmet izpodbijanega sklepa, saj se je v svojem imenu odpovedala dedovanju po pok. R. H.. Nanjo se izpodbijani sklep tudi sicer ne nanaša, zato ne more biti stranka v tem postopku. Ne more pa (več) pred višjim sodiščem nastopati niti kot pooblaščenka dedičev, saj je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ker so dediči tudi sami podpisali pritožbo, jo je pritožbeno sodišče obravnavalo, pritožbo S. A. H. pa je bilo treba zavreči (1. odst. 346. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

dedičev R. Ć., I. K., A. H. in R. A. (21) Neutemeljen je očitek, da bi morala biti sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, izločena, saj je to lahko pritožbeni razlog le v primeru, če so podani izločitveni razlogi, vsebovani od 1. do 5. tč. 70. čl. ZPP (2. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Domnevna pristranskost in nepravičnost sodnice ni tak razlog. Pritožniki bi ga morali posebej uveljavljati, in sicer najkasneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem (2. odst. 72. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

(22) Ostali očitki so smiselno enaki kot očitki teh pritožnikov proti prvemu sklepu, in sicer glede upoštevanja dednega dogovora dedičev po A. Š. ter neupoštevanja oporoke S. Š. v zvezi z dedovanjem vdove po njem M. Š. ter neupoštevanjem oporoke B.R.. Glede teh očitkov glej razloge pod tč. 13 - 18. (23) Glede parc. št. 291 k.o. S. ni storjene očitane napake, saj je prvo sodišče pravilno štelo, da je bila odvzeta S. Š., ne pa B. in A. Š., saj sta bili razlastitveni odločbi izdani l. 1953. Tudi očitane napake na str. 2 pod tč. 2, prvo sodišče ni storilo, saj je P. E. Š. edini (zakoniti) dedič svojega očeta E. J. Š., ki je dedoval po pok. A. Š., kot je to pojasnjeno v nadaljevanju (glej str. 28 -29).

dediča P. E. Š.

(24) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva (glede vštevanja daril ("dednih prejemkov") J. H. v njen dedni delež), torej dejstva, ki jih ni navajal v postopku na prvi stopnji. Upoštevajoč določbo 1. odst. 337. čl. ZPP, ki se glede na določbo 163. čl. ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik se je udeleževal postopka na prvi stopnji ter v tej fazi postopka dejstev, ki jih navaja v pritožbi, ni zatrjeval. Pritožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj teh dejstev ni navajal ali jih ni mogel navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti iz dejstev, ki jih navaja, to implicitno ne izhaja. Pritožnikove navedbe v pritožbenem postopku so torej uveljavljane prepozno, saj ni izkazal nobenega razloga, ki bi v smislu prej navedene procesne določbe omogočalo upoštevanje v pritožbi prvič navedenih dejstev.

(25)Neutemeljeno je tudi prepričanje pritožnika, da R. A. ne bi smel dedovati deleža svoje mame S. A. H., ki se je odpovedala dedovanju v svojem imenu. Na podlagi 2. odst. 133. čl. takšna odpoved ne velja za potomce tistega, ki se odpoveduje (samo) v svojem imenu. Ne gre torej za odstop dednega deleža sodediču, pač pa deduje R. A. na podlagi vstopne pravice, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

(26)Po navedenem se izkaže, da pritožbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanih sklepov ni zasledilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbe dedičev in S. A. H. zavrniti, kolikor pritožbe slednje proti sklepu z dne 20. 6. 2008 ni bilo treba zavreči, in izpodbijana sklepa potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi z določbo 163. čl. ZD).

(1) Ustavno skladnost te določbe je dvakrat presojalo Ustavno sodišče RS in ocenilo, da ni v neskladju z ustavo (glej odločbe URS U-I-16/94, U-I-96/92, za konkretni primer prim. tudi sklep U-I-171/00).