Jedro

Sodišči sta se pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprli tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje (teža kaznivega dejanja, ki je bilo dobro pripravljeno, načrtovano in spretno izvedeno) kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave iz osumljenčevega življenja, ki kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper S. A. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenega dne 13. 7. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma „zaradi bistvenih kršitev določb ZKP“ ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenemu odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem dne 23. 7. 2015, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako osumljeni kot njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v prvi vrsti izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je osumljeni S. A. skupaj s S. D., N. Ć., S. M., V. D., ki se je izdajal za D. H., D. M., D. S. in D. O., storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Vendar ne le, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in obstoj utemeljenega suma v prvi vrsti dejansko vprašanje, ampak je po presoji Vrhovnega sodišča razumen zaključek nižjih sodišč, da dajejo dokazi (predvsem izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, obsežno povzeti na straneh štiri do osem sklepa o odreditvi pripora) zadostno podlago za sklepanje, da je osumljeni sodeloval pri organizaciji transporta z jadrnico O1 in vanj vložil večjo količino denarja, ki si ga je v marcu 2014 izposodil od S. P. ter s tem po njegovih besedah tvegal dvajset let zapora. Kolikor pa se zahteva z razlogi nižjih sodišč ne strinja in (identično kot že v pritožbi) navaja, da sodišče povsem nekritično in pristransko razlaga vsebino tajnih prisluhov; da ni navedeno na kakšen način naj bi osumljeni organiziral prevoz heroina iz Brazilije; da je vsebina telefonskega pogovora, ki se nanaša na izposojo večje vsote denarja vzeta iz konteksta, saj je osumljeni to navajal S. P. zato, ker ga je S. P. kar naprej klical, kdaj mu bo vrnil denar; da je šlo za posojilo v znesku le 1.300,00 EUR; da navedba, da se je osumljenec sestajal z D. T. in ostalimi sostorilci ni zadosten dokaz, sploh pa D. T. pri tem kaznivem dejanju sploh ni udeležen kot sostorilec, zahteva podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene nevarnosti pri osumljencu (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Sodišči sta se namreč pri presoji navedenega pripornega razloga oprli tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje (teža kaznivega dejanja, ki je bilo dobro pripravljeno, načrtovano in spretno izvedeno) kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave iz osumljenčevega življenja, ki kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil ter utemeljujejo zaključek, da je odreditev pripora nujno in neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi ali za potek postopka. Okoliščine so v sklepih zadostno konkretizirane; oceni, da še vedno izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko osumljeni, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ne gre namreč spregledati, da je S. A. osumljen storitve težkih kaznivih dejanj, za kateri je zagrožena visoka zaporna kazen, dejanje je bilo storjeno v dobro organizirani hudodelski združbi, kjer so imeli člani natančno porazdeljene naloge in izdelane dobro premišljene metode delovanja, ki so temeljile na visoki stopnji zaupanja, velikih denarnih vložkih in pričakovanih dobičkih, v kateri je osumljeni zasedal pomembno vlogo, saj si je celo sposodil del denarja, potrebnega za transport zelo velike količine kokaina, z izključnim namenom, da se pri tem okoristi. Preiskovalna sodnica je izpostavila, da je osumljenec po uradnih evidencah že dlje časa brez zaposlitve, slabega premoženjskega stanja in sklepala, da že dejstvo da mora S. P. vrniti izposojeni denar, povečuje možnosti, da bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pri presoji subjektivnih okoliščin pa ni spregledala niti dejstva, da je bil osumljenec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije po 211. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Kolikor se zagovornik s temi razlogi ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da se osumljeni preživlja s poučevanjem tenisa, živi pri ostarelih starših, ki mu tudi pomagata pri preživljanju, sicer pa tako osumljeni kot njegova družina veliko dajo na zdrav način življenja in navaja, da izpostavljanje njegove predkaznovanosti ni ustrezno, saj to ni takšne kriminalne količine, ki bi terjala odreditev pripora in dejstva, pa tudi v tem delu nedovoljeno nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Tudi sklepanje o neogibni potrebnosti pripora je razumno, saj že navedene okoliščine (velika količina prepovedane droge, dobra organizacija, vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj) kažejo na to, da bi, kolikor bi prišlo do ponovitve kaznivega dejanja, lahko bila povzročena velika škoda za človekovo zdravje in je pripor zato sorazmeren poseg, glede na že navedene okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, pa pripora tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče. C.

8. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka, kazenskega zakona in Ustave RS niso podane, ostale trditve zahteve za varstvo zakonitosti pa očitno niso take, da bi iz njih izhajala nezakonitost izpodbijanih sklepov, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za osumljenega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.