Jedro

Ob pravnomočni odločitvi, da se postopek carinjena v obsegu preferencialne obravnave blaga obnovi ter posledično obračuna carinski dolg v postopku obnove, tožeča stranka tudi ne more z uspehom uveljavljati uporabe 154. člena Carinskega zakona o naknadnem obračunu carinskega dolga, kot postopkovno ugodnejše podlage za odločitev. V obnovljenem postopku pa je odločitev glede obračuna carine odvisna od ugotovitve, ali je bila preferencialna obravnava blaga v prvotnem postopku upravičena ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Carinska uprava RS, Carinski urad Nova Gorica, je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe, v obnovljenem postopku carinjenja, tožeči stranki naložil doplačilo uvoznih dajatev za blago sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji Carinske izpostave Vrtojba, ... z dne 16.3.1999 v višini ... EUR. Iz obrazložitve odločbe sledi, da blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji, ni blago s poreklom v smislu določb Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske Unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – Mednarodne pogodbe, št. 13/97, v nadaljevanju Sporazum) in da zato ni podlage za uporabo 9,50 % preferencialne carinske stopnje. Carina se zato v obnovljenem postopku obračuna po konvencionalni carinski stopnji 27 % in naloži v doplačilo tožeči stranki kot osebi, ki se je kot carinski deklarant vpisala v polje 14 carinske deklaracije in tako postala carinski dolžnik za plačilo uvoznih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet na podlagi navedene deklaracije.

Ministrstvo za finance je kot drugostopni organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-498-1-1004/2007-2 z dne 16.1.2009, zavrnilo kot neutemeljeno. Obširne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj pogojev za uvedbo obnove, zavrača z utemeljitvijo, da odločitve, sprejete v obnovljenem postopku ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki se nanašajo na uvedbo postopka obnove. Da se postopek obnovi, je bilo namreč že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 8.5.2002, iz katerega je razviden tudi obseg obnove. Z izpodbijano odločbo se nadomešča prvotna deklaracija v delu, ki je predmet obnove. Ker gre za obnovo postopka carinjenja na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP), vprašanje dobrovernosti tožeče stranke glede pristnosti predloženih dokazil o poreklu blaga ni pomembno. Pomembna je le ugotovitev, da listine – potrdila o poreklu blaga EUR.1, s katerimi se je v carinskem postopku uveljavljala preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla blaga ne izkazujejo. Utemeljen tudi ni ugovor pasivne legitimacije. Tožeča stranka je v prvotnih postopkih nastopala kot stranka, zato tak položaj, skladno z določbami Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami, v nadaljevanju CZ), ohranja tudi v obnovljenem postopku. Sicer pa se je njena legitimacija preizkusila že v postopkih izdaje sklepov o obnovi postopka. Izpodbijana odločba temelji na določbah CZ in Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 s spremembami), veljavnega v času sprejema carinske deklaracije. Zatrjevanih kršitev procesnega zakona in drugih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa drugostopni organ pri odločanju o pritožbah tudi ni našel. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov določenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 61/10, v nadaljevanju ZUS-1), zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter določb Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo odpravi, postopek ustavi in odloči o povrnitvi vplačanih zneskov z obrestmi in stroški postopkov. Tudi v tožbi obširno navaja razloge, zaradi katerih meni, da niso podani pogoji za obnovo postopka. Razlogi se nanašajo na obstoj obnovitvenega razloga, na pravno naravo akta, ki je premet obnove in na pravočasnost njihovih uvedb. Vztraja pa tudi pri ugovorih, s katerimi uveljavlja kršitve pravil postopka v obnovljenem postopku, pri ugovoru pasivne legitimacije in pri ugovoru napačne uporabe določb CZ, zlasti določbe 154. člena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v drugostopni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Prvostopni organ je v izpodbijani odločbi navedel pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani odločbi in z odgovori na ugovore tožeče stranke, ki jih je le-ta uveljavljala v ugotovitvenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov kot drugostopni organ, ne da bi njegove razloge ponavljalo (2. odstavek 71. člena ZUS-1), zavrača tudi sodišče. Ugotovitev, da je bila obnova postopka uvedena oziroma začeta s posebnim sklepom, je skladna s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov, in med strankama ni sporna. Čim pa je tako, tožeča stranka tudi v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na uvedbo obnove postopka. Ob (pravnomočni) odločitvi (sklepu), da se postopek carinjenja v obsegu preferencialne obravnave blaga obnovi ter posledično obračuna carinski dolg v postopku obnove, tožeča stranka tudi ne more z uspehom uveljavljati uporabe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, kot postopkovno druge in zanjo ugodnejše podlage za odločitev.

V obnovljenem postopku pa je odločitev (glede obračuna carinskih dajatev) odvisna od ugotovitve, ali je bila preferencialna obravnava blaga v prvotnem postopku upravičena ali ne. Pri tem dejansko stanje, ki ga v tej zvezi ugotavlja organ prve stopnje, med strankama ni sporno. Tožeča stranka namreč ugotovitve, da blago, ki je bilo prijavljeno v carinskih postopkih za sprostitev v prost promet, ni izpolnjevalo pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje, ne prereka niti ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je bilo ugotovljeno v obnovljenem postopku. Navaja in dokazuje zgolj dejstva, ki glede na zavzeto pravno stališče za odločitev niso pomembna in ki so bila kot taka utemeljeno zavrnjena že v carinskih postopkih.

Po presoji sodišča tudi ni utemeljen ugovor kršitve načela zaslišanja stranke. Iz listin, ki so v upravnih spisih namreč izhaja, da je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z dejstvi in dokazi, da se je o njih pred izdajo odločbe tudi izrekla in da je prvostopni organ do njenih navedb v obrazložitvah odločbe zavzel obrazloženo stališče. Kršitev ostalih pravil postopka, vključno s pravili, ki urejajo stvarno in krajevno pristojnost carinskih organov, pa sodišče tudi ni našlo. Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi ugovor neenakega varstva pravic, ki ga tožeča stranka utemeljuje z uporabo različnih pravnih podlag zato, da se doplačilo carine naloži. Tožeča stranka z njim ne more uspeti že zato, ker se z izpodbijanimi odločbami ne odloča o obnovi postopka. Očitana kršitev 25. člena Ustave RS in določb EKČP je neizkazana in pravno neutemeljena. Kot pavšalne in neobrazložene pa sodišče zavrača tudi ostale tožbene navedbe.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da so bili postopki pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilni, da so izpodbijane odločbe pravilne in na zakonu utemeljene, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.