Jedro

Dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, med strankama niso sporne. Tako ni spora o tem, da so se v časovnih obdobjih, na katere se nanaša vloga tožeče stranke, prispevki obračunavali in plačevali z ozirom na izplačane plače v ustrezni višini. Prav tako ni spora o tem, da družba A. d.o.o. ne obstaja več ter da je bila izbrisana iz sodnega registra. To pa, ob upoštevanju določb ZPSV in ZDavP-2, po katerih se prispevki lahko obračunajo le od dejansko izplačanih plač, pomeni, da obveznost družbe iz naslova premalo obračunanih in plačanih prispevkov ni nastala in da s tem tudi ni nastala obveznost tožnice iz naslova jamstva za obveznosti družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, in ki bi se ji sicer lahko naložila z odločbo. Ker je družba prenehala, pa tudi ni več mogoče izplačilo plač oziroma razlike v plačah (do višine predpisanih zavarovalnih osnov) za nazaj in s tem tudi ne obračun in plačilo prispevkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za izdajo odločbe za obračun in plačilo premalo plačanih prispevkov za obdobja od 11. 11. 2000 do 31. 12. 2000, od 21. 9. 2002 do 31. 12. 2002, od 21. 9. 2003 do 31. 12. 2003, od 30. 9. 2004 do 31. 12. 2004, od 30. 9. 2005 do 31. 12. 2005 in od 23. 11. 2006 do 31. 12. 2006. Iz obrazložitve sledi, da je tožnica dala zgoraj navedeno vlogo za obdobja, ko je bila zavarovana kot družbenica in direktorica družbe A. d.o.o. V vlogi je uveljavljala, da se ji izda ustrezna odločba, na podlagi katere bi poravnala prispevke za obdobje oziroma obdobja, ko ji družba A. ni plačevala prispevkov in je kot družbenica iz svojih sredstev dolžna poravnati zapadle obveznosti. Davčni organ je na podlagi zbranih podatkov ugotovil, da je bila tožnica od 1. 1. 2001 do 8. 3. 2010 kot direktorica in edina družbenica prijavljena v zavarovanje pri omenjeni družbi. Iz Obračunov davčnih odtegljajev za izplačilo plač, ki jih je predlagala pravna oseba, in iz sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 15. 2. 2013 izhaja, da v posameznih koledarskih letih niso bili poravnani obvezni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da se zato za obdobje zavarovanja, za katerega je bil plačan le del prispevkov, v zavarovalno dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe. Za obdobje iz vloge tožnica tudi ni predložila dokazil, iz katerih bi bilo razvidno izplačilo plač kot osnova za obračun manjkajočih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko oziroma invalidsko zavarovanje. Ker so se za tožnico prispevki za socialno varnost po predpisih, s katerimi so uvedeni ter na podlagi 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), obračunavali in plačevali na podlagi izplačanih plač in ker v sistemu pobiranja prispevkov, ki ga v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opravlja davčni organ, ni predvidena možnost obračuna in plačila prispevkov, kadar ni bilo dejanskega izplačila plač, tudi zavarovanec sam v takšnem primeru ne more opraviti plačila prispevkov, pa čeprav bi bilo to v njegovem interesu. Davčni organ zato od neizplačanega dohodka za obdobja od 2002 do 2006 v davčnem postopku ne more obračunati in naložiti v plačilo prispevkov za socialno varnost, kot se zahteva v vlogi. Ker družba A., pri kateri je bila tožnica prijavljena v zavarovanje, zaradi prenehanja po skrajšanem postopku od leta 2010 več ne obstaja, pa tudi ni mogoče več izplačilo plač za nazaj in s tem tudi ne obračun in plačilo prispevkov.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasnjuje, da je za zavarovance, zavarovane na podlagi zaposlitve, osnova za obračun in plačilo prispevkov plača oziroma drugi dohodki iz delovnega razmerja. Ključni pogoj za obračun in plačilo prispevkov je torej (poleg lastnosti zavarovane osebe) posamezno izplačilo oziroma prejem dohodka, kar pomeni, da je obveznost obračuna in plačila prispevkov vezana na dejansko izplačilo dohodka in da je naložena delodajalcu. Delodajalec je skladno z veljavnimi predpisi delojemalcu dolžan zagotoviti dogovorjeni znesek bruto dohodka ter nato v njegovem imenu in za njegov račun (na način davčnega odtegljaja) plačati prispevke delojemalca in dohodnino ter kot svojo obveznost tudi prispevke delodajalca. Ker družba A. v posameznih obdobjih ni izplačevala plač, tudi obveznost plačila davkov in prispevkov pred njenim izbrisom ni nastala, zato se tožnica ne more sklicevati na določbe ZGD-1, ki določajo dolžnost družbenika, da prevzame neporavnane obveznosti družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku. Pravilnost izpodbijane odločitve pa po presoji pritožbenega organa potrjuje tudi nova zakonska ureditev v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1), ki posebej obravnava naknadna plačila prispevkov za poslovodne osebe in ki takšna vplačila dopušča pod pogojem, da se pri ZPIZ vloži zahteva za plačilo prispevkov in to le v primeru, da družba, v kateri je bila poslovodna oseba, še obstaja. Obenem pa je določeno tudi, da se v takšnem primeru vsi davki in prispevki za obvezno zavarovanje obračunajo na način, ki velja za obračunavanje in plačevanje prispevkov od izplačanih plač, kar pomeni, da družba izplača zavarovancu dohodek iz zaposlitve, obdobja, za katera se plačujejo prispevki, pa se upoštevajo v pokojninsko dobo, če so prispevki plačani v predpisanem roku.

Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov postopka. V tožbi opozarja na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter na dopis ZPIZ-a, s katerim je le-ta vlogo oziroma zahtevo tožeče stranke za obračun in plačilo prispevkov odstopil davčnemu organu in na ta način izvršil sklep sodišča. Tožeča stranka dalje navaja, da je zaposlenim na Davčnem uradu še pred izdajo odločbe obrazložila dejansko stanje v zvezi s plačilom prispevkov ter predložila ustrezne dokaze. Ker je davčni organ zavzel negativno stališče do njene zahteve, je tožeča stranka sama izračunala višino neplačanih prispevkov ter jih v skupni višini 2 318,60 EUR nakazala na račun ZPIZ-a. Od ZPIZ-a je sicer že leta 2011 zahtevala, da jo zaveže za plačilo neplačanih prispevkov, s čimer bi tožnica izpolnila enega od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem ZPIZ zatrjuje, da zahteva za obračun in plačilo prispevkov ni upravna stvar ter da se o tem odloča v davčnem postopku, po drugi strani pa s svojimi revizijskimi postopki posega v isti davčni postopek, ko zaradi premalo plačanih prispevkov zmanjšuje zavarovalno dobo. Stališče ZPIZ, ki je enako stališču tožene stranke, po katerem plačilo prispevkov z računa družbe, ki ne obstaja več, ni izvedljivo, tožeča stranka pa za družbo, ki več ne obstaja, ne more doplačati premalo plačnih prispevkov, je po mnenju tožnice zmotno oziroma nepravilno. S sklepom o izbrisu družbe iz sodnega registra je obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzela družbenica – tožnica, to je davčna zavezanka, ki je kot univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe dolžna poravnati vse obveznosti, skupaj z delno neplačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Le-ti so namreč enako kot davki in carine obvezne dajatve, ki jih v skladu s predpisi odmeri in izterja davčni organ po pravilih ZDavP, ki so veljala v času odločanja na prvi stopnji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožnica kot univerzalna pravna naslednica dolžna poravnati obveznosti izbrisane družbe in s tem tudi neplačane prispevke za PIZ pa poudari, da skladno z veljavno zakonodajo prispevkov za socialno varnost ni mogoče obravnavati kot samostojno obveznost delodajalca do delojemalca. Delodajalec je dolžan delojemalcu zagotoviti dogovorjeni znesek bruto dohodka ter v odvisnosti od le-tega plačati prispevke in dohodnino. Ker družba A. tožnici v posameznih obdobjih ni izplačevala plač, tudi obveznost plačila prispevkov pred izbrisom družbe ni nastala. Zato se tožnica ne more sklicevati na določbe ZGD-1, ki se nanašajo na dolžnost prevzema neporavnanih obveznosti družbe, ki preneha po skrajšanem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in podatkov, ki so v spisih, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in zakoniti so tudi razlogi izpodbijane in drugostopne odločbe, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so sicer v pretežni meri enaki pritožbenim in je zato nanje že odgovorjeno v drugostopni odločbi, sodišče le še dodaja: Kolikor tožnica v tožbi ugovarja odločitvam ZPIZ-a oziroma stališčem, ki jih je le-ta zavzel v svoji odločbah, s svojimi ugovori ne more biti uspešna, saj se pravilnost in zakonitost odločitev ZPIZ-a v tem postopku s tožbo, ki se nanaša izključno na odločanje davčnih organov, ne presoja.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo, pa sodišče ugotavlja, da dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, med strankama niso sporne. Tako ni spora o tem, da so se v časovnih obdobjih, na katere se nanaša vloga tožeče stranke, prispevki obračunavali in plačevali z ozirom na izplačane plače v ustrezni višini. Prav tako ni spora o tem, da družba A. d.o.o. ne obstaja več ter da je bila dne 6. 5. 2010 izbrisana iz sodnega registra. To pa, ob upoštevanju določb ZPSV in ZDavP-2, na katere se pravilno sklicujeta davčna organa v svojih odločbah in po katerih se prispevki lahko obračunajo le od dejansko izplačanih plač, pomeni, da obveznost družbe iz naslova premalo obračunanih in plačanih prispevkov ni nastala in da s tem tudi ni nastala obveznost tožnice iz naslova jamstva za obveznosti družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, in ki bi se ji sicer lahko naložila z odločbo. Ker je družba prenehala, pa tudi ni več mogoče izplačilo plač oziroma razlike v plačah (do višine predpisanih zavarovalnih osnov) za nazaj in s tem tudi ne obračun in plačilo prispevkov.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.