Jedro

Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.683,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2019 in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 1.828,52 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do nekaterih navedb tožeče stranke naj ne bi opredelilo, zaradi česar izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma ker naj bi protispisno povzelo dele izpovedi A. A. v razloge izpodbijane sodbe. Sodišče se ni dolžno opredeliti do prav vsake navedbe pravdnih strank, temveč le do pravno odločilnih navedb, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti. Glede protispisnosti velja, da je ta kršitev podana, kadar gre za tehnično napako pri povzemanju izpovedi v obrazložitev, ne pa v primeru, ko stranka sodišču očita napačno oceno povedanega. Po vsebini pa tožeča stranka sodišču prve stopnje očita ravno slednje, s čimer torej ni utemeljen očitek protispisnosti. Z obema navedenima očitanima kršitvama tožeča stranka po vsebini uveljavlja katerega od preostalih dveh pritožbenih razlogov, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec storitve, ki jih je s spornimi računi obračunal, v celoti izvedel. Prav tako ni sporno, da je sporne račune tožeča stranka v celoti plačala. Sporno je zgolj vprašanje, ali je obstajala podlaga za obračun toženčevih storitev po cenah iz spornih računov. Tožeča stranka vztraja, da podlage za obračun višjih cen ni bilo ter da je bil posledično toženec neupravičeno obogaten.

8. S 5. členom Okvirnega sporazuma z dne 3. 5. 2016 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum) je bil A. A. kot predstavnik tožeče stranke pooblaščen za "pregledovanje poročil o opravljenih delih in za obračun stroškov v zvezi z izvedbo storitev". V točki 6.2. pritožbe tožeča stranka navede, da to določilo pomeni, da je bil A. A. "pooblaščen in tudi dolžan pregledovati in preverjati skladnost v specifikacijah navedenih cen in skladnost obračunov s sklenjeno pogodbo" (Okvirnim sporazumom, op. s.). V razmerju do toženca je irelevantno, ali je A. A. kot predstavnik tožeče stranke to obveznost tudi ustrezno izpolnjeval, ali pa je v njunem internem razmerju prišlo do domnevnega nesporazuma glede tega, kaj je njegova obveznost v imenu tožeče stranke. To je predmet njunega medsebojnega razmerja in na razmerje tožeče stranke do toženca oziroma na drugačno presojo dejstva, da so bili vsi toženčevi obračuni s spornimi postavkami brez ugovora potrjeni, ne vpliva.

9. Višje sodišče ne sledi navedbi, da je bilo potrjevanje poročil in obračunov namenjeno le internemu poslovanju tožeče stranke. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je drugi odstavek 2. člena Okvirnega sporazuma določal, da se tožencu njegovi računi plačajo na podlagi potrjenega obračuna dejansko opravljenih del, kar je tudi skladno z določbo tretjega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Zato je nedvomno neutemeljena trditev, da je ta postopek le nekakšen interni postopek pri tožeči stranki, ki s toženčevo pravico do plačila nima nič. Četudi je toženec sporne račune predložil hkrati s predložitvijo obračuna in specifikacije del, to ne spremeni zgornje presoje. Če bi bila pri potrjevanju obračuna toženčevih del s strani A. A. zaznana napaka pri višini obračunanih postavk, bi lahko slednji račun toženca še vedno zavrnil, kar se je, kot sta izpovedala oba s tožencem, v preteklosti v primeru morebitnih nepravilnosti pri izdanih računih tudi dogajalo.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da A. A. niti ni mogel izjaviti volje za spremembo Okvirnega sporazuma, ker mu tega Okvirni sporazum naj ne bi izrecno dovoljeval. Tožeča stranka je, kot že navedeno, sama opredelila, kaj je bila vsebina nalog A. A. po 5. členu Okvirnega sporazuma. Pritožbena navedba, da opredeljene naloge niso omogočale, da bi A. A. v imenu tožeče stranke lahko odobril spremembo Okvirnega sporazuma, po presoji višjega sodišča temelji na napačni materialnopravni razlagi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 18. člena OZ jasno zapisalo, da se lahko volja za sklenitev pogodbe (v tem primeru volja za spremembo Okvirnega sporazuma) izrazi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu. Ker je bilo samo ravnanje A. A. (potrditev računov) znotraj tega, kar mu je Okvirni sporazum dopuščal, pri tožencu ni mogel obstajati noben dvom, da je s potrditvijo računov s strani njenega predstavnika tožeča stranka priznala svojo obveznost in da je plačilo tožeče stranke po potrjenih obračunih pomenilo njeno odobritev v obračunih vsebovane višine postavk v skladu z določbo prvega odstavka 72. člena OZ. Za drugačno interpretacijo ugotovljenih dejstev ni nobene podlage. Interni obseg pooblastilnega razmerja med tožečo stranko in njenim zaposlenim pa ni stvar toženca niti ta za to ni mogel vedeti ter posledično domnevne omejitve pooblastila, na katere se tožeča stranka sklicuje, zoper toženca niso učinkovale.

11. Ni pravilna niti pritožbena navedba, da tožeča stranka oziroma njen predstavnik A. A. ni mogel podati konkludentnega soglasja k spremembi Okvirnega sporazuma, ker sta se pravdni stranki dogovorili za pisno obliko sprememb Okvirnega sporazuma, zaradi česar določba drugega odstavka 54. člena OZ naj ne bi bila uporabljiva. Po presoji višjega sodišča ni nobenega razloga, da se ta določba ne bi uporabila tudi v navedeni zadevi, saj ni razloga, da neoblično izraženo jasno izkazano soglasje volj pravdnih strank za spremembo pogodbe ne bi moglo veljati, čeprav sta se v prvotni pogodbi stranki dogovorili drugače. 12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa veljavnost spremembe Okvirnega sporazuma utemeljuje tudi določba 58. člena OZ, po kateri se ohranja v veljavi pogodba, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti oziroma v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da so bile vse obveznosti pravdnih strank v celoti realizirane, zato tudi na podlagi te določbe višje sodišče soglaša s presojo, da je bila sprememba Okvirnega sporazuma veljavna.

13. Tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na domnevno ničnost spremembe Okvirnega sporazuma, ker naj ne bi bili podani pogoji za spremembo Okvirnega sporazuma iz prvega odstavka 95. člena Zakona o javnem naročanju – ZJN-3, s čimer taka sprememba nasprotuje prisilnim predpisom in je zato po določbi prvega odstavka 86. člena OZ nična. Ničnost je najstrožja sankcija, katere namen je poleg varovanja pogodbenih strank tudi varovanje javnega interesa. Po presoji višjega sodišča okoliščine obravnavane zadeve ne zasledujejo takega namena. Namen ničnosti ni, da se pogodbeni stranki – pravni osebi javnega prava omogoča naknadno izogibanje prevzetim obveznostim s sklicevanjem na domnevno ničnost. 14. Ker višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje uporabe določbe 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, saj je obstajala podlaga za izplačila tožencu, sodna praksa, na katero se tožeča stranka sklicuje, in se nanaša na ta institut, ki pa glede na ugotovljena dejstva ni uporabljiv v obravnavani zadevi, ni primerljiva z obravnavano zadevo in ne vpliva na presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

15. Prav tako niso utemeljene niti navedbe (3. točka pritožbe), s katerimi tožeča stranka nasprotuje obrazložitvi sodišča glede neustreznosti njenih izračunov (11. točka obrazložitve). Iz obrazložitve izrecno izhaja, da se ta del nanaša na samo višino domnevne neupravičene obogatitve toženca. Ker pa že temelj zahtevka ni podan, navedbe glede višine niti niso pravno odločilne in višje sodišče nanje ne bo konkretneje odgovarjalo.

16. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

17. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženec pa sam krije svoje stroške, saj glede na pavšalne navedbe v odgovoru na pritožbo ta vloga ni prispevala k odločitvi o pritožbi.