Jedro

V okviru uveljavljenega revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preko potrdilne sodbe pritožbenega sodišča preizkuša materialnopravno pravilnost sodbe prvostopnega sodišča. To pomeni, da tudi revizijsko sodišče ob preverjanju materialnopravne pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, v bistvu ugotavlja, če je prvostopno sodišče ob izdaji svoje sodbe pravilno uporabilo tedaj veljavne materialnopravne predpise.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka sama plača svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Višje sodišče je z izpodbijano sodbo delno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tako po delno pravnomočni sodbi prvega sodišča dolžna plačati tožniku kot njenemu deviznemu varčevalcu znesek 98.495,24 DEM v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja, da je pred odločitvijo pritožbenega sodišča stopil v veljavo Zakon o poravnavanju obveznosti iz neplačanih deviznih vlog, ki pa ga pritožbeno sodišče pri sojenju ni upoštevalo. Izpodbijana sodba je zato nepravilna, saj navedeni zakon zelo omejuje izplačila deviznih vlog občanov. Revizijsko sodišče naj jo zaradi tega tako spremeni, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožniku in Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Javni tožilec RS se o njej ni izjavil. Tožnik pa je nanjo odgovoril. V odgovoru zatrjuje, da predpisa, uveljavljenega med trajanjem pritožbenega postopka, pri odločanju ni mogoče upoštevati, ker bi bilo to v nasprotju z načeli pravne varnosti. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo med pritožbenim postopkom uveljavljenega Zakona o poravnavanju obveznosti iz neplačanih deviznih vlog (Uradni list RS št. 7/93). Pritožbeno sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost prvostopne sodbe glede na čas njene izdaje. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 24.11.1992. Tedaj omenjeni zakon še ni veljal. Prvostopno sodišče je zato o tožnikovem zahtevku lahko odločilo le na podlagi tedaj veljavnih predpisov, ki so občanom dopuščali razpolaganje z njihovimi deviznimi hranilnimi vlogami po sklenjenih pogodbah o denarnem depozitu in je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu pravilno ugodilo. Pritožbeno sodišče je tako glede glavnice 98.495,24 DEM prvostopno sodbo lahko le potrdilo, ne da bi upoštevalo dne 5. februarja l993. uveljavljeni zakon, na katerega se sedaj sklicuje tožena stranka.

Iz navedenih razlogov pa tega zakona v tej pravdi tudi revizijsko sodišče ne more uporabiti. V okviru uveljavljanega revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preko potrdilne sodbe pritožbenega sodišča preizkuša materialnopravno pravilnost sodbe prvostopnega sodišča. To pomeni, da tudi revizijsko sodišče ob preverjanju materialnopravne pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, v bistvu ugotavlja, če je prvostopno sodišče ob izdaji svoje sodbe pravilno uporabilo tedaj veljavne materialnopravne predpise. Revizijsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da jih je, da na podlagi tedaj veljavnih predpisov, ki so citirani v sodbah obeh nižjih sodišč, in v skladu s pogodbo med strankama tožnik utemeljeno terja izplačilo 98.495,24 DEM. Revizijo tožene stranke je zato zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določb 154. in 155/l ZPP. Tožena stranka sama plača svoje stroške, ker z revizijo ni uspela. Za tožečo stranko pa revizijsko sodišče glede na obseg in vsebino njenega revizijskega odgovora ocenjuje, da so stroški zanj nepotrebni.