Jedro

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne.

Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.

Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo.

Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje prostitucije pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb. Pri ekonomskem izkoriščanju je bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, korist in prejemajo denar. O izkoriščanju je mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo bivanjske razmere, v katere je ujeta, ne glede na to, da v prostitucijo ni prisiljena stricto sensu.

Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Če se storilcu pranja denarja očitajo izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, samostojno določenih v prvem odstavku 245. člena KZ-1 (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti.

Kadar storilec s sprejemom denarja izpolni enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ni bistveno, od koga je gotovino sprejel, zato neskladje v identiteti dajalca gotovine med izrekom in razlogi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pravilo t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1) sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Če je tudi predikatno kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (tretji odstavek 175. člena, četrti odstavek 245. člena KZ-1). Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 za aktivnosti, ki po subjektivni in objektivni plati presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, je vzdržen zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali (tudi) z namenom pranja denarja.

Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi, pri čemer sam neposredno ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj zadošča, da sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih. Kadar razlogi pravnomočne sodbe sporočajo, da je bil prispevek storilca odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, presoje oziroma pravne opredelitve ravnanja v sostorilstvu ni moč izpodbiti s povzemanjem besedila drugega odstavka 38. člena KZ-1, kaj šteje za pomoč pri kaznivem dejanju.

Pravilo in dubio pro reo je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna. Uporabno je zlasti takrat, kadar je v razlogih sodbe prepoznati spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev. Varstvo pravila in dubio pro reo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zagotoviti s presojo, ali sta nižji sodišči sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati, in prepričanjem v krivdo, tj. skozi razloge, ki jih ponuja obsodilna sodba.

Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem procesni udeleženci izražajo stališča o relevantnih vprašanjih in podajajo predloge o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora. V končni besedi sme stranka izraziti potrebo po izvedbi dodatnih dokazov (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar mora jasno, izrecno in nedvoumno utemeljiti, izvedbo katerih dokazov ter iz katerih razlogov predlaga. Če dokaznih predlogov ne substancira, s čimer ostane kvečjemu na ravni dokazne pobude, od sodišča ne more zahtevati decidirane opredelitve glede »zavrnitve dokaznih predlogov«.

Če se obramba (vsaj) ne pridruži dokaznemu predlogu druge stranke, zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zgolj skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP).

Kolikor sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar morajo za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne gre za kršitev jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med to kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.

Kadar so premoženjska vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna in stroški neločljivo povezani izključno z izvajanjem kriminalne dejavnosti, storilec na njihovo »odštevanje« ne more računati in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena.

V primerih kriminalne dejavnosti konspirativne narave v organizirani hudodelski združbi je praviloma težko ali celo nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član združbe, pri čemer pa je izkustveno in razumno dopustno sklepati, da so korist pridobili vsi člani, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pri določitvi višine koristi se je sodišče tehtno oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vlog posameznih protagonistov.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojena A. A. je dolžna plačati 1.500,00 EUR, obsojeni B. B. 1.250,00 EUR, obsojeni C. C. 750,00 EUR in obsojena D. D. 500,00 EUR sodne takse. Obsojena E. E. in F. F. se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojene A. A., B. B., E. E. in F. F. spoznalo za krive kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena ter pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojena G. G. in H. H. je spoznalo za kriva kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1. Obsojena C. C. in D. D. je spoznalo za kriva kaznivih dejanj pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1. Obsojeni A. A. je določilo kazni štiri in tri leta zapora, nakar ji je izreklo enotno kazen šest let zapora in 400 dnevnih zneskov po 20,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 8.000,00 EUR. Obsojenemu B. B. je določilo kazni tri leta in šest mesecev ter dve leti in šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen pet let zapora in 300 dnevnih zneskov po 25,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 7.500,00 EUR. Obsojenemu E. E. je določilo kazni tri leta in šest mesecev ter dve leti in šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen pet let zapora in 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 6.000,00 EUR. Obsojeni F. F. je določilo kazni tri leta in šest mesecev ter dve leti in tri mesece zapora, nakar ji je izreklo enotno kazen pet let zapora in 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 6.000,00 EUR. Obsojenima G. G. in H. H. je izreklo pogojni obsodbi. Obsojenemu C. C. je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter 350 dnevnih zneskov po 20,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 7.000,00 EUR. Obsojeni D. D. je izreklo kazen eno leto zapora in 200 dnevnih zneskov po 25,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 5.000,00 EUR. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obsojencem odvzelo del protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 2.429.391,20 EUR, pri čemer je obsojeni A. A. naložilo v plačilo znesek 850.268,92 EUR, obsojenemu B. B. znesek 280.000,00 EUR, obsojenemu E. E. znesek 105.000,00 EUR, obsojeni F. F. znesek 102.400,00 EUR, obsojenemu C. C. znesek 210.000,00 EUR in obsojeni D. D. znesek 14.408,68 EUR. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je kot premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, obsojeni F. F. odvzelo 2.600,00 EUR gotovine, zasežene med hišno preiskavo. Na podlagi prvega in drugega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencem odvzelo zasežena vozila. Odločilo je, da so obsojenci dolžni plačati vsak enajstino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodno takso ter »stroške« in nagrado po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov.

2. Višje sodišče v Kopru je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in delni ugoditvi pritožbam obsojenih F. F. in C. C. ter zagovornikov obsojenih A. A., B. B., E. E., F. F., C. C. in D. D. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v opisu kaznivih dejanj v zadnjem odstavku na strani 6 in v drugem odstavku na strani 10 prvostopenjske sodbe znesek »2.429.391,20 EUR« nadomestilo z zneskom »2.252.367,55 EUR«. V opisu kaznivih dejanj v prvem odstavku na strani 9 prvostopenjske sodbe je izpustilo besedilo »skupaj z gotovino« in »pa nato v skupni višini 282.495,65 EUR«. V drugem odstavku na strani 9 prvostopenjske sodbe je znesek »1.483.185,36 EUR« nadomestilo z zneskom »1.306.161,71 EUR«, znesek »937.730,86 EUR« pa z zneskom »760.707,21 EUR«. Odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi je spremenilo tako, da je znesek »2.429.391,20 EUR« nadomestilo z zneskom »2.252.369,55 EUR«, obsojencem pa je naložilo v plačilo znižane zneske, in sicer A. A. 788.328,64 EUR, B. B. 259.022,26 EUR, E. E. 96.851,80 EUR, F. F. 94.251,80 EUR, C. C. 193.703,60 EUR in D. D. 13.514,20 EUR. Odločilo je, da se zasežena vozila obsojencem ne odvzamejo. Obsojeni A. A. je določeni kazni znižalo na tri leta in šest mesecev ter dve leti in šest mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na pet let zapora. Obsojenemu B. B. je določeni kazni znižalo na dve leti in šest mesecev ter eno leto in šest mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na tri leta zapora. Obsojenemu E. E. je določeni kazni znižalo na tri leta in dve leti zapora, izrečeno enotno kazen pa na štiri leta zapora. Obsojeni F. F. je določeni kazni znižalo na tri leta ter eno leto in devet mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na štiri leta zapora. Obsojenemu C. C. je izrečeno kazen znižalo na eno leto in devet mesecev zapora. Obsojeni D. D. je izrečeno kazen znižalo na pet mesecev zapora. Obsojencem, ki sta jima bili pred izrekom enotne kazni najprej določeni zaporni kazni, je določilo tudi (nato nespremenjeno izrečene) stranske denarne kazni po 245. členu KZ-1. V preostalih delih je pritožbe obsojencev in njihovih zagovornikov, v celoti pa pritožbo zagovornice obsojenega G. G., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: - zagovornica obsojene A. A. zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil ZKP, kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, zmotne uporabe materialnega prava in »očitno zmotno ugotovljenih odločilnih razlogov za sodbo«. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču, podrejeno sodišču prve stopnje, oziroma da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeno »oprosti kaznivega dejanja«; - zagovorniki obsojenih B. B., E. E. in F. F. iz identičnih razlogov in z enakimi predlogi kot zagovornica obsojene A. A.; - obsojeni C. C. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. člena Ustave, zaradi odvzema protipravne premoženjske koristi in izreka kazenske sankcije. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje; - zagovornica obsojenega C. C. zaradi napačne uporabe kazenskega zakona po 1. točki »prvega odstavka« 372. člena KZ-1. Predlagala je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obtožba zavrne in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve ali druge stopnje; - zagovorniki obsojene D. D. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. in 29. člena Ustave ter zaradi odvzema protipravne premoženjske koristi. Predlagali so, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti predlagala, da Vrhovno sodišče vse zahteve zavrne kot neutemeljene.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojenih A. A., E. E., C. C. in D. D. ter obsojena F. F. Odgovoru so nasprotovali in vztrajali pri navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

**Glede zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a in 155.a členu ZKP ter hišne preiskave pri obsojeni D. D.**

6. Državna tožilka je z odredbo Tpp-Z-11/2011-11 z dne 16. 4. 2012 zoper osumljene I. I., F. F. in E. E., glede katerih so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da so vpleteni v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, dovolila izvajanje ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP za čas od 18. 4. 2012 do 18. 6. 2012. S sledečimi odredbami Tpp-Z-11/2011-12 z dne 18. 6. 2012, Tpp-Z-11/2011-15 z dne 17. 8. 2012, Tpp-Z-11/2011-19 z dne 18. 9. 2012, Tpp-Z-11/2011-23 z dne 17. 10. 2012, Tpp-Z-11/2011-27 z dne 5. 11. 2012 in Tpp-Z-11/2011-29 z dne 16. 11. 2012 je bilo dovoljeno oziroma podaljšano izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a oziroma po 155.a členu ZKP (tajno delovanje) zoper že omenjene osumljence oziroma zoper A. A., B. B., J. J. in C. C. Več odredb za prikrite ukrepe je v predkazenskem postopku izdalo tudi sodišče. Glede depeš Europola

7. Zagovorniki obsojenih A. A., B. B., E. E. in F. F. navajajo, da sta bili podlagi za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov (s prvotno odredbo z dne 16. 4. 2012) depeši Europola z dne 8. 4. 2010 in 25. 6. 2010. V depešah naj bi bolgarski varnostni organi obvestili slovenske kolege, da je E. E., skupaj še z drugimi bolgarskimi državljani, udeležen pri izvrševanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije na ozemlju Republike Slovenije. Depeši temeljita na izjavah K. K. in L. L. kot žrtev, ki zaslišani kot priči domnevnih ugotovitev bolgarske policije nista potrdili. Gre za neresnične navedbe v depešah, ki sta predstavljali edini ali vsaj kjučni »dokaz« za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov. Informacije o izkoriščanju žrtev so očitno izvirale od slovenske policije, ki je z varnostnimi organi R Bolgarije sklenila nedopusten dogovor, da bodo podatki, prikazani kot da izvirajo iz Bolgarije, predstavljali podlago za utemeljene razloge za sum, da so se pri nas lahko začeli izvajati prikriti ukrepi. Podatki bolgarskih varnostnih organov o dogajanju v Novi Gorici so nepreverljivi, kar kaže na to, da so bili v Bolgarijo posredovani s strani PU Nova Gorica. Da se je v Sloveniji začel predkazenski postopek, je bil Europolov kanal za izmenjavo informacij zlorabljen. Zato v času izdaje prvega dovoljenja za tajno opazovanje niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da so določene osebe izvršile oziroma da izvršujejo očitana kazniva dejanja. Posledično bi moralo sodišče iz spisa izločiti izsledke, ki so bili pridobljeni z izvajanjem prikritih ukrepov, po doktrini t. i. sadežev zastrupljenega drevesa pa še vse ostale dokaze. Ker se pravnomočna sodba nanje opira, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zahteve v luči zatrjevanja nezakonitosti pridobljenih dokazov problematizirajo še zavrnitev dokaznih predlogov, naj se od bolgarskih varnostnih organov pridobi celotna korespondenca med slovensko in bolgarsko policijo v času od decembra 2009 do septembra 2013 ter pridobi zapisnik o razgovoru z K. K., s čimer bi bilo mogoče potrditi izmišljenost navedb v depešah. S tem je bila prekršena tudi pravica obsojencev do obrambe iz 29. člena Ustave.

9. Nekateri zagovorniki trdijo, da se v kazenskem spisu ne nahajajo pobude policije za tajno opazovanje in tajno delovanje ter prav tako ne odredbe državne tožilke, zaradi česar zakonitosti odredb oziroma na njihovi podlagi pridobljenih dokazov ni mogoče preizkusiti. Uveljavljajo kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na takšne (protispisne) očitke je obrambi spisovno skladno odgovorilo že višje sodišče (točka 30 drugostopenjske sodbe). Obrazložilo je, da se izpostavljeni dokumenti nahajajo v priloženih mapah I in II ter v priloženem spisu Pp 7/2011. 10. Predlog in odredba za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja mora po sedmem odstavku 149.a člena in petem odstavku 155.a člena ZKP med drugim vsebovati utemeljitev oziroma ugotovitev utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega od t. i. kataloških kaznivih dejanj iz četrtega odstavka 149.a člena ZKP, in ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način. Vložniki zahtev z izvajanji, s katerimi so začrtali predmet presoje Vrhovnega sodišča, problematizirajo obstoj utemeljenih razlogov za sum pred izdajo odredbe Tpp-Z-11/2011-11 z dne 16. 4. 2012, da osumljeni I. I., F. F. in E. E. izvršujejo kazniva dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Težišče navedb zahtev je usmerjeno v zanikanje dokazne teže virov podatkov, izvirajočih iz depeš Europola z dne 8. 4. 2010 in 25. 6. 2010, pospremljeno z zatrjevanjem nezakonitega ravnanja tako slovenske kot bolgarske policije. Glede vseh sledečih odredb posebnih navedb vložniki ne ponudijo; trdijo, da so odredbe oziroma na njihovi podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti, saj se navezujejo na prvo odredbo z dne 16. 4. 2012. 11. Upoštevajoč garantno funkcijo, ki jo kot odredbodajalec po petem odstavku 149.a člena ZKP opravlja državni tožilec,1 in zakonsko zahtevo po predhodni presoji predpostavk prikritega preiskovalnega ukrepa iz 149.a člena ZKP je za naknadno kontrolo pravilnosti odredbe ključno zbrano gradivo, na katerega je v konkretni situaciji državna tožilka oprla svojo odločitev, in obrazložitev odredbe. O obsegu presoje pravilnosti ocene utemeljenih razlogov za sum so merila v (ustavno)sodni praksi že utrjeno uveljavljena.2 Bistvo dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum je preverljivost stopnje verjetnosti o kaznivem dejanju.3 Naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ne pomeni nove samostojne ocene obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč pomeni preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe, utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu.4 Sledeč tem merilom je že višje sodišče (točka 14 drugostopenjske sodbe) obrazložilo, da državna tožilka, ko je odločala o pobudi NPU za dovolitev ukrepa tajnega opazovanja, svoje odločitve ni oprla le na obvestili bolgarskih varnostnih organov, opredmeteni v obeh depešah Europola, temveč tudi na konkretne, specifične in preverljive podatke policistov PU Nova Gorica, ki so temeljili v operativnem delovanju, zbranih obvestilih od opredeljenih oseb, pisni prijavi izvajanja prostitucije francoskega državljana ..., podatkih Interpola Brazilije, podatkih uradnih evidenc, evidenc prijav gostov hotelov, analizi podatkov telefonskega prometa osumljenim pripadajočih telefonskih številk in analizi podatkov baznih postaj. Vložniki zahtev pravzaprav ne nasprotujejo presoji nižjih sodišč, da je državna tožilka v odredbi razumno, argumentirano in prepričljivo obrazložila obstoj utemeljenih razlogov za sum, da tedaj identificirani osumljenci neposredno sodelujejo pri organizaciji in vodenju prostitucije na območju Nove Gorice. Ne zatrjujejo namreč, da skupek okoliščin, ki jih je ovrednotila državna tožilka, navzven ni bil zaznaven in preverljiv ali da bi pri izdaji odredbe prišlo do samovoljnega ravnanja odredbodajalca. Zatrjujejo pa, da pridobljeni podatki iz depeš Europola, ki so jih preverjali novogoriški policisti, niso bili plod zakonitega (so)delovanja slovenskih in bolgarskih varnostnih organov v predkazenskem postopku, oziroma da so ti podatki prirejeni.

12. Z depešo Europola z dne 8. 4. 2010, temelječo v zaprosilu Regionalne enote Direktorata za zatiranje organiziranega kriminala R Bolgarije, je bilo slovenski policiji sporočeno, da imajo bolgarski policijski organi podatke o organizirani kriminalni združbi, ki deluje na področju Nove Gorice. Člani te združbe (vodja M. M. ter pomočniki E. E., N. N. in O. O.) se ukvarjajo z zvodništvom približno desetih žensk, vključno z bolgarskimi državljankami P. P., K. K. in neznanimi ženskami z imeni R. R., S. S. in Š. Š. Omenjene se s prostitucijo ukvarjajo v savni A. in v hotelu F. Živijo v dveh hišah, ki ju je najel E. E. Zanje je odgovorna bolgarska državljanka s pravim imenom T. T., ki prostitutke povsod spremlja, jih oskrbuje z osebnimi predmeti in hrano ter pobira denar od prostitucije. Po nepotrjenih informacijah je K. K. izjavila policistom, da se strinja z vlogo žrtve trgovine z ljudmi. Obstaja informacija, da jo je E. E. prisilil k odhodu v Slovenijo, prav tako ji je grozil in z njo slabo ravnal. Enako se je zgodilo z L. L. Člani združbe obiščejo Slovenijo le zato, da poberejo s prostitucijo prisluženi denar in da rešijo kak organizacijski problem. Državna tožilka se je oprla tudi na depešo Europola z dne 25. 6. 2010, s katero so bili slovenski policiji posredovani operativni podatki Regionalne enote Generalne uprave za boj proti organizirani kriminaliteti, Varna. Sporočeno je bilo, da je žrtev trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja (najverjetneje v Novi Gorici) tudi bolgarska državljanka U. U., ki jo nadzira E. E. Slednji jo je prisilil v prostitucijo ter jo fizično in psihično mučil. Grozil ji je, da jo bo prodal albanski mafiji, če se bo upirala prostituciji, oziroma da bo obvestil njene sorodnike, kaj natančno dela. Obstajajo nepotrjene informacije, da je U. U., ki je odšla iz Bolgarije v Slovenijo proti svoji volji zaradi ogroženosti, kot žrtev trgovine z ljudmi pripravljena deliti navedene informacije s policisti.

13. Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je Vrhovno sodišče že judiciralo,5 da se v luči učinkovitega delovanja pravne države domneva, da državni organi odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi in strokovnimi (etičnimi) pravili, pri čemer smejo stranke to domnevo vselej izpodbijati oziroma zahtevati preverjanje zakonitosti delovanja državnih organov. Ob primerljivem procesnem stanju stvari se je Vrhovno sodišče prav tako že opredelilo,6 da se v podanem kontekstualnem položaju odpirata dva različna nivoja ne/zakonitosti. Vprašanje, ali so v trenutku izdaje odredbe za ukrep po 149.a členu ZKP obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kazniva dejanja, se nanaša na obstoj pogojev za izdajo odredbe. Presoja podanosti utemeljenih razlogov za sum, ki jo je Vrhovno sodišče v gornji obrazložitvi že sprejelo, ne izključuje možnosti, da so bili podatki, na katere se odredba opira (v obravnavanem primeru podatki bolgarskih varnostnih organov, ki jih je šele nato preverjala slovenska policija), pridobljeni na nezakonit način, kot ga zatrjujejo vložniki. Vprašanje (predhodne) ne/zakonitosti je treba obravnavati ločeno od presoje obstoja pogojev za izdajo odredbe. V situacijah, ko se odredba opira na nezakonito pridobljene podatke, nezakonitost ne izvira iz odredbe same (razen kadar je nezakonitost očitna in bi jo odredbodajalec moral že takrat zaznati, česar vložniki ne zatrjujejo), ampak je izdaja odredbe posledica druge, prejšnje nezakonitosti. Dokazi, ki so pridobljeni na podlagi take odredbe in sledečih, na njej temelječih odredb, so sadeži prvotne nezakonitosti – t. i. sadeži zastrupljenega drevesa oziroma dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Če obramba izpodbija domnevo zakonitega ravnanja organov, udeleženih v predkazenskem postopku, mora za uspešno uveljavljanje ekskluzijskih zahtevkov izkazati upošteven dvom v zakonito pridobitev spornih podatkov. Sodišča so pri tem dolžna vsakršne dvome v tej smeri (prepričljivo) preizkusiti in v dokaznem postopku ugotavljati, ali je posledično prišlo do nedopustnega posega v ustavne pravice, tj. v konkretnem primeru v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave.7

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sodelovanjem med bolgarskimi in slovenskimi varnostnimi organi izvajalo obsežen dokazni postopek. Na glavni obravnavi 7. 12. 2016 je kot pričo zaslišalo kriminalista V. V. V. V. je izpovedal, da so kriminalisti na zadevi začeli delati po podatkih, dobljenih od tujih varnostnih organov, natančneje informacijah varnostnih organov Bolgarije, poslanih prek Europola. Podlaga za prikrite preiskovalne ukrepe sta bili depeši Europola, ki sta bili Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU) posredovani kasneje. Izmenjava Europolovih informacij ne poteka neposredno z NPU, temveč prek Uprave kriminalistične policije, leta 2011 pa se je v preiskavo vključil NPU. Na vprašanje zagovornika obsojene D. D. je zanikal, da bi kdor koli iz slovenske policije z bolgarskimi varnostnimi organi komuniciral in jim nudil podatke v smeri sumov prostitucije na območju Nove Gorice že pred prvo depešo z dne 8. 4. 2010. 15. Na glavni obravnavi 25. 10. 2017 je bila nadalje zaslišana bolgarska kriminalistka Z. Z. Slednja je izpovedala, da so bile prve informacije, ki so služile za pripravo depeš, pridobljene decembra 2009 od njihovih, tj. bolgarskih operativcev, vključno z imeni deklet, opredeljenih kot žrtev trgovine z ljudmi. Te informacije je organizacija, v kateri je bila zaposlena priča, poslala prek Interpola in Europola slovenskim pristojnim organom, ki so mesec dni pozneje odgovorili, da so jim znana imena osumljencev in imena nočnih lokalov. Osebno je zaslišala K. K., ki je priči odgovorila, da je v Slovenijo potovala s turističnim namenom, zatem pa je izvedela, da je K. K. o zaslišanju seznanila E. E. in mu izrazila solidarnost. Če bi K. K. uspeli motivirati k sodelovanju, bi najverjetneje potrdila, da je bila žrtev trgovine z ljudmi. Kasneje so prejeli informacijo, da je bila v prostitucijo prisiljena tudi U. U., o čemer so prav tako obvestili slovenske organe, ki so jim odgovorili oktobra 2011. Medsebojna komunikacija, ki je bila vselej uradna korespondenca prek Interpola in Europola oziroma organizacije Mednarodno informacijsko sodelovanje, je potekala še v letu 2012, ko pa je Z. Z. primer predala kolegu. Izpovedala je, da je z vsebino obeh (spornih) depeš seznanjena, najverjetneje pa ju je pripravila (napisala) sama. Trditve vložnikov, da so po izpovedbi Z. Z. bolgarski organi navodila za delo dobili od slovenskih policistov, ne držijo, saj je to veljalo šele glede zaprosil za posredovanje telefonskih številk in prestopov meje na kasnejši točki predkazenskega postopka.

16. Na glavni obravnavi 25. 10. 2017 je bil kot priča zaslišan tudi bolgarski kriminalist Ž. Ž., ki je prevzel delo na zadevi septembra 2012. Potrdil je, da so informacije v Bolgariji izvirale od operativcev, komunikacija s slovensko policijo pa je potekala prek uradnih kanalov.

17. Višje sodišče (točki 15 in 17 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da sta depeši bolgarskih varnostnih organov »zakonita dokaza«. Ocenilo je, da se izpovedbe prič V. V., Z. Z. in Ž. Ž. o tem, kako je potekala komunikacija med slovenskimi in bolgarskimi policisti, v celoti ujemajo, skladne pa so tudi s tem, kar je navedeno v spornih depešah. Zaključilo je, da je šlo za uradno izmenjavo informacij med varnostnimi organi obeh držav. Sodišči sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka torej presodili, da sta depeši bolgarskih varnostnih organov, poslani prek Europola, kot (prvi) vir informacij o konkretnem delovanju članov hudodelske združbe na območju Nove Gorice res nastali v Bolgariji in bili posredovani v Slovenijo ter da pri tem ni šlo za zlorabo Europolovega informacijskega kanala s »plasiranjem« izvora podatkov slovenske policije v tujino. Dokazna ocena sodišč je razumno obrazložena, (laična) izvajanja priče K.K o nekakšni »tožbi iz Slovenije« pa je ne morejo omajati. Vložniki dokazni oceni nasprotujejo, vendar s tem ne presežejo ravni zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).8 S scela pavšalnimi namigi, da je slovenska policija z bolgarsko usklajeno ravnala v nezakonitem dogovoru, ni mogoče vzbuditi upoštevnega dvoma v potek predkazenskega postopka, kakršen se je razkril v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Z nepodprtimi namigi, da temu ni bilo tako, pa ni moč omajati zaključka, da informacije iz depeš, ki so (med drugim) služile utemeljevanju obstoja dokaznega standarda v prvi odredbi državne tožilke, niso bile pridobljene na nezakonit način, oziroma da depeše niso bile pripravljene (kreirane) nezakonito. Z drugih zornih kotov pa obramba dogajanja v zgodnjih fazah predkazenskega postopka niti ne izpodbija.

18. V nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP je tudi nesoglašanje z dokazno oceno izpovedb K. K. in L. L. Omenjeni sta, zaslišani kot priči, res zanikali, da sta bili prisiljeni v prostitucijo in da je K.K. (bolgarskim) policistom izrazila strinjanje, da se jo evidentira kot žrtev trgovine z ljudmi (depeša z dne 8. 4. 2010). Višje sodišče (točka 16 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi prič ocenilo kot neverodostojni. Ovrglo je izpovedbo K.K, da je v Slovenijo prihajala kot turistka in po nakupih (v devetih mesecih leta 2011 je v novogoriških hotelih prenočevala kar 76-krat), v nočni lokal A. pa zgolj na masaže. Podobno naj bi tudi L. L., ki je v hotelih prenočila celo 141-krat, v lokal A. prihajala kot gostja ter tamkaj opravljala le masaže moških in žensk. Že sodišče prve stopnje (strani 67 in 68 prvostopenjske sodbe) je sprejeto presojo neverodostojnosti njunih izpovedb umestilo v celovito dokazno oceno in razumno utemeljilo, zakaj priči nista priznali svojega družbeno stigmatiziranega početja in čemu nista imeli interesa obremeniti obsojenih (F. F., E. E.), ki so v določeni meri vendarle poskrbeli za dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom, vključno z Bolgarijo. Te okoliščine, ki so bile raziskane v dokaznem postopku, pa ne vnašajo dvomov v zapis v depeši z dne 8. 4. 2010 glede opredelitve K. K. kot žrtve trgovine z ljudmi, v zvezi s čimer je tudi kriminalistka Z. Z. po izrecnem vprašanju pojasnila, da je solidarnost in navezanost K. K. na obsojenega E. E., ki je bil še njen intimni partner, očitno pretehtala nad sodelovanjem žrtve s policijo. Kasnejši izpovedbi K. K. in L. L. sta v okvirih preverjanja stopnje verjetnosti o kaznivem dejanju brezpredmetni, saj v ničemer ne vplivata na presojo, ali je iz gradiva, ki je bilo (takrat, ne post festum) predloženo državni tožilki, izhajala podlaga za utemeljitev dokaznega standarda in posledično odreditev prikritega ukrepa.

19. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč (točka 19 drugostopenjske sodbe), da z zavrnitvijo dokaznih predlogov po pridobitvi celotne korespondence med bolgarsko in slovensko policijo ter zapisnika o zaslišanju K. K. ni bila prekršena pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Merila za odločanje o dokaznih predlogih9 so v (ustavno)sodni praksi ustaljena.10 Nižji sodišči sta merilom sledili in dokazna predloga utemeljeno zavrnili. Višje sodišče je sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da pridobitev opredeljenih listin ne bi doprinesla k ugotavljanju dejanskega stanja, ki je bilo popolno in temeljito raziskano. Prvostopenjsko sodišče je presojo, da pri komunikaciji z depešama ni prišlo do nezakonitega ravnanja, oprlo na (v bistvenih delih) skladne izpovedbe zaslišanih prič V. V., Z. Z. in Ž. Ž. ter z izpovedbami skladni vsebini samih depeš. Prav tako je navedlo razumne in prepričljive razloge v utemeljitev, zakaj ni verjelo (razbremenilnima) izpovedbama K. K. in L. L. Zaslišane priče so na vsa relevantna vprašanja odgovorile, vključno z vprašanji obrambe. Obramba ni izkazala verjetnosti, da bi bilo s pridobitvijo predlagane dokumentacije mogoče priti do dodatnih podatkov, s katerimi priče ne bi razpolagale oziroma jih ne bi razkrile, zlasti ne podatkov, ki bi izkazovali nepristnost (ponarejenost) vsebine spornih depeš. Nestrinjanje z razumnimi pojasnili zaslišanih kriminalistov niti zdaleč ne utemeljuje insinuacij v smeri nezakonitega ravnanja, ki je bilo z izvedenimi dokazi zanesljivo ovrženo.

Glede obrazloženosti odredb

20. Zagovorniki obsojenih A. A., B. B., E. E., F. F. in D. D. trdijo, da iz obrazložitve odredb niso razvidni razlogi za presojo državne tožilke, da policisti v konkretnem primeru z drugimi »klasičnimi« ukrepi policijskega delovanja ne bi mogli odkriti, preprečiti ali dokazati kaznivega dejanja zlorabe prostitucije oziroma da bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Trdijo, da izključno prikrito delovanje in medsebojno zaupanje med člani hudodelske združbe sami zase nista okoliščini, ki bi upravičevali odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. V razlogih odredb ni najti (bolj) specifičnih ali konkretnih razlogov, ki bi omogočali naknadno sodno presojo zakonitosti odredb. V odredbah se nahajajo identični citati oziroma »fraze«, ki zgolj navidez utemeljijo razloge za presojo. Navedbe višjega sodišča, da je v prvi odredbi z dne 16. 4. 2012 tožilstvo neogibnost uporabe odrejenih ukrepov v razmerju do zbiranja dokazov na »klasični« policijski način ustrezno utemeljilo z načinom izvrševanja kaznivih dejanj, so sicer točne, vendar državna tožilka v odredbi ni pojasnila, od kod te okoliščine (skupna nastanitev deklet v najeti hiši, prevažanje do kluba, izkoriščanje nepoznavanja jezika, ekonomska odvisnost) izhajajo. Iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-326/14-1911 izhaja, da morajo biti pisne odredbe državnega tožilca za prikrite preiskovalne ukrepe obrazložene na enak način kot odredbe sodišča, iz odločbe v zadevi Up-1006/1312 pa, da je namen zahteve po obrazložitvi odredb preprečiti samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter omogočiti naknadno sodno kontrolo. Iz zadeve ESČP Dragojević proti Hrvaški13 je razvidna zahteva, da presoje, da dokazov ni mogoče pridobiti na manj invaziven način kot z odreditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov, ne more utemeljiti le prepisovanje zakonskega besedila. Ker so odredbe, opredeljene v točki 6 te sodbe, v tem pogledu neobrazložene, sta nižji sodišči odločitev oprli na dokaze (izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov), ki bi jih bilo po drugem odstavku 18. člena ZKP treba izločiti iz spisa, s čimer sta zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Oceni nižjih sodišč o obrazloženosti odredb sta vsebinsko prazni. Hkrati sta nižji sodišči (z zavrnitvijo predloga za izločitev dokazov) obsojencem prekršili pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Zagovorniki obsojene D. D. zatrjujejo tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se prvostopenjska sodba v obrazložitvi sklicuje na vsebino odredbe z dne 10. 11. 2006, ki ni bila predmet zahteve za izločitev dokazov, posledično pa sodbe ni mogoče preizkusiti.

21. V tem delu torej vložniki zahtev ekskluzijske razloge v zvezi z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a in 155.a členu ZKP utemeljujejo z zatrjevanjem neobrazloženosti nujnosti posegov v posameznikovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, tj. z odsotnostjo presoje, ali je zasledovane cilje (odkrivanje, preprečevanje in dokazovanje kaznivih dejanj) moč doseči na načine, ki ne bi ali bi manj invazivno posegli v človekove pravice oseb, zoper katere se bodo prikriti ukrepi izvajali (načelo subsidiarnosti).14 Obrazložitev nujnosti posega v pravico do zasebnosti je ena od komponent oziroma obveznih sestavin vsake odredbe o dovolitvi ali podaljšanju ukrepov iz 149.a in 155.a člena ZKP v luči zagotovitve pravice do poštenega postopka po 22., 23. in 29. členu Ustave (6. členu EKČP).

22. Vložniki imajo prav, da je Ustavno sodišče v zadevi Up-326/14-19 presodilo, da državni tožilec, kadar odloča o odreditvi (ali podaljšanju) prikritih preiskovalnih ukrepov, nastopa kot državni organ v funkciji pregona kaznivih dejanj. Oceniti mora, ali so (vsi) pogoji za odreditev ali podaljšanje predlaganega ukrepa podani, svojo odločitev pa tehtno obrazložiti, tj. na način, da obrazložitev odredb ustreza jamstvom iz 22. člena Ustave, enako kot velja za odločbe sodišč. Državni tožilec mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejel odločitev, s tem pa omogočiti naknadno presojo razumnosti odločitve. V vsakem primeru morajo biti obvezni elementi odredb vsebinsko, tj. konkretno in specifično utemeljeni. Vsaka odredba mora vsebovati utemeljitev, iz katere izhaja, zakaj je izvedba ukrepa v danem primeru nujno potrebna in katere so tiste okoliščine, ki preprečujejo, da bi policija zbrala dokaze na način, s katerim ne bi posegli ali pa bi na manj intenziven način posegli v ustavne pravice prizadetih oseb, kot je Ustavno sodišče judiciralo v zadevi Up-2094/06-15.15 V tej luči je razumljivo, da golo prepisovanje zakonskega besedila, ki opredeljuje pogoj subsidiarnosti prikritih preiskovalnih ukrepov, samo po sebi ne more zadostiti standardu obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v človekove pravice. Toda primerljivega procesnega položaja v konkretnem primeru ni.

23. V odredbi Tpp-Z-11/2011-11 z dne 16. 4. 2012 (list. št. 1374 – 1383 priloženega spisa Pp 7/2011) je državna tožilka obrazložila, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da kriminalna združba, sestavljena iz bolgarskih in slovenskih državljanov, na območju Nove Gorice izvaja kazniva dejanja, povezana z zlorabo prostitucije. Bolgarske državljanke, ki se prostituirajo, stanujejo v dveh hišah, ki ju je najel zdaj obsojeni E. E., prostitutke pa povsod spremlja zdaj obsojena F. F. Prostitucija se v nočnem klubu in hotelih vrši prikrito. Utemeljila je, da način izvrševanja kaznivih dejanj (skupna nastanitev deklet v najetih hišah, prevažanje do nočnega kluba, izkoriščanje nepoznavanja jezika, ekonomska odvisnost) kaže na to, da so pri izvrševanju kaznivih dejanj člani hudodelske združbe previdni in da bodo policisti lahko uspešno prodrli v združbo, ki ji pripadajo, le z izvajanjem prikritih ukrepov, saj se s klasičnimi policijskimi metodami oziroma načinom dela ne bi dalo zbrati dokazov. Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč (strani 123 in 124 prvostopenjske ter točka 24 drugostopenjske sodbe), da je državna tožilka razumno obrazložila nujnost izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa. Obrazložitev odredbe je treba brati kot celoto, iz celostne obrazložitve pa izhaja jasna ocena, da prikrito delovanje hudodelske združbe oziroma logično konspirativen način izvrševanja kaznivih dejanj onemogoča ali vsaj znatno otežuje preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj s »klasičnimi« policijskimi metodami.16 Že zagovorniki obsojene D. D. take razloge ocenjujejo kot ustrezne, ne drži pa, da iz odredbe ne izhajajo podlage za sklepanje državne tožilke, da dekleta (izolirano) stanujejo v najetih hišah, da jim člani združbe organizirajo prevoze do »delovnih mest« oziroma jih spremljajo (obsojena F. F.) in da jim morajo izročati delež denarja, zasluženega s prostitucijo, vključno s plačilom najemnin (obvestila bolgarskih varnostnih organov, operativne informacije slovenske policije, preverke spletnih podatkov, podatkov iz uradnih evidenc in evidenc bivanja v hotelih ter analize telefonskih komunikacij). Drži sicer, da se je državna tožilka do danih okoliščin natančneje opredelila v kontekstu zlorab državljank Brazilije, vendar ni glede na enotnost predkazenskega postopka in enak modus operandi hudodelske združbe, ki je prvenstveno zlorabljala bolgarske državljanke (ki enako kot brazilske že po logičnem sklepanju ne govorijo slovenskega jezika),17 prav nobenega dvoma, da je ugotovljeno konspirativno delovanje članov združbe nudilo zadostno podlago za zaključek o nujnosti uporabe prikritega preiskovalnega ukrepa. Zlasti ne držijo očitki vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti, da je državna tožilka v ta namen le prepisala zakonsko besedilo, saj iz odredbe na desetih straneh izhajajo specifični, tj. v konkretnih okoliščinah utemeljeni razlogi, ki so preverljivi in zato omogočajo tudi naknadno sodno kontrolo. V praksi Vrhovnega sodišča18 je prav tako že bilo sprejeto stališče, da iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani kriminalni združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljenih oseb, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.19

24. Sledeče odredbe (mapi I in II) z dne 18. 6. 2012, 17. 8. 2012 (list. št. 1344 – 1351 priloženega spisa Pp 7/2011), 18. 9. 2012, 17. 10. 2012, 5. 11. 2012 in 16. 11. 2012 vsebujejo argumentirane opredelitve glede izsledkov odrejenih prikritih ukrepov in drugih preiskovalnih metod, ki so utrjevali utemeljenost razlogov za sum, da osumljenci, zoper katere so bili ukrepi odrejeni oziroma podaljševani, izvršujejo kazniva dejanja po 175. členu KZ-1. Okoliščine, ki so že v prvi odredbi z dne 16. 4. 2012 kazale na konspirativnost delovanja članov hudodelske združbe, so se skozi razloge nadaljnjih odredb potrjevale (transport bolgarskih državljank iz najetih bivališč v nočni klub in bližnje hotele, nadzor nad njimi, prepoved druženja v »prostem času«, kupovanje hrane, pobiranje denarja, nepoznavanje okolja in jezika, odvisnost od članov združbe). V odredbi z dne 18. 6. 2012 se je državna tožilka opredelila, da gre glede na pojasnjene ugotovitve za dobro organizirano mednarodno kriminalno združbo, ki pri izvajanju kaznivih dejanj deluje prikrito in na podlagi medsebojnega zaupanja, zato s klasičnimi metodami policijskega dela policisti ne bi uspeli zbrati dokazov oziroma bi bilo preiskovanje povezano z nesorazmernimi težavami in stroški za kasnejši kazenski postopek. Vsebinsko enake ocene o nujnosti prikritih preiskovalnih ukrepov vsebujejo tudi naslednje odredbe, ki so se usmerjale še v utemeljevanje suma izvrševanja kaznivih dejanj pranja denarja in kristalizirale scela natančno določene vloge članov hudodelske združbe, delujočih na območjih Republike Slovenije (Nova Gorica, Maribor) in Republike Bolgarije.

25. Neutemeljeni so očitki zahtev za varstvo zakonitosti, da naj bi državna tožilka neogibno potrebnost prikritih preiskovalnih ukrepov utemeljevala le z omembo prikritega delovanja in medsebojnega zaupanja med člani hudodelske združbe, saj gre pri tem za izolirano branje razlogov odredb, ki spregleda, da sklepanje o konspirativnem delovanju članov združbe, ki se izmika ustaljenim preiskovalnim metodam, temelji v predhodno obrazloženi analizi in sintezi v predkazenskem postopku ugotovljenih dejstev. V tej posledici obrazložitvi nujnosti preiskovalnih ukrepov ni moč pripisati »navideznosti« niti oporekati naziranju višjega sodišča (točka 24 drugostopenjske sodbe), da so bili utemeljeni razlogi za sum delovanja v dobro organizirani mednarodni kriminalni združbi podani že od prve odredbe dalje, zato ponavljanje enake argumentacije v sledečih odredbah ne preseneča. Gre namreč za kontinuirano preverjanje upravičenosti prikritih ukrepov, ki so se bodisi podaljševali bodisi dovoljevali (razširjali) za druge prepoznane osumljene. V takšni konstelaciji posameznih odredb ni mogoče vrednotiti izolirano, temveč jih je treba razlagati v luči niza izvajanih ukrepov v predkazenskem postopku.20 Predvsem pa se je državna tožilka v vsaki odredbi dosledno opredeljevala glede (osvežene) dejanske podlage, ki je ne le perpetuirala, temveč gradirala tehtnost sklepov, da je prikrito preiskovanje aktivnosti konspirativne kriminalne združbe neogibno potrebno. Vrhovno sodišče zato sprejema zadostne razloge obeh nižjih sodišč, da zatrjevane kršitve konvencijske in ustavne narave niso podane, izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a in 155.a členu ZKP pa temeljijo na ustrezno obrazloženih odredbah, zaradi česar ni nobenega razloga, da se pravnomočna sodba na te dokaze ne bi smela opreti.

26. Sodišče prve stopnje (stran 123 prvostopenjske sodbe) je res navedlo, da tožilstvo sorazmernost prikritih preiskovalnih ukrepov utemelji z delovanjem osumljencev v organizirani mednarodni kriminalni združbi, ki je prikrito in poteka na podlagi medsebojnega zaupanja, pri čemer omenja odredbo z dne 10. 11. 2006. Že višje sodišče (točka 25 drugostopenjske sodbe) je zagovorniku obsojene D. D. odgovorilo, da gre pri tem za evidentno napako, saj se predkazenski postopek v tej zadevi v letu 2006 še ni začel in 10. 11. 2006 že pojmovno ni mogla biti izdana nobena relevantna odredba. Dikcija, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, se pojavlja v vseh odredbah, izdanih med 18. 6. 2012 in 16. 11. 2012, zaradi česar je jasno, na katere odredbe se obrazložitev nanaša. Prvostopenjsko sodbo je zato (tudi v tem delu) mogoče preizkusiti in zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni prepoznati.

Glede hišne preiskave

27. Zagovorniki obsojene D. D. trdijo, da v času izdaje odredbe za preiskavo stanovanjskih in drugih prostorov na naslovu ..., niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi takrat osumljena D. D. storila kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1. Iz obrazložitve odredbe izhaja, da je Društvo B. nakazovalo denarna sredstva A. B., sredstva pa je takoj oziroma v kratkem času po prejetih nakazilih z računa dvigovala pooblaščenka na računu D. D. Ta okoliščina pa ni zadosten temelj za sklepanje na nivoju utemeljenih razlogov za sum, da je določeni posameznik storil konkretno kaznivo dejanje. V danem primeru gre le za sklepanje na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin. Prav tako so se sredstva dvigovala prek bankomata, iz obrazložitve odredbe pa ne izhaja, kdo je dvige na bankomatu opravljal. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja opredelitev do »tega predloga« (očitno predloga za izločitev dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo), pojasnila višjega sodišča pa so zgolj teorija in okras brez vsebine. Po odločbi Ustavnega sodišča v zadevi Up-147/0921 je obrazložena sodna odločba, s katero sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, bistveni del poštenega postopka. Navedbe sodišč glede obstoja utemeljenih razlogov za sum v odredbi za hišno preiskavo so vsebinsko prazne. Ker je bila hišna preiskava, opravljena 11. 6. 2013, nezakonita, so nezakoniti tudi dokazi, ki jih je policija zasegla ob hišni preiskavi. Izpodbijana pravnomočna sodba se opira na dokaze, ki bi jih bilo treba izločiti iz spisa (drugi odstavek 18. člena ZKP), natančneje na zapise iz obsojenki zaseženega notesnika srebrne barve (npr. stran 74 prvostopenjske sodbe). Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi neopredelitve do predloga za izločitev dokazov je nadalje podana še postopkovna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obsojeni pa sta bili prekršeni tudi pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

28. Izvajanjem zahteve, da pravnomočna sodba nima razlogov oziroma opredelitve do predloga za izločitev dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje (strani 114 in 115 prvostopenjske sodbe) je natančno povzelo vsebino predloga, identično vsebini vložene zahteve za varstvo zakonitosti, s čimer je bilo jasno izraženo, da se je sodišče z argumenti obrambe seznanilo in jih ni prezrlo. Nedvomno je predlog tudi obravnavalo, saj je (stran 117 prvostopenjske sodbe) odgovorilo, da so bili utemeljeni razlogi za sum v vseh odredbah za hišne preiskave, vključno z izpostavljeno odredbo, ustrezno izkazani z obrazloženim dokaznim standardom. V odredbah so bile navedene konkretne in specifične okoliščine ter konkretna ravnanja tedanjih osumljencev, kar vse je bilo podkrepljeno z dokazi. Že sodišče prve stopnje je torej podalo ključne razloge v utemeljitev zavrnitve predloga za izločitev dokazov, izčrpno pa se je do obstoja utemeljenih razlogov za sum opredelilo višje sodišče (točka 29 drugostopenjske sodbe). Zato pravnomočni sodbi neobrazloženosti ni mogoče očitati.

29. Sledeč prvemu odstavku 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. V odredbi za hišno preiskavo morajo biti nedvomno obrazloženi tudi utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Obveznost, da sodišča za svoje odločitve navedejo razloge, izhaja iz mnogih odločb ESČP in Ustavnega sodišča. V zadevi Dragojević proti Hrvaški22 je ESČP presodilo, da sodno preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe, s katero se posega v človekove pravice, zagotavlja, da poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave in 8. člen EKČP),23 kot pri hišni preiskavi, ne bo odrejen na slepo, neenako ter brez dolžnega in primernega razmisleka. Ustavno sodišče je v zadevi Up-1006/1324 poudarilo, da mora sodnik razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, določno izraziti in konkretizirati že v sami odredbi ter do te mere, da razumnega človeka prepriča, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Obrazložitev odredbe je torej namenjena temu, da se sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico iz prvega odstavka 36. člena Ustave lahko preizkusi, s tem pa omogoči naknadna kontrola. Sodnik mora sam presoditi obstoj pogojev za hišno preiskavo in svojo (lastno) odločitev v luči garantne funkcije (preiskovalnega) sodnika obrazložiti.

30. V obrazložitvi odredbe Pp 7/2011-159 z dne 6. 6. 2013 (list. št. 3087 – 3092 priloženega spisa Pp 7/2011) je preiskovalni sodnik sprva povzel vsebino obvestil bolgarskih varnostnih organov ter podatke, pridobljene z obsežnimi operativnimi aktivnostmi slovenske policije in izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so pokazali, da se na območju Nove Gorice vrsto let odvija prostitucija pod okriljem kriminalne združbe, katere člani so že tedaj identificirani osumljenci. Pojasnjena je bila vloga B. B. kot zakonitega zastopnika Društva za izmenjavo partnerjev B. s sedežem v Mariboru, v okviru tega društva pa je posloval nočni klub A. v Novi Gorici. Pred nočnim klubom A. je bilo med drugimi večkrat parkirano vozilo Honda Jazz v lasti A. B., ki ga je uporabljal B. B. (brat A. B.) kot osumljenec, ki vodi, nadzira in oglašuje nočni klub A. Opisano je bilo delovanje gospodarskih družb C., d. o. o., D., d. o. o., in E., d. o. o., v formalni lasti tujcev, ki niso opravljale registriranih dejavnosti, temveč so služile prikrivanju izvora denarnih sredstev, pridobljenih z izkoriščanjem prostitucije. Ugotovljeno je bilo, da se sredstva z bančnih računov omenjenih družb v zelo kratkem času dvigujejo oziroma nakazujejo na druge račune. Podobne (tudi računovodske) malverzacije so bile zaznane v okvirih plačilnega prometa Društva B., kjer je za prikritje nezakonitega izvora denarnih sredstev skrbel C. C. Pregled transakcij bančnega računa Društva B. je razkril, da je društvo pod pretvezo plačila najemnine mesečno nakazovalo sredstva A. B., ki po podatkih GURS ni bila lastnica niti ene nepremičnine oziroma poslovnih prostorov, ki bi jih bila lahko oddajala. Kljub temu je v obdobju od 1. 1. 2007 do 8. 1. 2013 na račun v rednih mesečnih obrokih prejela skupaj kar 111.704,00 EUR. Posamezne zneske je takoj ali v kratkem času po prejetih nakazilih z edinega računa A. B. dvigovala pooblaščenka na računu, tj. D. D. (»mrzla« nečakinja A. B.), prav tako so se sredstva dvigovala z večkratnimi dvigi prek bankomata. V opredeljenem obdobju je A. B. na račun družbe F., d. o. o. (kjer je bil po pooblastilu J. J. odgovorna oseba C. C.), položila gotovino v višini 238.085,65 EUR, kar je bilo opredeljeno kot »vračilo posojil«. Preiskovalni sodnik je sklepno obrazložil, da je moč utemeljeno sklepati, da gre v opisanih primerih le za navidezne transakcije, opravljene z namenom legalizacije s prostitucijo pridobljenega denarja. Ravnanja osumljencev, vključno z D.D., pa na nivoju utemeljenih razlogov za sum odražajo vse zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 ter so bila namenjena prikritju dejanskega izvora s prostitucijo pridobljenega denarja. Ključne komponente razlogov odredbe za hišno preiskavo v smeri utemeljevanja dokaznega standarda je povzelo tudi višje sodišče (točka 29 drugostopenjske sodbe).

31. Vrhovno sodišče sprejema zaključke nižjih sodišč, da je preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe določno artikuliral temelje za presojo, da so pred posegom v pravico do nedotakljivosti stanovanja obsojene D. D. podani utemeljeni razlogi za sum, da je (tudi) slednja vpletena v izvrševanje kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Izčrpno se je oprl na konkretizirane ugotovitve predkazenskega postopka, ki so omogočale utemeljeno sklepanje, da osumljena D. D., ki je kot sorodnica bolehne A. B. in pooblaščenka na bančnem računu slednje kontinuirano in do visokega skupnega zneska razpolagala z denarnimi sredstvi, nakazanimi z očitno fiktivnim temeljem, sodeluje pri pranju nezakonito generiranega denarja v hudodelski družbi, kjer ima pomembno vlogo brat A. B. in tast D. D. V odredbi so bili identificirani tudi viri podatkov, na katere se sodišče sklicuje. S tem je preiskovalni sodnik zadostil merilom, ki so se pri presoji obrazložitve odredbe za hišno preiskavo izoblikovala v ustavnosodni praksi in v praksi Vrhovnega sodišča.25 Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe o preiskovalnem dejanju je v preizkusu, ali je dokazni standard zadostno utemeljen v razlogih odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se kaznivo dejanje izvršuje, preverljivo. Vloga D. D. pri kaznivem dejanju po 245. členu KZ-1 je bila scela določno izražena v njenih konkretnih ravnanjih s težiščem v dvigovanju denarnih sredstev z računa A. B., česar – prvič – ne omaje okoliščina, da v odredbi res ni decidirano navedeno, kdo naj bi dvigoval sredstva prek bankomata, zlasti pa – drugič – konkretizirano ravnanje osumljene D. D. ne dovoljuje sklepanja, da naj bi ji bila udeležba pri pranju denarja pripisana zgolj na podlagi splošnih oziroma verjetnostnih kriterijev, kot zmotno zatrjuje zahteva. Drugih navedb, ki bi jih bilo treba presoditi, vložniki ne nudijo; če nasprotujejo ugotovitvi, da so bili utemeljeni razlogi za sum pred izdajo odredbe za hišno preiskavo podani, pa s tem po vsebini izpodbijajo dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.26 Ker posledično ni razlogov, da se pravnomočna sodba ne bi smela opirati na dokaze, zasežene ob hišni preiskavi, tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene A. A.** Glede zlorabe prostitucije

32. Zahteva uvodoma zastavlja ključno vprašanje, ali je obsojenka zaradi izkoriščanja (oseb, ki so se prostituirale) sodelovala pri zlorabi prostitucije, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi X K 26592/201727 o vprašanju nedokazanosti tega zakonskega znaka. Povzema opredelitev višjega sodišča, da je »izkoriščanje prostitucije« dejansko vprašanje, vezano na izvajanje dokazov po načelu proste dokazne presoje v vsakem konkretnem primeru. S tem ne zatrjuje nobenega od dopustnih razlogov za vložitev zahteve; le na posplošeni ravni nakaže nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je z izpostavljeno sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tamkajšnja obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker ni bilo dokazano, da sta storila kaznivi dejanji, katerih sta bila obtožena.

33. Storilec kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 sodeluje pri prostituciji zaradi izkoriščanja tedaj, kadar njegovo ravnanje zaznamuje koristoljubno pridobivanje premoženjske koristi iz prostitucije.28 Dobrina, zavarovana s to inkriminacijo, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, kamor sodi primeroma tudi omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje strank ter načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostituira. Eden temeljnih elementov pojma izkoriščanja je koristoljubnost, ki se kaže v (velikih) zaslužkih osebe, ki sodeluje pri prostituciji. Pri tem je lahko pomembna ugotovitev nesorazmerne oziroma izkoriščevalske delitve dohodka med žrtvijo in storilcem. Namen koristoljubja, ki vodi v ekonomsko izkoriščanje, se kaže tudi v nadzoru nad zaslužki žrtve. Prav tako se kaže v nadzoru nad žrtvijo v smislu omejevanja ter nadzorovanja njenega gibanja in komunikacije z drugimi osebami. Ne nazadnje je izkoriščanje mogoče z izkoriščanjem denarne stiske žrtve oziroma njenih slabih življenjskih razmer.29

34. Tudi v uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča30 je bilo večkrat zavzeto stališče, da je prepovedano pridobivanje koristi z naslova prostituiranja drugih oseb, s čimer se posega v njihovo pravico do spolne samoodločbe. Delež zaslužka deklet pri tem ni bistven, ampak je pri ekonomskem izkoriščanju bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja korist in prejemajo denar. Izkoriščanje prostituiranja se zrcali v kontinuiranem izvrševanju kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel. Okoliščine, ki konkretizirano kažejo na izkoriščanje prostitucije in sodelovanje pri tem, so (med drugim) izvor oškodovank iz ekonomsko oziroma socialno revnejših držav, najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na zamejeno določene lokacije, kjer se izvaja prostitucija, pogojevanje prostituiranja z obveznim predhodnim plačilom storilcem kaznivega dejanja oziroma članom hudodelske združbe, dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti in podobno, torej dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, ki lahko predstavlja osrednjo ali celo edino dejavnost lokala, kjer se prostitucija izvaja (A.), oziroma društva (B.), v okviru katerega lokal deluje. Praksa ESČP izkoriščanje prostitucije presoja kot prevlado storilca nad drugo osebo in izkoriščanje njene pripravljenosti, da se prostituira, pogojene s finančno stisko.31

35. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenki v krivdoreku pravnomočne sodbe je sodelovanje v hudodelski združbi, katere člani so po predhodnem dogovoru in natančni razdelitvi vlog zaradi izkoriščanja sodelovali pri prostituciji drugih oseb, natančneje dvajsetih državljank Bolgarije, Ukrajine in Črne Gore, vse z namenom pridobitve premoženjske koristi. Obsojenki se očita organiziranje izkoriščanja prostitucije skupaj z možem J. J. , pri čemer sta v ta namen oba dajala navodila B. B., ki je organiziral pridobivanje deklet, vodil poslovanje nočnega kluba A., kjer se je poleg novogoriških hotelov F., G. in H. odvijala prostitucija, ter obsojenki predajal denar od prostitucije. Nadalje je obsojenka v sodelovanju z J. J. angažirala in dajala navodila E. E., ki je v Bolgariji pridobival mlajše državljanke te države, občasno je izvajal nadzor nad prostitutkami in pobiral zaslužek, ter F. F., ki je skrbela za namestitev bolgarskih državljank, dajanje navodil, skrbela za prevažanje deklet z naslovov bivanja do krajev prostituiranja, nadzor nad dekleti, usklajevala je dogovore s strankami in pobirala zaslužek, ki ga je nato predajala obsojenki. Obsojenci, vključno s A. A., so s svojimi ravnanji ekonomsko in osebno dostojanstveno izkoriščali oškodovanke, ki so morale pretežni del zaslužka od prostituiranja izročati članom združbe, hkrati pa jim je bila omejena svoboda gibanja in komuniciranja. V času od začetka leta 2007 do 11. 6. 2013 so člani hudodelske združbe pridobili najmanj 2.252.367,55 EUR protipravne premoženjske koristi.

36. Vložnici ni moč pritrditi, da iz izreka pravnomočne sodbe ne izhaja opredelitev zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije, s čimer nakaže kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Prav tako neutemeljen je očitek, da je znak »izkoriščanja« pomensko zelo odprt, ker ne izpolnjuje zahtev načela lex certa. Glede takšnih pomislekov se je Vrhovno sodišče že opredelilo32 in judiciralo, da so v kazenskem zakoniku navedeni abstraktni opisi kaznivih dejanj, katerih zakonski znaki mestoma niso konkretno opredeljeni. Kdaj gre za izkoriščanje (prostitucije) kot normativni zakonski znak, presoja sodišče v vsakem primeru posebej, tj. glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. V kazenskem zakoniku je več zakonskih znakov opredeljenih na abstraktni ravni in naloga sodne prakse je, da takšne zakonske znake, zasledujoč namen zakonodajalca, napolni s konkretno vsebino, kar ni v nasprotju z načelom lex certa, določenim v 28. členu Ustave.

37. Sodišči (strnjeno točka 34 drugostopenjske sodbe) sta izkoriščanje prostitucije v hudodelski združbi, na vrhu katere je bila skupaj z J. J. obsojena A. A., v konkretnem primeru utemeljili s številnimi ugotovljenimi okoliščinami: da so obsojenci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanja in prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice in fiktivno zaposlena; obsojena F. F. je sprejemala naročila strank, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežen del njihovega zaslužka, pri čemer so jo morala dekleta prositi za denar; usoda deklet, ki niso ubogala in se podrejala, je bila, da so jih »pustili na cesti«; dekletom je bilo prepovedano druženje z gosti ali drugimi osebami izven nočnega kluba in drugih »delovnih mest«, prepovedano je bilo dejanje telefonskih številk brez dovoljenja F. F., v primeru kršitve prepovedi pa jim je grozila izguba »službe« in zato pravice do bivanja v Sloveniji; dekleta niso mogla razpolagati s sredstvi na transakcijskih računih. Sodišče prve stopnje (stran 63 prvostopenjske sodbe) se je opredelilo, da so dekleta od opravljanja prostitucije dobila le manjše zneske, ki niso omogočali preživetja (približno 300 EUR mesečno, pri čemer so člani združbe pridobili več kot 2 milijona EUR premoženjske koristi). Zaslužek so dekleta morala izročati tretjim osebam, tj. organizatorjem dejavnosti, ki so zasledovali čim večji lastni dobiček. Dekleta niso mogla samostojno odločati o »delovnem času«, o gibanju v kraju nastanitve, počitku, strankah, niti o cenah za storitve spolnih uslug. Dokazni postopek je pokazal, da je vsaka stranka morala za sam vstop v nočni klub A. plačati 180 oziroma 130 EUR, za nadaljnje aktivnosti z dekletom pa še dodatnih 50 EUR, kar vse je bil dohodek hudodelske združbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je o izkoriščanju mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo razmere, v katere je ujeta. Vsa dekleta so prihajala iz ekonomsko šibkih, slabše razvitih držav, tj. z nižjim življenjskim standardom kot pri nas; povedala so o slabih razmerah v domovini in nizki plači. Zato niti ni bilo potrebno, da bi obsojenci dekleta fizično in psihično maltretirali ali prisiljevali v prostitucijo, kot skuša prikazati vložnica.

38. Po presoji Vrhovnega sodišča se v krivdoreku pravnomočne sodbe substancirano odraža izkoriščanje prostitucije v hudodelski združbi, utemeljeno tudi v razlogih nižjih sodišč. Opisano je ekonomsko izkoriščanje oškodovank s posegi tako v njihovo spolno samoodločbo kot v svobodo odločanja in ravnanja, kar je skladno s teorijo materialnega kazenskega prava in s prakso Vrhovnega sodišča. Vložnica zahteve povzema del opisa kaznivega dejanja, da so morale oškodovanke pretežni del zaslužka iz prostituiranja izročati članom kriminalne združbe, kar (med drugimi povzetimi okoliščinami) kaže na ekonomsko izkoriščanje oškodovank. Protispisno navaja, da sodišče tega očitka »ni analiziralo«. Res je, da sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo vseh dvajsetih oškodovank, kar zaradi njihove nedosegljivosti objektivno ni bilo mogoče (strani 125 in 126 prvostopenjske sodbe), je pa zaslišalo šest žrtev in po prvem odstavku 340. člena ZKP prebralo še izpovedbo sedme. Navedba v zahtevi, da bi bilo zaslišanje vseh oškodovank »nujno«, je posplošena in z ničemer utemeljena v smeri katerega koli od razlogov za vložitev po prvem odstavku 420. člena ZKP, zato je ni mogoče preizkusiti. Že na podlagi skladnih izpovedb zaslišanih oškodovank (stran 62 prvostopenjske sodbe) sta sodišči utemeljeno sklepali, koliko so znašali okvirni mesečni dohodki deklet; prav tako je bilo v dokaznem postopku z zanesljivostjo ugotovljeno, koliko je znašala protipravna premoženjska korist, ki so jo pridobili člani hudodelske združbe. Nesorazmerna oziroma izkoriščevalska delitev dohodka med storilci in oškodovankami je v nebo vpijoča, kljub temu, da navedeno za obstoj zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije, kot že pojasnjeno, niti ne bi bilo ključno; ključno je »le« to, da so imeli storilci od prostitucije korist. Že je bilo obrazloženo tudi, da privolitev deklet v prostituiranje zaradi izboljšanja ekonomskega statusa ne negira njihovega izkoriščanja; prav nasprotno. Zagovornica ne more uspeti s poudarjanjem izpovedb zaslišanih deklet, ki so izkoriščanje zanikale. Prvič, pri tem izhaja z zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je za izkoriščanje nujno prisiljevanje v prostitucijo, saj zadoščajo že ekonomski motivi za prostituiranje. Razumljivo je, da tajni delavec št. 30300 v lokalu ni zaznal prisile stricto sensu in da dekleta tajnemu delavcu št. 13600 eksplicitno niso omenjala izkoriščanja. Drugič, s tosmernimi navedbami vložnica nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč (točki 16 in 34 drugostopenjske, strani 38 in 39 ter 67 – 69 prvostopenjske sodbe), ki sta zanikanje deklet, da so se ukvarjala s prostitucijo, utemeljili s stigmatizirano naravo lastnega početja in svojevrstno lojalnostjo do obsojencev, zlasti pa so bile njihove izpovedbe v tem delu ovržene z izvedenimi dokazi, ki so na ravni gotovosti razkrili izkoriščanje oškodovank, katerih prostituiranje ni bilo prostovoljno par excellence. Razlogi sodišč so življenjsko sprejemljivi in logični, v njih pa ni prepoznati arbitrarnosti. Sklicevanje vložnice na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 17. 5. 2017 je v nasprotju s strogim načelom dispozitivnosti, ki prežema odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti. Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je dopustno vložiti zahtevo in na katere se vložnik sklicuje, je treba jasno in določno konkretizirati, sicer preizkus nakazanih kršitev ni mogoč. Posplošeno sklicevanje na listine v spisu bremenu substanciranja ne zadosti.33

39. Navedbe, da ni dokazano, da so morala dekleta pretežni del zaslužka izročati članom kriminalne združbe, in da ni dokazano, da so obsojenci izkoristili njihovo slabo ekonomsko situacijo, so podane v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Enako velja za izraze nesoglasja z dokaznimi zaključki pravnomočne sodbe, da so člani združbe dekleta nadzorovali, jim omejevali svobodo gibanja in komuniciranja ter preprečevali svobodne stike z drugimi osebami. Protispisne so navedbe, da tajna delavca v nočnem klubu A. nista zaznala prostituiranja, vložnica pa s nudenjem lastne dokazne ocene delov njunih izpovedb pod videzom zatrjevanja procesnih kršitev ne more uspeti. Razlogi pravnomočne sodbe jasno sporočajo, da so oškodovanke tako v lokalu kot v bližnjih hotelih (»agresivno«) ponujale spolne storitve proti plačilu, pri čemer je bil stranki zaračunan že vstop v nočni klub, vsako nadaljnje druženje z dekletom pa še dodatno, najsi je šlo pri tem za spolne usluge v prostorih kluba ali izven njega, v hotelih. Da druženja niso vsebovala spolnih dejanj, so navedbe, s katerimi se skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi tiste, da oškodovanke zaslužka, od katerega so jim ostali zgolj zanemarljivi zneski, niso izročale obsojeni F. F. (ali v garderobne omarice, od koder ga je vzela F. F.), ta pa ga je predala obsojenki.

40. Nižji sodišči (strnjeno točka 41 drugostopenjske sodbe) sta naposled utemeljili, da je denar, ki so ga kot vstopnino plačevali gostje lokala A., predstavljal izključno plačilo za sledeče spolne usluge, ne pa plačevanja članarine za Društvo B., v okviru katerega je posloval nočni klub A. z edino »dejavnostjo« prostitucije. Z nestrinjanjem s temi razlogi vložnica prav tako ne izkazuje kršitev materialnega prava, kot navaja, temveč vztraja v nedovoljenih okvirih drugega odstavka 420. člena ZKP. Že višje sodišče (točka 42 drugostopenjske sodbe) pa je obrambi odgovorilo, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje natančne, prepričljive in argumentirane razloge, da in kateri prihodki Društva B. ter gospodarskih družb F., d. o. o., E., d. o. o., D., d. o. o., in C., d. o. o., predstavljajo nezakonite prihodke, pridobljene z zlorabo prostitucije. Nakazane odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi ni najti.

41. Vrhovno sodišče sprejema naziranje višjega sodišča (točka 36 drugostopenjske sodbe), da sodelovanje pri prostituciji druge osebe vsebuje različna izvršitvena ravnanja, vezana na organiziranje in izvedbo prostituiranja, skratka vse oblike sodelovanja pri takem ravnanju,34 vključno z dajanjem navodil nižje rangiranim članom hudodelske združbe. Navedbe vložnice, da navodila, ki jih je obsojenka dajala B. B., E. E. in F. F., niso konkretizirana ne v opisu kaznivega dejanja niti v razlogih sodbe, so zmotne. Substancirano je namreč, katera izvršitvena ravnanja so pripisana soobsojenemu B. B. (organiziranje pridobivanja tujih državljank, vodenje in nadziranje poslovanja nočnega kluba A., predajanje zaslužka obsojenki), katera soobsojenemu E. E. (pridobivanje državljank Bolgarije, občasen nadzor nad njimi, pobiranje zaslužka) in katera soobsojeni F. F. (sprejem oškodovank, seznanitev z izvajanjem prostitucije, nadzor nad dekleti, prevažanje do »delovnih mest«, operativno organiziranje prostituiranja, pobiranje zaslužka, predajanje denarja obsojenki). Jasno je, da se navodila, ki jih je obsojenka dajala B. B., E. E. in F. F., nanašajo na izvajanje njihovih vlog v kriminalni združbi za organizacijo in izkoriščanje prostitucije. Da dajanje navodil nima opore v dokazih in ni pojasnjeno v razlogih sodbe, ne drži (npr. točki 38 in 52 drugostopenjske s sklici na prvostopenjsko sodbo). Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni najti niti po presoji kritike, da v obrazložitvi ni individualizirano, katera navodila je dejala obsojenka in katera njen mož J. J., zoper tako »enačenje vlog« pa se ni mogoče braniti, kar pomeni kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je na več mestih (npr. strani 60, 62, 65 prvostopenjske sodbe) utemeljilo, kakšna je bila vloga J. J. pri predmetnih kaznivih dejanjih, zaznamovalo pa jo je »delovanje iz ozadja«, izvirajoče iz dejstva, da gre pri njem za tetraplegika, ki je drugim članom hudodelske združbe dajal navodila zlasti po elektronskih komunikacijskih sredstvih. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so razkrili dogovarjanje med J. J. in obsojeno A. A., ki je zaradi nemobilnosti moža delovala tudi »na terenu« v neposrednih stikih s člani hudodelske združbe. Predvsem pa je pomembno, da je bil kazenski postopek zoper J. J. izločen (stran 22 prvostopenjske sodbe). Načelo individualne kazenske odgovornosti sporoča, da je vsak član hudodelske združbe samostojno kazensko odgovoren v mejah svoje krivde.35 Zato je za uresničevanje obsojenkine pravice do obrambe ključno, da se brani v okvirih kazenskopravnega očitka, uperjenega zoper njo samo, oziroma da se lahko izjavi in predlaga dokaze glede izvršitvenih ravnanj, očitanih njej, ne prvotno soobtoženemu J. J. Navedeno pa je bilo obsojenki v tem kazenskem postopku omogočeno.

42. Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja prežema tudi navedbe v smeri prejemanja denarja od obsojenih B. B. in F. F., kar kaže na to, da ravnanje omenjenih nedvomno ni bilo (le) v njunem lastnem interesu, temveč je potekalo po navodilih obsojenke in njenega moža kot prejemnikov denarnih sredstev. Že v opisu kaznivega dejanja je razvidno, da sta B. B. in F. F. obsojeni predajala zaslužek od prostitucije (v gotovini) ob osebnih srečanjih v prostorih družbe I., d. o. o., v Novi Gorici najmanj dne 25. 9. 2012, 4. 10. 2012, 9. 11. 2012, 15. 12. 2012 in 23. 1. 2013. Da sta B. B. in F. F. prihajala v prostore te družbe in imela v rokah bele kuverte, ki pa jih ob odhodu nista več imela, so pokazali izsledki prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.a členu ZKP (točka 37 drugostopenjske sodbe). Razumljivo je, da v dokaznem postopku ni bilo moč ugotoviti, natančno koliko denarja je bilo v posameznih kuvertah; ugotovljeno pa je bilo, kolikšno skupno protipravno premoženjsko korist so si člani hudodelske združbe pridobili in na kakšne načine so z njo razpolagali, tj. predvsem v kontekstu kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1. Nestrinjanje vložnice s temi dejanskimi okoliščinami, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe, nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ne izkaže. Glede pranja denarja

43. Vložnica navaja, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 ne izhaja, s katerim zakonsko določenim izvršitvenim načinom je obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Noben izvršitveni način iz abstraktnega dela opisa ne ustreza očitkom obsojeni v konkretnem delu.

44. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 245. člena KZ-1 stori, kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja se obsojenki in drugim članom hudodelske združbe očita, da so v združbi denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivimi dejanji po 175. členu KZ-1, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. Vloga obsojene A. A. je v konkretnem delu opisa opredeljena z organiziranjem ustanovitve družb C., d. o. o., E., d. o. o., in D., d. o. o., ki so bile v formalni lasti bolgarskih državljank. Te gospodarske družbe so bile ustanovljene z namenom izvajanja verižnih finančnih transakcij protipravno pridobljenih denarnih sredstev prek drugih subjektov, z več vmesnimi nakazili in dvigi gotovine ter z lažno opredeljenimi nameni nakazil, s končnim ciljem preliti nezakonito dobljena sredstva v družbo F., d. o. o.36 Na bančni račun družbe F., d. o. o., se je denar, pridobljen z izvrševanjem kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, nakazoval tudi neposredno. Obsojenka je skupaj z možem J. J. v zvezi z navedenim dajala navodila obsojenim B. B., F. F., E. E. in računovodkinji A. D., ki je transakcije vnašala v računovodske izkaze. B. B. je po navodilih obsojenke kot zakoniti zastopnik Društva B. odrejal nakazila protipravno pridobljenih sredstev s transakcijskega računa društva (od plačanih »članarin«, fiktivnih kreditov in vračil stroškov) na račun A. B. (lažno opredeljenih kot najemnina), z namenom nadaljnjih nakazil na račun družbe F., d. o. o., s katerimi je nato razpolagal J. J. B. B. je gotovino izročal tudi obsojenki, ta pa je del gotovine izročila J. J. Sredstva je z računa A. B.dvigovala D. D. in jih (z lažno opredelitvijo kot vračilo kredita oziroma plačilo stroškov) nakazovala na račun družbe F., d. o. o. F. F. je po navodilih obsojenke ustanovila družbo D., d. o. o., na račun katere je bila polagana gotovina iz dejavnosti zlorabe prostitucije. Tako z računa te družbe kot z računov družb C., d. o. o., in E., d. o. o., kamor se je polagala gotovina in (kot navidezni krediti) nakazoval denar iz prostitucije, je F. F. dvigovala denarna sredstva, jih prenakazovala oziroma jih v gotovini izročala A. A. Prav tako je F. F. (ali dekleta, ki so denar izročala F. F.) dvigovala sredstva, ki so bila z računov omenjenih družb pod pretvezo plač zaposlenih bolgarskih državljank nakazana na njihove osebne bančne račune. Tudi E. E. je po navodilih obsojenke sodeloval pri ustanavljanju gospodarskih družb v formalni lasti bolgarskih državljank (C., d. o. o), del denarja pa je odnesel na območje Bolgarije in z njim razpolagal na neznan način. Z računa družbe F., d. o. o., je sredstva naprej prenakazoval J. J., delno za izpolnjevanje obveznosti do SKB Leasinga in obveznosti z naslova plač, delno pa na račune družb iz skupine J., pri čemer so bila taista sredstva nemudoma vrnjena na račun družbe F., d. o. o. 45. Presoja ponujenih navedb v zahtevi pokaže pravilnost opredelitve višjega sodišča (točka 44 drugostopenjske sodbe), da se obsojenki v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja substancirano očitajo vse tri alternativne izvršitvene oblike, opredeljene v abstraktnem delu opisa (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), s katerimi je objektivno mogoče zakriti nezakonit izvor denarja oziroma premoženja. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.37 Gotovo je obsojenka del nezakonito pridobljenih sredstev sprejela (v gotovini od soobsojenih B. B. in F. F.), z delom denarja je razpolagala (z izročanjem J. J.), medtem ko je težišče njenih izvršitvenih ravnanj v organiziranju ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb C., d. o. o., E., d. o. o., in D., d. o. o., ki so bile uporabljene oziroma zlorabljene za opisane malverzacije, s katerimi so se nezakonita sredstva navidezno in na podlagi fiktivnih temeljev premikala skozi različne osebne in poslovne sfere,38 da bi naposled pristala kot domnevno legalno pridobljeno premoženje v sferi družbe F., d. o. o., ki jo je obvladoval mož obsojenke J. J. Pri tem je šlo bodisi (če govorimo o transakcijah med gospodarskimi družbami) za uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti bodisi (v drugih primerih) za razpolaganje z denarnimi sredstvi.39 Vrhovno sodišče dodaja, da se obsojenki v opisu dejanja očita dajanje navodil članom hudodelske združbe B. B., E. E. in F. F. ter računovodkinji A. D., čigar ravnanja prežemajo tako razpolaganje z gotovino (kar je eklatanten izvedbeni način doseganja nemogoče ali vsaj otežene sledljivosti nezakonito pridobljenih sredstev)40 kot (premišljena) verižna in fiktivna bančna nakazila, ki otežujejo ugotavljanje izvora sredstev, istočasno pa otežujejo sledljivost denarnega toka. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo,41 da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja.

46. Vložnica dodaja, da je pranje denarja glede na zakonsko besedilo »ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja« katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja. Gre za blanketno določbo, ki jo je treba v opisu kaznivega dejanja opredeliti z navedbo zakonskega ali podzakonskega predpisa, česar v izreku pravnomočne sodbe ni. Drži, da gre v tem delu za blanketni opis izvršitvenega ravnanja,42 vendar je v danem primeru nepomemben, saj se v konkretnem delu opisa obsojenki očitajo (tri) izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, (samostojno) določenih že v prvem odstavku 245. člena KZ-1. Razprava o blanketnosti dela dispozicije je zato brezpredmetna, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka (točka 61 odgovora na zahteve za varstvo zakonitosti), saj za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti. Posledično odsotnost opredelitve (določb) tega zakona v opisu kaznivega dejanja ne predstavlja nakazane kršitve kazenskega zakona v smislu nesklepčnosti opisa.

47. Da so člani hudodelske združbe z opredeljenimi bančnimi transakcijami, kot legalnimi prikazanimi tudi v računovodskih izkazih, in razpolaganjem z gotovino prikrili oziroma poskušali prikriti nezakonitost izvora sredstev, je očitek, ki prav tako izhaja iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, opredeljujočega kvalificirano obliko kaznivega dejanja v zvezi s četrtim odstavkom 245. člena KZ-1. Pri tem so bile vloge članov združbe, ki se je po predhodnih in vmesnih medsebojnih dogovorih ukvarjala s pranjem denarja, natančno določene, vloga obsojenke pa je bila (vzporedno z J. J.) vodilna, saj so člani hudodelske združbe ravnali po njenih navodilih. Vložnica ne nasprotuje stališču višjega sodišča (stran 31 drugostopenjske sodbe), opirajočem se na prakso Vrhovnega sodišča, da ni treba, da bi obsojenka sama uresničevala vse zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja; zadostuje, če deluje pri uresničitvi posameznih zakonskih znakov (sprejem in razpolaganje z denarnimi sredstvi) ali odločilno prispeva k izvrševanju kaznivega dejanja (prek navodil članom združbe). Pri tem je relevanten celotni opis ravnanj obsojenke, torej tudi povezave z drugimi člani združbe,43 čigar ravnanja niso bila usmerjena drugam kot k prikrivanju nezakonitega izvora sredstev.

48. Vložnica navaja, da ne iz opisa kaznivega dejanja niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bila kriminalna združba organizirana z namenom, da bi se ukvarjala s kaznivimi dejanji (množina) pranja denarja, oziroma da bi se člani združili s tem namenom, temveč z namenom, da bi prikrili nezakonit denar, ki so ga bili pridobili s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona oziroma materialnega prava ni podana. Za strožjo kazensko odgovornost storilca, ki deluje kot član hudodelske združbe, mora biti po prvem odstavku 41. člena KZ-1 (poleg tega, da je združba sestavljena iz najmanj treh oseb, kaznivo dejanje pa je izvršeno v sodelovanju z najmanj enim članom združbe kot sostorilcem ali udeležencem) podan tudi pogoj, da je kaznivo dejanje del hudodelskega načrta združbe. Pravna opredelitev po četrtem odstavku 245. členu KZ-1 je na mestu, kadar je pranje denarja izvršeno v hudodelski združbi »za izvedbo takih dejanj«, kar pomeni, da se morajo člani združiti za izvrševanje kaznivih dejanj, pri čemer združitev predpostavlja organiziranost, načrt in delitev vlog.44 Če je tudi predhodno (predikatno) kaznivo dejanje, v danem primeru po 175. členu KZ-1, izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (po tretjem odstavku 175. člena in četrtem odstavku 245. člena KZ-1).45 Navedeno izhaja že iz uzakonjenega pravila t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1), ki sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar (premoženje), v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Prav to se očita obsojenki in drugim članom hudodelske združbe (zaradi česar ni dvoma, da so vedeli za nezakonit izvor denarnih sredstev), medtem ko soobsojena C. C. in D. D. ter A. B. pri predikatnem kaznivem dejanju zlorabe prostitucije niti niso bili udeleženi (je pa opisano, da so bili z zlorabo prostitucije seznanjeni). Pridobitev protipravne premoženjske koristi oziroma njena višina ni zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1.46 Slednje je umeščeno med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, z njim varovana pravna dobrina, kot pojasnjeno v točki 33 te sodbe, pa je spolna samoodločba oziroma osebn(ostn)a avtonomija oseb, ki se prostituirajo. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 175. členu KZ-1 je dokončano tedaj, ko storilec (z namenom izkoriščanja) polnoletno osebo spravi v stik z eno ali več osebami zaradi spolnega občevanja ali drugega spolnega dejanja.47 Kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 je umeščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, inkriminacija pa ščiti gospodarski oziroma finančni sistem države, katerih delovanje je zaradi pranja denarja lahko ogroženo. Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 (najsi gre pri tem za storilce predikatnega kaznivega dejanja ali ne) za aktivnosti, ki po subjektivni plati (zavedanje storilcev, da so njihova ravnanja namenjena temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenih denarnih sredstev) in po objektivni plati (običajno gre za večje, povezane transakcije, in za ponavljajoča se izvršitvena ravnanja) presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, ne more biti dvomov v zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali z namenom pranja denarja. Izvršitvena ravnanja, opisana in konkretizirana v točki II krivdoreka pravnomočne sodbe, predstavljajo operacije v okvirih zakrivanja izvora denarnih sredstev, ne (le) razpolaganja s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali celo (še vedno) izvrševanja zakonskih znakov kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1. Sicer drži, da se časovni obdobji izvrševanja kaznivih dejanj po 175. in 245. členu KZ-1 (čeprav gre za izvršitveno samostojni kaznivih dejanji) v pravnomočni sodbi prekrivata. Ob sukcesivnem izvrševanju (obeh) kaznivih dejanj v daljšem časovnem obdobju so storilci njune zakonske znake izvrševali ves čas, za uresničitev zakonskih znakov pranja denarja, s čimer je bila presežena kriminalna količina zlorabe prostitucije, pa ni treba, da bi storilci s predhodnim kaznivim dejanjem morali pridobiti celotno premoženjsko korist. Iz opisa kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 je razvidna nadaljnja kriminalna dejavnost storilcev, ki ne pomeni (več) sestavnega dela kaznivih dejanj po 175. členu KZ-1.48

49. Glede pogoja združevanja članov hudodelske združbe za pranje denarja so upoštevna merila, o katerih se je Vrhovno sodišče že izreklo.49 V tej luči morata pri uresničevanju hudodelskega načrta združbo zaznamovati trajnost in strukturiranost takšnega organiziranja. V okviru združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno strukturo (delitev vlog), v določenem obsegu pa tudi vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Njeni člani pri tem delujejo v skladu s skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča, da je organizirana struktura združbe, namenjene zasledovanju krovnega interesa, podana v osnovni obliki. V subjektivnem pogledu ni treba, da se (vsi) člani med seboj poznajo, vedeti pa morajo za obstoj združbe. Nanizane okoliščine so v opisu kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 določno opredeljene. Navedeno je, da je bila vloga vsakega od članov hudodelske združbe natančno določena, njihova izvršitvena ravnanja v okvirih teh vlog v združbi pa so določno opisana. Prav tako je navedeno, da so bili člani združbe v medsebojnih kontaktih in dogovorih pred, med in po uresničevanju zakonskih znakov pranja denarja, iz česar jasno izhaja organiziranost hudodelske združbe za izvajanje koordiniranega hudodelskega načrta. Na vrhu združbe sta bila, kot večkrat povedano, obsojena A. A. in mož J. J., ki sta usmerjala člane na nižjih ravneh (hierarhično strukturirane) združbe prek podanih navodil, kar pomeni, da sta delovanje združbe nedvomno načrtovala. Trajnost delovanja združbe je ustrezno substancirana z opredelitvijo časovnega elementa izvrševanja pranja denarja, ki se razteza skozi obdobje kar šestih let in pol (od začetka leta 2007 do 11. 6. 2013). Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pomislekov v ustrezno konkretiziranost elementa hudodelskega združevanja v optiki kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1, ki so ga člani hudodelske združbe skozi večletno časovno obdobje kontinuirano izvrševali s številnimi izvršitvenimi ravnanji. V utemeljitev obsodilnega dela ima pravnomočna sodba tudi v tem delu vse potrebne razloge, zato ni podana niti nakazana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede drugih kršitev

50. Vložnica navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je obsojenka v fazi zaključnih besed v spis vložila pisni zagovor, v katerem je odgovorila na vse očitke in za svoje trditve predložila ustrezne dokaze. Sklicuje se na četrti odstavek 329. člena ZKP, ki določa, da smejo stranke in oškodovanec do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in priskrbijo novi dokazi. Zato bi se sodišče do zagovora in predloženih dokazov moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa kršitvi 22. in 25. člena Ustave.

51. Vrhovno sodišče pritrjuje višjemu sodišču (točka 32 drugostopenjske sodbe), da do očitanih kršitev ni prišlo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 6. 2018 je razvidno, da je obsojenka v fazi besede strank prebrala zaključno besedo, ki je bila v pisni obliki vložena tudi v spis, vključno z dokumentacijo, na katero se je sklicevala. Listine (list. št. 1412 in sl.) so v zaključni besedi (list. št. 1402 – 1411) označene kot »priloge 1 – 6«, na nobeni točki pa ni bil podan dokazni predlog, naj se te listine preberejo v dokaznem postopku. Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem se izražajo stališča procesnih udeležencev o pravno relevantnih dejanskih in pravnih vprašanjih ter podajajo končni predlogi o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe.50 V končni besedi sme stranka poudariti tudi potrebo po izvedbi dodatnih dokazov, saj sme sodišče še po končanih izvajanjih strank odločiti, da se ti dokazi izvedejo (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar tega ne obsojenka ne zagovornica nista storili. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora; tudi v konkretni zadevi obsojenka ni navajala, da želi podati svoj zagovor, ampak zaključno besedo. V zapisniku o glavni obravnavi je sodišče prve stopnje navedlo, da se bo dokumentacija, na katero se je obsojenka sklicevala, vložila v posebno mapo, gre pa za dokumentacijo, ki ni bila izvedena tekom samega postopka. Na takšno protokolacijo zapisnika ne obsojenka ne zagovornica nista imeli nobenih pripomb ali ugovorov. Bistvena postopkovna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih je podana predvsem takrat, kadar sodba nima razlogov, urejenih v sedmem do desetem odstavku 364. člena ZKP. Po sedmem odstavku tega člena mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za (ne)dokazana in iz katerih razlogov. Pri tem zlasti navede, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče ključni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Prvostopenjska sodba vsebuje vse obvezne sestavine iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, na obsojenkina izvajanja v končni besedi pa je bilo po vsebini odgovorjeno v razlogih prvostopenjske sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo dokazni zaključek, da je obsojenka izvršila očitani kaznivi dejanji. Zato zatrjevane kršitve procesne in ustavne narave niso podane. Prav tako ne drži, da bi se sodišče moralo opredeliti glede listin, ki jih je obsojenka priložila pisni zaključni besedi, saj dokazni predlog za branje teh listin, kot že pojasnjeno, sploh ni bil podan. Dokazni predlog je namreč formalno dejanje; če stranka meni, da bi sodišče moralo izvesti dokaz, mora njegovo izvedbo jasno, izrecno in nedvoumno predlagati.51 V nasprotnem gre lahko za mnenje, pripombo ali dokazno pobudo, ki nima pravnega učinka.52 Ker dokaznega predloga nista ustrezno substancirali ne obsojenka niti njena zagovornica, vložnica neutemeljeno pogreša obrazložitev »zavrnitve dokaznih predlogov« v razlogih prvostopenjske sodbe, pri čemer zahteva niti ne zatrjuje kršitve 29. člena Ustave v luči meril za odločanje o dokaznih predlogih, temveč kršitvi 22. in 25. člena Ustave.

52. Vsebina končne besede obsojene, ki ji vložnica zmotno pripisuje naravo zagovora in katere srž je zanikanje kaznivih dejanj in podajanje lastne ocene prej izvedenih dokazov, je obširno reproducirana v zahtevi za varstvo zakonitosti. Na te navedbe Vrhovno sodišče ne odgovarja, saj vnašanje dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten razlog za vložitev zahteve. V nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP je tudi izrecno sklicevanje vložnice na 427. člen ZKP, ki ureja procesno ravnanje Vrhovnega sodišča, kadar se precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev pojavi ob odločanju o zahtevi, ki pa je bila vložena iz dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP.53 Gre torej za zakonsko pooblastilo, ki ga Vrhovno sodišče uporabi, kadar ne more preizkusiti obstoja katere od kršitev zakona, zlasti pa na lastno pobudo, ne na predlog stranke. Vrhovno sodišče tudi ni zavezano odgovarjati, zakaj precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne obstaja.54 Neupoštevne so zato navedbe vložnice, da je dejansko stanje »očitno napačno ugotovljeno«, posledično pa je kršeno tudi materialno pravo, saj da niso podani zakonski znaki obsojenki očitanih kaznivih dejanj.

53. Vložnica ne soglaša z dokaznimi zaključki pravnomočne sodbe, da se je del denarja, pridobljenega z zlorabo prostitucije, prelival prek družbe I., d. o. o., ki jo je vodila obsojenka. Omenjena družba je opravljala dejavnost zgolj v povezavi z dejavnostjo hudodelske združbe, vključno z modus operandi izdaje fiktivnih računov za neopravljene računovodske storitve, tudi družbam D., d. o. o., C., d. o. o., in E., d. o. o. Obsojenka je kot računovodkinja družbe I., d. o. o., pripravljala vnaprej izpolnjene položnice UPN obrazce in bianco posojilne pogodbe, s katerimi je bila prikazana podlaga za gotovinske zneske, ki sta jih v prostore družbe prinašala soobsojena B. B. in F. F. 54. Poleg zatrjevanja nedovoljenega razloga za vložitev zahteve po drugem odstavku 420. člena ZKP vložnica izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga (stran 118 prvostopenjske sodbe), naj sodni izvedenec za ekonomijo (devizno poslovanje in finance) Tibor Hren ponovno pregleda vso poslovno dokumentacijo družbe I., d. o. o., s čimer bi se ugotovilo, da družba ni opravljala dejavnosti le v povezavi s hudodelsko združbo in izdani računi niso bili fiktivni, po potrebi pa naj sodišče postavi drugega izvedenca. Pregled zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2017, na katerega se sklicuje vložnica, pokaže, da je šlo pri tem za dokazni predlog obrambe soobsojene D. D. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave se (tudi v postopkih s pravnimi sredstvi) zagotavlja le tistemu, ki zatrjuje kršitev svojih pravic. Ker se obramba obsojene A. A. v postopku na prvi stopnji ni vsaj pridružila dokaznemu predlogu obrambe D. D., zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave,55 ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja,56 v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa kvečjemu skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje po prvem odstavku 395. člena ZKP.57 V tej luči je ugotoviti, da se je višje sodišče (točka 46 drugostopenjske sodbe) z razumnimi in utemeljenimi razlogi opredelilo glede zanikanja, da je bila družba I., d. o. o., pod vodstvom obsojenke udeležena pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja po 245. členu KZ-1 (čeprav se delovanje prek te družbe v krivdoreku sodbe obsojenki niti ne očita). Opredelilo se je tudi do strokovnega mnenja Viktorije Vehovec glede poslovanja družbe I., d. o. o., ki ga je obramba obsojene A. A. priložila pritožbi, in zaključilo, da vsebina tega mnenja zaključkov izvedenskega mnenja Tiborja Hrena v ničemer ne ovrže. Poudarilo je, da je sodni izvedenec Hren svoje mnenje že izdelal na podlagi pregleda vse razpoložljive dokumentacije, kot je pojasnil tudi med zaslišanjem na glavni obravnavi 18. 4. 2017. Zato tudi ni bilo potrebe za nov pregled dokumentacije niti za postavitev drugega izvedenca pod pogoji iz 257. in 258. člena ZKP. Višje sodišče je prav tako pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje (strani 69 – 71 in 85 – 87 prvostopenjske sodbe), da je obsojenka v družbi I., d. o. o., izdajala račune za fiktivne računovodske storitve, ki so predstavljali podlago za sprejemanje gotovine, izvirajoče iz zlorabe prostitucije. Naposled in kot bistveno pa je višje sodišče utemeljilo, da je vprašanje ne/fiktivne vsebine določene listine pravno vprašanje in stvar presoje sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ne predmet izvida in mnenja izvedenca. Izvedenec je za ugotavljanje ne/fiktivne vsebine listin neprimerno dokazno sredstvo.58 Po pojasnjenem in upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP vložnica s povzemanjem strokovnega mnenja Vehovčeve (ki okoliščin, ali so imeli izdani računi realen temelj, ni ugotavljala niti ni mogla ugotavljati) ne more imeti uspeha.

Glede kazenskih sankcij

55. Vložnica navaja, da je obsojenki izrečena enotna kazen petih let zapora »bistveno prestroga«. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje (stran 127 prvostopenjske sodbe), ki je pri odmeri kazni zapora upoštevalo vlogo obsojene pri obeh očitanih ji kaznivih dejanjih, ki »prednjači« in v smislu organizacije sega v hierarhiji hudodelske združbe daleč najvišje. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo, da je predhodno (v predhodni obrazložitvi) že pojasnilo vodilno vlogo obsojenke, s čimer se vložnica ne strinja in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba v tem delu nima razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Prav tako naj bi bile navedbe sodišča o zakoniti in pravični zaporni kazni povsem neobrazložene. Vložnica ponuja še lastno vrednotenje ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Izpostavlja slednje, tj. da obsojena še ni bila kaznovana, ni v drugem kazenskem postopku, živi urejeno družinsko življenje, je zaposlena in skrbi za moža, ki je popolnoma odvisen od njene pomoči in nege. Vložnica tudi ocenjuje, da je prišlo do »dvojnega kaznovanja«, saj med kaznivima dejanjema po 175. členu in 245. členu KZ-1 obstaja navidezni stek. Naposled problematizira izrečeno denarno kazen, pri čemer navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razbrati, kateri razlogi so vodili k izreku denarne kazni v višini 8.000 EUR in kako je bil določen dnevni znesek v višini 20 EUR. Premoženjskih razmer obsojenke sodišče sploh ne omenja, kar je v nasprotju z določili 47. člena KZ-1. Ker niti višje sodišče kršitev ni odpravilo, sta bili obsojenki prekršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

56. Odločba o kazenski sankciji se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le, če je bil z njo kršen zakon na način iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji bo podana, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar po ustaljeni praksi pomeni, da izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, oziroma izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči.59 Presoja primernosti kazenske sankcije glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine ni razlog, zaradi katerega bi bilo dopustno vložiti zahtevo. Vrhovno sodišče redoma sodi, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima zakonskih pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevane in vrednotene.60

57. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 je v tretjem odstavku tega člena predpisana kazen zapora od enega do dvanajstih let, za kvalificirano obliko kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 pa v četrtem odstavku navedenega člena zaporna kazen od enega do desetih let in denarna kazen. Sodišče prve stopnje (strani 126 – 129 prvostopenjske sodbe) je obrazložilo, zakaj je obsojenki za obe kaznivi dejanji določilo, nato pa izreklo (enotno) kazen zapora. Utemeljilo je, katere obteževalne okoliščine je upoštevalo pri odmeri določenih in enotne kazni, ter da posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo. Vložnici ni mogoče pritrditi, da sodišče ni obrazložilo obsojenkine vodilne vloge v hudodelski združbi, saj je vloge posameznih članov združbe v kriminalni hierarhiji natančno razdelalo (strjeno denimo na straneh 106 in 108 – 114). Višje sodišče (točka 124 drugostopenjske sodbe) je podalo razumne razloge, zakaj je (z znižanjem določenih in izrečene enotne kazni zapora) poseglo v odločbo o kazni, kar je med drugim utemeljilo tudi z večjim poudarkom olajševalni okoliščini, da obsojenka do tedaj ni bila kaznovana. Ovrednotenje te okoliščine v razlogih pravnomočne sodbe vložnica neutemeljeno pogreša, kar velja tudi za v zahtevi ponovljene okoliščine, glede katerih se je višje sodišče opredelilo in obrazloženo ocenilo, da olajševalne narave nimajo. Nasprotovanje zagovornice primernosti določenih kazni zapora (ki sta okvirno celo na tretjini oziroma četrtini zakonsko predpisanih razponov) in enotne kazni (ki je leto dni nižja od seštevka določenih) ponuja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

58. Navedbe v smeri »dvojnega kaznovanja« zanemarjajo že obrazloženo dejstvo, da pravilo dvojne kaznivosti iz drugega odstavka 245. člena KZ-1 sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira nezakoniti denar ali premoženje, za kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 odgovarja v realnem, ne navideznem steku.61 Poleg tega je kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 v razmerju do kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 jasen primer različnosti pravno zavarovanih dobrin, ki jih inkriminaciji varujeta. Kot je v tej sodbi že bilo pojasnjeno, je dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena osebn(ostn)a avtonomija, pri kaznivem dejanju po 245. členu KZ-1 pa gre predvsem za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.62

59. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče prve stopnje pri določitvi dnevnega zneska denarne kazni v višini 20 EUR ni upoštevalo obsojenkinih premoženjskih razmer (tretji odstavek 47. člena KZ-1) oziroma da razlogov o tem prvostopenjska sodba nima. Sodišče je namreč navedlo (stran 129), da je upoštevalo podatke o zaslužkih oziroma dohodkih, premoženju in družinskih obveznostih, s katerimi je razpolagalo, kar niso nič drugega kot zakonski kriteriji za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni, ki sicer ne sme biti višji od 1.000 EUR (točka 125 drugostopenjske sodbe). Podatki o obsojenkinih premoženjskih razmerah so razvidni že iz njenih osebnih podatkov, povzetih v izreku prvostopenjske sodbe.63 Jasno je, da denarna kazen v znesku 8.000 EUR pomeni zmnožek 400 dnevnih zneskov v višini po 20 EUR (prvi odstavek 47. člena KZ-1). Po drugem odstavku 47. člena KZ-1 število dnevnih zneskov ne sme biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), pa ne večje od tisoč petsto. Število dnevnih zneskov določi sodišče z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (49. člen KZ-1), razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Že sodišče prve stopnje je, kot povedano, utemeljilo, katere okoliščine je upoštevalo in vrednotilo pri odmeri kazni. Res je navedene okoliščine umestilo v del obrazložitve o odmeri kazni zapora, vendar to ne pomeni, da (iste) okoliščine niso našle svojega mesta tudi pri odmeri števila dnevnih zneskov denarne kazni.64 Enako se je opredelilo višje sodišče in ocenilo, da je sodišče prve stopnje zakonito določilo primerno število in primerno višino dnevnih zneskov denarne kazni, posledično pa njeno skupno višino. Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji torej ni podana, morebitno nestrinjanje s primernostjo denarne kazni, ki je izrečena v zakonskih mejah, pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ker ima pravnomočna sodba v utemeljitev odločbe o kazenskih sankcijah vse potrebne razloge, zatrjevane kršitve tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso podane.

Glede premoženjske koristi

60. Vložnica navaja, da sodišče ni obrazložilo, da so bili vsi prihodki Društva B. ter gospodarskih družb F., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o., in E., d. o. o., nezakoniti dohodki, pridobljeni z zlorabo prostitucije. Navedeno ne drži. Višje sodišče (točki 118 in 119 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo tosmernim razlogom sodišča prve stopnje (strani 87 – 90 prvostopenjske sodbe), ki je scela natančno utemeljilo: (1) da so se na transakcijski račun Društva B. stekali prilivi iz zlorabe prostitucije v skupni višini 624.231,00 EUR (od tega 575.523,92 EUR z naslova plačanih »članarin«, kar so bila dejansko plačila za spolne usluge, ter 48.707,08 EUR z naslova navideznih kreditov in vračil stroškov); (2) da je bil na račun družbe F., d. o. o., nakazan denar, pridobljen z zlorabo prostitucije, v skupni višini 1.306.161,71 EUR65 (od tega 760.707,21 EUR66 v obliki gotovinskih pologov, 164.355,00 EUR v obliki plačil z bančnimi karticami, 381.099,50 EUR v obliki fiktivnih kreditov, plačil stroškov in z drugih naslovov); (3) da se je na račun družbe D., d. o. o., polagala gotovina ter kot fiktivni krediti in plačila računov za neopravljene storitve nakazoval denar, pridobljen z izvrševanjem kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, v skupni višini 101.389,84 EUR, na račun družbe C., d. o. o., v skupni višini 113.021,00 EUR, in na račun družbe E., d. o. o., v skupni višini 107.564,00 EUR. Skupno so si člani hudodelske združbe v seštevku pridobili (vsaj) 2.252.367,55 EUR67 protipravne premoženjske koristi. Z vztrajanjem, da pri teh zneskih ni šlo za dohodke iz nezakonite dejavnosti zlorabe prostitucije, vložnica zatrjuje nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

61. Vložnica nadalje navaja, da se sodišče ni ukvarjalo, še manj ugotovilo čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem. Ugotavlja, da so imeli Društvo B. ter družbe F., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o., in E., d. o. o., pri svojem poslovanju tako prihodke kot stroške, ki sami zase niso bili protipravni. Zatrjuje, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj se je sodišče odločilo za odvzem protipravne premoženjske koristi po t. i. bruto principu (pri katerem je narava vložkov, stroškov oziroma izdatkov pri kaznivih dejanjih sama po sebi protipravna), ne po t. i. netu principu (pri katerem je od odvzete koristi treba odšteti stroške). Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

62. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil obsojenim na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzet del protipravno pridobljene premoženjske koristi v skupni višini 2.252.367,55 EUR, pri čemer je bil obsojeni A. A. v plačilo naložen znesek 788.328,64 EUR. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev odločbe o odvzemu premoženjske koristi (strani 129 – 131 prvostopenjske sodbe), nedvomno izhaja, da je sodišče kot premoženjsko korist, pridobljeno z izvrševanjem kaznivih dejanj po 175. členu KZ-1, štelo vse prihodke oziroma prilive Društva B. in gospodarskih družb, s čimer se je poslužilo t. i. bruto principa. Da je v konkretnem primeru uporaba tega principa na mestu, pa se je opredelilo že višje sodišče (točka 111 drugostopenjske sodbe). Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča68 odvzem premoženjske koristi načelno res predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1. Vendar določene situacije zahtevajo, da se premoženjska vlaganja storilcev pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo (t. i. bruto princip). Tu gre prav za primere, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Nižji sodišči sta v predmetni zadevi zaključili, da so v inkriminiranem obdobju vsi prihodki lokala A., ki je deloval pod okriljem Društva B., predstavljali prilive zaradi izvrševanja kaznivih dejanj zlorabe prostitucije in da društvo drugih (legalnih) dejavnosti ni opravljalo. Družbe F., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o., in E., d. o. o., so bile ustanovljene (četudi pravnoformalno zakonito) z namenom prikrivanja nezakonite dejavnosti prostitucije in dejanskega izvora s prostitucijo pridobljenih denarnih sredstev. Celotni prilivi teh družb, opredeljeni v izreku pravnomočne sodbe, so prav tako predstavljali sredstva, izvirajoča iz zlorabe prostitucije. Gospodarske družbe v formalni lasti tujih državljank niso opravljale registriranih dejavnosti. Če se vložnica s temi ugotovitvami ne strinja, nasprotuje dejanskemu stanju, ugotovljenemu s pravnomočno sodbo. Pravilno je stališče višjega sodišča, da je že sama narava morebitnih izdatkov oziroma stroškov za delovanje nočnega kluba A. pod okriljem Društva B. in za delovanje družb protipravna in del biti neprava, saj so taki stroški neločljivo povezani z izvajanjem kriminalne dejavnosti, zaradi česar storilec ne more računati na njihovo »odštevanje« in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena. V tej luči torej vsebuje pravnomočna sodba vse potrebne razloge.

63. Po petem odstavku 75. člena KZ-1 se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Na podlagi 501. člena ZKP sodišče odmeri znesek (odvzete) premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Vložnica v tem pogledu zmotno navaja, da odločanje po prostem preudarku nima podlage v zakonu, medtem ko se je o utemeljenosti uporabe prostega preudarka pod kriteriji iz omenjenih določb KZ-1 in ZKP Vrhovno sodišče že izreklo.69

64. Vložnica nadalje navaja, da iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj je bila obsojeni odvzeta premoženjska korist v višini 850.268,92 EUR (prav 788.328,64 EUR po posegu višjega sodišča).70 Kritika ni utemeljena. Sodišče prve stopnje (strani 129 in 130 prvostopenjske sodbe) je pojasnilo, da je v primeru kriminalne dejavnosti (konspirativne narave) v organizirani hudodelski združbi praviloma nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član, pri čemer je izkustveno in razumno mogoče sklepati, da so s kaznivimi dejanji ali zaradi njih premoženjsko korist pridobili vsi člani združbe, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Glede višine koristi za posameznika je sodišče odločitev oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera, predvsem (v dokaznem postopku razjasnjeno) organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vloge posameznih protagonistov. V ustroju konkretne hudodelske združbe je imela obsojena A. A. (poleg moža J. J., kot je sodišče prav tako upoštevalo) vodilno vlogo, kar se je odrazilo pri določitvi deleža premoženjske koristi, ki ji je bil naložen v plačilo. Navsezadnje so se k obsojenki in njenemu možu oziroma v družbo F., d. o. o., ki jo je obvladoval slednji, v pretežnem delu stekala denarna sredstva z izvorom v zlorabi prostitucije. Višje sodišče (točki 113 in 115 drugostopenjske sodbe) je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano pojasnilo, na podlagi katerih kriterijev je obsojenim, vključno s A. A., odvzelo del(eže) protipravne premoženjske koristi. Presojo nižjih sodišč Vrhovno sodišče sprejema in zaključuje, da kršitvi 22. in 25. člena Ustave ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Z odločbo o odvzemu premoženjske koristi sodišči prav tako nista prekoračili pravice, ki jo imata po zakonu, kar bi pomenilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, zato se zahteva še v tem delu izkaže kot neutemeljena.

Glede odvzema predmetov

65. Vložnica nasprotuje odločbi sodišča prve stopnje, ki je obsojeni na podlagi prvega in drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženi vozili znamk Audi Cabriolet in Volkswagen Polo (točka D izreka prvostopenjske sodbe). Višje sodišče (točka 4 izreka drugostopenjske sodbe) je ob delni ugoditvi (tudi) pritožbi vložnice sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da osebnih vozil obsojencem ni odvzelo. Vztrajanje vložnice pri navedbah, ki jim je pritrdilo že višje sodišče in prvostopenjsko sodbo v korist obsojenke spremenilo, kaže na nekritično reproduciranje pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in zgolj na obremenjevanje postopka z izrednim pravnim sredstvom.

66. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da ni presojalo navedb, ki jih je vložnica podala v izjavi z dne 20. 3. 2023 glede odgovora vrhovne državne tožilke na zahteve za varstvo zakonitosti, tj. če je izjava vsebovala dodatne trditve, ki po vsebini niso izhajale že iz vložene zahteve. Upoštevanje takšnih navedb bi namreč v celoti izvotlilo pomen uzakonjenega prekluzivnega roka za vložitev zahteve (tretji odstavek 421. člena ZKP).71 **K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B.**

67. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v krivdoreku pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 je sodelovanje v hudodelski združbi, katere člani so po predhodnem dogovoru in natančni razdelitvi vlog zaradi izkoriščanja sodelovali pri prostituciji drugih oseb z namenom pridobitve premoženjske koristi. Obsojencu, ki ga je za delovanje v hudodelski združbi angažiral J. J., navodila pa sta mu dajala tako J. J. kot soobsojena A. A., se očita, da je po njunih navodilih organiziral izvajanje prostitucije tako, da je vodil poslovanje nočnega kluba A., kjer se je odvijala prostitucija, dajal navodila o izvajanju prostitucije v nočnem klubu G. G. in H. H. ter predajal zaslužek iz zlorabe prostitucije A. A. na osebnih srečanjih v prostorih družbe I., d. o. o., v Novi Gorici najmanj v štirih opredeljenih dneh. G. G. in H. H., ki sta po navodilih B. B. in v času njegove odsotnosti operativno skrbela za delovanje lokala A. (skrbela za varnost deklet, pobirala vstopnino, seznanjala goste s pravili kluba), sta obsojenca redno obveščala o poslovanju nočnega kluba, kjer se je (poleg bližnjih hotelov) v obdobju od začetka leta 2007 do 11. 6. 2013 prostituiralo skupaj dvajset tujih državljank. Obsojenec je bil zakoniti zastopnik društva B., pod okriljem katerega se je v lokalu A. izvajala prostitucija. Obsojenec je organiziral tudi pridobivanje deklet in s sodelovanjem A. E., ki mu je obsojenec dajal navodila, septembra 2009 z namenom zlorabe pri prostituiranju pridobil A. F. iz Črne Gore, skušal pa je pridobiti vsaj še dve neznani dekleti iz Bosne in Hercegovine. Obsojenci, vključno z B. B., so s svojimi ravnanji tako ekonomsko kot osebno dostojanstveno izkoriščali oškodovanke, ki so morale pretežni del(ež) zaslužka od prostituiranja izročati članom hudodelske združbe, hkrati pa jim je bila omejena svoboda gibanja in komuniciranja. Člani združbe so si na ta način pridobili skupno najmanj 2.252.367,55 EUR protipravne premoženjske koristi.

68. Vložniki zatrjujejo, da obstaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev in s tem povezana kršitev materialnega prava. Tako zastavljen očitek je že izhodiščno konceptualno zgrešen. Presoja kršitve kazenskega zakona v smislu (ne)ustrezne aplikacije na konkretni dejanski stan je mogoča šele takrat, ko je dejansko stanje kot spodnja premisa pravnega silogizma popolno in pravilno ugotovljeno. Zlasti pa se vložniki izrecno sklicujejo na določbo 427. člena ZKP, kar je, kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo v točki 52 te sodbe, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer je uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključeno, neupoštevno. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na navedbe vložnikov, katerih srž je v (scela posplošenem) zanikanju, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, in v vztrajnem ponavljanju, da posamezni očitki oziroma izvršitvena ravnanja niso dokazana. Sorodno pavšalna graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ni utemeljena. Višje sodišče (točke 37, 41 in 48 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje, na podlagi katerih dokazov je na ravni prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP) zaključilo, da je izvršitev kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, obsojencu dokazana, obramba pa s ponujanjem lastne dokazne ocene ni bila uspešna. V točki 50 drugostopenjske sodbe se je višje sodišče opredelilo tudi glede vsebine izsledkov prikritega ukrepa po 150. členu ZKP (prestreženih telefonskih pogovorov) in prav tako pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je obsojenec za prostituiranje pridobil A. F. 69. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v krivdoreku pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 je sodelovanje v hudodelski združbi, katere člani so denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. Obsojeni, ki je bil hkrati storilec predikatnega kaznivega dejanja, je bil v stalnih kontaktih z drugimi člani hudodelske združbe z namenom dogovarjanja o izvedbi pranja denarja, katerega nezakonit izvor je bilo treba prikriti, njegova vloga v združbi pa je bila natančno določena. Obsojeni je po navodilih J. J. in soobsojene A. A. kot zakoniti zastopnik Društva B. odrejal nakazila sredstev, ki so bila prihajala na transakcijski račun Društva B. z naslova dohodkov iz zlorabe prostitucije (v obdobju od začetka leta 2007 do 11. 6. 2013 v skupni višini 624.231,00 EUR, tj. od plačanih »članarin«, fiktivnih kreditov in vračil stroškov), na bančni račun sestre A. B., z namenom, da bi se ta sredstva s sodelovanjem soobsojene D. D. nato nakazala na račun družbe F., d. o. o., kjer je s sredstvi razpolagal J. J. V času od 1. 1. 2007 do 7. 6. 2013 je bilo s fiktivno prikazanim »plačilom najemnine« za poslovni prostor, v katerem je deloval nočni klub A., na transakcijski račun A. B. nakazano skupaj 105.472,00 EUR. S ciljem prikritja nezakonitega izvora sredstev je obsojenec dajal navodila A. D., ki je tudi za Društvo B. opravljala računovodske storitve. Usmeritve za izvajanje finančnih transakcij in njihovo prikazovanje v računovodskih izkazih je B. B. in A. D. dajal tudi C. C. Obsojenec je (najmanj štirikrat) denar, pridobljen z gotovinskimi plačili strank za spolne usluge prostitutk, A. A. izročal tudi v gotovini. V tako koncipiranem kazenskopravnem očitku je nedvomno mogoče prepoznati konkretizacijo obsojenčevega razpolaganja z nezakonito pridobljenimi denarnimi sredstvi, najsi gre za razpolaganje z gotovino ali za ključno vlogo oziroma obsojenčev odločilni prispevek pri izvajanju bančnih transakcij, s čimer vsem se (najmanj) otežuje ugotavljanje izvora sredstev in sledljivost finančnih tokov.

70. Nižji sodišči (strnjeno in s sklicevanjem na ustrezne razloge točki 52 in 53 drugostopenjske sodbe) sta s potrebnimi razlogi utemeljili, na podlagi katerih dokazov sta zaključili, da je obsojencu dokazana tudi storitev kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Višje sodišče je pritožbo obrambe v smeri, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano, zavrnilo kot neutemeljeno. Vztrajanje pri trditvah, da je bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni (več) dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega E. E.**

71. Zagovornik v poglavju »Precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev in s tem povezana kršitev materialnega prava iz KZ-1« navaja, da zahtevo vlaga na podlagi 427. člena ZKP. Ne le, da s tem izrecno uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve po drugem odstavku 420. člena ZKP; v prvem odstavku prepisuje del navedb iz zahteve zagovornikov soobsojenega B. B., ki se nanašajo na tega obsojenca, ne na obsojenega E. E., in na katere je Vrhovno sodišče že odgovorilo v točki 68 te sodbe. Vložnik decidirano omenja »B. B.« in zapiše, da je v celoti nedokazan očitek glede predajanja zaslužka od prostitucije A. A., kar se obsojenemu E. E. sploh ne očita, ampak soobsojenemu B. B. Ker se (tudi v postopkih s pravnimi sredstvi) pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotavlja le tistemu, ki sam ali po zagovorniku zatrjuje kršitve svojih pravic, teh navedb že iz navedenih razlogov ni moč upoštevati,72 najsi gre za kršitve pravic soobsojenih B. B. ali A. A. 72. V nadaljevanju pa se vložnik »pridružuje bistvenim navedbam obd. A. A.«. S povzemanjem oziroma prepisovanjem navedb iz zahteve zagovornice soobsojene A. A. navaja, da kljub obširnemu opisu kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, ki se nanaša tako na posamezne člane kot na hudodelsko združbo kot celoto, iz opisa ne izhaja, v čem naj bi se kazalo izkoriščanje (oseb, ki se prostituirajo) kot bistveni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zatrjuje, da zakonski znak »izkoriščanja« ne izpolnjuje zahtev lex certa. Ocenjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prepisuje lastno oceno izvedenih dokazov, ki jo je v zahtevi navedla zagovornica obsojene A. A. Prepiše tudi zatrjevanja kršitev, ki bi lahko imele pomen le za procesni položaj te soobsojenke. Enako velja za sklop navedb glede kaznivega dejanja po 245. člena KZ-1, vključno s tezo, da bi opis kaznivega dejanja v tem delu moral vsebovati opredelitev dopolnilne norme iz Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, in s stališčem, da ne iz opisa kaznivega dejanja niti iz razlogov pravnomočne sodbe ne izhaja, da so se člani hudodelske združbe združili z namenom, da bi v združbi prali denar. Zagovornik prepiše celo očitek o kršitvi četrtega odstavka 329. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb soobsojene A. A. v njeni zaključni besedi.

73. Kolikor se navedbe vložnika ne nanašajo na soobsojeno A. A. in po vsebini uveljavljajo bodisi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP bodisi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, gre za izvajanja, ki so v celoti materialno neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP), saj jih tedanji obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni podal. Kljub temu se je Vrhovno sodišče (iz logičnih razlogov, saj gre za prepisovanje zahteve druge zagovornice) glede vseh pomislekov opredelilo pri presoji zahteve zagovornice soobsojene A. A. 74. Vložnik kot povsem zmotne ocenjuje trditve tožilstva na strani 42 »OBT« (očitno obtožnice), pri čemer govori o nekakšnih »skupnih poslih« v zvezi s podjetjem C., d. o. o., in zanika »dajanje navodil« v zvezi z zlorabo prostitucije. Omenja tudi zaseženo štampiljko A. G. ob hišni preiskavi pri C. C. ter »višjo plačo« E. E. in F. F. v primerjavi z »ostalimi zaposlenimi« v »družbah«. Izvajanja, ki brez vsake rdeče niti očitno pomenijo izseke iz zagovora soobsojene A. A., vložnik sklene z omenjanjem dolga, ki naj bi ga imel E. E. do »J. J.«. Gre za navedbe, ki so prvič v tolikšni meri nejasne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, drugič pa ne nakažejo, toliko manj zatrjujejo kateri koli razlog iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerega je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. V posledici popolne posplošenosti prav tako ni mogoče preizkusiti trditev, da se sodišče ni opredelilo do »navedb obdolženih v postopku« oziroma do »dokazov, ki jih je obramba vložila v spis«, s čimer vložnik nakaže uveljavljanje kršitev 22. in 25. člena Ustave ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, a brez uspeha. Govori celo o kršitvah pravic »obtožene«, kar ne more biti obsojeni E. E. 75. Odločbo o kazenskih sankcijah vložnik izpodbija s stališčem, da gre za »dvojno kaznovanje« obsojenca, s čimer smiselno zatrjuje obstoj navideznega steka med kaznivima dejanjema po 175. in 245. členu KZ-1. Takšno naziranje je Vrhovno sodišče že zavrnilo v točki 58 te sodbe, na tamkajšnje razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje. V točki 56 te sodbe je bilo pojasnjeno tudi, da primernost kazenske sankcije glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine ni razlog, zaradi katerega bi bilo dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločba o kazni zapora, določenih in izrečeni obsojencu, je v pravnomočni sodbi razumno obrazložena (strani 126 – 129 prvostopenjske in 124 drugostopenjske sodbe), vključno z opredelitvijo glede okoliščin, ki jih ponavlja vložnik in s tem na nedovoljen način nasprotuje primernosti kazenske sankcije. Enaki razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče glede soobsojene A. A. že navedlo v točki 59 te sodbe, veljajo tudi v zvezi s stransko denarno kaznijo, izrečeno obsojenemu E. E. Sodišče prve stopnje (stran 129 prvostopenjske sodbe) je navedlo, da je pri določitvi višine dnevnega zneska denarne kazni upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere (tretji odstavek 47. člena KZ-1), ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov, povzetih v izreku sodbe. Dnevni znesek v višini 20 EUR je pomnožilo z določenimi 300 dnevnimi zneski, kar v skladu s prvim odstavkom 47. člena KZ-1 pomeni 6.000 EUR denarne kazni. Število dnevnih zneskov je sodišče določilo z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (49. člen KZ-1), pri čemer so ugotovljene okoliščine, obrazložene pri odmeri zaporne kazni, našle svoje mesto tudi pri določitvi števila dnevnih zneskov denarne kazni. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje obsojencu zakonito izreklo denarno kazen, ki je primerna. Vrhovno sodišče razloge nižjih sodišč sprejema, kršitve 22. in 25. člena Ustave ter po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa niso podane.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene F. F.**

76. Zagovornik meri k uveljavljanju kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP z navedbami (povzetimi po zahtevi zagovornice soobsojene A. A.), da iz opisa kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 ne izhaja, v čem se kaže izkoriščanje (oseb, ki so se prostituirale) kot bistveni zakonski znak zlorabe prostitucije. Dodaja, da je zakonski znak »izkoriščanja« problematičen, saj ne izpolnjuje zahtev po lex certa. Navedbe v tej smeri so materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), saj jih ne sama obsojenka niti njena tedanja zagovornica v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje na ta način nista koncipirali. Vendarle se je Vrhovno sodišče do tovrstnih pomislekov opredelilo pri obravnavanju zahteve zagovornice soobsojene A. A., kar velja tudi za vse ostale navedbe, ki se v zahtevah podvajajo, ne glede na materialno neizčrpanost. Prav tako iz zahteve zagovornice soobsojene A. A. prepisana kritika zagovornika, da bi bilo v predmetni zadevi »nujno« zaslišati vse oškodovanke, ni zadostno konkretizirana niti argumentirana, kar preprečuje preizkus Vrhovnega sodišča. 77. Vložnik nadalje zanika, da bi v Novi Gorici prihajalo do zlorabe prostitucije in do izkoriščanja oškodovank. Vrhovnemu sodišču ponuja oceno izvedenih dokazov, kot izhaja iz zahteve zagovornice soobsojene A. A. Izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč (razumno in strnjeno utemeljeno v točkah 64 – 66 drugostopenjske sodbe s sklici na relevantne razloge na drugih mestih te sodbe in prvostopenjske sodbe), da je obsojeni F. F. dokazana storitev kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. V točki 65 je višje sodišče med drugim pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je gotovina v znesku 2.600 EUR (v apoenih po 50 EUR), zasežena obsojenki pri hišni preiskavi in odvzeta na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1, predstavljala del zaslužka tujih državljank z naslova prostituiranja. Kaznivo dejanje naj ne bi bilo dokazano niti soobsojeni A. A. niti konkretizirana navodila, ki jih je A. A. dajala drugim članom hudodelske združbe. S temi navedbami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve po drugem odstavku 420. člena ZKP.

78. Navedbe vložnika v sklopu izpodbijanja obsodbe za kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidna opredelitev dopolnilne norme iz Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, so materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako materialno neizčrpane so navedbe, da iz opisa kaznivega dejanja in obrazložitve pravnomočne sodbe ne izhaja, da je bila hudodelska združba organizirana zato, da bi njeni člani prali denar. Trditve v delu, da ni jasno, s katerimi izvršitvenimi načini je kaznivo dejanje izvrševala obsojena A. A., se ne nanašajo na obsojeno F. F., zato so iz razlogov, pojasnjenih v točki 71 te sodbe, brezpredmetne. Zakaj je bila obsojenka spoznana za krivo tudi v tem delu obsodilne sodbe, pa sta nižji sodišči obrazložili (zlasti strani 69 – 71, 76 – 80, 85 – 87, 91, 113 in 114 prvostopenjske ter točki 44 in 70 drugostopenjske sodbe). Že večkrat je bilo v tej sodbi pojasnjeno, da sklicevanje vložnika na določbo 427. člena ZKP ni upoštevno, kar izhaja iz poenotene prakse Vrhovnega sodišča. 79. Neupoštevna so tudi izvajanja, da je sodišče prve stopnje na škodo soobsojene A. A. prekršilo četrti odstavek 329. člena ZKP, ker se ni opredelilo do njenih navedb v zaključni besedi in do dokazov, ki jih je ob tem vložila v spis. V nadaljevanju vložnik nekritično povzema dele zagovora obsojene A. A., ki se obsojene F. F. tiče le v sklopu pavšalne navedbe o njeni »višji plači« v (neopredeljenih) »družbah« in zanikanja, da je A. A. od F. F. pobirala denar z naslova prostitucije. Povzete in druge navedbe v tem delu zahteve so v nasprotju bodisi z drugim odstavkom 420. člena ZKP bodisi s pogojem določne utemeljenosti kršitev, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo. Trditve v smeri izpodbijanja dokaznih zaključkov nižjih sodišč, da je bila v pranje denarja vključena tudi družba I., d. o. o., ki jo je obvladovala soobsojena A. A., in v smeri zavrnitve dokaznega predloga (ki ga ni podala obramba obsojene F. F. niti se mu ni pridružila), naj izvedenec Tibor Hren ponovno pregleda celotno dokumentacijo te družbe, sicer pa naj se postavi nov izvedenec (točka 54 te sodbe), so prvenstveno materialno neizčrpane.

80. Odločbo o kazenskih sankcijah zagovornik izpodbija z vsebinsko identičnimi navedbami kot v svoji zahtevi zagovornik soobsojenega E. E., le z okvirno aplikacijo na obsojeno F. F. Zato se Vrhovno sodišče, da ne bo ponavljanja, v celoti sklicuje na točko 75 te sodbe, saj vsi tam podani razlogi veljajo tudi za presojo zakonitosti odločbe o kazenskih sankcijah, izrečenih obsojeni F. F. 81. Trditev obsojenke v izjavi z dne 24. 3. 2023 o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahteve za varstvo zakonitosti, da do prejema odgovora ni bila seznanjena s tem, da je njen zagovornik odvetnik Marko Gabrič iz Sežane, je v nasprotju s pooblastilom zagovorniku z dne 1. 6. 2021 za vložitev zahteve zakonitosti, ki ga je obsojenka lastnoročno podpisala in se nahaja v spisu.

**K zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenega C. C. in njegove zagovornice** Glede kazenskopravnega očitka

82. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 se obsojencu očita, da so on in drugi člani hudodelske združbe denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivimi dejanji po 175. členu KZ-1, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. Vloga vsakega člana hudodelske združbe je bila natančno določena, pred, med in po izvrševanju pranja denarja pa so bili v kontaktih zaradi dogovarjanja o načinu izvrševanja pranja denarja. Vloga obsojenega C. C. je v konkretnem delu opisa opredeljena tako, da je po navodilih J. J. in A. A. sodeloval pri finančnih transakcijah sredstev, pridobljenih z zlorabo prostitucije, prek Društva B. do družbe F., d. o. o., na način, da je dajal usmeritve glede finančnih transakcij B. B. in A. D., ki je v imenu Društva B. izvajala računovodska opravila za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev oziroma transakcije kot legalne prikazovala v računovodskih izkazih. Pri tem je B. B. kot zakoniti zastopnik Društva B. po usmeritvah obsojenega C. C. v času od 1. 1. 2007 do 7. 6. 2013 odrejal prenakazila sredstev, ki so bila nakazana na transakcijski račun društva z naslova dohodka pri izvajanju zlorabe prostitucije (od plačanih »članarin«, fiktivnih kreditov in vračil stroškov), na transakcijski račun A. B. (lažno opredeljenih kot najemnina), z namenom nadaljnjih nakazil (prek D. D.) na račun družbe F., d. o. o., prav tako pa je B. B. dajal navodila glede vodenja računovodstva A. D. Del denarja oziroma gotovine, ki sta jo A. A. izročala B. B. (pridobljen z gotovinskimi plačili strank za usluge prostitutk) in F. F. (pridobljen z dvigi z računov družb D., d. o. o., C., d. o. o., in E., d. o. o., ter z računov bolgarskih državljank), naj bi A. A. izročala tudi C. C. Obsojenec je bil seznanjen s tem, da so bila sredstva pridobljena s kaznivimi dejanji zlorabe prostitucije.

83. Obsojenec v zahtevi navaja, da je izrek sodbe (v delih, ki se nanašajo nanj) nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Ocenjuje, da v natančnem (konkretnem) delu opisa kaznivega dejanja ni opredeljeno, kakšne usmeritve in v zvezi s čim naj bi dajal A. D. Namesto tega se v »natančnejšem« delu opisa očita, da je prejemal denar od A. A., česar pa v predhodnem opisu ni najti. Obsojenec bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navedbami, da prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tj. glede očitka, da je A. A. del denarja, prejetega od B. B. in F. F., izročala tudi C. C. Prvenstveno že iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, kdaj, kje, zakaj in koliko denarja naj bi bilo izročenega, prav tako pa se v obrazložitvi sodbe zgolj nepojasnjeno, nekonkretizirano in neargumentirano ponovi očitek iz opisa kaznivega dejanja. Istovrstna procesna kršitev naj bi bila podana tudi zaradi nasprotja med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe. V izreku se obsojencu ne očita, da je del denarja iz kriminalne dejavnosti prejemal od B. B. (ampak od A. A.), po obrazložitvi pa naj bi bil B. B. tisti, ki je del gotovine izročal obsojencu, da bi s tem denarjem pokrival različne račune za delovanje Društva B. in lokala A. Takšni očitki o odločilnem dejstvu in zakonskem znaku kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 (sprejemu denarja) so nelogični, razlogi prvostopenjske sodbe v tem delu pa nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Odgovor višjega sodišča (točka 81 drugostopenjske sodbe) na tosmerne pritožbene navedbe je nerazumljiv in očitno zmoten.

84. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje samemu sebi. Izrek sodbe je nerazumljiv tedaj, če se ne more zanesljivo sklepati, na kaj in na koga se nanaša ter o čem je sodišče v bistvu odločilo; v nasprotju s samim seboj pa je izrek tedaj, če se glede istih dejstev v enem delu izreka zatrjuje nekaj drugega kot v preostalem delu.73 Nobene od teh pomanjkljivosti v danem primeru ni. Opis kaznivega dejanja je treba brati kot celoto, pri čemer iz opisa jasno izhaja težišče očitka obsojencu – sodelovanje pri razpolaganju z denarnimi sredstvi s finančnimi transakcijami oziroma bančnimi nakazili od Društva B. k A. B. Krivdorek je sklepčen in razumljiv; trditev zagovornice v zahtevi, da v izreku sodbe ni navedena niti ena transakcija, pri kateri naj bi obsojenec sodeloval z dajanjem usmeritev, pa ni utemeljena. Prav tako je očitno, da so se obsojenčeve usmeritve A. D. nanašale na opredeljena »računovodska opravila za prikritje nezakonitega izvora denarnih sredstev« (druga alineja na strani 8 prvostopenjske sodbe). Opredeljevanje vseh prikazov transakcij v računovodskih izkazih ne sodi v opis kaznivega dejanja, ki ne sme biti po nepotrebnem (pre)zasičen in zato nepregleden, temveč sodi v razloge sodbe. Vloga računovodkinje A. D. in njeno sodelovanje z obsojencem, ki se nanaša na »pokrivanje« nakazil z računa Društva B. na račun A. B. na podlagi fiktivne najemne pogodbe za poslovni prostor, v katerem je deloval nočni klub A., izhaja že iz razlogov prvostopenjske sodbe (npr. strani 72 in 73). V računovodskih listinah se je torej prikazovala podlaga za bančna nakazila, ki niso imela temelja v dejansko obstoječem obligacijskem (najemnem) razmerju. Nižji sodišči (strnjeno točke 82 – 84 drugostopenjske sodbe) sta navedli obširne razloge v utemeljitev dokaznih zaključkov, da je obsojeni C. C. v celoti izvedbeno skrbel za plačilni promet tako Društva B. kot družbe F., d. o. o., vključno z dajanjem usmeritev B. B. in A. D., s katerimi se je zasledoval cilj zakritja nezakonitega izvora sredstev, pridobljenih s prostitucijo. Nižji sodišči sta pojasnili, da je računovodkinja plačilne naloge pripravljala po obsojenčevih navodilih; slednji je priskrbel tudi dokumentacijo, potrebno za knjiženje. Zlasti je povedno, da je računovodkinja že fiktivno najemno pogodbo z A. B. pripravila po njegovih usmeritvah, prav na podlagi te pogodbe pa se je denar iz prostitucije iz Društva B. pretakal na transakcijski račun A. B., od tod pa na družbo F., d. o. o, kar je srž kazenskopravnega očitka. Zagovornici ni mogoče pritrditi, da je kazenskopravni očitek obsojencu splošen in nekonkretiziran, kar naj bi obsojencu onemogočalo učinkovito obrambo. Kam meri vložnica z navedbami, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja njegova »prepovedanost« oziroma »protipravnost«, ni razumljivo.

85. Odločilna so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP). Zlasti glede razlogov o teh dejstvih, ki bodisi manjkajo bodisi so popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je možna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.74 Vrhovno sodišče presojo višjega sodišča (točka 81 drugostopenjske sodbe), da je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu sodelovanje pri razpolaganju z denarnimi sredstvi, izvirajočimi iz zlorabe prostitucije, z bančnimi transakcijami od Društva B. prek računa A. B. k družbi F., d. o. o., pospremljenimi z računovodskimi prikazovanji, sprejema. Res pa je v opisu kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 navedeno, da je del gotovine, ki jo je poprej pridobila od B. B. in F. F., soobsojena A. A. izročala J. J. in C. C., medtem ko je sodišče prve stopnje na več mestih utemeljilo, da je obsojeni C. C. del gotovine prejemal od B. B. Odločilen je v tem pogledu (dopolnjujoči) očitek, da je obsojenec s sprejemom denarja izpolnil še enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni bistveno, od koga (v tem primeru res od B. B., ne od A. A.) je gotovino (v smislu izvršitvenega ravnanja) sprejel. Nižji sodišči sta obrazložili, da sprejemanje gotovine od B. B. izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov, torej izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP. Razumljivo je, da natančnih podatkov o časovnih, krajevnih in zneskovnih parametrih prejete gotovine glede na konspirativno naravo ravnanj članov organizirane hudodelske združbe ni bilo mogoče ugotoviti, medtem ko sta namen prejema gotovine (plačevanje računov za potrebe Društva B. in lokala A.) sodišči pojasnili. Čas in kraj manifestiranja posameznih izvršitvenih oblik nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1, zato ne predstavljata odločilnih dejstev, ki bi ju bilo treba konkretno opredeliti v opisu kaznivega dejanja. Vendar pa ni dvoma, na katere določljive historične dogodke, ki izhajajo iz izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa, se izvršitvena ravnanja obsojenca nanašajo in kakšna je vsebina tega dela (individualiziranega) kazenskopravnega očitka. Posledično Vrhovno sodišče ocenjuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana; drugih vprašanj, glede katerih bi se moralo Vrhovno sodišče opredeliti, pa zahtevi ne odpirata.

86. Krivdoreka ne obremenjujeta ne nerazumljivost ne notranje nasprotje, če iz opisa kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 ne izhaja, da sta J. J. in A. A. dajala navodila obsojencu, medtem ko je razbrati, da je slednji dajal usmeritve B. B. in A. D. po njunih navodilih. Že iz takšne opredelitve je povsem jasno, da sta A. A. kot vodilna člana hudodelske združbe dajala navodila (tudi) obsojencu, saj če naslovnik navodila prejme, jih mora nekdo tudi izraziti, konkretizacija zrcalnega izvršitvenega ravnanja v opisu kaznivega dejanja pa za njegovo sklepčnost ni potrebna. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil obsojenec po pooblastilu J. J. odgovoren za družbo F., d. o. o., v smislu poslovanja in bančnega prometa, že pa je bilo povedano, da je družbo F., d. o. o., h kateri se je v končni instanci stekal pretežni del sredstev, pridobljenih z zlorabo prostitucije, obvladoval J. J. Obsojenec je operativno skrbel tudi za finančno poslovanje Društva B., medtem ko so mu bile pri hišni preiskavi zasežene štampiljke družbe F., d. o. o., in Društva B. ter še štampiljka s podpisom A. A. Izsledki izvedenih dokazov, zlasti vsebina prestreženih telefonskih pogovorov in elektronskih komunikacij, so pokazali, da je obsojenec po navodilih zakoncev A. A., ki sta imela vodilni vlogi v združbi, dajal usmeritve B. B. in A. D. Obsojenčeve vloge v hudodelski združbi ne izključujejo okoliščine, da sta tudi A. A. dajala navodila B. B. in da je B. B. dajal navodila A. D., zagovornica pa z izražanjem drugačnih stališč ne more uspeti.

87. Obsojenec navaja, da se višje sodišče do smiselno enakih pritožbenih navedb ni opredelilo, s čimer je prekršilo določbo 395. člena ZKP in obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Sledeč uveljavljeni sodni praksi75 obveznost sodišč ustrezno obrazložiti svoje odločitve prvenstveno res izhaja iz 22. člena Ustave kot komponenta pravice do enakega varstva pravic. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je ob boku z dolžnostjo sodišča druge stopnje, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), tudi prvina pravice do pritožbe kot (rednega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V (argumentirani) odločbi je sodišče dolžno z zadostno stopnjo jasnosti utemeljiti razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Kljub temu je procesni standard obrazložitve odločbe višjega sodišča drugačen (nižji) kot standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi in odgovoriti na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in do slednjih zavzeti stališča. Standardu obrazloženosti višje sodišče zadosti že s tem, ko je iz obrazložitve drugostopenjske sodbe razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo in jih ni prezrlo. Če se z razlogi izpodbijane sodbe strinja, je dovolj, da jim pritrdi, in ni treba, da (iste) razloge ponavlja.

88. V obravnavanem primeru sodbi višjega sodišča ni mogoče očitati neskladnosti s kriteriji, ki jih je oblikovala (ustavno)sodna praksa. Iz razlogov, podanih v točkah 78 – 81 drugostopenjske sodbe, izhaja, da je višje sodišče vsebinsko povezano presodilo pritožbi tako obsojenca kot njegove zagovornice, ki sta oba izpodbijala sklepčnost in notranjo koherenco opisa kaznivega dejanja, očitanega obsojencu. Na očitke, ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, je višje sodišče odgovorilo: da sta bila zakonca A. A. in J. J. »alfa in omega« v organizirani strukturi hudodelske združbe, ki sta dajala ostalim članom združbe splošna navodila, medtem ko je C. C. računovodkinji A. D. dajal konkretne usmeritve za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev, B. B. pa usmeritve o finančnih transakcijah, kar je natančno opisano in obrazloženo v prvostopenjski sodbi (točka 79 drugostopenjske sodbe); da navedbe v opisu očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe o tem, od koga naj bi C. C. prejemal denar, za očitano kaznivo dejanje niso pravno relevantne (točka 81 drugostopenjske sodbe). Višje sodišče je torej pritožbene očitke v smeri nekonkretiziranosti in nedoločnosti opisa kaznivega dejanja kot neutemeljene zavrnilo z vsebinskimi razlogi, s čimer je pokazalo, da pritožbenih navedb ni prezrlo, kot navaja vložnik. Podani razlogi pa so po presoji Vrhovnega sodišča zadostni.

89. Obsojenec nadalje navaja, da iz pravnomočne sodbe ne izhaja razlikovanje med pojmoma »navodila« in »usmeritve«, zaradi česar je sodba nerazumljiva. Opis kaznivega dejanja ne omogoča sklepanja, da naj bi zakonca A. A. in J. J. ostalim članom hudodelske združbe dajala »splošna navodila«, obsojenec pa »konkretne usmeritve« A. D. in B. B. (za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev in finančne transakcije), kot je v točki 79 drugostopenjske sodbe zapisalo višje sodišče. S tem je višje sodišče omenjenima pojmoma dalo povsem nova pomena, o katerih se obsojenec ni mogel izjaviti, kar predstavlja kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Sorodno skuša zagovornica uveljaviti tezo, da so navodila (zakoncev A. A. in J. J.) mnogo močnejša in odločnejša ravnanja kot dajanje usmeritev, zaradi česar je nesmiselno in nelogično, da se obsojenčevim izvršitvenim ravnanjem pripisuje tolikšna teža. 90. Razumno je stališče vrhovne državne tožilke v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti (točka 38), da za razumevanje srčike kazenskopravnega očitka zoper obsojenca ni ključna členitev pojmov »navodila« in »usmeritve«, pri čemer se glede obsojenčevih ravnanj v opisu kaznivega dejanja uporablja pojem usmeritev. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem pogledu ključno, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirane bistvene razsežnosti neprava, ki sta ga v predmetni zadevi uresničila B. B. in A. D. Pogoju je zadoščeno, saj opis dejanja sporoča, da je obsojenec dajal usmeritve B. B. za odrejanje prenakazil sredstev s transakcijskega računa Društva B. na račun A. B., kot je bilo že večkrat pojasnjeno, A. D. pa za podporne računovodske operacije za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev. Obsojenčeva aktivnost je na ta način substancirano in zadostno opredeljena; konkretnejša opredelitev oziroma »vsebinska napolnitev«, za kakšne usmeritve je šlo in s katerimi ravnanji se je usmerjanje v pojavni obliki realiziralo, pa sodi v obrazložitev sodbe, s čimer vsem konkretizaciji izvršitvenih ravnanj obsojenca ni mogoče očitati objektivne in subjektivne nedoločnosti ter nepreverljivosti. Iz razlogov oziroma dokaznih zaključkov pravnomočne sodbe (strani 80 – 84 prvostopenjske in točke 82 – 84 drugostopenjske sodbe) izhaja, da je bilo obsojencu (zlasti na podlagi izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP) dokazano usmerjanje B. B. v zvezi z nakazili denarnih sredstev in finančnim poslovanjem Društva B. in usmerjanje A. D. glede računovodskih operacij. Že sodišče prve stopnje je v utemeljitev teh zaključkov določno povzelo vsebino prestreženih telefonskih pogovorov med vpletenimi protagonisti. Višje sodišče se je opredelilo, da telefonski pogovori izkazujejo, da je bil obsojeni tisti, ki je skrbel za pretok denarja in plačevanje položnic ter B. B. pojasnjeval, koliko denarja in kam je treba nakazati. Med drugim je bilo prestreženo dogovarjanje, kaj bo šlo na račun Društva B. in v kakšni višini ter kaj »mimo« društva. Iz izpovedb priče A. D. je razbrati, da je ves plačilni promet Društva B. (in družbe F., d. o. o.) urejal obsojenec, katerega je računovodski servis tudi vselej kontaktiral, če je bilo treba kaj urediti. Elektronski sporočili A. D. z dne 23. 5. 2011 in 8. 6. 2011, poslani obsojencu, sta pokazali, da se je A. D. na obsojenca obračala za usmeritve glede načina plačila določenih stroškov in glede priprave (fiktivne) najemne pogodbe, sklenjene med Društvom B. in A. B. Iz dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, torej izhaja, da sta se tako B. B. kot A. D. obračala na obsojenca glede plačilnega prometa Društva B. (in družbe F., d. o. o.), pri čemer je A. D. vse plačilne naloge pripravljala po njegovih usmeritvah. Upoštevaje navedeno ima prav vrhovna državna tožilka, da je obsojenčeva vloga v hudodelski združbi v okviru izvršitvenih ravnanj, ki se mu očitajo, prezentno razvidna, njegove usmeritve B. B. in A. D. pa so bile gotovo konkret(izira)ne narave. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da naj bi višje sodišče izvršitvenim ravnanjem obsojenca pripisalo nov, drugačen pomen, tj. pomen, ki ne bi bil izhajal že iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, o katerih se je imel obsojenec nedvomno možnost izjaviti, in razlogov prvostopenjske sodbe. Protispisne so navedbe zagovornice, da naj bi obsojenec B .B. in A. D. dajal »nasvete«. Kakšna navodila sta ostalim članom hudodelske združbe dajala zakonca A. A. in J. J., je za presojo predmetnih očitkov obeh zahtev nepomembno.

91. Obsojenec navaja, da ne iz zakonskega besedila KZ-1 niti iz Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ne izhaja, da bi dajanje usmeritev predstavljalo izvršitveno obliko kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Ne iz opisa kaznivega dejanja niti iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ni razvidno, pri katerem zakonskem znaku naj bi obsojeni deloval oziroma odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Dajanje usmeritev bi glede na določila 38. člena KZ-1 lahko kvečjemu pomenilo pomoč pri kaznivem dejanju, kar se obsojencu ni očitalo. Pritožbene navedbe v tej smeri je obsojenec argumentirano obrazložil, kljub temu pa se višje sodišče do njih ni opredelilo, s čimer je prekršilo določbo 395. člena ZKP in s prezrtjem pritožbenih navedb tudi obsojenčevo pravico iz 22. člena Ustave.

92. Obsojenčevo dajanje usmeritev B. B. in A. D. se po vsebini (kot izhaja že iz opisa kaznivega dejanja) nanaša na bančne transakcije z računa Društva B. na osebni račun A. B., s katerega je sredstva dvigovala D. D. V objektivnem pogledu je (tako točka 45 te sodbe) kaznivo dejanje pranja denarja podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi takšnega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje nezakonitemu denarju.76 Premikanje nezakonito pridobljenih sredstev na podlagi fiktivnega temelja, tj. najemne pogodbe med Društvom B. in A. B., in z namenom, da bi sredstva naposled pristala kot domnevno zakonito pridobljeno premoženje v poslovni sferi družbe F., d. o. o., ustreza abstraktnemu zakonskemu znaku razpolaganja z denarnimi sredstvi.77 Storilci pranja denarja tudi z nakazili znotraj bančnega sistema, s katerimi se otežuje ugotavljanje izvora sredstev, hkrati pa otežuje sledljivost denarnega toka,78 izpolnijo ta zakonski znak pranja denarja, tj. razpolaganja z denarnimi sredstvi. Teza zagovornice, da pri bančnih nakazilih zaradi transparentnosti bančnega poslovanja ni moč govoriti o prikrivanju izvora denarja, zato ni utemeljena. Ker gre pri tem za uresničitev zakonskega znaka, (samostojno) določenega že v prvem odstavku 245. členu KZ-1, ni potrebe za poseganje po opredelitvah izvršitvenih načinov pranja denarja po Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, kot je to storilo višje sodišče (točka 78 drugostopenjske sodbe). Izvajanja zagovornice o sklicevanju sodišča na ta zakon so brezpredmetna. Obsojenčeve navedbe, da ni razvidno, »pri katerem zakonskem znaku je deloval«, so napačne. Odsotnost izrecne opredelitve o konkretizaciji abstraktnega zakonskega znaka razpolaganja z denarnimi sredstvi pa ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi obsojenec uspel. 93. Kazensko odgovornost storilca kaznivega dejanja, ki deluje kot član hudodelske združbe, ureja prvi odstavek 41. člena KZ-1. Eden od pogojev za strožjo kazensko odgovornost je izvršitev kaznivega dejanja v sodelovanju z najmanj enim članom združbe kot sostorilcem ali udeležencem. Poleg navedenega mora biti kriminalna združba sestavljena iz vsaj treh oseb, kaznivo dejanje pa del hudodelskega načrta združbe.79 Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Medtem ko zavestno sodelovanje pri storitvi predpostavlja, da sostorilec sam izpolni katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je lahko sostorilec tudi tisti, ki neposredno ne izpolni zakonskih znakov, vendar h kaznivemu dejanju bistveno prispeva. Zakonska opredelitev sostorilstva ima objektivno in subjektivno sestavino. Po objektivni se »odločilnost« prispevka zrcali v funkcionalni oblasti nad dejanjem, tj. v sostorilčevem prevzemanju funkcije, ki je za uresničitev načrta bistvena. Od tega, kako bo sostorilec opravil svojo nalogo, je odvisno, ali bo dejanje uspelo v zamišljeni obliki. Prispevek sostorilca je odločilen, če se pri načrtovanju dejanja kaže kot takšen. Odločilnost prispevka ne pomeni nujno, da brez njega kaznivega dejanja objektivno ne bi bilo moč izvršiti; zadošča, da bi bila izvršitev v očeh sostorilcev bistveno otežena.80 Pri subjektivnem elementu pa mora sostorilec pri dejanju »zavestno sodelovati« oziroma delovati »skupaj z drugimi«, iz česar se izpeljuje zahteva po predhodni skupni odločitvi za dejanje (dogovoru, načrtu, usklajevanju). Ta subjektivna plat sostorilstva posamezne prispevke sostorilcev poveže v celoto, z njo pa se upravičuje vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev.81

94. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je imel obsojenec pri kaznivem dejanju po 245. členu KZ-1 aktivno vlogo, v kateri je ob sodelovanju z J. J. in A. A. ter B. B. in A. D. skrbel za prikrivanje izvora denarja iz prepovedane dejavnosti kluba A. oziroma Društva B. in za prilagajanje računovodskih podatkov. Bil je kontaktna oseba za specifikacijo prodajnega mesta, prek katerega je tekel del dohodkov z naslova vstopnine v klub A. Poleg tega je bil pooblaščen za upravljanje s transakcijskimi računi tako Društva B. kot družbe F., d. o. o. (v tej družbi je bil pooblaščen tudi za urejanje vseh drugih zadev in odgovorna oseba za zaposlovanje tujih državljank, tj. oškodovank pri kaznivem dejanju po 175. členu KZ-1), torej v dveh subjektih, udeleženih pri pranju denarja. Obsojenec je v sodelovanju z A. D. pripravil najemno pogodbo med Družbo B. in A. B. kot osrednjim, a fiktivnim pravnim temeljem za očitana bančna nakazila, kar po stališču višjega sodišča dodatno nazorno kaže, kako pomembno vlogo v združbi je obsojenec imel. Slednji je bil, kot so pokazali prometni podatki za telefonsko številko, ki jo je uporabljal, v kontaktih z drugimi člani hudodelske združbe, v delovanje katere je bil obsojenec v cilju prikrivanja izvora denarja vpet. Prispevek obsojenca, ki izkazuje ciljnost, časovno in krajevno povezanost ter usklajenost ravnanj (z delitvijo nalog pri izvrševanju pranja denarja) članov združbe, je na ta način tako opredeljen v krivdoreku pravnomočne sodbe kot utemeljen v razlogih nižjih sodišč. Iz povzete dejanske podlage sta sodišči zaključili, da je bil prispevek obsojenca očitno bistven (odločilen) za izvršitev tistega sklopa pranja denarja, ki ga zaznamujejo opredeljene bančne transakcije, pri katerih je imel obsojenec z dajanjem usmeritev ključno vlogo, in da je obsojenec zavestno sodeloval skupaj z drugimi člani hudodelske združbe (na kar napotujeta trditvi v opisu kaznivega dejanja, da je bila vloga vsakega člana združbe natančno določena in da so bili člani v medsebojnih kontaktih zaradi dogovarjanja o načinih izvrševanja pranja denarja). Pravnomočna sodba torej sporoča, da so bila obsojenčeva izvršitvena ravnanja za predmetni sklop pranja denarja odločilen pogoj, čeprav osebno ni izvrševal zakonskega znaka razpolaganja z denarnimi sredstvi. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja; zadošča, če sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih.82 Iz razlogov pravnomočne sodbe je moč razbrati, da obsojenčeva ravnanja presegajo stopnjo udeležbe, ki bi jo pričakovali od (le) pomagača. Obsojencu se z opredeljenimi ravnanji očita oblast nad izvajanjem pranja denarja na transferni relaciji Društvo B. – A. B., pri katerem je deloval načrtno in usklajeno z drugimi. S tem sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element, ki morata biti podana takrat, kadar sostorilec z lastnim ravnanjem ne izpolnjuje znakov izvršitvenega ravnanja, kljub temu pa je moč ravnanja drugih udeleženih (sostorilca B. B., ki je odrejal nakazila sredstev, in A. D.) pripisati tudi obsojencu.83 V tem pogledu je očitek obsojencu individualiziran in ne gre za očitek (objektivne) »odgovornosti za drugega« oziroma »odgovornosti za skupino«. Sostorilskega prispevka obsojenca, ki sta ga nižji sodišči prepoznali v okvirih pravne opredelitve po drugem odstavku 20. člena KZ-1, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno izpodbiti zgolj s povzemanjem zakonskega besedila iz drugega odstavka 38. člena KZ-1 (da se kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja šteje zlasti, če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje), brez vsakršnih konkretnih argumentov, na katere bi bilo moč določneje odgovoriti. Enako pavšalna je bila tudi navedba obsojenca v pritožbi z dne 16. 8. 2019 (zadnji odstavek na strani 3), zato vložnik konkretnejši odgovor višjega sodišča neutemeljeno pogreša. Obsojenec je v nadaljevanju pritožbe navajal le razloge, s katerimi je nasprotoval ugotovljenemu dejanskemu stanju, glede česar se je višje sodišče opredelilo, dejstvena podlaga sodbe pa pred Vrhovnim sodiščem ni več predmet presoje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Presoje nižjih sodišč ne more izpodbiti niti posplošena (načelno pravilna) navedba zagovornice, da vsak prispevek ni odločilen za kaznivo dejanje. Vložnica ob upoštevanju obrazloženega ne more uspeti niti z izvajanji, da naj bi se obsojencu očitala ravnanja drugih po nekakšnem načelu analogije. Z navedbami, da je obsojenec izvrševal »relativno manj pomembne tehnične zadeve« in ni bil v nobenem primeru enakovreden osebam, ki so »vlagale kapital in od kapitala pričakovale koristi«, ampak je bil nameščenec in dejansko nepomembna oseba, pa zagovornica ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona pri vprašanju pravne opredelitve (sostorilskega) prispevka obsojenca h kaznivemu dejanju, ampak ponuja lastno oceno izvedenih dokazov, kar ne more biti predmet presoje.

95. Obsojenec kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da mora biti glede na besedilo četrtega odstavka 245. člena KZ-1 hudodelska združba ustanovljena oziroma organizirana »za izvedbo takih dejanj«, torej kaznivih dejanj pranja denarja. To pa ne izhaja ne iz krivdoreka niti iz obrazložitve izpodbijanih sodb. Soobsojeni, ki so v hudodelski združbi izvršili kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, niso imeli namena izvrševati pranja denarja, temveč prikriti nezakonit denar, ki je nastal z zlorabo prostitucije. Očitek ponovnega združevanja v (razširjeno) hudodelsko združbo še z namenom pranja denarja, pri čemer so se v združbo vključili še obsojenec ter D. D. in A. B., je nelogičen in zgrešen. Zagovornica pa (deloma v nasprotju z obsojencem) navaja, da lahko kaznivo dejanje pranja denarja »primarno« izvrši zgolj tisti, ki je sodeloval pri zlorabi prostitucije.

96. Očitki niso utemeljeni; prvenstveno iz razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v točki 48 te sodbe in se nanje v celoti sklicuje. Obrazloženo je bilo, da izvršitev predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, v danem primeru po 175. členu KZ-1, v hudodelski združbi ne pomeni, da člani kriminalne združbe ne morejo (v realnem steku) izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 175. člena in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 (t. i. pravilo dvojne kaznivosti iz drugega odstavka 245. člena KZ-1). Obsojeni C. C. pri predikatnem kaznivem dejanju zlorabe prostitucije ni bil udeležen, je pa v opisu kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 zatrjevano, da je bil z zlorabo prostitucije seznanjen. V točki 48 je bilo nadalje utemeljeno, zakaj v konkretnem primeru izvršitvena ravnanja storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 oziroma članov hudodelske združbe, organizirane za pranje denarja, presegajo kriminalno količino, uresničeno v predhodnih kaznivih dejanjih po 175. členu KZ-1. Pojasnjeno je bilo, da izvršitvena ravnanja, opisno konkretizirana v točki II izreka pravnomočne sodbe, vključno z obsojenčevimi, predstavljajo manifestacije zakrivanja izvora denarnih sredstev, ne (le) razpolaganja s premoženjsko koristjo iz zlorabe prostitucije ali (še vedno) izvrševanja zakonskih znakov po 175. členu KZ-1. Iz obsojenčevih izvajanj je moč razbrati naziranje, da naj bi šlo pri pranju denarja v razmerju do predhodnega kaznivega dejanja za nekaznivo naknadno dejanje, kar pa ne drži. Za ravnanja v idealnem steku bi šlo le tedaj, kadar storilec napad na (isto) pravno varovano dobrino zgolj nadaljuje, pri tem pa ne bi smela biti povzročena nova škoda za pravno dobrino. O nekaznivosti naknadnega dejanja ni govora, kadar dejanje predstavlja napad na drugo pravno varovano dobrino kot s predhodnim kaznivim dejanjem.84 Kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 je, kot že pojasnjeno, v odnosu do predikatnega kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 primer različnosti pravno zavarovanih dobrin; pri pranju denarja ne gre (več) za varstvo spolne samoodločbe oseb, ki se morajo prostituirati, ter njihove svobode ravnanj in odločitev, temveč predvsem za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. To pomeni, da je pravno ustrezen zaključek, da se člani hudodelske združbe za zlorabo prostitucije (lahko) združijo tudi v hudodelsko združbo za pranje denarja, medtem ko se v združbo vključujejo člani, ki pri zlorabi prostitucije niso bili udeleženi, a so z nezakonitim izvorom denarnih sredstev seznanjeni (prvi odstavek 245. člena KZ-1). O merilih, ki morajo biti izpolnjena za zaključek o združevanju članov hudodelske združbe za pranje denarja, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v točki 49 te sodbe. Na tam podane razloge se sklicuje tudi pri odgovoru na navedbe, da kriteriji za organiziranje hudodelske združbe za pranje denarja v opisu kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1, ki se očita tudi obsojenemu C. C., niso substancirano opredeljeni. Vloga obsojenca oziroma njegova izvršitvena ravnanja v okviru njegove vloge v združbi so v krivdoreku pravnomočne sodbe, kot je bilo ugotovljeno, določno opisana, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ne more biti podana. Pravnomočna sodba vsebuje tudi vse potrebne razloge v utemeljitev zaključka, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje dokazano.

97. Zagovornica na več mestih zahteve povzema kazenskopravni očitek obsojencu in razloge izpodbijanih sodb, pri čemer z navedbami, na katere ni bilo vsebinsko odgovorjeno v predhodni obrazložitvi, bodisi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tudi s ponavljanjem obsojenčevega zagovora) bodisi določno ne izkaže nobene od kršitev zakona po prvem odstavku 420. člena ZKP, ki bi jo bilo mogoče presoditi. V sklop nedovoljenega razloga po drugem odstavku 420. člena ZKP sodijo tudi navedbe, da obsojenec ni vedel, da denarna sredstva izvirajo iz zlorabe prostitucije, pri izvrševanju kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 pa ni bil udeležen (kar se mu niti ne očita, kot protispisno zatrjuje zagovornica).

Glede premoženjske koristi

98. Neutemeljene so navedbe obsojenca, da iz obrazložitve pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi on osebno pridobil protipravno premoženjsko korist. Že sodišče prve stopnje (strani 129 in 130 prvostopenjske sodbe) je razumno obrazložilo, da je v primeru kriminalne dejavnosti (konspirativne narave) v organizirani hudodelski združbi, v delovanje katere je bil obsojeni nedvomno vpet, praviloma nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član, pri čemer pa je izkustveno in razumno mogoče sklepati, da so s kaznivimi dejanji ali zaradi njih premoženjsko korist pridobili vsi člani združbe, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pravno zmotno je tudi nadaljnje stališče vložnika, da bi se korist lahko odvzela le storilcem kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 kot t. i. predhodnega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se je že opredeljevalo,85 da je pri odvzemu premoženjske koristi vselej treba izhajati iz namena tega instituta; to je restitucija stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici izvršenega kaznivega dejanja, oziroma vzpostavitev pravnega stanja, ki je bilo prekinjeno zaradi storilčeve kršitve pravnih pravil, kar se v obsojenčevem primeru odraža v izvršitvi kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Storilec oziroma osebe, na katere je bila protipravna premoženjska korist prenesena, morajo razpolagati s takšnim premoženjem, kot bi, če ne bi prišlo do obogatitve v posledici kaznivega dejanja. Sodišče mora obsojencu, ki je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja, odvzeti premoženjsko korist prav takrat, ko slednji ni bil spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja.86 Ker sta sodišči tako ravnali, s tem nista kršili kazenskega zakona na način prekoračitve pravic, ki jih imata glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP). Povsem jasno je, da je bila obsojencu premoženjska korist odvzeta zaradi sodelovanja v hudodelski združbi pri pranju denarja, ne pri zlorabi prostitucije. Zagovorničine navedbe, da obsojenec ni imel (pridobil) nobene premoženjske koristi, so podane v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

99. Obsojenec in njegova zagovornica neutemeljeno nasprotujeta odmeri višine odvzete protipravne premoženjske koristi po prostem preudarku. Sledeč petemu odstavku 75. člena KZ-1 se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Po 501. členu ZKP sodišče odmeri znesek odvzete premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Zagovornica brez podlage zatrjuje, da glede utemeljenosti uporabe prostega preudarka pod kriteriji iz omenjenih določb KZ-1 in ZKP ne obstaja sodna praksa (Vrhovnega sodišča).87

100. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je višino oziroma deleže odvzete premoženjske koristi za posamezne člane hudodelske združbe odmerilo glede na (v dokaznem postopku razjasnjeno) organizacijsko strukturo kriminalne združbe in pomembnost vloge posameznih protagonistov v njej, kar je natančno pojasnilo na več mestih prvostopenjske sodbe. Zato ne drži, da vloga obsojenca ni bila ugotovljena in da njegovega položaja v združbi ni mogoče primerjati z vlogo drugih članov. Prav tako ne drži, da se obsojenec o izvedenih dokazih, ki so razkrili pomembnost njegove vloge v združbi, ni imel možnosti izjaviti oziroma jih izpodbijati; v tej posledici odvzeta premoženjska korist pa ni bila odmerjena arbitrarno ali samovoljno. Višje sodišče (točki 113 in 115 drugostopenjske sodbe) je razlogovanju sodišča prve stopnje pritrdilo. Pri tem ni zagrešilo kršitve 395. člena ZKP, saj je na pritožbene navedbe, da kriteriji in merila za določitev deležev odvzete premoženjske koristi niso razvidni, vsebinsko odgovorilo. Kam meri obsojenec z razmejevanjem med »neposrednim« in »posrednim« prejemom koristi, v zahtevi ne pojasni. Ostale kršitve, ki jih uveljavlja zagovornica, opirajoč se zlasti na 22. člen Ustave (neustavnost zakonske ureditve, nepoštenost sojenja, neupoštevanje »dejanske koristi« in »upravičenca do koristi«, neupoštevanje načela sorazmernosti), pa so premalo določne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Glede kazenskih sankcij

101. Vrhovno sodišče je v točki 56 te sodbe pojasnilo, da se sme odločba o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le, če je bil z njo kršen zakon na način iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ocena primernosti kazenske sankcije glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine ni razlog, zaradi katerega bi bilo dopustno vložiti zahtevo.

102. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 je v četrtem odstavku tega člena predpisana zaporna kazen od enega do desetih let in denarna kazen. Sodišče prve stopnje (strani 126 – 129 prvostopenjske sodbe) je obrazložilo, zakaj je obsojencu izreklo zaporno kazen. Utemeljilo je, katere obteževalne okoliščine je vrednotilo pri odmeri kazni, in da posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo. Višje sodišče (točka 124 drugostopenjske sodbe) je z razumno utemeljitvijo izrečeno kazen znižalo na eno leto in devet mesecev zapora (kar je le malenkostno nad zakonskim posebnim minimumom), pri čemer je poudarilo tudi obsojenčevo dotedanjo nekaznovanost. Zagovornica protispisno navaja, da ta (olajševalna) okoliščina ni bila upoštevana. Višje sodišče se je opredelilo glede okoliščin urejenega družinskega življenja, zaposlitve in skrbi za otroke, z oceno, da olajševalne narave nimajo. Izrecno je utemeljilo, da je glede na težo kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1, stopnjo krivde in ugotovljene obteževalne okoliščine (dolgo obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, višina pridobljene premoženjske koristi, individualizirana vloga obsojenca v hudodelski združbi) za obsojenca na mestu izrek prostostne kazni. Z nasprotovanjem primernosti zaporne kazni oba vložnika ponujata nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

103. Obsojenec navaja še, da je odločba o izrečeni stranski denarni kazni povsem neobrazložena tako glede določitve števila dnevnih zneskov kot višine dnevnega zneska, kar ne drži. Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca (prvi odstavek 47. člena ZKP). Sledeč drugemu odstavku istega člena število dnevnih zneskov določi sodišče z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (iz 49. člena KZ-1), razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Sodišče prve stopnje je utemeljilo (resda v delu obrazložitve o odmeri kazni zapora), katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni, taiste okoliščine pa so našle svoje mesto tudi pri odmeri števila dnevnih zneskov denarne kazni.88 Enako se je opredelilo tudi višje sodišče (točka 125 drugostopenjske sodbe). Po drugem odstavku 47. člena KZ-1 število dnevnih zneskov ne sme biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti (za kar gre tudi v tem primeru), pa ne večje od tisoč petsto. Obsojenec zato nima prav, da je izrečeno število dnevnih zneskov (350) na zgornji meji; temu niti zdaleč ni tako.

104. Pri določitvi višine dnevnega zneska (20 EUR), ki sicer ne sme biti višji od 1.000 EUR, je sodišče prve stopnje (stran 129 prvostopenjske sodbe) upoštevalo podatke o obsojenčevih zaslužkih oziroma prihodkih, premoženju in družinskih obveznostih, kar so zakonski kriteriji (tretji odstavek 47. člena KZ-1), ki jih mora sodišče vrednotiti. Podatki o obsojenčevih premoženjskih razmerah so razvidni že iz njegovih osebnih podatkov, povzetih v izreku prvostopenjske sodbe.89 Višje sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje zakonito določilo primerno število in primerno višino dnevnih zneskov denarne kazni, posledično pa njeno skupno višino. Glede na nizko višino dnevnega zneska ni kjučnega pomena, če natančni mesečni zaslužki obsojenca, zaposlenega kot samostojnega podjetnika, iz sodbe ne izhajajo. Očitki, da je sodišče pri določitvi višine dnevnega zneska upoštevalo podatke, ki so bili pri izrekanju kazni stari več kot eno leto, kar je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1, so materialno neizčrpani (peti odstavek 420. člena ZKP), saj jih ne obsojenec niti njegova zagovornica v pritožbenem postopku nista uveljavljala, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. Po obrazloženem se pokaže, da kršitev kazenskega zakona niti v odločbi o stranski denarni kazni ni podana, pravnomočna sodba pa ima tudi v tem delu vse potrebne razloge. Ostale navedbe v obeh zahtevah izražajo nestrinjanje s primernostjo denarne kazni, ki je bila izrečena v zakonskih mejah, kar ni razlog za vložitev zahteve, saj drugačno vrednotenje dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga za odmero dnevnega zneska, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene D. D.** Glede kazenskopravnega očitka

105. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 se obsojenki očita, da so ona in drugi člani hudodelske združbe denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivimi dejanji po 175. členu KZ-1, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. Vloga vsakega člana hudodelske združbe je bila natančno določena, pred, med in po izvrševanju pranja denarja pa so bili v kontaktih zaradi dogovarjanja o načinu izvrševanja pranja denarja. Vloga obsojene D. D. je v konkretnem delu opisa opredeljena, da je z bančnega računa A. B., na račun katere so bila po odredbah B. B. (kot »najemnina«) nakazovana denarna sredstva Društva B. z naslova zlorabe prostitucije, neposredno po nakazilih dvigovala ta sredstva v skupni višini 105.472,00 EUR in jih z lažno opredelitvijo namena nakazil kot »vračilo kredita« oziroma »plačilo stroškov« nakazovala na račun družbe F., d. o. o., kjer je s sredstvi nadalje razpolagal J. J. Namen ravnanja obsojenke, ki je bila seznanjena z izvorom sredstev v zlorabi prostitucije, je bil v prikritju nezakonitega izvora denarja.

106. Vložniki navajajo, da iz konkretnega dela opisa ne izhaja, s katerim izvršitvenim načinom je obsojenka izvršila očitano ji kaznivo dejanje. Dvigovanje sredstev s transakcijskega računa in nakazovanje na račun družbe F., d. o. o., po njihovem stališču ne ustreza nobenemu od izvršitvenih načinov iz abstraktnega dela opisa (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti). Takšne navedbe so zmotne. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.90 Gotovo je obsojenka denarna sredstva sprejela, saj so sredstva po dvigih z bančnega računa A. B. v (fizični) obliki gotovine prešla v njeno osebno razpolagalno sfero, gotovo pa je s sredstvi v nadaljevanju tudi razpolagala. Za izvršitveni način razpolaganja je značilno, da se pojavna oblika denarnih sredstev, ki so bila pridobljena z izvršitvijo predhodnega kaznivega dejanja, nadomesti z drugo in se na ta način v objektivnem pogledu onemogoča ali vsaj oteži preverjanje in ugotavljanje njihovega pravega izvora. Pri tem gre za raznovrstna konkretna ravnanja, ki zakrivajo ali vsaj poskusijo zakriti pravi izvor sredstev.91 V praksi Vrhovnega sodišča je bilo že večkrat presojeno, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja.92 Posledično ne more biti nobenega dvoma, da nakazovanje sredstev na bančni račun družbe F., d. o. o., pomeni izvršitveno obliko razpolaganja z denarnimi sredstvi.93 Razloge višjega sodišča (točka 86 drugostopenjske sodbe), da očitek obsojeni v izreku sodbe predstavlja konkretna dejanja izvršitvenih oblik sprejema in razpolaganja z denarjem, ki je bil pridobljen s kaznivimi dejanji zlorabe prostitucije, zahteva neutemeljeno izpodbija s povzemanjem opredelitve pojmov »sprejeti« in »razpolagati« iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ni vir materialnega kazenskega prava. Prav tako neutemeljeno vložniki nasprotujejo opredelitvi, da je pranje denarja (lahko) vsakršno ravnanje, ki omogoča premikanje nezakonito pridobljenih denarnih sredstev skozi različne osebne in poslovne sfere, s čimer je objektivno mogoče zakriti nezakonit izvor denarja in otežiti sledljivost denarnega toka; omejitev, ki uokviri tako široko opredelitev storilčevega ravnanja, je njegov subjektivni odnos do ravnanja, ki mora biti ciljno usmerjeno k zakritju (ali poskusu zakritja) izvora sredstev.94 Izvajanja zahteve, da je šlo pri nakazilih denarnih sredstev na bančni račun A. B., dvigovanju teh sredstev v gotovini in nadaljnjih nakazilih na račun družbe F., d. o. o., za povsem običajne in sledljive transakcije, nimajo opore ne v kazenskopravni teoriji niti v utrjeni praksi Vrhovnega sodišča. 107. Ker se obsojeni v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja očitata dve izvršitveni obliki, (samostojno) določeni že v prvem odstavku 245. člena KZ-1, so navedbe zahteve, usmerjene v neopredeljeno dopolnilno normo Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v krivdoreku pravnomočne sodbe, nepomembne, tj. ne glede na (delno) blanketno dispozicijo kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1.95 V izogib ponavljanju se Vrhovno sodišče sklicuje na pojasnila, podana v točki 46 te sodbe.

108. Vložniki navajajo, da v konkretnem primeru ne iz opisa kaznivega dejanja niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je bila hudodelska združba ustanovljena »za izvedbo takih dejanj« (pranja denarja), kar predstavlja kvalifikatorni element po četrtem odstavku 245. člena KZ-1. Trdijo, da se je kriminalna združba ukvarjala (le) s prikrivanjem nezakonitega denarja, ki so ga bili člani združbe pridobili s kaznivimi dejanji zlorabe prostitucije, ne pa s pranjem denarja. Vrhovno sodišče se sklicuje na razloge v točkah 48 in 49 te sodbe, kjer se je že izreklo o vsebinsko enakih očitkih in jih kot neutemeljene zavrnilo. Dodati je, da je trajnost delovanja hudodelske združbe v pravnomočni sodbi ustrezno konkretizirana z opredelitvijo časovnega elementa izvrševanja pranja denarja, ki se razteza skozi obdobje kar šestih let in pol (od začetka leta 2007 do 11. 6. 2013), v katerem so člani združbe kontinuirano (sukcesivno) izvrševali zakonske znake kaznivega dejanja. Z oceno, da so enake navedbe višjega sodišča (točka 87 drugostopenjske sodbe) »nenavadne«, slednjih ni mogoče izpodbiti. Posledično ne gre pritrditi zahtevi pri naziranju, da je sodišče pri vprašanju hudodelskega združevanja za pranje denarja prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

Glede domneve nedolžnosti

109. Vložniki uveljavljajo kršitev pravila _in dubio pro reo_. Ugotavljajo, da se za izrek obsodilne sodbe zahteva prepričanje o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP). Opozarjajo na načelo domneve nedolžnosti in pojasnjujejo elemente tega načela.

110. Domneva nedolžnosti kot jamstvo ustavnega in konvencijskega ranga (27. člen Ustave in drugi odstavek 6. člena EKČP) v okvirih dokaznega prava med drugim pomeni, da sme sodišče izreči zgolj dve vrsti meritornih sodb – obsodilno ali oprostilno, v dvomu pa mora skladno s pravilom _in dubio pro reo_ obdolženca oprostiti. Če je sodišče navkljub izvedenim dokazom, ki jih ocenjuje na podlagi načela proste presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP), v dvomu glede krivde, mora odločiti v korist obdolženca. _In dubio pro reo_ je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, v katerih dejanskemu stanju ne more priti do dna. Pravilo _in dubio pro reo_ je uporabno zlasti takrat, kadar je moč v razlogih sodbe prepoznati t. i. spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih in/ali razbremenilnih dejstev, ki izvira bodisi iz konkurirajočih, tj. nasprotujočih si dokazov, bodisi iz skromnosti razpoložljivega dokaznega gradiva. Izhod iz takšne spoznavne stiske mora biti prepričljivo in življenjsko logično obrazložen.96

111. Ko Vrhovno sodišče presoja (pravno) vprašanje, ali je v konkretni zadevi prišlo do kršitve 27. člena Ustave, je vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izven pooblastila v 427. členu ZKP ne more posegati v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in da njegova naloga ni preverjanje logičnosti in pravilnosti argumentacije dokazne ocene. Še manj je naloga Vrhovnega sodišča, da vstopi v položaj tistega, ki neposredno izvaja dokaze in jih v nadaljevanju vrednoti ne le v logičnem, ampak tudi v psihološkem smislu.97 Naloga (tudi) Vrhovnega sodišča pa je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev. Brez posega v dokazno oceno sodišč je varstvo pravila _in dubio pro reo_ moč zagotoviti s presojo, ali sta sodišči v sodbi sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo ne more zadoščati) in prepričanostjo v krivdo. Predmet te presoje so razlogi, ki jih ponuja obsodilna sodba.

112. Pravnomočna sodba (točke 91 – 100 drugostopenjske s sklici na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe) vsebuje argumentirane dokazne zaključke: da je bila obsojenka ne le pooblaščena za upravljanje s sredstvi na transakcijskem računu tete njenega moža A. B., ampak edina, ki je upravljala s tem denarjem, saj teta zaradi zdravstvenega stanja ni mogla hoditi na banko (točka 91); da se je z bančnega računa v obdobju od 1. 1. 2007 do 7. 6. 2013 redno dvigovala gotovina v enakih ali podobnih zneskih, kot so znašali prilivi na račun (točka 92); da je bila obsojenka tista, ki je z računa ali na bankomatih neposredno po nakazilih »najemnine« od Društva B. v skupni višini 105.472,00 EUR dvigovala sredstva v gotovini, medtem ko je družba F., d. o. o., v istem obdobju večino prihodkov dobila z nakazili gotovine (točka 93); da je bančna uslužbenka A. H. poznala obsojenko, ki je hodila na banko, druga bančna uslužbenka A. I. pa je izpovedala, da ni bilo mogoče posegati v virmane za nakazila, tudi če tisti, ki je polagal gotovino (obsojenka v imenu A. B.) ni bil pooblaščen na računu prejemnika – družbe F., d. o. o. (točka 94); da so plačilni nalogi in potrdila o opravljenih storitvah, ki jih je obramba vložila v spis, nepodpisani ali pa vsebujejo že na prvi pogled drugačne podpise oziroma parafe, ki naj bi pripadali A. B. (točka 95); da iz strokovnega mnenja strokovnjaka za forenzično preiskovanje pisav izhaja velika verjetnost, da spornih podpisov oziroma paraf ni izpisala obsojenka (točka 96); da je A. D. izpovedala, da so glede računovodstva komunicirali le s soobsojenim C. C., medtem ko ni vedela, kdo je v imenu A. B. na račun družbe F., d. o. o., nakazoval gotovino (točka 97); da je nelogično, da bi obsojenka izročala dvignjena sredstva nekomu tretjemu, ki bi jih nato v gotovini polagal na račun družbe F., d. o. o., kar je razvidno tudi iz zapisov v notesniku srebrne barve, zaseženim obsojenki ob hišni preiskavi (točka 98); da ni bistveno, kdo je v okviru delovanja hudodelske združbe izpolnil plačilne naloge, saj bančni uslužbenki tega nista preverjali, zato strokovno grafološko mnenje dokaznega zaključka, da je gotovino družbi F., d. o. o., nakazovala obsojenka, ne more ovreči (točka 99); da je obsojena vedela, da denar izvira iz kaznivega dejanja, da s svojimi ravnanji prikriva izvor oziroma otežuje odkrivanje izvora denarja in da deluje v hudodelski združbi (točka 100).

113. Takšni (v ključnem povzeti) razlogi pravnomočne sodbe, ki sta jih navedli nižji sodišči, v nasprotju z naziranjem zahteve ne izražajo spoznavne stiske, ki bi jo bilo treba reševati s pomočjo pravila _in dubio pro reo_. Sodišči sta obrazloženo ovrgli zagovor obsojenke, da je gotovino s transakcijskega računa dvigovala le za potrebe A. B., ni je pa nakazovala na račun družbe F., d. o. o. Sodiščema prav tako ni moč očitati, da obsojenkinega zagovora ne bi skrbno preizkusili in da bi pri tem ravnali nerazumno, logično nesprejemljivo ali celo arbitrarno. Dokazna ocena, podana v pravnomočni sodbi, je tako atomistično kot holistično korektna, zato ne drži, da bi razloge sodbe prežemala spoznavna stiska ali kršitev domneve nedolžnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča vložniki pod videzom zatrjevanja kršitve 27. člena Ustave (z vztrajanjem pri ponavljanju zagovora in vnašanjem dvomov v dokazno oceno) ne presežejo izražanja nestrinjanja z argumentirano dokazno oceno nižjih sodišč.98 Izvajanj, s katerimi ponujajo lastno oceno izvedenih dokazov, Vrhovno sodišče po drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša. 114. Vložniki očitajo »očitno zgrešenost« navedbam višjega sodišča (točka 97 drugostopenjske sodbe), ki je pripisalo protispisnost pritožbenim trditvam obrambe, da izpovedba priče A. D. potrjuje, da obsojena ni nakazovala denarja na račun družbe F., d. o. o. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 23. 5. 2018, ki je povzet tudi v zahtevi, izhaja odgovor priče, da niso komunicirali z nikomer drugim kot z »Mišotom« (obsojenim C. C.). Tak odgovor pa, kot pravilno ugotavlja višje sodišče, ne potrjuje, da obsojena denarja ni nakazovala; priča je povedala, da ne ve, kdo je v imenu A. B. izvajal nakazila na račun družbe F., d. o. o., kar obsojenke torej ne razbremenjuje.

115. Razlogi pravnomočne sodbe korektno sporočajo, da se je priča A. H. spomnila obsojenke, ki je prihajala na banko, priča A. I. pa ne. Nobena od zaslišanih prič se konkretnejših dejstev o poslih, ki jih je obsojenka opravljala na banki, ni spomnila, kar je višje sodišče (točka 98 drugostopenjske sodbe) logično povezalo s spominskimi vrzelmi glede na veliko število strank na banki in (kot je dodati) potekom več let od izvrševanja nakazil družbi F., d. o. o., do zaslišanja prič pred sodiščem leta 2018. Seciranje razlogov višjega sodišča, ki se je opredelilo, da se priči nista mogli spomniti, kam je posamezna stranka, torej tudi obsojenka, »nakazovala denar«, in ni ostalo v splošnejših okvirih opravkov obsojenke na banki, nima nobenega relevantnega pomena. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču (točka 94 drugostopenjske sodbe), ki je kot »protispisne« (bolje: nepodprte z izsledki zaslišanj bančnih uslužbenk) označilo pritožbene navedbe, da bi moral biti tisti, ki je v imenu A. B. polagal gotovino na račun družbe F., d. o. o., pooblaščen na računu te družbe kot prejemnika nakazil. Res je v tej smeri izpovedala priča A. H., vendar je priča A. I. razkrila, da je šlo pri tem za splošno pravilo, ki se ga v praksi očitno ni upoštevalo, saj je pojasnila, da se v virman, kjer je bil naveden prejemnik, ni moglo posegati (tj. ne glede na to, ali je bil imetnik virmana na računu prejemnika pooblaščen ali ne). S tem je bila ovržena teza obrambe, da obsojena, ker ni bila pooblaščena na računu družbe F., d. o. o., denarja ni mogla nakazovati. O t. i. protispisnosti v luči bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP posledično ni mogoče govoriti.

116. V sklopu poglavja o kršitvi domneve nedolžnosti zahteva uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje v prvostopenjski sodbi ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, naj se pri banki NLB pridobi vse plačilne naloge za obdobje od 1. 1. 2007 do 7. 6. 2013, s katerimi je bil na račun družbe F., d. o. o., v imenu A. B. nakazan denar. S tem bi obramba dokazala, da obsojenka ni nikoli nakazala denarja na račun te družbe. Vložniki izpodbijajo stališče višjega sodišča (točka 101 drugostopenjske sodbe), da s pridobitvijo plačilnih nalogov ne bi bilo moč dokaz(ov)ati odločilnih dejstev. Višje sodišče se je pri tem sklicevalo na izsledke dokazovanja, ki je razkrilo, da bančni uslužbenki podatkov na plačilnih nalogih, ki so bili v večini primerov tudi nepodpisani, nista preverjali, zato dejstvo (kot je bilo prav tako obrazloženo), kdo je izpolnil plačilne naloge, za presojo obsojenkine krivde ni pravno relevantno.

117. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je bila prekršena določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. A za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri bi morali vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med ugotovljeno kršitvijo določb kazenskega postopka in nezakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).99 Navedenega niti ne zatrjujejo (trdijo le, da je stališče višjega sodišča »pravno zgrešeno«), toliko manj izkažejo. Ugotovljena kršitev prav tako ni prerasla v kršitev ustavno določenih procesnih jamstev obsojenke iz tretje alineje 29. člena Ustave. Višje sodišče je podalo razumne razloge (ki jih Vrhovno sodišče sprejema), zakaj z izvedbo predlaganih dokazov ne bi bilo moč ovreči ugotovitev o odločilnih dejstvih, obremenilnih za obsojeno, pri čemer se je argumentirano oprlo na dotedanje izsledke dokaznega postopka.

118. V nedovoljenih okvirih drugega odstavka 420. člena ZKP so navedbe v zahtevi, s katerimi vložniki izražajo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč (točka 98 drugostopenjske sodbe) glede zapisov v srebrnem notesniku obsojenke, ki med drugim izražajo razpolaganja z denarnimi sredstvi »A. B.« in pologe na NLB, kjer je imela odprt transakcijski račun prav družba F., d. o. o. Sklicevanje vložnikov na »izpis TRR A. C.«, predložen na glavni obravnavi 21. 2. 2018, ki naj bi potrjeval zagovor obsojene, pa ostaja vsebinsko nekonkretizirano, zaradi česar teh navedb že izhodiščno ni mogoče preizkusiti.

Glede premoženjske koristi

119. Vložniki navajajo, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje meni, da je (tudi) obsojenka z očitanim ji kaznivim dejanjem po 245. členu KZ-1 pridobila premoženjsko korist. Uveljavljajo kršitev določbe (prvega odstavka) 395. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer substancirano niti ne utemeljijo vpliva domnevne kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje (strani 129 in 130 prvostopenjske sodbe) je pojasnilo, da je v primerih organizirane kriminalne dejavnosti v hudodelski združbi, katere člani se vanjo vključujejo zaradi pridobivanja premoženjske koristi, tj. iz koristoljubja, izkustveno in razumno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist, ki jo je treba odvzeti, pridobili vsi (so)storilci. Sodišče je zaključilo, da je bilo šest obsojencev (ki so jim bili naloženi v plačilo posamezni zneski protipravno pridobljene premoženjske koristi), vključno z obsojeno D.D., glede na njihovo izpostavljenost oziroma vloge, ki so jih imeli v združbi, deležnih izkupička, prvotno izvirajočega iz zlorabe prostitucije. Višje sodišče se je (logičnim) razlogom sodišča prve stopnje pridružilo (točka 113 drugostopenjske sodbe), zato ne drži, da na izpostavljene pritožbene očitke ni bilo odgovorjeno.

120. Kot je Vrhovno sodišče v tej sodbi že pojasnilo, je namen odvzema premoženjske koristi restitucija stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici kaznivega dejanja, oziroma vzpostavitev pravnega položaja, ki je bil porušen zaradi storilčeve kršitve pravnih pravil. Storilec, ki je hkrati prejemnik protipravne premoženjske koristi, mora razpolagati s takšnim premoženjem, kot bi, če ne bi bilo obogatitve s kaznivim dejanjem. Premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ne more obdržati nihče. Nesprejemljiva je teza vložnikov, da se obsojenka ni mogla okoristiti, ker ni bila udeležena pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da bo sodišče storilcu, ki ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pranja denarja, odvzelo premoženjsko korist (prav) takrat, ko storilec ni bil spoznan za krivega tudi izvršitve predikatnega kaznivega dejanja.100 Vprašanje razmerja do varnostnega ukrepa odvzema predmetov na podlagi šestega odstavka 245. člena v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1 se glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne pojavi, zakonska podlaga za odvzem koristi v premoženjski sferi obsojene D. D. pa je v prvem odstavku 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1. Da bi se sodišče oprlo na določbo šestega odstavka 245. člena KZ-1, iz pravnomočne sodbe niti ne izhaja. Iz krivdoreka sodbe pa je razvidno, da so člani hudodelske združbe s pranjem prikrili oziroma poskušali prikriti izvor sredstev najmanj v višini 2.252.367,55 EUR. Razumljivo je, da v izreku sodbe ni naveden natančen znesek, ki ga je kot premoženjsko korist pridobila obsojenka, saj to ni bilo ugotovljeno; prav zato je sodišče zneske odvzete koristi članom združbe odmerilo po prostem preudarku, česar ta zahteva ne izpodbija. Pokaže se, da sodišči nista prekršili kazenskega zakona na način prekoračitve pravic, ki jih imata glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP).

C.

121. Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, v predmetni zadevi niso podane; deloma so bile zahteve vložene tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato vse zahteve zavrnilo kot neutemeljene (prvi odstavek 425. člena ZKP).

122. Ker vložniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, so obsojeni na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžni plačati sodne takse. Taksa za obsojeno A. A. je bila določena po tar. št. 7115, 7119 in 7152, za obsojenega B. B. po tar. št. 7114, 7119 in 7152, za obsojenega C. C. po tar. št. 7113, 7119 in 7152, za obsojeno D.D. pa po tar. št. 7111, 7119 in 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter na podlagi šestega odstavka 3. člena in 7. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. V predpisanih izhodiščnih razponih so bile takse odmerjene upoštevaje trajanje in zahtevnost kazenskega postopka ter premoženjske razmere obsojencev. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse obsojena E. E. in F. F.; prvega iz razloga, ker je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, drugo pa iz razloga, ker po podatkih spisa nima nobenega premoženja, saj je bila prisilna izterjava (izvršba) neplačane denarne kazni neuspešna.

123. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Odločba US RS Up-326/14 z dne 6. 12. 2017. 2 Odločba US RS U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997; sodbi VS RS I Ips 4259/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 49375/2010-136 z dne 5. 6. 2014 ter številne druge. 3 (1) Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov ter njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu; (2) razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da določeni storilec izvršuje kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve ukrepa (predhodnost oziroma antecedenčnost), izkazani pa morajo biti tako, da je pozneje v postopku mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe; (3) iz odredbe mora predvsem izhajati, na kateri podlagi je odredbodajalec prišel do zaključkov, da so izpolnjeni pogoji za poseg v posameznikovo pravico, ki ga preiskovalni ukrepi predstavljajo; (4) presoja utemeljenih razlogov za sum mora jasno izhajati iz obrazložitve odredbe, saj slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja ter (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov. 4 Npr. sodba VS RS I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012. 5 Sodba VS RS I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008. 6 Sodbi VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 in I Ips 24015/2010-155 z dne 11. 9. 2014. 7 Odločba US RS Up-366/05-12 z dne 19. 4. 2007. 8 Enako sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točki 25 in 26 obrazložitve). 9 Med zadnjimi sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 in številne druge. 10 (1) Sodišče po načelu proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven oziroma relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) sodišče ni dolžno izvesti dokaza, v zvezi s katerim je očitno, da ne more biti uspešen; (6) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. 11 Odločba US RS Up-326/14-19 z dne 6. 12. 2017. 12 Odločba US RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. 13 Sodba ESČP Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015. 14 Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (1. knjiga); Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 828 – 836, tč. 5, 8 in 12, str. 916 – 918, tč. 4 in 6. 15 Odločba US RS Up-2094/06-15 z dne 20. 3. 2008. 16 Sodba VS RS I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022 (točka 21 obrazložitve). 17 Nepoznavanje jezika se odraža v funkcionalni navezanosti na člane hudodelske združbe. 18 Sodbe VS RS I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022 (točka 28 obrazložitve), I Ips 43958/2014 z dne 21. 6. 2018 in I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009 (točka 25 obrazložitve). 19 Sodbi ESČP Rantsev proti Cipru in Rusiji z dne 7. 1. 2010 in S. M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020. 20 Sodbi VS RS I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022 (točka 22 obrazložitve) in I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009 (točka 15 obrazložitve). 21 Odločba US RS Up-147/09-18 z dne 23. 9. 2010. 22 Sodba ESČP Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015. 23 Šepec (ur)., nav. delo (2. knjiga), str. 160, tč. 2. 24 Odločba US RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. 25 Med novejšimi npr. sodbe VS RS I Ips 45226/2016 z dne 24. 9. 2020, I Ips 38206/2015 z dne 17. 9. 2020, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 in druge. 26 Prim. sodbo VS RS I Ips 18198/2010 z dne 12. 12. 2019 (točka 14 obrazložitve). 27 Sodba VSL X Kp 26592/2017 z dne 8. 5. 2020. 28 Deisinger M.: Kazenski zakonik – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 305 in 306, tč. 4 in 8. 29 Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (1. knjiga); Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 1075 – 1078, tč. 3 – 7. 30 Sodbe VS RS I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022, I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021, I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020, I Ips 11523/2016 z dne 19. 9. 2019, I Ips 84746/2010-219 z dne 11. 12. 2014, I Ips 79651/2010-643 z dne 27. 3. 2014. 31 Sodba ESČP S. M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020. 32 Sodba VS RS I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020 (točka 12 obrazložitve). 33 Med zadnjimi sodba VS RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 119 obrazložitve) in številne druge. 34 Korošec et al. (ur.), nav. delo (1. knjiga), str. 1078, tč. 8. 35 Prim. sodbo VS RS I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014. 36 Obsojenka je bila (s ciljem nadzora) pooblaščena in kontaktna oseba na računih teh družb. 37 Sodba VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 12 obrazložitve). 38 Korošec et al. (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 1061 in 1062, tč. 5. 39 Prim. sodbo VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 15 obrazložitve). 40 Prim. sodbo VS RS I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 (točka 30 obrazložitve). 41 Sodbe VS RS I Ips 46951/2015 z dne 2. 12. 2021, I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020. 42 Korošec et al. (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 1060, tč. 3. 43 Sodba VS RS I Ips 42004/2017 z dne 21. 2. 2019 (točka 8 obrazložitve). 44 Deisinger, nav. delo, str. 532, tč. 7. 45 Korošec et al. (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 1071 in 1072, tč. 14. 46 Sodbe VS RS I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021, I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020, I Ips 2897/2009 z dne 10. 11. 2011. 47 Deisinger, nav. delo, str. 305, tč. 4. 48 Prim. sodbe VS RS I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023, I Ips 4771/2014 z dne 16. 11. 2020, I Ips 8098/2010 z dne 7. 12. 2017, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016, I Ips 25398/2014-35 z dne 29. 10. 2015, I Ips 34715/2010-81 z dne 28. 8. 2014 in I Ips 60793/2011-644 z dne 30. 1. 2014. 49 Npr. sodba VS RS I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021, sodba in sklep I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, sodba I Ips 747/2010-418 z dne 23. 6. 2011. 50 Šepec (ur)., nav. delo (2. knjiga), str. 724, tč. 1. 51 Sklep US RS Up-109/04 z dne 11. 4. 2006; sodbe VS RS I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010, I Ips 467/2007 z dne 18. 6. 2008, I Ips 162/2005 z dne 13. 4. 2006, I Ips 155/2002 z dne 9. 9. 2004. 52 Šepec (ur)., nav. delo (2. knjiga), str. 652, tč. 7. 53 Sodbe VS RS I Ips 11807/2012 z dne 15. 10. 2020, I Ips 54194/2016 z dne 22. 8. 2019, I Ips 38853/2013 z dne 13. 10. 2016, I Ips 27135/2011 z dne 18. 9. 2014, I Ips 8816/2010 z dne 7. 3. 2013, I Ips 51341/2010 z dne 26. 7. 2012, I Ips 177/2010 z dne 28. 10. 2010, I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 in številne druge. 54 Npr. sodbe VS RS I Ips 52637/2012 z dne 17. 12. 2015, I Ips 33991/2014 z dne 22. 10. 2015, I Ips 27135/2011 z dne 18. 9. 2014, I Ips 4791/2010 z dne 9. 12. 2010, I Ips 177/2010 z dne 28. 10. 2010. 55 Op. kot pod 10. 56 Z navedbami, ki so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, je vložnica v pritožbenem postopku uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 57 Sodba VS RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (op. 124). 58 Sodba VS RS I Ips 15577/2011 z dne 19. 12. 2019 (točka 17 obrazložitve). 59 Med novejšimi sodbe VS RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023, I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020, I Ips 30999/2016 z dne 13. 6. 2019 in druge. 60 Npr. sodba VS RS I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022. 61 Deisinger, nav. delo, str. 531, tč. 5. 62 Šepec (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 767 in 768, tč. 33. 63 Po teh podatkih je zaposlena obsojenka prejemala mesečni dohodek v višini cca. 500 EUR, bila je lastnica več nepremičnin, delnic Luke Koper ter vozil znamke Renault, Audi in Volkswagen, poročena in brez otrok. 64 Enako sodba VS RS I Ips 59242/2020 z dne 21. 7. 2022 (točka 7 obrazložitve). 65 Iz razlogov, navedenih v točki 108 drugostopenjske sodbe, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 1.483.185,36 EUR znižalo na 1.306.161,71 EUR. 66 Iz razlogov, podanih v točki 108 drugostopenjske sodbe, je višje sodišče znesek 937.707,21 EUR znižalo na 760.707,21 EUR. 67 Iz istih razlogov je višje sodišče znesek 2.429.391,20 EUR znižalo na 2.252.367,55 EUR. 68 Sodbe VS RS I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022, I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018, I Ips 45450/2012-1153 z dne 13. 11. 2014 in I Ips 12301/2009-596 z dne 10. 11. 2011. 69 Npr. sodbe VS RS I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022 (točka 9 obrazložitve), I Ips 45450/2012-1153 (točka 14 obrazložitve) in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (točka 20 obrazložitve). 70 Točka 116 drugostopenjske sodbe. 71 Med novejšimi sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 (točka 156 obrazložitve). 72 Izvajanja v zahtevi hkrati nasprotujejo petemu odstavku 420. člena ZKP, saj jih pritožba tedanjega zagovornika obsojenega E. E. zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vsebovala. 73 Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (2. knjiga); Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 904 in 905, tč. 103 in 105. 74 Šepec (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 906, tč. 109. 75 Npr. odločbi US RS v zadevah Up-206/96 in Up-33/98 ter sodbe VS RS v zadevah I Ips 255/2006, I Ips 24/2007, I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 in številnih drugih. 76 Sodba VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 12 obrazložitve). 77 Prim. sodbo VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 15 obrazložitve). 78 Sodbe VS RS I Ips 46951/2015 z dne 2. 12. 2021, I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020. 79 Šepec M. (ur.): Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2021, str. 635 – 640, tč. 2. 80 Sodba VS RS I Ips 231/2004 z dne 8. 12. 2005. 81 Šepec M. (ur.): Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2021, str. 287 – 289, 292 – 295, tč. 55 – 59, 71 – 80. 82 Sodba in sklep VS RS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 (točka 27 obrazložitve), sodba VS RS I Ips 185/2011 z dne 22. 12. 2011. 83 Sodbi VS RS I Ips 56957/2018 z dne 29. 4. 2021 (točka 22 obrazložitve), I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015. 84 Sodba VS RS I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 (točka 27 obrazložitve). 85 Sodba VS RS 30762/2012-60 z dne 5. 2. 2015 (točka 6 obrazložitve). 86 Prav tam. 87 Npr. sodbe VS RS I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022 (točka 9 obrazložitve), I Ips 45450/2012-1153 (točka 14 obrazložitve) in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (točka 20 obrazložitve). 88 Prim. sodbo VS RS I Ips 59242/2020 z dne 21. 7. 2022 (točka 7 obrazložitve). 89 Po teh podatkih je bil obsojenec zaposlen kot C. C. s. p., solastnik polovice stanovanjske hiše in lastnik vozila znamke Mazda, živeč v zunajzakonski skupnosti in oče dveh otrok. 90 Sodba VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 12 obrazložitve). 91 Korošec et al. (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 1061 in 1062, tč. 5. 92 Sodbe VS RS I Ips 46951/2015 z dne 2. 12. 2021, I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020. 93 Prim. sodbo VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 15 obrazložitve). 94 Korošec et al. (ur.), nav. delo (2. knjiga), str. 1061 in 1062, tč. 5. 95 Prav tam, str. 1060, tč. 3. 96 Strnjeno sodba VS RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 (točke 7 – 11 obrazložitve) ter tam navedene odločbe ESČP, Ustavnega in Vrhovnega sodišča. 97 Sodba VS RS I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019. 98 Vsebinsko enake navedbe, kot jih ponujajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, so zagovorniki v pritožbenem postopku uveljavljali pod pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso pa izrecno uveljavljali kršitve načela domneve nedolžnosti ali pravila in dubio pro reo. To pomeni, da so očitki, izhajajoči iz zahteve, hkrati v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP. 99 Med novejšimi npr. sodba VS RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019 in številne druge. 100 Sodba VS RS I Ips 30762/2012-60 z dne 5. 2. 2015 (točka 6 obrazložitve).