Jedro

S cesijsko pogodbo ni mogoče prenesti neobstoječih terjatev. Pogodba je namreč nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).

To, da se prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov sklicuje na specificiran stroškovnik tožnice v sodnem spisu, ne utemeljuje uveljavljane bistvene kršitve določb postopka. Za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških namreč zadošča, če se sodišče v obrazložitvi sklicuje na stroškovnik v spisu, iz katerega lahko stranke razberejo, kako je sodišče napravilo izračun stroškov.

Izrek

I. Pritožba zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. III. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 499,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nična prodajna pogodba z dne 22. 12. 2017, sklenjena med tožnico kot prodajalcem in toženko kot kupcem, za prodajo nepremičnine z ID znakom: del stavbe X-212-7 (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zaznambe vrstnega reda za vpis lastninske pravice z začetkom učinkovanja 25. 10. 2017, vpisana pri nepremičnini z ID znakom: del stavbe X-212-7, dovoljenja za vpis v vrstnem redu zaznambe ID ... pri nepremičnini z ID znakom: del stavbe X-212-7, računa št. 52-17 z dne 22. 12. 2017, ki ga je tožnica izstavila toženki za plačilo kupnine za predmetno stanovanje na naslovu A., B., v znesku 55.000,00 EUR, kompenzacije številka 5.2017 z dne 22. 12. 2017 v delu v katerem sta s predmetno kompenzacijo tožnica in toženka dne 22. 12. 2017 pobotali kupnino v znesku 55.000,00 EUR po prodajni pogodbi, sklenjeni med tožnico kot prodajalcem in toženko kot kupcem za prodajo nepremičnine z ID znakom: del stavbe X-212-7 (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 55.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2017 do plačila (3. točka izreka). Končno je toženki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 4.744,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je toženka pravočasno pritožila iz „vseh pritožbenih razlogov“. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek in ji naloži plačilo toženkinih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa zadrži za končno odločitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba zoper glavno stvar delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

_K pritožbenim očitkom o glavni stvari_

5. V obravnavanem gospodarskem sporu med pravdnima strankama naslednje dejanske okoliščine primera niso sporne: (1) Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo z dne 22. 12. 2017, s katero je tožnica prodala toženki nepremičnino z ID znakom: del stavbe X-212-7 na naslovu A. na B., za kupnino v znesku 55.000,00 EUR, ki bi morala biti poravnana s plačilom tožničinega računa št. 52-17 z dne 22. 12. 2017. (2) Toženka je istega dne kupnino po prodajni pogodbi poravnala s kompenzacijo št. 5.2017 v znesku 55.122,00 EUR, s katero sta pravdni stranki medsebojne terjatve pobotali in s čimer naj bi bila toženkina obveznost plačila kupnine po računu št. 52-17 v celoti poravnana. (3) Toženka je nato predmetno nepremičnino odsvojila tretji (dobroverni) osebi, ki jo je obremenila s hipoteko.

6. Tožnica je s primarnim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2017, zaznambe vrstnega reda za vpis lastninske pravice toženke, dovoljenja za vpis v vrstnem redu zaznambe pri predmetni nepremičnini, računa št. 52-17 z dne 22. 12. 2017 in kompenzacije št. 5.2017 z dne 22. 12. 2017. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahtevala tudi „vračilo kupnine“ – plačilo vrednosti nepremičnine, ki je prešla na toženko in nato na dobroverno tretjo osebo. Tožnica je trdila, da je bila kavza prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2017 nedopustna, ker so bile nasprotne terjatve, ki jih je toženka uveljavljala v pobot, neobstoječe. Zatrjevala je, da naj bi pravdni stranki z izpodbijanim pravnim poslom skušali doseči zmanjšanje tožničinega premoženja na škodo njenih upnikov, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 in za plačilo zneska 55.000,00 EUR ugodilo, v preostalem delu pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Toženka v pritožbi navaja, da je tožba nesklepčna, ker je tožnica v tožbi navedla, da zahteva vračilo kupnine, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da kupnina za predmetno nepremičnino tožnici ni bila plačana, saj naj bi bila ta dejansko odsvojena brezplačno. Pritožnica poudarja, da ker toženka po prodajni pogodbi z dne 22. 12. 2017 kupnine ni prejela, tožnica ne more uspeti uspeti z zahtevkom za vračilo kupnine, pač pa bi lahko uspela le z zahtevkom za vračilo nepremičnine oziroma, ker v obravnavanem primeru to ni več mogoče, z zahtevkom za plačilo ustreznega denarnega nadomestila po cenah v času izdaje sodne odločbe. Višje sodišče tem pritožbenim navedbam ne sledi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč iz tožničinih navedb mogoče dovolj jasno razbrati, da vtoževani znesek 55.000,00 EUR predstavlja nadomestilo za vrednost nepremičnine, za katero je bila stečajna masa oškodovana. Tožnica je tako v tožbi navedla, da zahteva _plačilo_ „_kupnine“ v znesku 55.000,00 EUR_, _ki sta jo tožnica in toženka na škodo upnikov pobotali z nadomestno izpolnitvijo. S plačilom tega zneska v stečajno maso bi bila sanirana škoda, nastala z izpodbojnim dejanjem_.1 Po oceni višjega sodišča iz tožbenih pojasnil smiselno izhaja, da zaradi neobstoječih terjatev, ki jih je toženka uveljavljala v pobot zoper tožničino terjatev, plačila kupnine po prodajni pogodbi z dne 22. 12. 2017 tožnica ni prejela in da navedeni primanjkljaj predstavlja tisti znesek (55.000,00 EUR), ki ga vtožuje v tej pravdi. Na podlagi tako podane trditvene podlage sta tako toženka kot sodišče lahko jasno razbrali, da tožnica zahteva plačilo tistega denarnega zneska, ki ji bi ga toženka morala plačati po prodajni pogodbi z dne 20. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določila prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ).2

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 55.000,00 EUR, v tem delu napačna oziroma arbitrarna. Sodišče prve stopnje se je v tem delu svoje obrazložitve res nekoliko nerodno izrazilo, ko je _„ugodilo zahtevku za vračilo kupnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi_“ (pravilno: zahtevku za plačilo vrednosti nepremičnine, ki je prešla na toženko). Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe (22. in 23. točka obrazložitve) pa nedvomno izhaja, da sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku za vračilo kupnine, pač pa zahtevku za plačilo nadomestila v višini dogovorjene kupnine za nepremičnino, za katero je bila stečajna masa oškodovana.

9. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila tožnica v skladu z določilom prvega odstavka 87. člena OZ, ker vrnitev nepremičnine ni bila več mogoča, upravičena le do ustreznega denarnega nadomestila po cenah v času, ko je bila sodna odločba izdana, pri čemer naj tožnica navedb, ki bi višino takšnega nadomestila utemeljevale, ne bi podala. Višje sodišče ugotavlja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da v prodajni pogodbi dogovorjena kupnina ne predstavlja tržne cene oziroma ustreznega denarnega nadomestila, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici na kondikcijski podlagi (prvi odstavek 87. člena OZ). Zato pritožbene trditve o tem, da dogovorjena kupnina ne ustreza pojmu ustreznega denarnega nadomestila iz 87. člena OZ, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Toženka z ničemer ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla pravočasno podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Tudi če bi osporavala višini zahtevka, bi morala toženka že v postopku na prvi stopnji navesti dejstva in predlagati dokaze za svoje stališče. V primeru vračanja tistega, kar je bilo pridobljeno na podlagi nične pogodbe, je treba po prevladujočem stališču teorije uporabiti obogatitveno načelo.3 Toženka je zato dolžna vrniti le tisto korist, ki jo še ima oziroma nadomestiti njeno vrednost. Pravilo o odmeri vrednosti v času, ko je izdana sodna odločba, je namenjeno ohranitvi vrednosti denarnih zneskov, tako da padec cen vrednosti denarja ne obremenjuje upnika.4 Kot rečeno, toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da koristi v višini dogovorjene kupnine nima (več). Ker torej ni bil sporen niti obseg tožničinega prikrajšanja niti toženkine obogatitve, je sodišče prve stopnje kot vrednost toženkine koristi pravilno štelo znesek dogovorjene kupnine.

11. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene niti v njej ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da nedopusten namen strank prodajne pogodbe izhaja iz naslednjih okoliščin: (1) Prodajna pogodba je bila sklenjena več kot dva meseca po uvedbi stečajnega postopka nad tožnico. (2) Ta je bila v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2017 insolventna. (3) Kupnina v znesku 55.000,00 EUR po prodajni pogodbi je bila že na dan sklenitve prodajne pogodbe pobotana s kompenzacijo št. 5-2017 (A9), ki vsebuje terjatve tožnice do toženke, ki takrat niso obstajale. (4) Toženka sodišču ni predložila listinske dokumentacije, s katero bi dokazala obstoj terjatev, ki jih je toženka uveljavljala v pobot. (5) Zakoniti zastopnik toženke je bil v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 tudi član upravnega odbora tožnice. Povzete dejanske okoliščine tudi po oceni višjega sodišča zadoščajo za materialnopravni zaključek, da sta pravdni stranki prodajno pogodbo z dne 22. 12. 2017 sklenili z namenom oškodovanja upnikov.5 Iz navedenih ravnanj pravdnih strank je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila odsvojitev predmetne nepremičnine brez nasprotne pogodbene izpolnitve v času, ko je bila tožnica insolventna, usmerjena k oškodovanju njenih upnikov. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična. Ravnanje pravdnih strank je bilo nemoralno, ker je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična (prvi odstavek 86. člena OZ).

12. Glede na obrazloženo ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo povzemalo tožničine trditve in da naj ne bi napravilo svoje dokazne ocene. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je mogoče odločilno dejansko stanje za odločitev v tej zadevi ugotoviti že na podlagi neprerekanih oziroma neobrazloženo prerekanih navedb pravdnih strank in med pravdnima strankama nespornih dejstev. Zato toženka ne more uspeti z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi bila podana, ker naj dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila popolna oziroma celovita.

13. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o cesijskih pogodbah, ki jih je predložila toženka, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, sicer precej skopo, da s predloženimi cesijskimi pogodbami toženka ni uspela ovreči trditev in dokazov tožnice glede neobstoja terjatev (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Zgolj predložitev pogodb o odstopu terjatev (B5-B7), iz katerih ni mogoče razbrati nastanka teh terjatev,6 ob obrazloženem nasprotovanju tožnice, da odstopljene terjatve ne obstojijo, za utemeljenost toženkinega ugovora ne zadostuje. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, toženka niti s pojasnilom o izvoru vseh prenesenih terjatev ni uspela utemeljiti njihovega obstoja v času sklenitve spornih cesijskih pogodb.

14. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb, s katerimi je utemeljevala nastanek svojih terjatev, ki jih je uveljavljala v pobot zoper tožničino terjatev za plačilo kupnine po pogodbi z dne 22. 12. 2017. S tem je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je odločilo, da izpodbijane sodbe ne bo razveljavilo in zadeve vrnilo v novo sojenje, temveč bo na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP samo dopolnilo postopek. Ker je mogoče manjkajoče dejansko stanje ugotoviti že na podlagi neprerekanih oziroma nekonkretizirano prerekanih trditev pravdnih strank, je pritožbeno sodišče navedeno kršitev samo odpravilo tako, da je v nadaljevanju v dejansko podlago drugostopenjske sodbe vključilo med pravdnima strankama nesporna in neprerekana dejstva.

15. Toženka je glede izvora svojih terjatev, ki jih je uveljavljala v pobot, v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 20217 pojasnila, da je toženka nasprotno terjatev do tožnice v višini 15.045,72 EUR (dokument 01-B-pog) pridobila na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 9. 1. 2017 (B5), sklenjene s C. d. o. o. kot odstopnikom in toženko kot prevzemnikom terjatve. V skladu z navedeno pogodbo naj bi C. d. o. o. toženki odstopila svojo terjatev do tožnice v višini 470.000,00 EUR. Tožničin dolg do C. d. o. o. v višini 470.000,00 EUR pa naj bi nastal, ko naj bi C. d. o. o. tožnici s pogodbo o odstopu terjatve z dne 5. 7. 2016 (B6) za kupnino v višini 470.000,00 EUR odsvojila svojo terjatev v višini 1.383.730,30 EUR, ki jo je imela do D. d. o. o. – v stečaju. C. d. o. o. naj bi nato svojo terjatev do tožnice (za kupnino v višini 470.00,00 EUR) s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 9. 1. 2017 v zameno za kupnino v isti višini cedirala toženki, ta pa jo je uveljavljala v sporni pobot zoper tožničino terjatev za plačilo kupnine po prodajni pogodbi z dne 22. 12. 2017. Navedena terjatev C. d. o. o. do D. o. o. o. – v stečaju naj bi izhajala iz naslova unovčenih menic (izvršba Ig 299/15 na podlagi pravnomočne sodbe XII Pg 2348/2012 in Ig 503/15 na podlagi pravnomočne sodbe VI Pg 473/2012). Iz nakupa terjatve C. d. o. o. do D. d. o. o. – v stečaju naj bi izviral tudi tožničin dolg v višini 94.272,45 EUR do E.d.o.o. Ta je svojo terjatev do tožnice 26. 10. 2017 cedirala toženki, ki je nato pridobljeno terjatev uveljavljala v sporni pobot (dokument 28-B-pog), in sicer v višini 38.932,05 EUR.8 Za izkazovanje resničnosti obstoja prenesene terjatve je toženka predlagala dokaz z vpogledom v sodna spisa opr. št. XII Pg 2348/2012 in VI Pg 473/2012, saj naj bi bila iz sodb v navedenih pravdnih zadevah jasno razvidna terjatev C. d. o. o. do D. d. o. o. – v stečaju.

16. Na takšna zatrjevanja toženke je tožnica v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 20219 odgovorila, da je imela C. d. o. o. do D. d. o. o. – v stečaju dne 5. 7. 2016 le eno terjatev v znesku 6.092,00 EUR, ki pa očitno ni bila predmet pogodbe o prenosu terjatve z dne 5. 7. 2016. Terjatvi v višini 1.134.883,47 EUR in 24.941.798,32 EUR, ki jih je C. d. o. o. prijavila v stečajnem postopku nad D. d. o. o. – v stečaju, sta bili prerekani. Ker C. d. o. o. v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev, sta navedeni terjatvi prenehali dne 3. 11. 2014 (primerjaj četrti odstavek 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Preostalo terjatev v višini 523.807,00 EUR pa je C. d. o. o. v stečajni postopek prijavila pogojno, za primer, da bi bilo izpodbito pravno dejanje stečajnega dolžnika zoper upnika – C. d. o. o. in bi bila upniku priznana pod pogojem, da bi upnik prisojeni znesek tudi plačal v stečajno maso.10

17. Teh trditev tožnice, ki izhajajo tudi iz predloženega posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev opr. št. St 000/2013 z dne 10. 12. 2018 (A55), toženka v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 202111 ni več konkretizirano prerekala. Zato se te na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Upoštevajoč navedena neprerekana dejstva pa drugačen zaključek, kot da je pogodba o odstopu terjatve z dne 5. 7. 2016, s katero je C. d. o. o. toženki odsvojila svojo terjatev v višini 1.383.730,30 EUR do D. d. o. o. – v stečaju, nična, ni mogoč. S cesijsko pogodbo ni mogoče prenesti neobstoječih terjatev. Pogodba je namreč nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen Obligacijskega zakonika – OZ).12 Posledično je nična tudi Pogodba o odstopu terjatve z dne 9. 1. 2017, s katero je C. d. o. o. toženki odsvojila svojo terjatev do tožnice iz naslova plačila kupnine po prej navedeni cesijski pogodbi.

18. Glede na obrazloženo ni utemeljena pritožbena trditev, da je v konkretnem primeru toženka glede obstoja v pobot uveljavljanih terjatev izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila toženki z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov odvzeta pravica do izjave. Dokazni predlog z vpogledom v sodna spisa (sodbi v zadevah opr. št. XII Pg 2348/2012 in VI Pg 473/2012), s katerim naj bi toženka dokazovala obstoj terjatve C. d. o. o. do D. d. o. o. – v stečaju, očitno ni bil primeren. Z njegovo izvedbo toženka ne bi mogla izpodbiti dejstva, da je ta terjatev z dnem 3. 11. 2014 prenehala na podlagi zakona.

19. Iz enakega razloga tudi ni pravno relevanten dokazni predlog, s katerim je toženka sodišču prve stopnje predlagala, naj nekdanjemu izvršitelju F. F. skladno z določbo prvega odstavka 228. člena ZPP naloži predložitev pogodbe o odstopu terjatve z dne 5. 7. 2016, ker naj bi izvršitelj prevzel velik del dokumentacije pravdnih strank, katere naj ne bi nikoli vrnil. Toženka je neutemeljeno s sklicevanjem na tretji odstavek 228. člena ZPP predlagala tudi zaslišanje nekdanjega izvršitelja, da bi se o zahtevani listini izrekel. Tudi z izvedbo teh dokaznih predlogov toženka ne bi mogla izpodbiti tožničinih trditev, da je sporna terjatev, ki je bila predmet prenosa v pogodbi o odstopu terjatve z dne 5. 7. 2016, prenehala že 3. 11. 2014. 20. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala, da je bila v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 insolventna. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tožničine insolventnosti sklicevalo na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 0000/2017 z dne 2. 8. 2019 o začetku stečajnega postopka nad tožnico (A3) in na tožničine navedbe ter stališča, ki jih je povzelo v 10. točki svoje obrazložitve. Tam je navedlo, da je tožničina insolventnost v relevantnem obdobju razvidna tudi iz predloga upnika G. d. d. za začetek stečajnega postopka z dne 16. 10. 2017, iz katerega izhaja, da je tožnica na dan 1. 8. 2017 zamujala s plačilom terjatve te upnice v višini 4.097.552,04 EUR, to stanje pa se v času od 1. 10. 2017 do začetka stečajnega postopka ni spremenilo. Prav tako je imela tožnica od 7. 2. 2017 dalje blokiran bančni račun. Teh dejstev toženka v pritožbi ne izpodbija.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena dejstva utemeljujejo zakonsko domnevo o insolventnosti po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP,13 saj sredstva na tožničinih računih niso zadoščala za izvršitev sklepa o izvršbi (In 91/22015 z dne 5. 10. 2015) in je tako stanje trajalo neprekinjeno zadnjih 60 dni in tudi na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (15. 10 2017).

22. Glede na zgoraj obrazloženo toženka ne more uspeti z ugovorom, da iz sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 2.8.2019 izhaja zgolj presoja tožničine insolventnosti v obdobju izdaje tega sklepa in da zaradi dolgotrajnosti predhodnega postopka ne more dokazovati tožničine insolventnosti v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se do tega ugovora toženke prvostopenjsko sodišče niti posredno ni opredelilo. Iz zgornje obrazložitve namreč sledi, da so dejstva, ki so utemeljevala tožničino insolventnost ob izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka dne 2. 8. 2019, obstajala tudi že ob njegovi uvedbi dne 16. 10. 2017, s čimer se je prvostopenjsko sodišče posredno opredelilo tudi do tega, da dolgotrajnost predhodnega stečajnega postopka na drugačno presojo tožničine insolventnosti v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 ne more vplivati.

23. Toženka ne more uspeti niti s sklicevanjem na določilo petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po katerem velja, če se ne dokaže drugače, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehal položaj insolventnosti dolžnika. Tožnica se je v zvezi s tem ugovorom toženke v prvostopenjskem postopku sklicevala na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 0000/2017 z dne 2. 8. 2019,14 iz katerega izhaja, da je terjatev upnika G. d. d., ki je 1. 8. 2017 znašala 4.097.552,04 EUR, nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave tožnice in da je bila ta terjatev zavarovana ter ni bila predmet potrjene prisilne poravnave. Teh trditev toženka ni več konkretizirano prerekala. Zato se te tožničine navedbe štejejo za priznane.

24. Iz zgornjih ugotovitev sledi, da je v obravnavanem primeru podan tudi dejanski stan domneve insolventnosti po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Po tem določilu namreč velja, da je dolžnik, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave, trajneje nelikviden (in s tem insolventen), če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave. Ker je torej v obravnavanem primeru izkazan tudi dejanski stan negativne domneve iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, je izpodbita tudi pozitivna domneva iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje pritožnica.

25. Pritožnica se nadalje neutemeljeno sklicuje na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje o tem, da iz računovodskih izkazov tožnice v relevantnem obdobju izhaja njena kapitalska ustreznost.15 Takšne trditve lahko utemeljujejo le domnevo o tožničini dolgoročni plačilni sposobnosti po 2. točki 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ne more pa toženka z njimi izpodbiti domneve trajnejše nelikvidnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP kot tudi ne iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

26. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo tudi toženkin dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, s katerim naj bi toženka izkazala, da v obdobju, ko je bil izveden sporni pobot, tožnica ni bila insolventna. Toženka namreč ni podala ustrezne trditvene podlage, s katero bi lahko izpodbila zakonsko domnevo o trajni nelikvidnosti tožnice. Trajnejša nelikvidnost je podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Toženka pa s svojimi navedbami ni pojasnila, kako bi tožnica lahko poravnala svoje zapadle obveznosti, zato je prvostopenjsko sodišče njen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke utemeljeno zavrnilo. Iz doslej obrazloženega nadalje izhaja, da je bil neutemeljen tudi toženkin dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke H. H., ki bi izpovedal, da toženka z listinami ne razpolaga, ker jih je zasegel nekdanji izvršitelj F. F., da so pobotane terjatve obstajale, da tožnica v relevantnem obdobju ni bila insolventna oziroma, da toženki tožničina insolventnost ni bila znana, ter da je bil pobot morebitnih nasprotnih terjatev med pravdnima strankama stalna praksa. Uveljavljena absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, torej ni podana.

27. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi izpostavilo tudi dejstvo, da so se vse pri sklenitvi cesijskih pogodb udeležene družbe tako ali drugače navezovale na H. H. Pri tem se je sklicevalo tudi na pravdno zadevo XI Pg 546/2021, iz katere je bilo prvostopenjskemu sodišču znano, da je zakoniti zastopnik toženke H. H. podpisal prodajno pogodbo, s katero je prodal poslovni delež v E. d. o. o. Vendar s tem toženki ni kršilo pravic do izjave, do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), kot to zatrjuje pritožnica. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (21. točka) namreč jasno izhaja, da navedena okoliščina ne predstavlja nosilnega razloga, na podlagi katerega je napravilo zaključek o povezanosti vseh vpletenih družb s H. H. Ta povezava s H. H. (tudi brez poznavanja zadeve XI Pg 546/2021) namreč temelji že na nespornem dejstvu, da je bil H. H. v relevantnem obdobju tako član upravnega odbora tožnice kot tudi zakoniti zastopnik toženke. Neenako obravnavanje toženke tudi ni mogoče utemeljiti s tem, da je prvostopenjsko sodišče pri povzemanju navedb pravdnih strank v svojo obrazložitev namenilo večji del tega dela obrazložitve navedbam tožnice kot pa toženke. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je podrobneje povzemalo tožničine navedbe, ker se je v nadaljevanju svoje obrazložitve v določenem delu sklicevalo na trditve in stališča tožnice (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

28. Dejstvo, da se je stečaj nad C. d. o. o. pričel šele 13. 5. 2019, kar je eno leto in tri mesece kasneje kot je to zatrjevala tožnica, na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ne vpliva. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem navedena okoliščina ne spada med tista pravno pomembna dejstva, ki v obravnavani zadevi tvorijo dejansko podlago odločitve. Enako nerelevantna je bila toženkina (sicer pravilna) teza, da morebitna odsotnost terjatve v poslovnih knjigah toženke še ne izkazuje dejstva, da ta terjatev ne obstaja. Tudi to dejstvo ne vpliva na zaključek, da terjatev C. d. o. o. do toženke v višini 470.000,00 EUR na dan sklenitve Pogodbe o odstopu terjatve z dne 9. 1. 2017 ni obstajala.

**_K odločitvi o pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe_**

29. Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe tožbeni zahtevek zavreči namesto zavrniti, ker naj tožnica za ta del tožbenega zahtevka ne bi izkazala pravnega interesa. Zavrnitev tožbenega zahtevka predstavlja za toženko ugodnejšo pravno posledico kot zavrženje tožbe. Zoper ta del prvostopenjske sodbe pritožnica torej nima pravnega interesa za pritožbo. Ker njena pritožba zoper ta del izpodbijane sodbe ni dovoljena, jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

_**K odločitvi o pritožbi zoper stroškovno odločitev**_

30. Pritožbeni očitek, da stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Kljub kratki obrazložitvi je odločitev sodišča v tem delu mogoče preizkusiti. Tudi to, da se prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov sklicuje na specificiran stroškovnik tožnice v sodnem spisu, ne utemeljuje uveljavljane bistvene kršitve določb postopka. Za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških namreč zadošča, če se sodišče v obrazložitvi sklicuje na stroškovnik v spisu, iz katerega lahko stranke razberejo, kako je sodišče napravilo izračun stroškov16. Iz predloženega stroškovnika v spisu17 je razvidno, da je sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, označila, katere stroške in v kakšni višini jih je sodišče tožnici priznalo. Tudi s pritožbenim očitkom, da toženka s tožničinim stroškovnikom, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ni prejela in njegove vsebine ne pozna, pritožnica ne more uspeti. Toženka je imela možnost vpogledati v sodni spis in se na ta način seznaniti, kateri stroški so bili priglašeni in priznani, zato je imela tudi možnost, da se izreče o pravilnosti izračuna naloženih stroškov. Možnost seznanitve s stroškovnikom je sicer imela že ob njegovi predložitvi na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2021, na katerem je bila toženka prisotna.

31. Tožnica je v celoti uspela s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 in plačilo 55.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zavrnilo le manjši del tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti zaznambe vrstnega reda za vpis lastninske pravice toženke, dovoljenja za vpis v vrstnem redu zaznambe pri predmetni nepremičnini, računa št. 52-17 z dne 22. 12. 2017 in kompenzacije št. 5.2017 z dne 22. 12. 2017. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Tudi ta del tožbenega zahtevka, enako kot zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2017 in plačilo 55.000,00 EUR, ki mu je bilo ugodeno, je tožnica utemeljevala na isti dejanski in pravni podlagi. Takšen neuspeh tožnice zato predstavlja zgolj neznaten del, ki ni povzročil posebnih stroškov. Zato je te stroške upravičeno dolžna nositi toženka.

32. Pritožnica v nadaljevanju izpodbija tudi odločitev o sami odmeri stroškov. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo stroške sestave tako prve kot druge pripravljalne vloge, ni utemeljen. V obravnavani zadevi je tožnica na toženkin odgovor na pritožbo odgovorila s prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2021. Na to tožničino vlogo je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2. 7. 2021 vložila prvo pripravljalno vlogo, na istem naroku pa je drugo pripravljalno vlogo vložila tudi tožnica. Pritožnica neutemeljeno navaja, da obe pripravljalni vlogi tožnice za odgovor na navedbe, ki jih je toženka podala v odgovoru na tožbo, nista bili potrebni. Kot je tožnica pojasnila v odgovoru na pritožbo, je po vložitvi prve pripravljalne vloge in pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 2. 7. 2021 izvedela za nova dejstva glede tožničine insolventnosti, zato je v drugi pripravljalni vlogi še dodatno, po drugem temelju, utemeljila insolventnost tožnice v relevantnem obdobju.

33. Tožnica je s svojo tretjo in četrto pripravljalno vlogo odgovorila na prvo in drugo pripravljalno vlogo toženke. Toženka neutemeljeno navaja, da se je tožnica v svoji tretji pripravljalni vlogi v celoti sklicevala na svoje že podane navedbe in da naj bi bila tožničina četrta pripravljalna vloga vsebinsko prazna, ker naj tožnica v njej ne bi navedla ničesar novega. Tretja pripravljalna vloga tožnice predstavlja potreben strošek, saj je v njej tožnica odgovorila na navedbe toženke iz njene prve pripravljalne vloge. V četrti pripravljalni vlogi pa se je tožnica opredelila do toženkinih navedb iz njene druge pripravljalne vloge, zato je bila tudi ta tožničina vloga potrebna.

_**Sklepno**_

34. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 1., 3. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, saj v tem delu tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbo toženke zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

_**Glede pritožbenih stroškov**_

35. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo toženke. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT priznalo priglašenih 675 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in priglašenih 6,75 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 409,05 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K priznanim stroškom je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV, kar znaša 89,99 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnice znašajo 499,04 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Glej tožbo z dne 12. 2. 2021, str. 15, r. št. 1, l. št. 8. 2 Ta določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. 3 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514. 4 Tako sodba VSRS II Ips 277/2017 z dne 8. 3. 2018, točka 21 obrazložitve. 5 Da navedene dejanske okoliščine res obstojijo, bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve. 6 V Pogodbi o odstopu terjatve z dne 9. 1. 2017 in Pogodbi o odstopu terjatve z dne 5. 7. 2017 sta odstopljeni terjatvi opredeljeni samo z navedbo njune višine. 7 Glej str. 3 – 6 te vloge, r. št. 12, l. št. 40 – 44. 8 Glej str. 5 toženkine pripravljalne vloge z dne 2. 7. 2021. 9 R. št. 14, l. št. 58 – 59, str. 3 – 4 navedene vloge. 10 Da bi bil ta pogoj izpolnjen, nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. 11 R.št. 18, l. št. 72 – 74. 12 Glej tudi sodbo VSL I Cpg 698/2021 z dne 17. 11. 2022, 13. točka obrazložitve. 13 Ta določa zakonsko domnevo insolventnosti, če sredstva na dolžnikovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. 14 Glej str. 8 prve pripravljalne vloge tožnice z dne 14. 6. 2021, r. št. 10, l. št. 34. 15 Toženka je tako v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2021 (r. št. 12, l. št. 40 – 44) navajala, da je imela tožnica v letu 2018 sredstev v skupnem znesku 6.185.958,30 EUR, njene kratkoročne poslovne terjatve pa so znašale 4.536.705,15 EUR. 16 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 551/2020 z dne 3. 6. 2015, sklep II Cp 2305/2018 z dne 14. 2. 2019, sodbo I Cp 2997/2015 z dne 13. 1. 2016, sklep IV Cp 4825/2010 z dne 28. 1. 2011, sodbo in sklep I Cpg 1209/2011 z dne 15. 5. 2013 ter J. Vlaj, Pravosodni bilten 2/2008, stran 9. 17 R. št. 17, l. št. 69 – 70.