Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prvi odstavek 72. člena ZDUPŠOP v postopku odločanja o pravici do denarne odškodnine zaradi posledic cepljenja za COVID-19 predvideva subsidiarno uporabo določb ZNB v delu, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja. Toženka mora zato upoštevati, da mora NIJZ pripraviti strokovno mnenje iz prve alineje drugega odstavka 72. člena ZDUPŠOP v roku treh mesecev od prejema podatkov in dokumentacije s strani toženke (tretji odstavek 53.d člena ZNB). Po prejemu strokovnega mnenja NIJZ mora toženka v roku 30 dni izdati odločbo o pravici do odškodnine (prvi odstavek 53.d člena ZNB). Glede na nerazumljiv uvodni stavek drugega odstavka 72. člena ZDUPŠOP, ki bi po strogi besedni razlagi kazal na to, da stranka svoje pravice iz ZDUPŠOP ne more uveljavljati, rok določen v 53.č členu ZNB pa stranki teče (od cepljenja), naj določbe ZNB uporabi kot splošne v razmerju do ZDUPŠOP in izpelje postopek.
Tožbi zaradi molka organa se ugodi tako, da se Ministrstvu za zdravje naloži, da mora v roku 4 mesecev od pravnomočnosti te sodbe izdati prvostopenjski upravni akt o vlogi tožeče stranke z dne 1. 12. 2021.
1. Tožnik vložil tožbo zaradi molka organa. Navaja, da je zaradi negativnih posledic po tretjem cepljenju proti COVID-19 in duševnih bolečin dne 1. 12. 2021 na Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: toženka) vložil zahtevo za izplačilo nepremoženjske škode v znesku 3.000,00 EUR. Ker toženka v roku dveh mesecev od vložitve zahteve odločbe ni izdala, ji je dne 3. 2. 2022 poslal poziv, naj v roku sedmih dni izda in vroči odločbo v zadevi. Toženka odločbe niti po dodatnem pozivu ni izdala in vročila, zato je tožnik vložil tožbo v zadevnem upravnem sporu, s katero od sodišča zahteva, da toženki naloži, naj tožniku plača nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR, podredno pa predlaga, da toženki naloži, naj v določenem roku izda in vroči odločbo tožniku.
2. Toženka na tožbo ni odgovorila niti ni sodišču poslala upravnega spisa v zadevi.
3. Senat tega sodišča je s sklepom št. I U 217/2022 z dne 3. 5. 2022 odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (3. alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).
4. Tožba je utemeljena.
5. Tožnik vlaga tožbo zaradi molka organa po 28. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Drugi in tretji odstavek tega člena določata, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo ni pritožbe, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.
6. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek, saj na prvi stopnji o zahtevi stranke odloča ministrstvo. Prvi odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) prvostopenjskemu organu nalaga, da mora odločbo izdati v dveh mesecih od dneva prejema popolne vloge za začetek postopka, če se mora v zadevi opraviti poseben ugotovitveni postopek. Izvedba posebnega ugotovitvenega postopka je predvidena tudi v postopku odločanja o pravici do denarne odškodnine zaradi škode, ki nastane osebi zaradi cepljenja proti COVID-19, ki ga ureja Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZDUPŠOP).
7. Iz podatkov v spisu in navedb tožnika je razvidno, da toženka ni odločila o tožnikovi vlogi v dveh mesecih od dneva prejema vloge (1. 12. 2021), niti ni odločila o tožnikovi vlogi po tem, ko jo je tožnik dne 3. 2. 2022 izrecno pozval, naj izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh. Toženka kljub izrecnim pozivom sodišča v zadevnem upravnem sporu ni podala pojasnila, zakaj o zadevi še ni odločila.
8. Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem dvomesečnem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 4 mesecev od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da bo v roku 4 mesecev lahko odločeno o tožnikovi vlogi za priznanje pravice do denarne odškodnine zaradi cepljenja proti COVID-19, ob upoštevanju dejstva, da mora pred odločitvijo toženke škodo na zdravju tožnika ovrednotiti še Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ).
9. Sodišče toženko še opozarja, da prvi odstavek 72. člena ZDUPŠOP v postopku odločanja o pravici do denarne odškodnine zaradi posledic cepljenja za COVID-19 predvideva subsidiarno uporabo določb Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) v delu, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja. Toženka mora zato upoštevati, da mora NIJZ pripraviti strokovno mnenje iz prve alineje drugega odstavka 72. člena ZDUPŠOP v roku treh mesecev od prejema podatkov in dokumentacije s strani toženke (tretji odstavek 53.d člena ZNB). Po prejemu strokovnega mnenja NIJZ mora toženka v roku 30 dni izdati odločbo o pravici do odškodnine (prvi odstavek 53.d člena ZNB). Glede na nerazumljiv uvodni stavek drugega odstavka 72. člena ZDUPŠOP, ki bi po strogi besedni razlagi kazal na to, da stranka svoje pravice iz ZDUPŠOP ne more uveljavljati, rok določen v 53.č členu ZNB pa stranki teče (od cepljenja), naj določbe ZNB uporabi kot splošne v razmerju do ZDUPŠOP in izpelje postopek.
10. Ker je tožnik sodišču predlagal, da odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče pojasnjuje, da sme na podlagi 65. člena ZUS-1 meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Narava obravnavane zadeve, v kateri še ni bila sprejeta strokovna ocena o nastali škodi zaradi cepljenja, sodišču namreč ne dopušča, da bi samo odločilo o stvari.
11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS 1).